29/10/2005

Okrog dneva reformacije

Večkrat se sprašujem, kaj pomeni povprečnemu državljanu naše domovine dan reformacije. Večina najbrž ve, da gre za praznik protestantov in za nekaj v zvezi s Primožem Trubarjem, prvo slovensko knjigo in slovensko kulturo. Država vsako leto zaznamuje ta dan s proslavo v Cankarjevem domu in z lokalnimi proslavami, kjer je govora o protestantih, Trubarju in drugih protestantskih piscih, Dalmatinovi Bibliji in drugih za slovensko kulturo in narodno identiteto tako pomembnih rečeh. Televizija nam na ta dan posreduje praznično bogoslužje iz ene od evangeličanskih cerkva, pripravi še kako oddajo, da na spored kak film in tako mine praznik. Danes je na Slovenskem beseda protestant zelo moderna in uporabljena kot orožje v političnem boju. Po drugi strani beremo, da mnogi slovenski kulturniki uvrščajo Sveto pismo med najbolj nevarne knjige, kjer na top lestvici nevarnih konkurira samemu Hitlerjevemu Mein Kampfu. Zdaj pa razumi, o človek, za kaj gre. Odkrito povedano, ta politični protestantizem mi gre počasi na živce. In po vsem skupaj mi je vseeno, ali obstaja dan reformacije kot državni praznik ali ne. Za nas, ki pripadamo krščanstvu reformacijske smeri je lahko to konec koncev tudi brezpredmetno.

Kaj pa je zame pri vsej tej reformacijski zgodbi pomembno? Martin Luther je doživel svojo osebno "reformacijo" že nekaj let pred usodnim letom 1517, ko je nabil slavnih 95 tez na vrata grajske cerkve v Wittenbergu in z njimi pozval na disput v zvezi z odpustki. To se je zgodilo, ko je iščoč pot iz svoje grešne narave, katere se je zavedal in hotel potolažiti svojo vest z vsemi mogočimi pokorami in dobrimi deli, končno naletel na en sam preprost stavek, napisan v Listu Rimljanom, ki se glasi: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Ta stavek je obrnil Luthra okoli, nekaj let pozneje pa pretresel ves krščanski Zahod. Zakaj? Luther se je zavedel, da doseže človek opravičenje le po veri. Pisano je, kot smo videli: "Pravični bo živel iz vere." Vera je sredstvo, po katerem se človek zave Božje milosti in vera je temelj, na katerem potem človek gradi svoje življenje. Vendar to ni kakršnakoli vera, kajti: "Tudi demoni verujejo, a trepetajo." (Jk 2,19) Gre torej za več kot verjeti v nekoga ali nekaj, gre za vero, ki je zaupanje, zaupanje v Boga, bogatega v milosti, ki opravičuje grešnike po svojem Sinu Jezusu Kristusu. Govorimo torej o sprejetju te milosti. V tej veri je apostol izjavil: "Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil – po milosti ste bili namreč rešeni – in z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa v Kristusu Jezusu." (Ef 2,4-6) Tako je navdihnjeno govoril odrešeni Božji služabnik. Zame je torej bistvo reformacije moja osebna reformacija, zveličanje, ki mi ga je prinesel božji Sin, da smem reči Bogu: "Abba, Oče." (prim. Rim 8,14) Čudovita milost, ali, kot je zapel John Newton:
"O dar neskončne milosti,
ki dal ga je Gospod,
prej slep sem taval in zgubljen,
zdaj rešen vidim pot."*

Kje je torej po mojem pravi smisel dneva reformacije? Najprej moram reči, da bi moral za vsakega evangelijskega kristjana trajati dan reformacije 365 ali 366 dni v letu. Vsak dan smo Bogu dolžni zahvalo za čudovito milost, ki je tudi nam prinesla tisto izkustvo, kot ga je Martinu Luthru ob branju Rim 1,17. Druga pomembna stvar je, da sledimo naslednjemu: "Tako (se) preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2), tretje pa je, da posredujemo evangelij, v katerem je zajet pristni duh reformacije tistim, ki ga ne poznajo. Tak dan reformacije bi bil res popoln.


*poslovenil Dizma

Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.


28/10/2005

V sebi nimaš vrednosti, s katero bi plačal

V soboto, 22. oktobra sem postal pozoren na pesem nedavno preminulega slovenskega pesnika Daneta Zajca, objavljeno v časniku Delo. Pesem me je pretresla predvsem zaradi brezizhodnosti, katero odraža, glasi pa se takole:
Za vse boš plačal.
Največ boš plačal za svoje rojstvo.
Jata zasmehljivih ptic te bo zasle-
dovala
skozi življenje.
Ob uri miru
in ob uri nemira
se bo spuščala na tvoje prsi.
Terjala bo plačilo.
In ti boš dajal in dajal.
Ampak odrešitve ne bo nikoli.
Ker ni nikjer odpuščanja.
Nikjer ni odrešitve za človeka.
V sebi nimaš vrednosti,
s katero bi plačal.
In sam si plačilo za vse.
Ne poznam natančno pesnikovega svetovnega nazora. Je pa njegova pesem zanimiva, saj med drugim izraža nekatere pomembne resnice, ki so lastne tudi nam kristjanom in jih tisti del sekularnega humanizma, ki izhaja iz razsvetljenske paradigme o dobrem človeku, zavrača. Kristjani verujemo, da bo treba nekoč vse plačati: "Plačilo za greh je namreč smrt." (Rim 6,23)
"Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo, da povrnem vsakomur po njegovem delu." (Rz 22,12) Tudi Sveto pismo torej pravi, da bo nekoč treba polagati plačilo, nakar bo sledilo ali večno življenje ali večna ločenost od Božjega obličja. Srednje poti ne bo.
"In ti boš dajal in dajal," pravi pesnik. Ljudje se v glavnem kar dobro zavedamo, da je v situaciji, v kakršni smo, treba nekaj storiti. Zato dajemo, dajemo, dajemo... Delamo, delamo, delamo... Opravljamo najrazličnejša dela in upamo, da nas bodo naša dela in naša dobrota pripeljali v raj, "če že je čisto slučajno kaj na tem". Ampak to je zmota, velika zmota. Pesnik ugotavlja, da človek nima v sebi vrednosti s katero bi lahko plačal. Ni denarja niti del niti trudov in naporov, s katerimi bi lahko poplačali svoj dolg. Zanimivo, kako se nek pesnik, ki ni kristjan, zaveda tega dejstva.
So pa tudi stvari, ki se jih pesnik ne zaveda. Pri tem mislim predvsem naslednje: "Ker ni nikjer odpuščanja. Nikjer ni odrešitve za človeka." Res je, znotraj tega sveta ni nikjer odpuščanja in odrešitve, je pa pri Bogu. Jezus je nekoč rekel ob neki priložnosti: "Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče. (Mr 10,27) Tudi odpuščanje obstaja, čeprav ne pri ljudeh: "V njegovem (t.j. Kristusovem, op. Dizma) imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov". (Lk 24,47)
Že kar standardno citirano mesto iz Svetega pisma, ki govori o tem, da je odrešitev možna in pripravljena pa je: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) Jezus Kristus nam s svojim na križu dokončanim delom jamči, da odrešenje obstaja, in da je to odrešenje v Njem.
Pesnik pravi: "In sam si plačilo za vse." Ne, ni res, če bi bil sam plačilo, ne bi mogel nikoli poplačati, ampak bi ostal pogubljen. Drug je, ki je plačal zame: "Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile... je stopil v svetišče enkrat za vselej, ... s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje." (Heb 9,11.12) Cena je plačana, odkup je izvršen, rešitev obstaja, ali, kot pravi apostol Pavel: " V njem, po njegovi krvi imamo odkupitev, odpuščanje prestopkov po bogastvu njegove milosti." (Ef 1,7)
Videli smo, da je pesnik postavil pravo diagnozo za bolezen človeštva, a zanjo ne pozna zdravila. Še več, znašel se je v brezizhodni situaciji. Zaveda se človekove omejenosti, šibkosti, nesposobnosti samoodrešitve, a na koncu ostane brez rešitve problema. Koliko čudovitim in poštenim ljudem se to dogaja! Pa vendar obstaja rešitev na dosegu roke: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2) Res je, čas je pravi in kdor ne pozna odpuščanja in odrešenja, ga vabim, da sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in Gospoda. Jezus Kristus govori: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20)


Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP