31/12/2006

Ob novem letu

V novem letu želim vsem, ki to berete, obilje zdravja in vsega dobrega, in, kot pravi apostol Pavel, naj "vam dá Bog Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče slave, duha modrosti in razodetja v spoznanju njegovem, razsvetljene oči srca vašega, da veste, kakšno je upanje poklica njegovega in kakšno bogastvo slave dediščine njegove v svetih, in kakšna presilna velikost moči njegove do nas verujočih po delovanju silne moči njegove, ki jo je pokazal v Kristusu, zbudivši ga izmed mrtvih in posadivši ga na desnico svojo v nebesih, nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospostvo, in nad vsako ime, ki se imenuje ne samo na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem." (Ef 1,17-21 Chraskov prevod)

25/12/2006

Božični čas

Božični čas je po mnenju večine nekaj posebnega. Vsi nekaj pričakujejo: eni darila, drugi duhovno izpolnitev, tretji, da bi bili manj osamljeni... Iz božiča so ljudje naredili najbolj romantičen, praznik, poln starih božičnih pesmi in lepih besed, najboljših in najplemenitejših želja. Gre za praznik, ko prisegamo na družinske vrednote in toplino domačega doma, okrašenega z božičnim drevescem in (ali) jaslicami. In tu je, kot nekakšna krona, spomin Jezusovega rojstva.

Je bilo Jezusovo rojstvo, ki smo ga tako lepo posladkali, res tako romantično? Sveto pismo pravi: "In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora." (Lk 2,7 SSP). Če smo čisto objektivni, porod v hlevu ni nekaj, kar bi si katerakoli mati želela za svojega otroka. Ležati "pri revnih pastircih na slam'ci", kot poje znana božična pesem, tudi ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel za svojega otroka. Še posebej danes, ko smo vsi precej razvajeni. Dejstvo je tudi, da v času, ko se je rodil Bog in človek Jezus Kristus, pastirji niso predstavljali nekega uglednega poklica, ampak ravno nasprotno.

Ravno v tem je prvo sporočilo božičnega dogajanja: Bog je sestopil v človeško revščino in se poistovetil z najnižjim, da bi človeku vrnil tisto, kar je le-ta nekoč davno zapravil. Druga Božja oseba, ki jo evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju imenuje Logos, Beseda, je prišla na svet, da bi koncu izvršila spravo za grehe. Začelo se je v hlevu, končalo na križu. Kje je tu romantika?

In drugo sporočilo, ki je na nek način še pomembnejše od prvega: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime." (Jn 1,12 SSP) Prihod Besede, Logosa in vse, kar se je potem z njim zgodilo, vse to ne bi imelo nobenega pomena, če ne bi prineslo ljudem možnost in moč, da postanejo Božji otroci. Za nas je skoraj pomembnejše od Jezusovega rojstva v Betlehemu pred 2000 leti njegovo duhovno rojstvo v našem srcu. To ima moč, da spremeni naša življenja. To je tisto, kar prinese posamezniku novo rojstvo. Želim ti, da bi se, če se še ni, tudi tebi zgodilo to novo rojstvo.

17/12/2006

Sola gratia prosto po S.E.

Pred dnevi sem obiskal Blog Sebastjana Erlaha in tam naletel na kratek prispevek z naslovom Sola gratia. V njem avtor kratko in jedrnato polemizira s protestantskim načelom sola gratia. Gre pravzaprav za osnovno načelo, iz katerega izhajajo ostala načela, kot so sola fide, sola Scriptura itn.

Med drugim je napisal: "Sola gratia kot taka ne obstaja. Človek po svoji svobodni volji je res zavrgel Boga, a v sebi nosi hrepenenje po najvišjem dobrem, blaženosti. To hrepenenje deluje preko volje in ko volja deluje, mogoče tudi na nezavedni ravni, Bog to zaznava kot človekovo privolitev in sodelovanje. " Aha, tako gre torej ta stvar. Strinjam se, da je človek po svoji svobodni volji zavrgel Boga. Res je tudi, da nosi v sebi hrepenenje po najvišjem dobrem. Ampak to hrepenenje samo po sebi ne rojeva ničesar drugega kot religije, ideologije in malike. Le kako to Bog zaznava? Mislim svetopisemskega Boga, ne boga filozofov. Sveto pismo je glede teh stvari zelo jasno: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9 SSP) Sedaj je treba nujno razčistiti pomen besede milost. Milost je tisto, kar nam Bog zastonj podarja. Milost, gratia je torej vedno zastonj - gratis. Če ni zastonj in nezaslužena, potem ni več milost. Stvari, ki je zastonj, ne moreš plačati. Ne dobiš je niti na popust. Ampak religioznemu človeku se zdi zamalo, da bi od Boga vzel nekaj zastonj. Je previsok za kaj takega. Zato bi rad skupaj z milostjo tihotapil še svoje zasluge. On bi plačal, naj stane kolikorkoli. Nekateri "svetniki" so mučili sami sebe, da bi dosegli še kakšno zaslugo. Da bi zaslužili zveličanje. Da bi zaslužili milost. Kako lahko zaslužiš nekaj, kar je zastonj? Kako lahko zaslužiš dar? Če si ga zaslužil, ni več dar, ampak plačilo. Kako gre skupaj milost, ki je gratis in zasluge, ki so krvavo prislužene, mi ni razumljivo. To dvoje gre skupaj tako, kot plus ena in minus ena, ki data vsoto 0. 0 zveličanja!

10/12/2006

Obračanje besed

Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.
(Iz 5,20 SSP)

Nekam znano zvenijo zgornje besede. Seveda, če odštejemo tisti "gorje", ki ne sodi v kontekst sodobne politične korektnosti. Zdi se mi, da živimo v nekakšnem orwellovskem času, a ne v smislu, da bi nas že intenzivno opazoval kak Veliki brat (vsaj zaenkrat nas še ne more v preveliki meri, a z razvojem tehnologije se lahko vse to spremeni), ampak v smislu jezika. Jezik, ki nam ga vsiljujejo, je poln dvoličnosti, kajti besede izgubljajo prvotni pomen. Pravzaprav ga ne izgubljajo same od sebe, ampak jim ga jemljejo ter spreminjajo vplivni dejavniki in oblikovalci tistega, čemur uradno pravijo "javno mnenje". Gre pa za mnenje, ki ga množicam skrivaj in potuhnjeno vsiljujejo njegovi snovalci. Črno postaja belo, slabo postaja dobro, odklon postaja življenjski stil, sužnjevanje grehu postane svoboda...
--------
Apostol Pavel pravi: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16 SSP) Pred Bogom teorija vseenosti ni vredna nič. Čisto nič. On ne pozna srednje poti, ampak: "Ali-ali". Lahko si suženj greha ali pa suženj pravičnosti. Nekateri se zelo radi obregujejo ob kristjane, da s(m)o nekakšne zblojene "ovce" (mimogrede, če bi ti ljudje res kaj vedeli o ovcah, bi govorili drugače), ki da klečeplazimo pred nekim sitnim bogom, ki naj bi bil povrh vsega še nekakšna projekcija, oni pa so menda tako svobodni... Žal je to res. Svobodni za greh in kar je z njim povezano, nesvobodni pa za Boga in njegovo pravičnost...
--------
Nesvoboda za Boga in za Božje ni nekaj dokončnega. Kdor sprejme Božjo ponudbo, sprejme odrešenost od nesvobode za Boga. Tak postane del Božje družine. Bog vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20 SSP)

01/12/2006

Sola Scriptura

Sola Scriptura - samó Sveto pismo je eden od temeljnih principov, ki se ga je oklenila evropska reformacija, pa tudi nekatera reformacijska gibanja, ki so se začela že pred 16. stoletjem (Wyckliffe, valdenzi, husiti). Gre za preprosto načelo, ki ni bilo uvedeno brez razloga.

Srednjeveška cerkev je z novimi teološkimi konstrukti, ki niso imeli nobenih resničnih svetopisemskih korenin, neprestano širila »zaklad vere«. Začelo se je lahko s povsem nedolžnimi zasebnimi, oziroma osebnimi komentarji in pogostokrat zmotnimi razlagami določenih, ponavadi težavnejših delov Svetega pisma. Včasih je lahko šlo za nepoznavanje izvirnega svetopisemskega besedila in za uporabo kakega napačno prevedenega svetopisemskega citata. Dokler so bile stvari na tem nivoju, ne moremo govoriti o resnih težavah, saj se s tovrstnimi drobnimi problemi brez prevelike škode soočamo skozi celotno zgodovino krščanstva. Problem je nastal, ko so začeli nekateri avtorji svoja osebna prepričanja opravičiti s kakim zmotnim komentarjem. Potem so se pojavili novi komentarji komentarjev, pa komentarji komentarjev komentarjev itn. in »zaklad vere« se je širil in dobil poprej neslutene dimenzije. »Pokristjanjenje« poganskih narodov je prineslo še nove prispevke k bogatitvi »zaklada vere«. Prišlo je do sinkretističnih pojavov, ki je najbolj razvidno v čaščenju podob ter device Marije in svetnikov. Pri tem češčenju ne gre le za izraze spoštovanja do pokojnih oseb, kot jih npr. ponavadi namenjamo staršem, ampak do klicanja svetnikov, kot nekakšnih malih bogov. Razvila so se prepričanja, da je Bog preveč vzvišen, da bi sprejemal prošnje navadnih grešnikov, zato se morajo le-ti obračati po pomoč k svetnikom. Tako se je razvil nekakšen psevdokrščanski politeizem z monoteističnim vrhom. Rimski škofje so s svojimi dekreti, mnogokrat utemeljenimi s ponarejenimi listinami, na Zahodu dodali mnoge nove doktrine.

Reformatorji so radikalno prekinili s to prakso. Uvedli so princip: Sola Scriptura - samó Sveto pismo. Sveto pismo je tako spet postalo edina norma vere in morale. Zavrgli so nebiblične oblike in pojave čaščenja ter reformirali cerkev v prvobitnem duhu. Temu principu so pridružili še en princip: Sveto pismo razlaga samo sebe. Vsak pasus v Svetem pismu je treba gledati v širšem kontekstu in ga razlagati v luči drugih pasusov. Izolacija in pretirano poudarjanje enega ali nekaj posameznih delcev Svetega pisma namreč tudi vodi v ekscese in sektaštvo.

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
Jezus pravi o Svetem pismu – Božji besedi: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.« (Jn 5,39 SSP)
Psalmist pravi: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119,105 SSP)
Sveti Pavel govori: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« (1Kor 15,3.4 SSP)In na drugem mestu: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« (2Tim 3, 15.16 SSP)

25/10/2006

Bliža se dan reformacije

Večkrat naletim na očitek, ki je namenjen začetniku reformacije Martinu Luthru, glasi pa se nekako takole: "Ja, kdo pa je sploh bil tisti neki Luther, ki si je drznil nasprotovati oblasti vesoljnega cerkvenega učiteljstva." Drugič spet slišim tisto: "Frančišek Asiški je bil priden fant in se je pokorno podredil cerkvenemu magisteriju, Luther pa je bil upornik. Le zakaj ni šel tudi Luther po Frančiškovi poti?"

Tem drugim seveda povem, da Frančišek (ne glede na spoštovanje, ki ga čutim do njega) ni imel posebnega dolgoročnega vpliva na cerkvene razmere. Sledilo je avignonsko papeštvo, temu zahodni razkol, temu veseljaški in obenem bojeviti ter moralno sporni renesančni papeži.
Lotil se bom prvega očitka: "Kaj je sploh tisti predrzni posameznik, Luther?" Priznam, bil je nihče in nič. Nihče in nič. Podobno, kot starozavezni prerok Amos. Tudi ta je bil s stališča tega sveta nihče in nič. Zato si ga je lahko privoščil vsak dostojanstvenik, med drugimi tudi duhovnik Amacjá. Med njima se je razvil naslednji dialog:
Nato je Amacjá rekel Amosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovoril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. GOSPOD me je vzel izza črede in GOSPOD mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹ (Am 7,12-15) Amacjá je nastopil z argumentom moči. V tem je podoben srednjeveškemu papeštvu in papeštvu Luthrovega časa: mogočna, bogata in vplivna institucija, katero je poslušala vsa Severna, Zahodna, Srednja in pol Južne Evrope. Nasproti temu orjaškemu Golijatu in njegovemu think tanku je stal nepomemben menišič in profesor na nepomembni univerzi v nepomembnem mestu v razhajkani državi, ki je bila pomembna predvsem kot najboljša molzna krava takratnega papeštva in kurije. Pomembnost Luthra lahko primerjamo s pomembnostjo skromnega Amosa. Ampak, pozor, Bog ne dela velikih del po mogočnežih tega sveta, med katere lahko brez zadrege štejemo cerkveni establišment. Filadelfijska cerkev je dobila od Boga naslednje sporočilo: "Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena." (Raz 3,8b) Bog najbolj deluje skozi tiste, ki imajo majhno moč, ki so brez vpliva in oblasti. Luther je bil torej en tak nihče in nič, ki je zgrabil stvar na pravem koncu. Božja moč najbolj deluje preko tistih, ki so ubogi v duhu (prim. Mt 5,3). Ubogi v duhu pa so tisti, ki se glede odrešenja, pa tudi sicer, ne zanašajo nase in na svoje sposobnosti, niti na pripadnost institucijam niti na izvajanje obredov, ampak na Boga. Samo nanj.

In že smo pri bistvenem sporočilu Martina Luthra in celotne reformacije. Ne gre za nekaj novega, ampak za pomemben svetopisemski nauk: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Živeti iz vere v Boga, ki opravičuje brezbožnega; v Boga, ki nam ponuja odrešenje v Jezusu Kristusu in to odrešenje je zastonj! Pogoj za odrešenje ni, da si dober človek (ali kar si pač ljudje pod tem predstavljajo), niti izvrševanje nekih pravil ali ceremonij; ne da se ga kupiti z denarjem ali prislužiti s trdim delom: odrešenje je zastonjski Božji dar.

To je pravo sporočilo dneva reformacije, pa tudi sporočilo Luthra, Calvina, Trubarja in drugih reformatorjev.

06/08/2006

Teologija Ute Ranke-Heinemann

V sobotni prilogi Večera, z dne 5. julija 2006, je bil na dveh straneh objavljen obširen intervju z nemško teologinjo Uto Ranke-Heinemann. Rodila se je v protestantski družini, njen oče Gustav Heinemann je bil ugleden politik in v letih 1969-1974 predsednik Zvezne republike Nemčije. Zelo je bil tudi dejaven v Evangeličanski cerkvi, kjer je opravljal različne funkcije. Njegova hči Uta je študirala na več uglednih univerzah in konvertirala v rimski katolicizem, s katerim se je pozneje razšla.

V intervjuju za Večer je teologinja ponovno seznanila javnost s svojimi teološkimi pogledi, ki jih lahko razvrstimo v sedem točk, kot jih je že sama navedla. V tem kratkem članku bom poskušal odgovoriti na njene teze in predstaviti tudi drugo plat medalje, pri čemer bom odgovarjal s protestantskega stališča. Gospa Uta Ranke-Heinemann se je v intervjuju res lotila Rimskokatoliške cerkve, a je pri tem skušala spodbiti določene temelje krščanskega verovanja, ki so skupni različnim krščanskim cerkvam. Ne domišljam si, da bom s svojim pisanjem komurkoli karkoli dokazal, kajti to zmore le Bog. Hočem le razložiti, da se da zadevo prikazati tudi drugače in opozoriti na nedoslednosti teologije gospe Ute Ranke-Heinemann.

1. Biblija ni božja beseda, ampak človeška

Ta teza ni nič novega, saj se o tem govori vsaj od razsvetljenstva. Tudi ljudje brez doktorata iz teologije so govorili enako. Je pa res, da ima pri tem beseda teologinje ali teologa, ki je vendar "strokovnjak" za to področje v očeh radovedne javnosti večjo težo. S tezo o Bibliji kot človeški besedi je pravzaprav resneje dregnila v protestantski princip "sola Scriptura" kot v temelje rimske vere. Res je tudi, da se znajdemo kristjani pri te vrste trditvah večkrat bosi, kar je ugotovil že švicarski teolog Karl Barth. Obstajajo namreč reči, ki jih je nemogoče razložiti s strogo racionalnega stališča. Ampak tudi vera v posmrtno življenje, ki jo je gospa Ranke-Heinemann v intervjuju jasno in nedvoumno izrazila in izpovedala, je z racionalnega stališča iracionalna. Z racionalnega zornega kota je moč reči edino, da bi brez neke svete knjige zelo težko govorili o večnem življenju, Bogu in podobno. Pravzaprav bi bilo brez nekega napisanega vira popolnoma neumno govoriti o večnem življenju in Bogu. Če se Bog ni razodel, kako lahko vemo o njem kaj zanesljivega?

2. Da Bog obstaja v treh osebah, je produkt človeške fantazije
Ker je gospa Ranke-Heinemann zavrgla temelj, s katerim bi lahko dokazala svojo trditev (neko sveto knjigo), bi celo smela ali morala skupaj z materialisti in ateisti upravičeno reči, da Bog sploh ne obstaja.

3. Jezus je človek in ne Bog
Spet nič novega in to že kar od Jezusovih časov. Zelo malo njegovih sodobnikov je verjelo, da je res Bog. Če bi verovali v njegovo božanskost, ga ne bi tako kruto pokončali.

4. Marija je Jezusova mati in ne ‘božja’ mati
Z gospo teologinjo se strinjam, da Marija ni bila počelo Kristusa Boga, ampak le Kristusa človeka. Izraz Božja mati se zdi tudi meni ponesrečen. Pravilneje je Božja porodnica. Ampak, ker po mnenju gospe teologinje Jezus ni bil Bog, smo se spet znašli pri tretji točki.

5. Bog je naredil zemljo in nebesa, pekel so si izmislili ljudje
Ne vem, od kod gospe Ranke-Heineman vedenje o Bogu kot Stvarniku nebes in zemlje. Sama je rekla, da je Biblija človekova beseda. Edini logični odgovor bi bil, da ji je Bog to sam povedal. V nasprotnem primeru gre za eno samo tavanje, kajti, kako lahko kaj izvemo o Bogu, ki se ni razodel niti prerokom niti apostolom niti gospe Uti Ranke-Heinemann?

6. Izvirni greh ne obstaja, tudi hudič ne
Začnimo pri izvirnem grehu. Vsi vemo, da smo ljudje nepopolni, da prevečkrat delamo tisto, česar nočemo, ne počnemo pa tistega, kar mislimo, da je prav. In to se vleče iz generacije v generacijo. O tem se lahko prepričamo iz zgodovinskih knjig in iz dnevnega časopisja. Zadeva se je torej morala nekje začeti. Grehu (prestopku Božje zapovedi) prvega človeka pravimo izvirni greh. Ker se to nagnjenje deduje iz generacije v generacijo, mu pravimo tudi podedovani greh. Je človek res na lastno pobudo storil prvi greh ali ga vanj zapeljalo inteligentno duhovno bitje, ki mu pravimo hudič? Seveda hudič ni neko rogato, repato in kopitasto bitje z dolgim jezikom in vilami, kot ga opisuje ljudska domišljija, ampak duhovno bitje, ki mora biti zelo privlačno, da priteguje pozornost vsega sveta. Pisano je namreč, da "ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19)

7. Krvavo žrtvovanje na križu je pogansko človeško žrtvovanje še iz časa kamene dobe
Brez Svetega pisma je nemogoče jasno razločiti, kaj je pogansko, kaj judovsko in kaj krščansko. Tu je gospa Ranke-Heinemann spet na tankem ledu. Lahko le občudujem ljudi v kameni dobi, ki so se na nek način zavedali svoje grešnosti. Zavedali so se tistega, česar se gospa teologinja Ranke-Heinemann očitno ne zaveda. Obredna žrtvovanja živali še danes marsikje potekajo, npr. v Indiji. Ljudje so vedeli in še vedo, da je v njihovem življenju nekaj narobe, da se je treba odkupiti. Vedenje je pravilno, le način je ponavadi napačen. Mnogo ljudi namreč ne pozna tistega, o čemer pravi gospa teologinja (citiram): "Največja neumnost Nove zaveze je smrt Jezusa na križu." Odgovarjam ji z besedami apostola Pavla: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18)

Zanimiva je tudi njena trditev: "Jezus je za krščanstvo pomemben le zaradi smrti, njegovo življenje je postavljeno v ozadje." Res je, Nova zaveza se veliko ukvarja z Jezusovo smrtjo. Ampak v tem je enkratnost krščanstva v primerjavi z drugimi religijami. Religije učijo: "Nekaj velikega moraš narediti za Boga." Krščanstvo uči: "Bog je nekaj velikega storil zate," oziroma: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) V večno življenje pa veruje tudi gospa Uta Ranke-Heinemann, saj bi se rada po smrti spet srečala s svojim pokojnim možem. Lahko bi torej rekli, da po njenem obstaja večno življenje, da bi se gospa teologinja lahko spet srečala z možem. Zdaj mi ostane naslednje: naj verjamem Svetemu pismu ali nečemu, kar je pobožna želja gospe teologinje? Kakorkoli, prepričan sem, da liberalna teologija ne vodi nikamor, da gre za slepo črevo teološkega razvoja ali bolje razkroja. To teologijo je H. Richard Niebuhr v dobi med obema vojnama na kratko povzel takole: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe."(1) Ta stavek tudi zelo dobro povzema bistvo teologije Ute Ranke-Heinemann.

In še ena izjava: "Če bi kristjani namesto smrti častili njegovo življenje in se ravnali po njem, bi bilo bolje." Kristjani, ne častimo Kristusove smrti, ampak živega Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje (prim Rim 4,25). Križ je že od velike noči tam okoli leta 30 prazen. Je gospa teologinja namerno spregledala to pomembno podrobnost? Se pa strinjam z njo, da bi se kristjani morali ravnati po Jezusovem življenju. Ampak to lahko kolikor toliko uspešno delajo le kristjani, ki so resnično sprejeli Jezusa za Odrešenika in Gospoda, a tudi tem rado spodrsne na poti. Kristus vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. " (Raz 3,20) Želim, da bi se tudi Uta Ranke-Heinemann odzvala njegovemu povabilu.




(1) (Zgodovina krščanstva, Ognjišče, DZS, Ljubljana, 1992. S. 613)

Svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.





07/07/2006

Psalm 107 - zahvala odrešenih ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti

Psalm 107 je eden najbolj ohrabrujočih psalmov in sploh delov Svetega pisma. Predlagam, da ga preberete v celoti v svojem Svetem pismu, ali na tej povezavi.

V tem komentarju se nameravam posvetiti vsebini prvih 22 vrstic. V Standardnem slovenskem prevodu Svetega pisma je ta psalm podnaslovljen: Zahvalna pesem odrešenih. Sam bi si upal dodati še: ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti.

Vrstice 4 –9 govorijo o zablodelih v puščavi, ki so bili lačni in žejni. Besedilo se lahko nanaša tudi na tavanje sodobnega človeka po puščavi niča. Sodobni človek sicer ni lačen in žejen hrane in vode, vsaj pri nas ne, je pa lačen in žejen Boga, čeprav se tega ne zaveda. Je tudi lačen in žejen Božje pravičnosti. V stanju nezavedanja se podi za hrano, pijačo in raznimi vznemirjenji tega sveta, zraven pa je še naprej lačen, žejen, prazen. To praznino si lahko zapolnjuje tudi na druge načine, denimo s filozofijo in religijo, zlasti orientalske religije imajo danes visoko ceno, saj so tako »duhovne«. Ampak tudi vse to skupaj je prevara. Jezus nas uči: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Pod »vse to« je mišljeno: »kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli in kar je še takega.« (prim. Mt 6,31) Psalm 107 odgovarja: »V svoji stiski so vpili h GOSPODU, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti, da so šli proti naseljenemu mestu.« (Ps 107, 6.7) Bog vodi človeka iz njegove zablodelosti proti »naseljenemu mestu«, nebeškemu Jeruzalemu.

V vrsticah 10-16 govori o tistih, ki so se znašli kot jetniki. Tu ni govora o zapornikih, ampak o tistih, ki se Bogu upirajo in so jetniki svojega jaza, ki se nočejo podrejati Božjim postavam, ampak hudičevim in so jetniki teme in smrtne sence. Toda, tudi za take je rešitev. Jezus je prišel na svet, da »razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci«. (Lk 1,79). Enaka rešitev je opisana v Ps 107, v. 16: ko so taki vpili h GOSPODU, se je zgodilo: »potegnil jih je iz teme in smrtne sence, pretrgal jim je spone.« Čudovito. Bog je pripravljen priskočiti na pomoč vsakemu, ki ga prosi in žrtev osvoboditi iz njene duhovne zvezanosti. Sam Jezus je rekel v nazareški shodnici z besedami preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da spustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18 ) Bog osvobaja po Jezusu Kristusu, ki je »isti včeraj in danes in na veke.« (Heb 13,8 )

Vrstice 17-22 govorijo o tistih, ki so zaradi svojih grehov trpeli muke in prišli do vrat smrti. Obup jih je očitno pripeljal zelo daleč. Toda, tudi za te je rešitev. Bog je pripravljen sprejeti vsakogar, ki iskreno kliče k njemu: »Poslal je svojo besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz njihovih jam.« (Ps 107,20)

Ali velja to le za tiste, ki ne poznajo Gospoda in evangelija odrešenja v Jezusu Kristusu? Ne, tudi kristjani lahko padejo v podoben položaj. Ko kristjan greši, občuti krivdo, ki ga lahko potegne zelo globoko. Lahko se začne smatrati za najbolj nevredno bitje in lahko zapade v obup. Tak kristjan pozabi apostolove besede: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ni to iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2, 8.9) Ker smo torej odrešeni po veri, moramo tudi hoditi v veri. Grešimo vsakič, kadar zaidemo s poti vere. Pred očmi moramo imeti Kristusa, kajti mi imamo njegovo pravičnost. »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1Jn 1, 8.9)

Ker je tako, ponovimo s psalmistom: »Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom.« (Ps 107, 8.15.21.31.)



(Vse svetopisemske navedbe so vzete iz Standardnega slovenskega prevoda)

04/07/2006

Trubar za politično rabo

Kot večina gibanj je tudi reformacija od samega začetka imela smolo, da jo je doletela politizacija. Človek bi mislil, da se bo to nekega dne končalo, a glej ga, šmenta, zadeva še vedno ni končana.

V današnjem Večeru (4. 7. 2006, str. 5) me je presenetil podatek, da je ena od slovenskih političnih strank razglasila Trubarja za svojega neke vrste duhovnega predhodnika. Gre za kak protestantski klerikalizem? Ah ne, omenjena politična stranka nima nič kaj opraviti z načelom "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura". Še več, predhodnica omenjene stranke je vneto prisegala na dialektični in historični materializem, ki imata z omenjenim načelom prav malo skupnega.

Da ne bo nesporazuma, osebno mi je zelo všeč, če se pripadniki katerekoli politične opcije kot posamezniki oklenejo Kristusa, ki ga skladno s citiranim reformacijskim principom oznanjamo protestanti, problematično pa se mi zdi izrabljanje reformacije in njenih idej za politične cilje določene skupine. Predstavnik politične stranke, ki je proglasila Trubarja za svojega predhodnika, je njihovo dejanje utemeljil takole: "In Trubar je bil prvi, ki je ta monopol (mišljen je monopol RKC, op. Dizma) razbil. Pokazal je, kaj pomeni, če ni enoumja. Tedaj se je začel pravi razcvet šolanja, vzpostavitev bralnih navad in šolskega sistema."

Seveda se strinjam z vsem, kar je povedal avtor teh besed. Še bolj pa se strinjam z dejstvom, da je vse navedeno stranski produkt principa, ki se ga je držal Trubar in ga je prvi razglasil Martin Luther: "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura", ali po domače: "Samo vera, samo milost, samo Sveto pismo". Odrešitev lahko sprejmemo po veri, k nam pa pride iz čiste Božje milosti (brez naših del), razodeta pa je v Svetem pismu. Posameznik se mora torej v skladu z reformacijskim principom sam iz Svetega pisma pozanimati o "predmetu vere", ki jo izpoveduje. Brez čisto navadnega znanja branja in bralnih navad pa je to nemogoče. Zato je bilo treba ljudi naučiti brati in pisati, vzpostaviti šolski sistem itn. Vse to samo zato, da bi ljudem lažje povedali naslednjo preprosto resnico: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)



30/06/2006

Premalo imenitno?

Bolj na začetku tega meseca sem bral peto poglavje Druge knjige kraljev. Posebej sem bil pozoren na 13. vrstico, ki se glasi takole:

"Njegovi služabniki pa so pristopili in mu govorili; rekli so: »Oče, ko bi ti prerok ukazal kaj težkega, mar ne bi tega storil? Koliko bolj, ko ti je naročil: Umij se in boš čist!"

Širše sobesedilo, pomembno za razumevanje te vrstice najdemo tukaj (2Kr,5,1-19). Gobavi aramejski vojskovodja Naaman, je izvedel, da bi ga utegnil ozdraviti izraelski prerok Elizej, zato je odšel k njemu po pomoč. Elizej pa njegove visokosti še pogledal ni, ampak mu je poslal navodilo za to, kaj naj naredi, kar preko svojega kurirja. Pa tudi dejanje, ki naj bi ga Naaman opravil ni bilo videti nič kaj imenitno: namesto kake zapletene ceremonije z obilico obrednega zaklinjanja, oblakom kadila in gestikuliranja, je naročil Naamanu, naj se sedemkrat okopa v Jordanu, ki niti ni preveč imenitna niti najbolj čista reka. To bedno navodilo je vsekakor navdalo njegovo visokost z upravičeno jezo. Ko bi le tale prerok dal kako težko nalogo, vredno imenitnega gospoda, kakršen je bil Naaman. Kakorkoli, možje iz Naamanovega spremstva so na srečo drugače gledali na to stvar in mu rekli tisto, kar sem citiral zgoraj. Naaman se je na njihovo prigovarjanje ponižal, se sedemkrat umil v rahlo kalni reki in ozdravel. Izvršila se je beseda, ki jo je stoletja pozneje izrekel Jezus, da kdor se ponižuje, bo povišan. (prim Lk 14,11. 18,14)

Koliko Naamanov hodi danes po svetu? Vse bi naredili, da bi dosegli svoj notranji mir, svoje notranje ozdravljenje. Na voljo imajo zelo preprost recept: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!« (Apd 16,31 SSP) Ampak to se zdi preveč preprosto in naivno, zato se obnašajo kot se je na začetku obnašal Naaman. Kaj, ko bi ga poskušali posnemati še v drugem delu, ko je izvršil zelo preprosto dejanje vere? Bili bi rešeni!






03/06/2006

O grehu

V današnjem času smo prišli tako daleč, da se izgublja občutek za greh. Sekularni humanisti so temeljito spremenili slovar in uvedli razne evfemistične izraze za ta pojav, kot so: napaka, življenjski stil, v najboljšem primeru rečejo celo prekršek... Žal ta mentaliteta pljuska tudi tja, kjer praviloma nima česa iskati, to je v dele vidne cerkve na zemlji...

Martin Luther je o tem neljubem pojavu rekel naslednje: "Greh se v svetem pismu ne imenuje samo vnanje telesno delo, temveč vse početje, ki se vzburja in vzgibuje zraven, ko se zgodi vnanjsko delo, namrečn dno srca z vsemi močmi [Kraefte], tako da naj besedica narediti [Tun] pomeni: če človek docela pade in zdrkne v greh. Saj tudi nobeno delo greha se ne zgodi vnanje, zakaj človek je udeležen cel, s telesom in dušo, in sveto pismo prav posebej gleda v srce in na korenino in naglavni izvir greha, to pa je nevera na dnu srca. Tako da torej enako, kakor sama vera opravičuje in prinaša duha in voljo do dobrih vnanjih del, tudi samo nevera greši in vzburja meso in slo po zlih vnanjih delih..." (1)

Ah, ta greh, to je nekaj tako starinskega, srednjeveškega, kajne? Ampak njegove posledice niso niti najmanj srednjeveške, so čisto novoveške, oziroma sodobne, vsakdanje. Ne verjamete? Dokaze najdete že v današnjem dnevnem časopisju, ali pa v vsebini današnjih radijskih in televizijskih poročil, od poročanja o vojnih dogodkih do črne kronike in še česa.

Greh je tudi zadeva, ki jo človek v svojem naravnem stanju ni pripravljen priznati. Boji se, da bo s tem izgubil del sebe. Res je, kdorkoli prizna svoj greh na nek način izgubi, ne le del, ampak vsega starega sebe (odštevši svoj materialni del).

Da bi se ljudje izognili priznanju, se tolažijo z izjavami, kot so: "Nič slabega nisem storil. Vedno sem si prizadeval biti dober. Vedno sem hotel biti pošten. Vedno sem se trudil, da bi pomagal sočloveku." Če malo natančneje analiziramo navedene izjave, lahko hitro ugotovimo, da je ta človek res iskren, saj prizna, da si prizadeva, hoče, se trudi. Ampak, je to dovolj? Je neko prizadevanje, trud, hotenje že dejanska dobrota, poštenost, pomoč? Ali neko prizadevanje ali hotenje že zagotavlja, da je cilj dosežen?

Svet zelo spoštuje trud in prizadevanje. Nič nimam proti temu. Z žalostjo pa se vedno soočamo z dejstvom, da cilji nikoli niso resnično doseženi.

Ljudje so rekli: "Ko bomo vrgli fevdalizem in vladarski absolutizem, se bo začel napredek in sreča za vse ljudi." Se je to uresničilo?

Potem so rekli: "Treba je odpraviti kapitalizem in raj na zemlji se bo odprl." In nič ni bilo iz raja.

Pa so se spet spomnili: "Demokracija in tržno gospodarstvo bosta rešila vse probleme." Seveda jih nista in jih tudi ne bosta. Reševala jih bosta, rešila pa ne.

Zdaj se spet pojavljajo nekateri, ki nasprotujejo globalizaciji in vidijo v kapitalizmu krivca za vse slabo. Lahko jim zagotovim, da se bo ponovila stara zgodba: bistveni problem ne bo rešen.

Kje je torej napaka v tovrstnem razmišljanju? Vse te teorije gradijo na predpostavki, da je človek v bistvu dober. Vse odmišljajo ali celo vehementno zanikajo faktor, ki mu pravimo greh. Nobena od teh iluzornih teorij se ne spoprime z bistvom človeka, kakršen je tukaj in zdaj: "Varljivo je srce nad vse in hudo popačeno: kdo ga more doumeti?" (Jer 27,9 SSP) Le kdo lahko povsem pošteno do sebe in drugih odgovori: "Jaz", če mu zastavimo naslednje preprosto vprašanje: "Kdo more reči: Moje srce je čisto, prost sem svojega greha? " (Prg 20,9 SSP) Ni ga bilo in ga ne bo... Vsak se samo trudi, prizadeva, hoče, želi...

Ampak to je v Božjih očeh toliko kot nič. Prerok Izaija je na to gledal takole: "In vsi vkup smo postali kakor neznažnik in vse pravičnosti naše so kakor umazana cunja." (Iz 64,6 CHR) Toliko. Lahko Bog tolerira takšno "pravičnost"?

Nekateri pravijo: "Ne morem verjeti v Boga, ki dopušča, da se dogajajo tako grozne stvari." Odkrito povedano, tudi jaz ne. Sveto pismo nas uči, da gre na začetku človeškega rodu za neko usodno izbiro, ki je obrnila tok zgodovine. Med Bogom in grehom je prvi človeški par izbral greh. In zadeva je šla naprej. Zanimivo je tudi govorjenje nekaterih, ki pravijo, da je človek ustvarjen po Božji podobi. Res je bil ustvarjen po Božji podobi, ampak s prvim grehom je bila tista podoba močno iznakažena. Človek ne nosi v sebi podobe Boga, ampak groteskno karikaturo Boga. Človek je uporno bitje, je "incurvatus in se ipso" (zakrivljen vase), kot pravi stari Luther. Človek je sebičnež. Nikogar ni treba učiti sebičnosti. Taki smo že po naravi. Učiti nas je treba velikodušnosti. Treba se je truditi, prizadevati, ker pač neke stvari niso več v naši moči, ampak človek se ne more odrešiti s svojim trudom ali prizadevanjem. Tovrstni uspehi so tolikšni, kot bi se prijeli za ušesa in se tako poskušali dvigniti v zrak.

Človeka lahko odreši nekdo drug: Božji Sin Jezus Kristus, ki je odvzel greh sveta. On vabi k sebi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Rz 3,20 SSP)



(1) Martin Luther, Tukaj stojim, teološko politični spisi [izbral prevedel in uredil [ter] spremna beseda Božidar Debenjak]. Ljubljana, Krtina, 2002, s. 20.


02/06/2006

Dve predavanji v Ljubljani: Da Vinci Revisited


Spoštovani, Društvo ZVEŠ vabi na kratek ciklus bralnega krožka:


'Da Vinci Revisited ...'


V ponedeljek, 05. junija: Jezusovo božansko življenje?
V ponedeljek, 12. junija: Jezusovo ljubezensko življenje!


Dobimo se (kot ponavadi) v hostlu Celica, Metelkova 8, ob 18:00, pred recepcijo.


Vljudno vabljeni!





28/05/2006

O kristjanovi gotovosti

Med najbolj krepčilne in spodbudne nauke, ki so jih reformatorji potegnili iz Svetega pisma nedvomno sodi tisti o gotovosti vernika. Ta nauk bi lahko povzeli takole: kadar Bog rešuje, definitivno rešuje. Iz tega sledi, da vernik sme živeti v gotovosti, da je med odrešenimi. Rimskokatoliška cerkev je na tridentinskem koncilu določila drugače. Po njenem kristjan nikoli ne more biti povsem gotov, ali je med zveličanimi ali ne, ampak sme to le upati. Zdaj pa si oglejmo, kaj pravi o tem Sveto pismo.

Apostol Pavel je napisal v Pismu Rimljanom: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9 SSP) Nauk tega stavka je zelo preprost: vsak ki prizna Jezusa za svojega Gospoda in veruje v njegovo vstajenje, bo rešen. Nič ne govori o dvomu, ali samo o upanju.

Sam Jezus je rekel: »Resnično, resnično povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24 SSP) Tudi ta beseda je nedvoumna. Kdor posluša in veruje, ima večno življenje. »Ima večno življenje« pomeni, da ga ima že tukaj in zdaj. Tu se ne govori o neki svetli ali nejasni in daljni prihodnosti. Govori nam o sedanjosti. Na drugem mestu spet pravi: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. (Jn 6,37 SSP).

V nekem rimskokatoliškem polemičnem zapisu sem prebral, da protestanti nimamo prav, ko pravimo, da nas je Jezus odrešil, ampak naj bi nas le odkupil. Zato ne moremo z gotovostjo trditi, da smo odrešeni, ker smo samo odkupljeni. V bistvu gre za igračkanje z besedami, kajti izrazi, kot so: odkupitev, odrešenje, rešitev in zveličanje pomenijo le poudarke v niansah, ne gre pa pri njih za pomenske razlike.

Evangelist Janez je napisal proti koncu svojega evangelija: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20, 31 SSP). Zopet je govora o veri, ne le o nejasnem upanju. Naša odrešitev ni nekaj, kar se šele bo zgodilo, ampak jo uživamo že tukaj in zdaj. Seveda se bo v polnosti dovršila nekoč v eshatološki prihodnosti, toda njene blagodati uživamo že v tem življenju. To je gotovost vere.

Apostol Janez pa nam daje v svojem Prvem pismu še dodatno spodbudo, ko pravi: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1Jn 5,13 SSP). »Da boste vedeli,« kako močne besede! Chraska jih prevaja: »da veste, da imate itn.«. Mi torej moremo vedeti, ne le verjeti. Vera niso občutki. Vera je pravzaprav več kot nekakšno verjetje v smislu: verjamem, da bo danes zvečer deževalo. Občutki prihajajo in gredo, vera ostaja. Lahko je majhna kot gorčično zrno, ampak vseeno je vera. V svetopisemskem smislu je odrešenje enako vera plus nič. Odrešenja si ne moremo prislužiti, kajti odrešeni smo po milosti, milost pa je Božji dar. Darovi so pa zastonj, kajne? To je jasno zapisano v Ef 2,8-9: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (SSP)

Pa še nekaj: kristjani glede svoje odrešenosti ne verujemo sami vase in v svoje zmožnosti. Mi verujemo v mogočnega Boga, ki je bogat v milosti. Ko se enkrat zavemo Božje mogočnosti, se bomo tudi zavedli majhnosti naših občutkov.

Kot je razvidno, nam daje Sveto pismo povsem jasna in nedvoumna napotila, kako naj gledamo na svojo odrešenost, in da ne smemo dvomiti, temveč verovati v svojo odrešenost.


27/05/2006

Bog je zvest

A tudi še takrat, ko bodo v deželi sovražnikov svojih, jih ne zavržem in se mi ne bodo pristudili, da bi jih celo pokončal in uničil zavezo ž njimi; zakaj jaz sem GOSPOD, njih Bog. Spomnim se torej njim v prid zaveze svoje s predniki, ki sem jih peljal iz dežele Egiptovske pred očmi poganov, da naj bi jim bil Bog. Jaz sem GOSPOD. (3Mz 26,44.45)

26. poglavje Levitika vsebuje blagoslove in prekletstva. V njem Bog poučuje svoje ljudstvo o posledicah upoštevanja oziroma neupoštevanja njegove Postave. Več je govora o posledicah prestopanja Božjih pravil kot o blagoslovih, ki sledijo življenju po Božjih zakonih.

Pa vendar najde na koncu poglavja Božje ljudstvo tolažbo, saj je jasno povedano, da Bog nikoli ne zavrže svojega ljudstva, kajti njegova zaveza in obljuba je močnejša od prestopkov Božjega ljudstva. On je zvest, ali, kot pravi pesem:
"Čudežna milost Gospodova,
večja od greha in krivde vse..."

On ni kot smo ljudje, on je GOSPOD, ki zavoljo sebe in zavoljo svoje obljube ostaja zvest kljub človeški nezvestobi, saj se spominja, kot pravi psalmist, da smo kot prah, torej šibki. Ravno zato nas je vedno pripravljen sprejeti.


21/05/2006

Da Vincijeva šifra: zapeljevanje ali priložnost?

Kot poroča agencija Reuters, je Da Vincijeva šifra načela vero znotraj občestva Rimskokatoliške cerkve in kredibilnost slednje. Le kako je to mogoče? Ali lahko nekoga, ki je resnični kristjan zmedejo razne "šifre" in podobne reči?

Priznam, da je tudi mene Da Vincijeva šifra kar malce zmedla, pa ne zato, ker bi v meni povzročila kake dvome, ampak zato, ker sem moral odgovarjati na vprašanja, ki so mi jih zastavljali "tisti zunaj", operiral pa sem s premalo argumenti. S tem nočem reči, da nisem poznal nobenega podatka, s katerim bi lahko ovrgel določene trditve v Brownovi knjigi, sem jih pa poznal premalo, ali pa premalo sistematično. To me je spodbudilo, da sem se začel bolj poglabljati v stvari, ki so se mi dotlej zdele same po sebi umevne. Ugotovil sem namreč, da imam v svojem znanju precejšnje luknje.

Apostol Pavel spodbuja verne, naj ne bodo "več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju." (Ef 4,14 SSP) Vernih, ki niso kot nedorasli otroci torej razne "šifre" ne morejo in ne smejo presenetiti. Mislim, da jih lahko v naslednjih letih pričakujemo še več. Za razliko od tistih rimskih kardinalov, ki svarijo vernike pred branjem Da Vincijeve šifre in ogledom filma (tega si tudi jaz ne mislim ogledati, knjigo pa sem prebral) vidimo v evangelijskih protestantskih krogih novo priložnost za oznanjevanja Kristusovega evangelija. Rešitev problema, ki ga nekateri vidijo v Brownovem delu torej ni v neuporabi, ampak v pravilni uporabi. Kozarec je lahko napol prazen, ali pa napol poln, kajne?




15/05/2006

Izgubljena volja do smisla

Hans van Themsche je bil do četrtka 11. maja letos povsem navaden belgijski osemnajstletnik. Imel je sicer določene težave, na primer to, da so ga zaradi kajenja v spalnici izključili iz internata. Tistega majskega dne pa si je Hans van Themsche obril lase, se oblekel po "gotsko", kupil puško v trgovini s športnimi in lovskimi pripomočki in sredi Antwerpna meni nič tebi nič ustrelil Turkinjo, ki je nosila na glavi ruto, dveletno flamsko deklico in njeno črno varuško. Na srečo je bil v bližini policist, ki je ustrelil fanta v trebuh in preprečil nadaljevanje krvave rihte.

Pri dnevniku na televiziji smo lahko videli in slišali predsednika belgijske vlade, ki je odločno obsodil zločin ter ga označil za rasistično dejanje. Videli smo lahko tudi visoko policijsko uradnico. Marsikaj smo torej lahko videli in slišali, pa tudi prebrali. Govorilo se je na primer o flamski desničarski stranki, kateri so pripadali nekateri člani Hansove družine, ne pa tudi on.

Hans van Themsche je nameraval po končanem krvavem poslanstvu, ki si ga je zadal, to je pobijati tujce, prihraniti zadnjo kroglo zase. Zato je napisal poslovilno pismo, v katerem je med drugim omenil "nebesa, ki ne obstajajo". Jasno, kjer ni nebes, ni Boga, ni ničesar. Ni absolutov.

Svet danes tava naokoli brez absolutnih resnic in se zadovoljuje z delnimi resnicami, ki si jih izdeluje sproti, tako za vsakdanjo rabo. To je podobno, kot si izbira artikle za kaj-bomo-pa-danes-kuhali. Potem pa sledi trenutkom malomeščanskega ugodja šok, ko se zgodi nekaj groznega. Svet takoj začne iskati vzroke in jih tudi najde. Poišče jih v vseh mogočih gospodarskih, političnih, družbenih in ostalih okoliščinah, le v človeškem srcu, v človekovi notranjosti ne, saj je človek merilo vsega, kajne? Pravzaprav hodi trenutno po zemlji kakih šest milijard tovrstnih merskih inštrumentov in baje so vsi pravi, kajti absolutne Resnice po mnenju sveta ni. Jezus pa govori o teh rečeh bistveno drugače: "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,21-23 SSP)

Ko so ob neki priložnosti učenci pripovedovali o skupini galilejskih upornikov, ki jih je dal Pilat krvavo zmasakrirati, je Jezus odvrnil: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani." (Lk 13,2.3 SSP) Ljudi je zelo preprosto obsojati. Ampak bistvo ni v obsojanju, temveč v spreobrnjenju. Kdor se ne spreobrne, bo obsojen. To je slaba novica, zelo slaba. Obstaja pa še dobra, zelo dobra: "Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17) Kristus je prišel na svet, da odvzame krivdo za vse grehe sveta in da podari tistim, ki ga sprejmejo za Gospoda in Odrešenika novo življenje, nov smisel. Vse to gratis, zastonj, za šenk! Končnega smisla ne daje ne demokracija ne svetovna revolucija ne tržno gospodarstvo, ne ideologije. V končni fazi je ves smisel osrediščen v eni točki, to je točki kjer se srečujeta Božje in človeško, v Jezusu Kristusu, Odrešeniku in edinem Sredniku.

Sprejmi ga. Tega ne boš nikoli obžaloval-a.




23/04/2006

Trk fundamentalističnih eshatologij

Zahodne države so zaskrbljene zaradi iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinejada in njegove trenutne nepopustljive jedrske politike. Slabe občutke povzroča tudi Ahmadinejadovo zanikanje holokavsta in izjava, da je izraelska država krivica, ki jo je treba odstraniti.

Ta in podobne izjave pa nikakor ne morejo naleteti na naklonjenost danes zelo vplivnih ameriških fundamentalističnih krogov. Za kaj pravzaprav gre? V ameriških konservativnih protestantskih krogih je prevladal eshatološki pogled, ki mu pravimo dispenzacionalistični premilenarizem. Ta pogled je nastal v 19. stoletju v neki manjši angleški protestantski skupini, nakar je dobil ogromno privržencev v ameriških konservativnih protestantskih krogih, ki so ga nato širili in ga še širijo naprej po svetu. V ZDA naj bi bilo danes kakih 70 milijonov pripadnikov skupin, ki zagovarjajo te poglede (metodistov, baptistov, binkoštnikov in drugih). Zgodovino cerkve delijo v sedem obdobij ali dispenzacij. Pred nami je vnebovzetje cerkve, ko bo Kristus vzel svojo cerkev (žive in od mrtvih obujene kristjane) v nebesa, na zemlji pa bo sledil čas antikrista, odpadle cerkve in velike stiske, v katerem bo prišlo do popolne obnove Izraela. To obdobje se bo končalo z bitko pri Harmagedonu, nakar bo Kristus zavladal svetu. Sledilo bo tisočletno kraljestvo, v katerem bo Kristus vladal skupaj s svojim ljudstvom, pri čemer bodo imeli prednost verniki iz judovstva. Tisočletju bo sledila sodba nad grešniki in njihovo pogubljenje.

Dispenzacionalisti dajejo velik poudarek na Izraelu, oziroma judovskem ljudstvu kot Božjem izvoljenem ljudstvu. To je vidno tudi v aktualni politiki ZDA do Izraela, saj so dispenzacionalistične ideje prodrle tako v politične kot v vojaške kroge. Tradicionalne ameriške protestantske cerkve (episkopalna, luteranska, prezbiterijanska itn.) so se pogreznile v močvirje postmodernizma in relativizma ter nimajo vernikom česa ponuditi, zaradi česar se vedno bolj praznijo. Tu se je odprla »tržna niša« za skupine, ki trdno verujejo, kar učijo in dobivajo vse več pristašev. Največji problem v teh skupinah pa so dispenzacionalistični nauki in dejstvo, da so ti nauki prodrli v sam vrh ameriške politike. Tako so mnogi ameriški politiki in vojaki prepričani, da opravljajo Božje delo v teh poslednjih časih. Taka mentaliteta pa je zelo nevarna.

Na drugi strani imamo iranske šiite, ki verjamejo, da se bo v poslednjih časih pojavil skrivni imam Abul- Kassem Mohammed, ki ga imajo šiiti za direktnega Mohamedovega potomca in je po njihovem prepričanju izginil davnega leta 941. Predsednik Ahmadinejad je lani novembra govoril šiitskim vodilnim klerikom, da je glavni cilj islamske revolucije pripraviti pot dvanajstemu imamu. Spet smo torej na področju eshatologije, tokrat islamske.

Nič dobrega se torej ne obeta, kajti opravka imamo z dvema zmotnima eshatologijama, ki sta obe dovolj pozemski, da lahko sprožita veliko katastrofo. Zgodovina se spet ponavlja kot farsa: naša prihodnost je odvisna od religije.



VIRI:

17/04/2006

Pot je prosta

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.
(Mt 27,57a SSP)

V teh prazničnih dneh so mi precej rojile po glavi zgornje besede, ki govorijo o tem, kako se je pred skoraj 2000 leti pretrgalo zagrinjalo v jeruzalemskem templju. Ta dogodek omenjajo vsi trije sinoptični evangeliji, zgodil pa se je, ko je Jezus umrl na križu. Zakaj se je zagrinjalo pretrgalo?

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej vedeti, čemu je služilo omenjeno zagrinjalo. Gre za zaveso, ki je delila dva tempeljska prostora: Sveto in Najsvetejše. V Sveto so imeli vstop duhovniki, ki so opravljali dnevno bogoslužje. V najsvetejše, v samo Božjo prisotnost, pa je enkrat letno, na veliki spravni dan vstopil samo veliki duhovnik, da bi v njem opravil spravno daritev za nenamerne grehe, ki jih je storilo izvoljeno ljudstvo.

Kaj torej pomeni trganje zavese? Zavesa se je pretrgala v času Gospodove smrti. To je trenutek, ko se je "Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 10,28 SSP) Njegova žrtev je bila edina popolna žrtev, daritev in zadostitev v zgodovini človeštva. Vse žrtve, ki so jih opravljali pred njim, so bile le senca nove stvarnosti, ki jo je prinesel Kristus. On je bil veliki duhovnik in dar, ki se je enkrat za vselej žrtvoval na golgotskem križu. Odtlej ni več potrebna nobena daritev. Po tem dogodku tudi niso več potrebne zavese, ki bi delile ljudi od Božje prisotnosti: pot v svetišče je odprta vsem. Službeno duhovništvo ni več potrebno, v najsvetejše imata po Kristusu vstop tako kraljevič kot berač, Jud in pogan. Poznoantični in še bolj srednjeveški sacerdotalizem je ponovno postavil med ljudi in Boga srednike v obliki duhovnikov. Še več, marsikje so zgradili "oltarne pregrade" (lektorije, ikonostase), ki delijo prostor za klerike od prostora za vernike. Kakšna zmota! Kristus je s svojo žrtvijo podrl vse lektorije, ikonostase in podobno navlako, ki stoji med Božjim ljudstvom in Bogom. "V njem (v Kristusu, op. av.) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12 SSP)

Pot se je odprla vsem, ne glede na spol, socialni status, raso, narodnostno in religijsko pripadnost. Jezus je Bog z nami, on je naš tempelj, veliki duhovnik in srednik. On je naredil iz svojega ljudstva, kot piše apostol Peter, kraljevsko duhovništvo: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9 SSP)
Kje je tu prostor za delitve? Ni ga! Pot je odprta za vse! Aleluja!


01/04/2006

Bi bili brez krščanstva danes res na višji razvojni stopnji?


V zadnjem času lahko velikokrat naletimo na zanimivo trditev, da bi bili danes, če ne bi bilo krščanstva, na višji stopnji znanstvenega in tehničnega razvoja. Tudi sam sem se s tovrstnimi prostodušnimi izjavami posameznikov nemalokrat srečal. Vendar moram reči, da ima tako rezoniranje precej lukenj.

1. V zgodovini se nikoli ne sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak le o tem, kaj je bilo. Vse drugo ni področje zgodovinske vede, ampak vedeževalske stroke.

2. Preteklega dogajanja ne moremo še enkrat ponoviti. Ta dogajanja so podobna metuljevemu efektu, vse polno je spremenljivk, pravzaprav je vsak posameznik, ki je bil del teh dogajanj, spremenljivka zase. Njegovo življenje je spet oblikovalo nebroj spremenljivk znotraj in zunaj njega.

3. Krščanska cerkev je bila edina antična ustanova, ki je preživela propad zahodnorimskega cesarstva. Pravzaprav ga je komaj preživela in nekaj stoletij sama komajda životarila. Na srednjeveško zgodovino cerkve so močno vplivali Germani in drugi (tudi Slovani), dovčerajšnji barbari, z vsemi svojimi verovanji in običaji, ki so jih prinesli s sabo. Vse to je nesporno vplivalo na vidno cerkev kot tako in seveda na vsa srednjeveška prepričanja in tudi na dogajanje v Evropi.

4. Proti koncu 4. stoletja so Huni sprožili velika preseljevanja ljudstev v Evropi. Rim je klecnil pred barbarskimi napadalci. Vse je bilo uničeno. Bi Germani sploh prevzeli kak kanček antične kulture, če ne bi bilo posrednika, kot je bila tedanja cerkev? Kakšen bi bil islam, če ne bi Mohamed nič vedel o Jezusu? Bi sploh nastal? Bi tisti del antične kulture, ki so jo sprejeli Arabci, sploh kdaj prišla preko Španije v barbarsko Evropo?

5. Papeštvo, kot najmočnejša institucija srednjeveške Evrope, se v srednjem veku ni kaj prida vtikalo v samo znanost, kakršna je pač tedaj bila. Bolj so ga vznemirjale razne herezije (albižani, katari, valdenzi husiti itn.)

6. Znanstvena odkritja so doživela nov polet v novem veku, torej v 16. in 17. stoletju. To pa je čas usihanja moči papeštva (reformacija) in gospodarskega nazadovanja domovine papeštva, Italije. Vzrok tega nazadovanja je odkritje Novega sveta, ki je prestavilo težišče dogajanj iz Sredozemlja na države, ki so ležale ob Atlantiku. Tam so se oblikovale nove sile in nova središča evropskega gospodarstva. Mnoga med njimi so se oklenila protestantske reformacije. Kepler in Newton sta svobodno delovala ravno v protestantskem okolju. Papeštvo se je tedaj pač oklepalo starega v vseh ozirih in dolgoročno potegnilo kratko (primer Galilei). Vendar to ni moglo zaustaviti znanstvenega razvoja, ki se je preselil tja, kjer sta bili za to na razpolago tako materialna osnova kot svoboda znanstvenega delovanja.

7. Kitajska civilizacija je dosti starejša od krščanske evropske, ki je v primerjavi z njo prava mladenka. Dosti pred nami so poznali papir in tisk, da, celo bankovce. Zakaj niso tam znanstveno bolj napredovali, saj jih ni krščanstvo pri tem prav nič oviralo?

8. Kdo jamči, da se evropska civilizacija, če bi že, denimo, v 17. stoletju iznašli atomsko bombo, ne bi že davno razletela? In spet smo pri vprašanju: kaj bi bilo, če bi bilo? O tem sem pa že na začetku rekel, da ne spada k zgodovinski vedi.

10/03/2006

O pokončni hoji ali o novi samopodobi


Jaz sem GOSPOD, vaš Bog, ki sem vas izpeljal iz egiptovske dežele, da jim niste več sužnji. Zlomil sem kambo vašega jarma in vam dal hoditi pokonci. (3Mz 26,13 SSP)


Danes zjutraj so mi posebej padle v oči zgornje besede iz Levitika, ki ne veljajo le za starozavezno, ampak tudi za novozavezno Božje ljudstvo. Današnji svet zelo veliko govori o pozitivni samopodobi in o tem, kako smo vsi v redu. Mnogi poznamo tisto: "I am O.K., you are O.K. and that's O.K." Imeti dobro samopodobo je zelo prijetno. To nas tako čudovito dvigne in poščegeta po našem centru za napuh. Vprašanje pa je, če je ta dobra samopodoba vedno koristna, zlasti s stališča večnosti.

Kristjani verujemo, da je Bog tudi nas izpeljal iz sužnosti, ki je bila še dosti večja in usodnejša od egiptovske sužnosti starih Izraelcev. Zlomil je kambo našega greha in nam dal možnost, da smemo hoditi pokonci in zravnano. V tej luči smemo upravičeno gledati nase kot na nove ljudi, oziroma, kakor pravi apostol Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP) Precej drugače od stereotipne podobe kristjana, kajne? Pri tem ne gre za pozitivno samopodobo, kakršno nam tako vneto ponuja svet, saj take pravzaprav niti ne rabimo.

Nase moramo gledati v novi luči, kot tiste, ki s(m)o v Kristusu in nova samopodoba bo prišla tako rekoč sama od sebe. V Božji moči bomo hodili pokonci.




05/03/2006

Augustus M. Toplady, SKALA VEKOV


Skala vekov, ti odpri
vrata svoje milosti.
Dragocena voda, Kri
s tvoje ranjene strani
naj odvzame greha moč,
ozdravljenja da pomoč.

Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje.
Le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.

Praznih rok hitim pred te,
pod tvoj križ zatekam se.
Nagega obleci me,
reveža usmili se,
madeže operi mi,
moj edini up si ti.

Ko življenje se konča,
tebi izročim duha.
Ko se dvignem v svet neznan,
pred tvoj sodni stol pozvan,
Skala vekov, ti odpri
vrata svoje milosti.


(Poslovenil: Dizma)



Povezava do izvirnega besedila in do melodije na Cyber Hymnalu

25/02/2006

Svoboda govora - kakor vam drago

Ne, to se ni zgodilo v Nigeriji, Turčiji, Pakistanu ali Indiji. Tudi v kaki komunistični državi ne. Zgodilo se je v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, točneje v mestu London pred poslopjem najstarejšega parlamenta na svetu. S tem ne mislim zgradbe, ampak institucijo. Poleg tega premorejo v tej državi tudi državno religijo in suverena (ne vem, kako se reče ženski obliki tega samostalnika), ki je vrhovni upravitelj Cerkve Anglije, od časov Henrika VIII. pa se krasi in ponaša tudi s titulo Defensor Fidei ali Defender of The Faith (roko na srce, Henrik jo je dobil od rimskega papeža Leona X. in jo obdržal navkljub poznejši prekinitvi z Rimom; ampak komu mar za take nepomembne podrobnosti?).

Pisal se je torek 31. prosinca letos. Ura na stolpu Parlamenta, slavni Big Ben, je kazala 5.20 popoldne. Neka dama krščanske provenience si je ravno tedaj drznila početi nekaj nezaslišanega in za razmere britanske demokratične družbe očitno skrajno nespodobnega. Stala je usmerjena proti poslopju najstarejše parlamentarne institucije na svetu in glasno molila Gospodovo molitev. Oblečena je bila v običajna oblačila, kot jih nosijo ženske na "Zahodu", na glavi pa je imela klobuk. Nosila ni nikakršnih transparentov ali česa podobnega. K nevarni ženski so nemudoma pristopili trije policisti in "Hop, Cefizelj, pa te imam!" Gospa je mlademu policistu razložila, da je molila za prihod Božjega kraljestva in uresničitev njegove volje. Policist seveda ni bil nič kaj navdušen nad odgovorom. Ko je ženska povedala, da je pač mislila, da obstaja v Angliji svoboda oznanjevanja, ji je policist odvrnil: "Gospa, časi se spreminjajo."

Mož omenjene gospe se je malo stran pogovarjal z mlajšim moškim in šel pogledat, kaj se dogaja. Eden od policistov mu je pojasnil, da naj bi šlo v tem primeru za nedovoljene demonstracije, kar seveda ni zakonito. Dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije je bil, da je nosil mož omenjene gospe na obleki svetopisemski citat, v katerem je sokolovo policistovo oko takoj prepoznalo transparent, torej trden in neovrgljiv dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije, torej za organizirano kriminalno dejanje. To pa je seveda kaznivo. V imenu kraljice, ki je seveda braniteljica vere. Tako vsaj piše na britanskih kovancih (FID. DEF.).

Policisti so ju na koncu vljudno usmerili proti domu...

Svoboda govora, kajne? Ali pa cena evangelija. Tudi na demokratičnem Zahodu.



Dostop do vira



20/02/2006

Bog je Bog

Naj začnem ta sestavek z vicem, ki gre nekako takole: "Koga ima Bog najbolj rad?"
"Teologe, ker od njih vsak dan izve kaj novega o sebi."
Sama ideja za naslov tega sestavka ni izvirna. Izposodil sem si jo pri rajnkem švicarskem teologu Karlu Barthu. Zdi se mi, da skušajo mnogi kristjani, teologi, pa tudi "nestrokovnjaki" razložiti Boga na podoben način, kot bi hoteli razstaviti starinski urni mehanizem iz časov pred tekočimi kristali. No, če gremo razstavit urni mehanizem, je za nas neposvečene vse skupaj velika skrivnost, s samim razstavljanjem ne bi imeli težav, bi jih pa zagotovo imeli s sestavljanjem. Za urarja pa urni mehanizem ni skrivnost. Enako mislimo, da tudi za teologe njihov "Predmet" proučevanja ne bi smel biti skrivnost, saj so se za to vendar šolali, kajne?

Imam torej občutek, da se do Boga obnašamo, kot do urnega mehanizma ali kot do nekega naravnega pojava. Ampak, Bog ni ne urni mehanizem ne naravni pojav. Bog je onkraj vsega tega. Res je, da se nam je Bog razodel. Ampak razodel se nam je le v toliko, kolikor je to za nas nujno potrebno. Njegova večna in neizpremenljiva Beseda nam je razodeta v Svetem pismu in v živem Kristusu, njegovem edinem Sinu.
Sveto pismo se nam zdi večkrat kontradiktorna knjiga. In ker se nam tako zdi, mnogi rečejo. "Pismo nasprotuje samemu sebi." Tak primer nasprotja je primer predestinacije in človekove odgovornosti. Človeško - filozofsko, matematično ali logično gledano (kakor vam drago) gre za nerazrešljivo kontradikcijo.

Ampak, Bog je onkraj vsega tega: " O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?" (Rim 11,33.34 SSP)



15/02/2006

Zakaj podpiram svobodo tiska



Svoboda tiska ima svoje nesporne slabosti in prednosti. Najprej nekaj slabosti. Če je uzakonjena svoboda tiska, so možni najrazličnejši negativni pojavi, kot je razpihovanje najrazličnejših dejanskih in namišljenih vrst nestrpnosti, propagiranje oblik obnašanja, ki niso v skladu, ali so celo v nasprotju z verskimi ali drugimi prepričanji posameznikov in skupin in podobno. Zaradi takih pojavov se lahko mnogi ljudje počutijo osramočeni in prizadeti. To je ena plat, mimo katere seveda ne moremo. Takšna je cena svobode.

Vendar ima vsaka medalja dve plati. V današnji poplavi obče vseenosti in politične korektnosti obstaja velika nevarnost, da bi se svoboda tiska omejila. Če se neka skupina ne bi strinjala z določenimi idejami druge skupine, ali bi se ji zdela neka ideja, ki jo širi druga skupina, politično nekorektna, bi lahko prva skupina zahtevala prepoved širjenja idej druge skupine. Enako bi lahko druga skupina zavirala in ovirala širjenje idej prve skupine itn.

Evangelij je že tako področje, ki veliko ljudi moti, saj prinaša in širi določene resnice o človeku, ki posamezniku, ki je "incurvatus in se ipso", kot je napisal pokojni Martin Luther, ne morejo biti ravno všeč. Tu mislim predvsem slabo novico o grešni človeški naravi. Tega pri mnogih ne spremeni niti dobra novica (Evangelion), da nas je Jezus Kristus prišel odrešit te narave in nam ponuja novo življenje. Ponosnemu človeku je zelo težko priznati, da je nekje v globini slab, zraven pa vzeti nekaj "za šenk", četudi od Boga; bolj udobno za naš ponos in "pozitivno samopodobo" je Boga odmisliti, ali pa se zaplesti v začarani krog religije in kakih posebnih duhovnosti, ki nam jih trenutno ponuja bogato založeno tržišče.

Tudi pri nas deluje verska skupnost, ki imenuje sama sebe za krščansko, v resnici pa gre za mešanico vsega po malem. Ta militantna skupina se zavzema, da bi spravili tudi Sveto pismo na indeks. Podobni glasovi prihajajo tudi od nekaterih slovenskih kulturnikov. Tu moram dodati, da protibiblična nastrojenost ni nobena slovenska posebnost, ampak je prisotna tudi drugje v svetu. Že omenjena skupina izvira iz nemškega prostora. Če bi se izpolnile želje in zahteve takih skupin in posameznikov, bi se spet vrnili v potridentinsko in preddrugovatikansko obdobje, kakršno je vladalo v katoliških delih Evrope, ko je držala Rimskokatoliška cerkev Sveto pismo na indeksu (tu mislim predvsem na protestantske nekomentirane izdaje) in bila nenaklonjena njegovemu širjenju med laiki. Zanimivo, kako se zahteve neke obskurne parakrščanske skupine ujemajo z nekdanjo prakso tiste cerkve, kateri sicer vehementno nasprotujejo.

Ravno zaradi takih možnosti, ki nam jih lahko prinese vsesplošna povodenj politične korektnosti, podpiram svobodo tiska, ne glede na ceno, ki jo prinaša.


04/02/2006

Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo


Komaj sem napisal sestavek o strpnosti, že se je v medijih pojavila novica, da je nek danski časnik z objavo karikatur, ki predstavljajo preroka Mohameda v slabi luči, vznemiril ves islamski svet. Sporne karikature so iz solidarnosti objavili še nekateri drugi časniki v Evropi. To je še stopnjevalo jezo v islamskih državah in pozive k bojkotu izdelkov iz evropskih držav in ZDA in celo pozive k maščevanju nad "neverniki".

Evropska politika je na te pojave reagirala medlo in popolnoma zmedeno ter prestrašeno. "Saj, res je, da je svoboda govora velika dobrina, ampak ne za vsako ceno." Tako bi lahko na kratko povzeli reakcije evropskih politikov. Zanimivo je tudi, da se tudi nič kaj ne sliši glas raznih dežurnih borcev za svobodo umetniškega izražanja, ki sicer tako radi zagovarjajo razne umetniške "dosežke", ki sramotijo krščanstvo, kamor sodijo v urin namočeno razpelo na razstavi pred leti v neki galeriji v New Yorku, ali pa Jezus kot podgana na ovitku zgoščenke, ki jo je izdala neka obskurna glasbena skupina v naši državi. Vse to naj bi po mnenju dežurnih dušebrižnikov sodilo v svobodo umetniškega ustvarjanja, tistega pa, ki je protestiral proti taki svobodi, so takoj razglašali za omejenca, nestrpneža ali pa kar za nazadnjaka. In taisti dušebrižniki danes pametno molčijo. Dvojna merila, pač. To seveda ne pomeni, da sam zagovarjam sporne karikature, opozarjam le na dvojne in dvolične kriterije tega sveta.

In kaj ima to z naslovom? Na prvi pogled nič, pa vendar veliko. Ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa štirideseti dan po rojstvu v tempelj, je ostareli Simeon prerokoval: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2, 34 SSP) Starejši protestantski prevod (CHR 1914) ima "znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." Mnogi kristjani se danes čudijo, od kod toliko nasprotovanja, ponavadi že prav zlobnega, od kod toliko laži, podtikanj in hudobije, kot da se je odprl sam pekel. Tako razmišljanje spada skupaj s prestrašenostjo evropskih politikov v prijetno in zaspano malomeščanstvo, ne pa v krščanstvo. Jezus Kristus je semeion antilegomenon, znamenje, kateremu se nasprotuje. In to je logika sveta. Svet je vedno deloval v skladu s to logiko. Za nas je Jezus Kristus Bog in Odrešenik, za tiste zunaj pa "kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,8 CHR). Prav nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam bodo vsi ploskali, saj tudi našemu Gospodu niso, enako niso ploskali prvim kristjanom niti vsem pravim kristjanom v zgodovini. Svet vozi po svojem tiru. Jezus je rekel apostolom in po njih kristjanom vseh časov: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20 CHR) Svojim učencem na tem svetu torej ni obljubil mirnega življenja povprečnih malomeščanov, ki obdelujejo svoj vrtiček, ampak razburkano življenje na valovih preganjanj in sramotenja. Preganjanja seveda niso pravilo, niso pa niti izjema. Vse je odvisno od tega, v katerem delu sveta nekdo živi. In tako je bilo vedno. Hvaležni moramo biti Bogu, ker nas tukaj trenutno nihče ne preganja. Ampak vse to se lahko čez noč spremeni. V "civiliziranem zahodnem svetu" poznamo primere, ko so nekateri zaradi neskladnosti z valom politične korektnosti doživeli srečanje bližnje vrste s policijo in pravosodjem. Nobenega razloga ni, da se ne bi moglo kaj takega nekega dne zgoditi tudi pri nas.

Smo pripravljeni na to? Smo pripravljeni tukaj in zdaj živeti kot prinašalci znamenja, ki se mu nasprotuje, a brez samopomilovanja? To vsekakor moramo biti, saj nas Božja beseda preko apostola nagovarja: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih." (1Pt 2,12.15 SSP) Naj nam te besede preidejo v meso in kri.


31/01/2006

Nekaj besed o strpnosti


Danes se zelo veliko govori o strpnosti. Zdi se mi, da toliko, da sploh več ne vemo, kaj pomeni beseda strpnost. Dogaja se namreč, da izraz strpnost mnogi razlagajo tako ohlapno, da se je prvotni pomen besede že povsem zameglil. Tvorci postmoderne so s svojo vsesplošno vseenostjo tako močno razširili ta pojem na tisto, kar strpnost ni, da je postal izvirni pomen besede že kar nerazpoznaven. Tako nekateri menijo, da pomeni strpnost to, da smo dolžni sprejemati vsa prepričanja, vsako novotarijo ali modo, ki si jo pač kdo izmisli. Tako je postalo vse, karkoli komu ugaja, dobro. To me spominja na tisto svetopisemsko: "Kajti pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, temuč po lastnem poželenju si kopičili učitelje, po tem, kakor jih ušesa srbe." (2Tim 4,3 CHR) V tej povodnji politične korektnosti se človek že malce težko znajde.

Je pa zelo zanimivo, da postane mnogim ljudem, ki sicer z vsemi štirimi prisegajo na strpnost, takoj ko slišijo za krščansko sporočilo, neugodno. Le kje je ostala njihova strpnost? Seveda to opravičijo s "splošno znanimi resnicami" (temu raje recimo predsodki) , ki se nanašajo na krščanstvo in za njegovo sporočilo, tudi Sveto pismo, ki bi ga nekateri prav radi dali na indeks.
Pa je res strpnost to, da smo dolžni "kupiti" vse, kar nam sodobni trg takih in drugačnih idej ponuja? Všeč mi je izrek (oziroma skorajda definicija), ki ga je o tej stvari napisal Viktor Frankl: "Da sem strpen, to ne pomeni, da se strinjam z vero drugega. Pač pa pomeni, da drugemu priznavam pravico verjeti in ubogati njegovo lastno vest."
(V. Frankl, Volja do smisla. MD, Celje 1994, s. 62)

Strpnost torej še ne pomeni splošnega odobravanja vseh pojavov okoli mene. Strpnost tudi ne pomeni, da bi imeli vsa prepričanja za enako resnična. Kajti tam, kjer je vse res, ni nič res. Strpnost v njeni klasični obliki je v tem, da dopuščam ljudem, ki so okoli mene, da razmišljajo in verujejo po svoje. To še ne pomeni, da jim ne smem povedati, kaj sam mislim o stvareh vere, ampak, da sprejemam svojega bližnjega takega, kot je. To je sicer težko, ampak, v Bogu ni nič nemogoče, kajne?