23. april 2006

Trk fundamentalističnih eshatologij

Zahodne države so zaskrbljene zaradi iranskega predsednika Mahmuda Ahmadinejada in njegove trenutne nepopustljive jedrske politike. Slabe občutke povzroča tudi Ahmadinejadovo zanikanje holokavsta in izjava, da je izraelska država krivica, ki jo je treba odstraniti.

Ta in podobne izjave pa nikakor ne morejo naleteti na naklonjenost danes zelo vplivnih ameriških fundamentalističnih krogov. Za kaj pravzaprav gre? V ameriških konservativnih protestantskih krogih je prevladal eshatološki pogled, ki mu pravimo dispenzacionalistični premilenarizem. Ta pogled je nastal v 19. stoletju v neki manjši angleški protestantski skupini, nakar je dobil ogromno privržencev v ameriških konservativnih protestantskih krogih, ki so ga nato širili in ga še širijo naprej po svetu. V ZDA naj bi bilo danes kakih 70 milijonov pripadnikov skupin, ki zagovarjajo te poglede (metodistov, baptistov, binkoštnikov in drugih). Zgodovino cerkve delijo v sedem obdobij ali dispenzacij. Pred nami je vnebovzetje cerkve, ko bo Kristus vzel svojo cerkev (žive in od mrtvih obujene kristjane) v nebesa, na zemlji pa bo sledil čas antikrista, odpadle cerkve in velike stiske, v katerem bo prišlo do popolne obnove Izraela. To obdobje se bo končalo z bitko pri Harmagedonu, nakar bo Kristus zavladal svetu. Sledilo bo tisočletno kraljestvo, v katerem bo Kristus vladal skupaj s svojim ljudstvom, pri čemer bodo imeli prednost verniki iz judovstva. Tisočletju bo sledila sodba nad grešniki in njihovo pogubljenje.

Dispenzacionalisti dajejo velik poudarek na Izraelu, oziroma judovskem ljudstvu kot Božjem izvoljenem ljudstvu. To je vidno tudi v aktualni politiki ZDA do Izraela, saj so dispenzacionalistične ideje prodrle tako v politične kot v vojaške kroge. Tradicionalne ameriške protestantske cerkve (episkopalna, luteranska, prezbiterijanska itn.) so se pogreznile v močvirje postmodernizma in relativizma ter nimajo vernikom česa ponuditi, zaradi česar se vedno bolj praznijo. Tu se je odprla »tržna niša« za skupine, ki trdno verujejo, kar učijo in dobivajo vse več pristašev. Največji problem v teh skupinah pa so dispenzacionalistični nauki in dejstvo, da so ti nauki prodrli v sam vrh ameriške politike. Tako so mnogi ameriški politiki in vojaki prepričani, da opravljajo Božje delo v teh poslednjih časih. Taka mentaliteta pa je zelo nevarna.

Na drugi strani imamo iranske šiite, ki verjamejo, da se bo v poslednjih časih pojavil skrivni imam Abul- Kassem Mohammed, ki ga imajo šiiti za direktnega Mohamedovega potomca in je po njihovem prepričanju izginil davnega leta 941. Predsednik Ahmadinejad je lani novembra govoril šiitskim vodilnim klerikom, da je glavni cilj islamske revolucije pripraviti pot dvanajstemu imamu. Spet smo torej na področju eshatologije, tokrat islamske.

Nič dobrega se torej ne obeta, kajti opravka imamo z dvema zmotnima eshatologijama, ki sta obe dovolj pozemski, da lahko sprožita veliko katastrofo. Zgodovina se spet ponavlja kot farsa: naša prihodnost je odvisna od religije.



VIRI:

17. april 2006

Pot je prosta

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.
(Mt 27,57a SSP)

V teh prazničnih dneh so mi precej rojile po glavi zgornje besede, ki govorijo o tem, kako se je pred skoraj 2000 leti pretrgalo zagrinjalo v jeruzalemskem templju. Ta dogodek omenjajo vsi trije sinoptični evangeliji, zgodil pa se je, ko je Jezus umrl na križu. Zakaj se je zagrinjalo pretrgalo?

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej vedeti, čemu je služilo omenjeno zagrinjalo. Gre za zaveso, ki je delila dva tempeljska prostora: Sveto in Najsvetejše. V Sveto so imeli vstop duhovniki, ki so opravljali dnevno bogoslužje. V najsvetejše, v samo Božjo prisotnost, pa je enkrat letno, na veliki spravni dan vstopil samo veliki duhovnik, da bi v njem opravil spravno daritev za nenamerne grehe, ki jih je storilo izvoljeno ljudstvo.

Kaj torej pomeni trganje zavese? Zavesa se je pretrgala v času Gospodove smrti. To je trenutek, ko se je "Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih." (Heb 10,28 SSP) Njegova žrtev je bila edina popolna žrtev, daritev in zadostitev v zgodovini človeštva. Vse žrtve, ki so jih opravljali pred njim, so bile le senca nove stvarnosti, ki jo je prinesel Kristus. On je bil veliki duhovnik in dar, ki se je enkrat za vselej žrtvoval na golgotskem križu. Odtlej ni več potrebna nobena daritev. Po tem dogodku tudi niso več potrebne zavese, ki bi delile ljudi od Božje prisotnosti: pot v svetišče je odprta vsem. Službeno duhovništvo ni več potrebno, v najsvetejše imata po Kristusu vstop tako kraljevič kot berač, Jud in pogan. Poznoantični in še bolj srednjeveški sacerdotalizem je ponovno postavil med ljudi in Boga srednike v obliki duhovnikov. Še več, marsikje so zgradili "oltarne pregrade" (lektorije, ikonostase), ki delijo prostor za klerike od prostora za vernike. Kakšna zmota! Kristus je s svojo žrtvijo podrl vse lektorije, ikonostase in podobno navlako, ki stoji med Božjim ljudstvom in Bogom. "V njem (v Kristusu, op. av.) imamo srčnost in dostop v popolnem zaupanju po veri vanj." (Ef 3,12 SSP)

Pot se je odprla vsem, ne glede na spol, socialni status, raso, narodnostno in religijsko pripadnost. Jezus je Bog z nami, on je naš tempelj, veliki duhovnik in srednik. On je naredil iz svojega ljudstva, kot piše apostol Peter, kraljevsko duhovništvo: "Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč." (1Pt 2,9 SSP)
Kje je tu prostor za delitve? Ni ga! Pot je odprta za vse! Aleluja!


01. april 2006

Bi bili brez krščanstva danes res na višji razvojni stopnji?


V zadnjem času lahko velikokrat naletimo na zanimivo trditev, da bi bili danes, če ne bi bilo krščanstva, na višji stopnji znanstvenega in tehničnega razvoja. Tudi sam sem se s tovrstnimi prostodušnimi izjavami posameznikov nemalokrat srečal. Vendar moram reči, da ima tako rezoniranje precej lukenj.

1. V zgodovini se nikoli ne sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo, ampak le o tem, kaj je bilo. Vse drugo ni področje zgodovinske vede, ampak vedeževalske stroke.

2. Preteklega dogajanja ne moremo še enkrat ponoviti. Ta dogajanja so podobna metuljevemu efektu, vse polno je spremenljivk, pravzaprav je vsak posameznik, ki je bil del teh dogajanj, spremenljivka zase. Njegovo življenje je spet oblikovalo nebroj spremenljivk znotraj in zunaj njega.

3. Krščanska cerkev je bila edina antična ustanova, ki je preživela propad zahodnorimskega cesarstva. Pravzaprav ga je komaj preživela in nekaj stoletij sama komajda životarila. Na srednjeveško zgodovino cerkve so močno vplivali Germani in drugi (tudi Slovani), dovčerajšnji barbari, z vsemi svojimi verovanji in običaji, ki so jih prinesli s sabo. Vse to je nesporno vplivalo na vidno cerkev kot tako in seveda na vsa srednjeveška prepričanja in tudi na dogajanje v Evropi.

4. Proti koncu 4. stoletja so Huni sprožili velika preseljevanja ljudstev v Evropi. Rim je klecnil pred barbarskimi napadalci. Vse je bilo uničeno. Bi Germani sploh prevzeli kak kanček antične kulture, če ne bi bilo posrednika, kot je bila tedanja cerkev? Kakšen bi bil islam, če ne bi Mohamed nič vedel o Jezusu? Bi sploh nastal? Bi tisti del antične kulture, ki so jo sprejeli Arabci, sploh kdaj prišla preko Španije v barbarsko Evropo?

5. Papeštvo, kot najmočnejša institucija srednjeveške Evrope, se v srednjem veku ni kaj prida vtikalo v samo znanost, kakršna je pač tedaj bila. Bolj so ga vznemirjale razne herezije (albižani, katari, valdenzi husiti itn.)

6. Znanstvena odkritja so doživela nov polet v novem veku, torej v 16. in 17. stoletju. To pa je čas usihanja moči papeštva (reformacija) in gospodarskega nazadovanja domovine papeštva, Italije. Vzrok tega nazadovanja je odkritje Novega sveta, ki je prestavilo težišče dogajanj iz Sredozemlja na države, ki so ležale ob Atlantiku. Tam so se oblikovale nove sile in nova središča evropskega gospodarstva. Mnoga med njimi so se oklenila protestantske reformacije. Kepler in Newton sta svobodno delovala ravno v protestantskem okolju. Papeštvo se je tedaj pač oklepalo starega v vseh ozirih in dolgoročno potegnilo kratko (primer Galilei). Vendar to ni moglo zaustaviti znanstvenega razvoja, ki se je preselil tja, kjer sta bili za to na razpolago tako materialna osnova kot svoboda znanstvenega delovanja.

7. Kitajska civilizacija je dosti starejša od krščanske evropske, ki je v primerjavi z njo prava mladenka. Dosti pred nami so poznali papir in tisk, da, celo bankovce. Zakaj niso tam znanstveno bolj napredovali, saj jih ni krščanstvo pri tem prav nič oviralo?

8. Kdo jamči, da se evropska civilizacija, če bi že, denimo, v 17. stoletju iznašli atomsko bombo, ne bi že davno razletela? In spet smo pri vprašanju: kaj bi bilo, če bi bilo? O tem sem pa že na začetku rekel, da ne spada k zgodovinski vedi.