24/09/2005

Beseda o Antonu Chrásku


Pred nekaj leti sem dobil v roke knjigo Daniela Brkiča, Anton Chráska med Slovenci. Knjigo sem takrat na hitro in površno predelal in kmalu pozabil vso vsebino, kolikor sem jo sploh poznal, nakar je odromala med druge knjige. Te dni mi je spet padla v oči in sem se odločil, da jo pazljivo preberem.
Najprej beseda o knjigi in avtorju. Knjiga je izšla leta 1999 pri založbi Vostri v Kopru, njen avtor Daniel Brkič pa je pastor Binkoštne evangelijske cerkve v Novem mestu. Delo je nastalo kot magistrska naloga (1998), ki jo je avtor nato še predelal. V delo je bilo vloženega veliko truda, saj je avtor iskal vire po arhivih, knjižnicah in pri zasebnikih v Sloveniji, Češki, Veliki Britaniji in morda še kje. G. Brkiču smo lahko za trud nadvse hvaležni.
Kdo je bil sploh Anton (češko Antonin) Chráska? Rodil se je 3. oktobra 1868 v Horní Radechoví blizu Náchoda na vzhodnem Češkem v tkalski družini. Z 12 leti se je začel učiti tkalstva, takrat je tudi doživel spreobrnjenje. Pri 21. se je odločil za teološki študij. Od 1889 do 1893 je študiral teologijo v Neukirchnu v Vestfaliji, Od 1893 do 1895 pa v Glasgowu na Škotskem.
Leta 1897 se je poročil. Z ženo Pavlino sta se istega leta preselila v Ljubljano, naslednje leto v Maribor, leta 1899 pa v Česke Budĕjovice. Na Slovensko je prišel z namenom, da bi misijonaril med Slovenci. Leta 1900 je bil v Budĕjovicah ordiniran za pridigarja svobodne reformirane cerkve, ki se danes imenuje Církev brátrska.
Od leta 1904 do 1922 je živel z družino v Ljubljani, nakar se je vrnil v domovino. Umrl je 15. marca 1953 v Novem Mĕstu na Metují, kjer je tudi pokopan.
Njegovo misijonarsko delo na Slovenskem ni rodilo večjih rezultatov. Najpomembnejša stvar, ki jo je opravil, je bil prevod Svetega pisma. Prevod je opravil za Britansko in inozemsko biblično družbo. Najprej je prevedel in izdal Novo zavezo, ki je izšla v Ljubljani leta 1908. Nato se je lotil še Stare zaveze, tako da je izdal celotno Sveto pismo leta 1914. Prevod nosi naslov Sveto pismo Starega in Novega zakona. V podnaslovu stoji: Stari zakon po hebrejskem, Novi po grškem izvirniku. Pri prevajanju so mu pomagali Milan Jaklič, Anton Mikuš in Fran Govekar.
To je druga in doslej zadnja slovenska protestantska izdaja celotnega Svetega pisma. Po drugi svetovni vojni je izdal na Češkem še popravljeni Novi zakon, pripravil pa je tudi jezikovno posodobljen prevod celotnega Svetega pisma, ki pa ni izšel.
Nasprotniki so se na vse načine trudili, da bi omalovaževali Chráskov prevod Svetega pisma. Chráska je bil sploh za katoliške kroge enfant terrible, zato so razvili mit, češ, da ni prevajal iz izvirnih jezikov, ker da ni obvladal hebrejščine in grščine. Danijel Brkič je v svoji raziskavi dodobra zrušil ta mit in dokazal, da je Chráska oba jezika dobro obvladal in prevajal iz njih. Eden od Chráskovih talentov je bil sposobnost za učenje tujih jezikov, ki jo je večkrat dokazal: ko se je šel šolat v Nemčijo, se je v kratkem času naučil nemško, že v Nemčiji se je naučil nekaj angleščine, da je lahko nadaljeval študij v Glasgowu, ob prihodu na Slovensko se je hitro naučil slovenščine in se drznil lotiti prevajanja Svetega pisma. In njegovi prevodi so bili odlično ocenjeni, tako, da jih je Britanska in inozemska biblična družba tudi izdala ter založila. Preden je to storila, je pridobila mnenja izvedencev.
Chrásku je dajal večjo veljavo slovenski liberalni tabor (npr. France Kidrič), katoliški pa se mu je najrajši izmikal. V krogih katoliških biblicistov in prevajalcev mu šele danes priznavajo večjo veljavo (Jože Krašovec, Gorazd Kocijančič).
Danes ima ta prevod starinsko patino. Po mojem mu to daje poseben čar, zato ga nadvse rad prebiram, podobno kot radi mnogi angleško govoreči kristjani berejo Verzijo kralja Jakoba iz 17. stoletja. Slovenski kristjani, ki nadaljujemo svoje duhovno potovanje po poti slavne reformacije,  smo lahko hvaležni Bogu, ki je položil na srce Antonu Chrásku breme za naš narod, da nas je oskrbel s prevodom Svetega pisma, ki je zelo kvaliteten in še danes razumljiv.

23/09/2005

Izvolitev in vnaprejšnja določitev (predestinacija)

Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.
Rim (8,28-30 SSP)

Zaradi svoje sistematičnosti in dovršenosti je zgornji odlomek eno od temeljnih svetopisemskih besedil, na katerih temelji nauk o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji). Gre za pomensko sorodna izraza, vendar je pri izvolitvi poudarek na sami izvolitvi, izboru, pri vnaprejšnji določitvi pa na namenu izvolitve.
Ob prebiranju gornjega odlomka iz Pisma Rimljanom imamo občutek, kot da je pred nami nek sistem, načrt. Ključne besede v tekstu so:
- vnaprej poznal
- vnaprej določil
- poklical
- opravičil
- poveličal

Z izvolitvijo imamo opravka že v Stari zavezi: »Zato ker je ljubil tvoje očete, si je za njimi izbral njihov zarod in te je s svojo veliko močjo izpeljal pred seboj iz Egipta.« (5Mz 4,37 SSP). Na drugem mestu pravi: »GOSPOD se ni nagnil k vam in vas izbral zato, ker bi bili številnejši od vseh drugih ljudstev, saj ste najmanjši izmed vseh, temveč zato, ker vas ljubi in hoče držati prisego, ki jo je dal vašim očetom, vas je GOSPOD izpeljal z močno roko in vas rešil iz hiše sužnosti.« (5Mz 7,7-8 SSP) Bog poudarja, da je izvolitev stvar njegove suverene volje in ljubezni do njegovega ljudstva, torej, da je On tisti, ki je izvolil Izrael, in ne Izrael njega.

O izvolitvi je govoril tudi Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče, in nihče ne pozna Očeta razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (Mt 11,25b-27 SSP) Naj navedem še nekaj primerov:
* »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.« (Jn 6,37-39 SSP)
* Ko je Peter pripoznal Jezusa kot Mesija in Sina živega Boga, mu je Gospod odgovoril: »Blagor ti Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 16,17 SSP)
* »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,44 SSP)
* »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da obrodite sad in da vaš sad ostane.« (Jn 15,16 SSP)
* »Ne govorim o vas vseh. Vem, katere sem izbral, vendar naj se tako izpolni pismo: Tisti, ki je moj kruh, je vzdignil svojo peto proti meni.« ( Jn 13,18 )
* »Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« (Mt 22,14 SSP)
In še primer iz Apostolskih del: »Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili določeni za večno življenje, so sprejeli vero.« (Apd 13,48 SSP)

Kakšen nauk lahko potegnemo iz zgornjih odlomkov
- Brez Boga ne moremo ničesar storiti za svoje zveličanje.
- Bog je tisti, ki izbira.
- Bog izbrane pritegne k sebi.
- Niso vsi člani vidne cerkve med izbranimi.

Pavel se je o vprašanju izvolitve na dolgo razpisal v 9. in 11. poglavju Pisma Rimljanom. Pri tem je predvsem izhajal iz dejstva, da si nihče in nobena skupina (npr. Judje) ne more prilaščati pravice do Božjega usmiljenja. Bog je suveren in suvereno nastopa ter deluje v skladu s svojim načrtom. V Rim 9,6-13 ugotavlja, da niso vsi Abrahamovi potomci tudi Božji otroci (npr. Izmael za razliko od Izaka). Enako je bilo z Izakovima potomcema Ezavom in Jakobom. Prvega je Bog zavrgel, drugega sprejel. V nadaljevanju (v.19 in v naslednjih) dokazuje Božjo suverenost: Bog more in sme storiti, kakor hoče, mi mu nimamo pravice oporekati.

Sveto pismo pa nam ponuja še eno daljše besedilo na temo vnaprejšnje določitve in izvolitve. Navajam ga v Chraskovem prevodu.

Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa,
ki nas je blagoslovil z vsakim blagoslovom duhovnim v nebesih v Kristusu;
kakor nas je izvolil v njem pred ustanovitvijo sveta,
da bodimo sveti in brezmadežni pred obličjem njegovim v ljubezni,
odmenivši nas naprej za sinovstvo po Jezusu Kristusu za sebe,
kakor je ugajalo njegovi volji,
v hvalo slave milosti svoje,
s katero nas je pomilostil v svojem Ljubljencu.
V katerem imamo odrešenje po krvi njegovi,
odpuščenje grehov po bogastvu milosti njegove,
katere nam je preobilo podelil v vsej modrosti in razumnosti,
razodevši nam skrivnost volje svoje po blagovoljnem sklepu svojem,
ki ga je sklenil v sebi za uravnavo izpolnitve časov,
da vse zedini pod eno glavo v Kristusu,
kar je na nebesih in kar je na zemlji,
v njem, v katerem smo tudi dobili delež kot naprej odmenjeni po sklepu njega,
ki vse dela po ukrepu volje svoje,
da bodimo v hvalo slave njegove,
ki smo prej stavili upanje v Kristusa.
V katerem ste tudi vi,
ko ste slišali besedo resnice, evangelij zveličanja svojega,
v katerem ste tudi, sprejemši vero,
bili zapečateni s svetim Duhom obljube,
ki je zastava dediščine naše,
v odrešitev lastnine božje, v hvalo slave njegove.
(Ef 1,3-14 CHR)


Tisto, kar je v Rim 8,28-30 izraženo bolj sistematično, je v Ef 1,3-14 izraženo bolj pesniško. Bog je pripravil za svoje izvoljene čudovite blagoslove. Teh blagoslovov smo deležni po Jezusu Kristusu in v njem. V njem nas je izvolil, pomilostil, odpustil grehe, posinovil, v njem in po njem nas posvečuje in pripravlja na eshatološko radost.

Zdaj pa še k dvojni predestinaciji in k vprašanju človekove odgovornosti. Ali je Bog nekatere določil za nebesa, druge pa za pekel kar zagovarjajo nekateri? Rešitev iz zagate nam ponuja Pavel v Rim 9,22, kjer nas opozarja na Božjo potrpežljivost: »Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje.« Pavel sicer res pravi v Rim 9, 18 (SSP): »Bog se torej usmili, kogar se hoče in zakrkne, kogar hoče,« toda v Rim 1,28 (SSP) govori: »In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi.« Na eni strani imamo torej suvereno Božjo izbiro, na drugi pa pravico ljudi, da se morejo odločiti drugače. Kot smo že na začetku omenili, so bili Izraelci Božje izbrano ljudstvo. Oni niso bili izbrani po svojem zasluženju, ampak na temelju Božje suverene volje. Pa vendar Pavel z žalostjo ugotavlja: »Toda evangeliju niso bili vsi poslušni.« (Rim 10,16 SSP) Bog je pač sprejel to njihovo odločitev in mnogi med njimi niso prišli v njegov pokoj. (prim. Ps 95,11 SSP) Da pa Bog ne zakrkne srca tistih, ki ga hočejo poznati, dokazuje stavek: »In res. Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.« (Rim 10,13 SSP) V tej luči ljudje nismo več igrača nekakšnega muhastega božanstva, ampak imamo tudi sami možnost odločanja.

Zaporedje: vnaprej poznal, določil, poklical, opravičil, poveličal naj bi pomenilo za kristjana spodbudo za ravnanje v življenju, pa tudi predokus eshatološkega veselja. Na drugi strani smemo trditi, da obstaja skladnost Božjega suverenega izbora ter človekove svobode in odgovornosti. Kako deluje ta skladnost, je skrivnost. V Zondervanovem svetopisemskem priročniku (gl. pod Literatura) najdemo na str. 692 zanimivo primerjavo iz fizičnega sveta: svetloba se obnaša istočasno kot delci in kot valovanje, kar je tudi videti v nasprotju. Če je narava skrivnostna, je Bog še toliko bolj. »Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!« (Rim 11,33b SSP)




LITERATURA:
Sinclair B. Fergusson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb-Osijek, 1986.
Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House. Grand Rapids, Michigan, 1999.
Millard J. Erickson, Christian Theology. Baker Book House, Grand Rapids, MI, 1995.



Opravičenje


Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere. Rim 1,16-17

1. Slabe novice ali zakaj je potrebno opravičenje
Danes živimo v zanimivem času, v času sekularnega humanizma, ki poudarja človeške sposobnosti, dobro v človeku, človeško osnovno naravnanost k pravičnosti in sploh postavlja človeka v središče vsega. Razsvetljenski filozofi 18. stoletja so trdili, da je človek po naravi dober, potrebuje le dobre zakone, utemeljene na razumu in vse bo v najlepšem redu. V 19. stoletju se je začelo obdobje čaščenja znanosti, ki da bo rešila vse probleme, ki so se pojavljali v človeštvu.
Zgodovina pa nas uči, da potem le ni bilo vse v najlepšem redu, starim problemom pa so se pridružili novi. Dobri zakoni niso naredili ljudi nič boljše, v preteklem stoletju sta kosili dve svetovni vojni, totalitarni sistemi, bolj ali manj utemeljeni na razumu (ali pa brezumju) in znanosti, so pobili vsaj sto milijonov ljudi, in vojn še do danes ni konec. Pa tudi znanost nam še ni odgovorila na vprašanje smisla življenja.
Kje je tu napaka? Če bi šlo le za površinsko napako, bi se jo dalo najbrž hitro odstraniti. Starozavezni prerok Jeremija je zadevo očitno zelo dobro poznal: “Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?” (Jer 17,9) Tudi Jezus je rekel, da segajo korenine zla globoko v človekovo notranjost: “Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve. To je tisto, kar omadežuje človeka…” (Mt, 19.20a) Beseda srce pomeni v svetopisemskem smislu človekovo notranjost.
Današnji človek je tako zaverovan vase, da ne ve, oziroma noče nič vedeti o svojem dejanskem stanju. Ljudje živijo s filozofijo: “Nikogar nisem ubil, nič nisem ukradel, nikogar nisem ogoljufal, nikoli nisem lagal…” in še bi lahko naštevali. Ali je to v Božjih očeh dovolj? Kaj pa misli? Indijski mislec in religiozni voditelj Buda je vedel več o pomenu misli kot večina samopravičnih ljudi v razvitem svetu danes. V osemčleno pot do samoodrešitve je na prvo in drugo mesto vključil pravilna stališča, in pravilni namen, torej stvari z miselnega področja.
Apostol Pavel utemeljuje človekovo potrebo po opravičenju z brezupnim stanjem, v katerem se nahaja človeštvo zaradi svoje grešnosti in brezbožnosti. V drugi polovici prvega poglavja pisma Rimljanom (od v. 1,18 do konca) navaja Pavel grehe, ki jih počnejo poganski narodi, v drugem in na začetku tretjega poglavja, pa se loti še Judov, ki so bili Božje izbrano ljudstvo. Poganom dokaže, da celo tisti, ki poskušajo živeti v skladu z najvišjimi moralnimi merili, to le poskušajo, niso pa zmožni stoodstotno živeti po svojih standardih. Izraelci sicer imajo postavo, to pomeni od Boga dano zakonodajo, na katero so zelo ponosni, a imeti dobro zakonodajo še ne pomeni, da jo tudi v vseh točkah izpolnjuješ. Sveto pismo celo pravi, da je kriv vsak, ki krši postavo (prim. Rim 2,17-29). Apostol Jakob je zapisal: “Kdor pa izpolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.” (Jk 2,10) V bistvu torej ni med Judi in pogani “nobene razlike, saj so vsi grešili in so brez Božje slave.” (Rim 4, 22b-23) Judje so na boljšem le v tem, da se jim je Bog razodel in jim dal svoje obljube (prim. Rim 3,1-2). Postava pa ni bila dana, da bi se po njej odrešili, temveč da bi prišli do spoznanja greha (prim. Rim 3,20 in 7,7). Grešiti in biti brez Božje slave pa pomeni biti obsojen, obsojeni pa potrebujejo opravičenje.

2. Kaj je opravičenje
Preden nadaljujemo, poglejmo, kaj sploh je pravičnost, oziroma opravičenje. V grški moralni filozofiji pomeni beseda pravičnost skladnost s sprejetimi in ustaljenimi etičnimi normami družbe. V Svetem pismu pa pomeni beseda pravičen to, da imaš pravilen odnos do Boga in posledično do njegovih zapovedi ter do bližnjega. Beseda opravičenje je nasprotna besedi obsodba, gre torej za pravni izraz. Opravičiti torej pomeni, da nekoga razglasiš za pravičnega, ne glede na njegovo grešnost. Opravičenja si ne moremo zaslužiti. Augustus M. Toplady pravi v svoji pesmi:
Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje;
le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.

3. Vir opravičenja
Sv. Pavel piše: “Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki. Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo.”(Rim 3,21-22) Navedeni izjavi iz Rim ustreza naslednja iz pisma Galačanom, ki pravi, da “vemo, da človek ni opravičen po delih postave ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa.” (Gal 2,16) Edini temelj opravičenja, ki ga pozna Nova zaveza je torej Kristusovo delo, vir Kristusovega dejanja pa je Božja ljubezen. Ljubezen kot taka še ne opravičuje. Potrebno je bilo nekaj več: “Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri.” (Rim 3, 24-25).
Iz prejšnjega odstavka lahko potegnemo nekaj značilnosti opravičenja:
Pavel nam da vedeti, da je Bog tisti, ki opravičuje grešnika. To nam lepo ponazarja naslednje besedilo: “Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje.” (Rim 8,33)
- Opravičenje je Božji milostni dar (prim. tudi Ef 2,8)
- Opravičenje prihaja po krvi Jezusa Kristusa.
- Opravičenje je možno prejeti le po veri in iz vere: “Ker smo torej opravičeni iz vere…” (Rim 5,1. Prim. tudi Jn 3,16) Augustus M. Toplady je to izrazil takole:
Praznih rok hitim pred te,
pod tvoj križ zatekam se.
Nagega obleci me,
reveža usmili se;
madeže operi mi,
moj edini up si ti.

4. Sadovi opravičenja
Izvirno opravičenje pa prinaša tudi sadove, ki jih apostol navaja v prvi polovici 5. poglavja Pisma Rimljanom. Pavel v nobenem pismu ne nastopa le kot doktrinarni teoretik, ampak tudi kot praktik. Veznik “ker”, s katerim začenja peto poglavje, povezuje praktični del s prejšnjim, doktrinarnim delom. S teoretičnega nas prenaša na praktično, vsakdanje področje.
Sadovi opravičenja so:
- Mir z Bogom: “Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu…” (Rim5,1) Ta stavek označuje nov odnos med opravičenim človekom in Bogom. Tu ne gre za kakšno čustveno stanje, ampak za zavedanje, da je “vojna” med posameznikom in Bogom končana.
- Dostop do Boga po Kristusu (prim. Rim 5,2); to dejstvo nam lepo ponazarja tudi naslednji stavek: “V njem (Kristusu, op. Dizma) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj.” (Ef 3,12) Kristjan ima torej pravico do dostopa k Bogu.
- Ponašanje z upanjem na Božjo slavo (prim. Rim 5,2b)
- Veselje navkljub stiskam (prim Rim 5,3-5)

5. Sklep
Iz tega kratkega spisa je razvidno, da je opravičenje Božji milostni dar, ki ga je nemogoče zaslužiti s svojimi deli, ampak sprejeti po veri. Pravični v svetopisemskem smislu torej črpa vso svojo življenjsko usmeritev iz vere, oziroma se v vsem svojem življenju naslanja na Kristusa, od katerega je v veri privzel svoje opravičenje.


Opomba:
Vsi navedki svetopisemskih besedil v tem sestavku so vzeti iz: Sveto pismo stare in nove zaveze, SSP. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana, 1996.




Literatura:
Svetopisemski vodnik. Ognjišče, Koper, 1989.
Harold J. Brokke, A Guide to Understanding Romans. Bethany Fellowship Inc., Minneapolis, l964.
Lehman Strauss, Regeneration, Justification, and Sanctification. http://www.bible.org/docs/theology/soter/regen.htm
Sinclair B. Fergusson, Kršćanska vjera i život. Izvori, Zagreb-Osijek, 1986.
Jože Krašovec, Pravičnost v svetem pismu in v evropski kulturi. Mohorjeva družba, Celje, 1998.
Millard J. Erickson, Christian Theology. Baker Book House, Grand Rapids, MI, 1995.