25. februar 2006

Svoboda govora - kakor vam drago

Ne, to se ni zgodilo v Nigeriji, Turčiji, Pakistanu ali Indiji. Tudi v kaki komunistični državi ne. Zgodilo se je v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, točneje v mestu London pred poslopjem najstarejšega parlamenta na svetu. S tem ne mislim zgradbe, ampak institucijo. Poleg tega premorejo v tej državi tudi državno religijo in suverena (ne vem, kako se reče ženski obliki tega samostalnika), ki je vrhovni upravitelj Cerkve Anglije, od časov Henrika VIII. pa se krasi in ponaša tudi s titulo Defensor Fidei ali Defender of The Faith (roko na srce, Henrik jo je dobil od rimskega papeža Leona X. in jo obdržal navkljub poznejši prekinitvi z Rimom; ampak komu mar za take nepomembne podrobnosti?).

Pisal se je torek 31. prosinca letos. Ura na stolpu Parlamenta, slavni Big Ben, je kazala 5.20 popoldne. Neka dama krščanske provenience si je ravno tedaj drznila početi nekaj nezaslišanega in za razmere britanske demokratične družbe očitno skrajno nespodobnega. Stala je usmerjena proti poslopju najstarejše parlamentarne institucije na svetu in glasno molila Gospodovo molitev. Oblečena je bila v običajna oblačila, kot jih nosijo ženske na "Zahodu", na glavi pa je imela klobuk. Nosila ni nikakršnih transparentov ali česa podobnega. K nevarni ženski so nemudoma pristopili trije policisti in "Hop, Cefizelj, pa te imam!" Gospa je mlademu policistu razložila, da je molila za prihod Božjega kraljestva in uresničitev njegove volje. Policist seveda ni bil nič kaj navdušen nad odgovorom. Ko je ženska povedala, da je pač mislila, da obstaja v Angliji svoboda oznanjevanja, ji je policist odvrnil: "Gospa, časi se spreminjajo."

Mož omenjene gospe se je malo stran pogovarjal z mlajšim moškim in šel pogledat, kaj se dogaja. Eden od policistov mu je pojasnil, da naj bi šlo v tem primeru za nedovoljene demonstracije, kar seveda ni zakonito. Dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije je bil, da je nosil mož omenjene gospe na obleki svetopisemski citat, v katerem je sokolovo policistovo oko takoj prepoznalo transparent, torej trden in neovrgljiv dokaz, da je šlo res za nedovoljene demonstracije, torej za organizirano kriminalno dejanje. To pa je seveda kaznivo. V imenu kraljice, ki je seveda braniteljica vere. Tako vsaj piše na britanskih kovancih (FID. DEF.).

Policisti so ju na koncu vljudno usmerili proti domu...

Svoboda govora, kajne? Ali pa cena evangelija. Tudi na demokratičnem Zahodu.



Dostop do vira



20. februar 2006

Bog je Bog

Naj začnem ta sestavek z vicem, ki gre nekako takole: "Koga ima Bog najbolj rad?"
"Teologe, ker od njih vsak dan izve kaj novega o sebi."
Sama ideja za naslov tega sestavka ni izvirna. Izposodil sem si jo pri rajnkem švicarskem teologu Karlu Barthu. Zdi se mi, da skušajo mnogi kristjani, teologi, pa tudi "nestrokovnjaki" razložiti Boga na podoben način, kot bi hoteli razstaviti starinski urni mehanizem iz časov pred tekočimi kristali. No, če gremo razstavit urni mehanizem, je za nas neposvečene vse skupaj velika skrivnost, s samim razstavljanjem ne bi imeli težav, bi jih pa zagotovo imeli s sestavljanjem. Za urarja pa urni mehanizem ni skrivnost. Enako mislimo, da tudi za teologe njihov "Predmet" proučevanja ne bi smel biti skrivnost, saj so se za to vendar šolali, kajne?

Imam torej občutek, da se do Boga obnašamo, kot do urnega mehanizma ali kot do nekega naravnega pojava. Ampak, Bog ni ne urni mehanizem ne naravni pojav. Bog je onkraj vsega tega. Res je, da se nam je Bog razodel. Ampak razodel se nam je le v toliko, kolikor je to za nas nujno potrebno. Njegova večna in neizpremenljiva Beseda nam je razodeta v Svetem pismu in v živem Kristusu, njegovem edinem Sinu.
Sveto pismo se nam zdi večkrat kontradiktorna knjiga. In ker se nam tako zdi, mnogi rečejo. "Pismo nasprotuje samemu sebi." Tak primer nasprotja je primer predestinacije in človekove odgovornosti. Človeško - filozofsko, matematično ali logično gledano (kakor vam drago) gre za nerazrešljivo kontradikcijo.

Ampak, Bog je onkraj vsega tega: " O globočina bogastva in modrosti in znanja Božjega! kako nedoumne so njegove sodbe in kako nezasledljive njegove poti! Kajti kdo je spoznal misel Gospodovo? Ali kdo mu je bil svetovalec?" (Rim 11,33.34 SSP)



15. februar 2006

Zakaj podpiram svobodo tiska



Svoboda tiska ima svoje nesporne slabosti in prednosti. Najprej nekaj slabosti. Če je uzakonjena svoboda tiska, so možni najrazličnejši negativni pojavi, kot je razpihovanje najrazličnejših dejanskih in namišljenih vrst nestrpnosti, propagiranje oblik obnašanja, ki niso v skladu, ali so celo v nasprotju z verskimi ali drugimi prepričanji posameznikov in skupin in podobno. Zaradi takih pojavov se lahko mnogi ljudje počutijo osramočeni in prizadeti. To je ena plat, mimo katere seveda ne moremo. Takšna je cena svobode.

Vendar ima vsaka medalja dve plati. V današnji poplavi obče vseenosti in politične korektnosti obstaja velika nevarnost, da bi se svoboda tiska omejila. Če se neka skupina ne bi strinjala z določenimi idejami druge skupine, ali bi se ji zdela neka ideja, ki jo širi druga skupina, politično nekorektna, bi lahko prva skupina zahtevala prepoved širjenja idej druge skupine. Enako bi lahko druga skupina zavirala in ovirala širjenje idej prve skupine itn.

Evangelij je že tako področje, ki veliko ljudi moti, saj prinaša in širi določene resnice o človeku, ki posamezniku, ki je "incurvatus in se ipso", kot je napisal pokojni Martin Luther, ne morejo biti ravno všeč. Tu mislim predvsem slabo novico o grešni človeški naravi. Tega pri mnogih ne spremeni niti dobra novica (Evangelion), da nas je Jezus Kristus prišel odrešit te narave in nam ponuja novo življenje. Ponosnemu človeku je zelo težko priznati, da je nekje v globini slab, zraven pa vzeti nekaj "za šenk", četudi od Boga; bolj udobno za naš ponos in "pozitivno samopodobo" je Boga odmisliti, ali pa se zaplesti v začarani krog religije in kakih posebnih duhovnosti, ki nam jih trenutno ponuja bogato založeno tržišče.

Tudi pri nas deluje verska skupnost, ki imenuje sama sebe za krščansko, v resnici pa gre za mešanico vsega po malem. Ta militantna skupina se zavzema, da bi spravili tudi Sveto pismo na indeks. Podobni glasovi prihajajo tudi od nekaterih slovenskih kulturnikov. Tu moram dodati, da protibiblična nastrojenost ni nobena slovenska posebnost, ampak je prisotna tudi drugje v svetu. Že omenjena skupina izvira iz nemškega prostora. Če bi se izpolnile želje in zahteve takih skupin in posameznikov, bi se spet vrnili v potridentinsko in preddrugovatikansko obdobje, kakršno je vladalo v katoliških delih Evrope, ko je držala Rimskokatoliška cerkev Sveto pismo na indeksu (tu mislim predvsem na protestantske nekomentirane izdaje) in bila nenaklonjena njegovemu širjenju med laiki. Zanimivo, kako se zahteve neke obskurne parakrščanske skupine ujemajo z nekdanjo prakso tiste cerkve, kateri sicer vehementno nasprotujejo.

Ravno zaradi takih možnosti, ki nam jih lahko prinese vsesplošna povodenj politične korektnosti, podpiram svobodo tiska, ne glede na ceno, ki jo prinaša.


04. februar 2006

Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo


Komaj sem napisal sestavek o strpnosti, že se je v medijih pojavila novica, da je nek danski časnik z objavo karikatur, ki predstavljajo preroka Mohameda v slabi luči, vznemiril ves islamski svet. Sporne karikature so iz solidarnosti objavili še nekateri drugi časniki v Evropi. To je še stopnjevalo jezo v islamskih državah in pozive k bojkotu izdelkov iz evropskih držav in ZDA in celo pozive k maščevanju nad "neverniki".

Evropska politika je na te pojave reagirala medlo in popolnoma zmedeno ter prestrašeno. "Saj, res je, da je svoboda govora velika dobrina, ampak ne za vsako ceno." Tako bi lahko na kratko povzeli reakcije evropskih politikov. Zanimivo je tudi, da se tudi nič kaj ne sliši glas raznih dežurnih borcev za svobodo umetniškega izražanja, ki sicer tako radi zagovarjajo razne umetniške "dosežke", ki sramotijo krščanstvo, kamor sodijo v urin namočeno razpelo na razstavi pred leti v neki galeriji v New Yorku, ali pa Jezus kot podgana na ovitku zgoščenke, ki jo je izdala neka obskurna glasbena skupina v naši državi. Vse to naj bi po mnenju dežurnih dušebrižnikov sodilo v svobodo umetniškega ustvarjanja, tistega pa, ki je protestiral proti taki svobodi, so takoj razglašali za omejenca, nestrpneža ali pa kar za nazadnjaka. In taisti dušebrižniki danes pametno molčijo. Dvojna merila, pač. To seveda ne pomeni, da sam zagovarjam sporne karikature, opozarjam le na dvojne in dvolične kriterije tega sveta.

In kaj ima to z naslovom? Na prvi pogled nič, pa vendar veliko. Ko sta Marija in Jožef prinesla Jezusa štirideseti dan po rojstvu v tempelj, je ostareli Simeon prerokoval: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje." (Lk 2, 34 SSP) Starejši protestantski prevod (CHR 1914) ima "znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." Mnogi kristjani se danes čudijo, od kod toliko nasprotovanja, ponavadi že prav zlobnega, od kod toliko laži, podtikanj in hudobije, kot da se je odprl sam pekel. Tako razmišljanje spada skupaj s prestrašenostjo evropskih politikov v prijetno in zaspano malomeščanstvo, ne pa v krščanstvo. Jezus Kristus je semeion antilegomenon, znamenje, kateremu se nasprotuje. In to je logika sveta. Svet je vedno deloval v skladu s to logiko. Za nas je Jezus Kristus Bog in Odrešenik, za tiste zunaj pa "kamen spotike in skala pohujšanja. Ker niso pokorni besedi, se spotikajo; in prav za to so bili postavljeni." (1Pt 2,8 CHR). Prav nesmiselno bi bilo pričakovati, da nam bodo vsi ploskali, saj tudi našemu Gospodu niso, enako niso ploskali prvim kristjanom niti vsem pravim kristjanom v zgodovini. Svet vozi po svojem tiru. Jezus je rekel apostolom in po njih kristjanom vseh časov: "Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so se držali moje besede, se bodo tudi vaše." (Jn 15,20 CHR) Svojim učencem na tem svetu torej ni obljubil mirnega življenja povprečnih malomeščanov, ki obdelujejo svoj vrtiček, ampak razburkano življenje na valovih preganjanj in sramotenja. Preganjanja seveda niso pravilo, niso pa niti izjema. Vse je odvisno od tega, v katerem delu sveta nekdo živi. In tako je bilo vedno. Hvaležni moramo biti Bogu, ker nas tukaj trenutno nihče ne preganja. Ampak vse to se lahko čez noč spremeni. V "civiliziranem zahodnem svetu" poznamo primere, ko so nekateri zaradi neskladnosti z valom politične korektnosti doživeli srečanje bližnje vrste s policijo in pravosodjem. Nobenega razloga ni, da se ne bi moglo kaj takega nekega dne zgoditi tudi pri nas.

Smo pripravljeni na to? Smo pripravljeni tukaj in zdaj živeti kot prinašalci znamenja, ki se mu nasprotuje, a brez samopomilovanja? To vsekakor moramo biti, saj nas Božja beseda preko apostola nagovarja: "Lepo živite med pogani, tako da bodo, čeprav vas zdaj obrekujejo kot hudodelce, sprevideli vaša dobra dela in slavili Boga na dan obiskanja. Bog namreč hoče, da delate dobro in tako utišate nevednost nespametnih." (1Pt 2,12.15 SSP) Naj nam te besede preidejo v meso in kri.