28. maj 2006

O kristjanovi gotovosti

Med najbolj krepčilne in spodbudne nauke, ki so jih reformatorji potegnili iz Svetega pisma nedvomno sodi tisti o gotovosti vernika. Ta nauk bi lahko povzeli takole: kadar Bog rešuje, definitivno rešuje. Iz tega sledi, da vernik sme živeti v gotovosti, da je med odrešenimi. Rimskokatoliška cerkev je na tridentinskem koncilu določila drugače. Po njenem kristjan nikoli ne more biti povsem gotov, ali je med zveličanimi ali ne, ampak sme to le upati. Zdaj pa si oglejmo, kaj pravi o tem Sveto pismo.

Apostol Pavel je napisal v Pismu Rimljanom: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9 SSP) Nauk tega stavka je zelo preprost: vsak ki prizna Jezusa za svojega Gospoda in veruje v njegovo vstajenje, bo rešen. Nič ne govori o dvomu, ali samo o upanju.

Sam Jezus je rekel: »Resnično, resnično povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5,24 SSP) Tudi ta beseda je nedvoumna. Kdor posluša in veruje, ima večno življenje. »Ima večno življenje« pomeni, da ga ima že tukaj in zdaj. Tu se ne govori o neki svetli ali nejasni in daljni prihodnosti. Govori nam o sedanjosti. Na drugem mestu spet pravi: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. (Jn 6,37 SSP).

V nekem rimskokatoliškem polemičnem zapisu sem prebral, da protestanti nimamo prav, ko pravimo, da nas je Jezus odrešil, ampak naj bi nas le odkupil. Zato ne moremo z gotovostjo trditi, da smo odrešeni, ker smo samo odkupljeni. V bistvu gre za igračkanje z besedami, kajti izrazi, kot so: odkupitev, odrešenje, rešitev in zveličanje pomenijo le poudarke v niansah, ne gre pa pri njih za pomenske razlike.

Evangelist Janez je napisal proti koncu svojega evangelija: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« (Jn 20, 31 SSP). Zopet je govora o veri, ne le o nejasnem upanju. Naša odrešitev ni nekaj, kar se šele bo zgodilo, ampak jo uživamo že tukaj in zdaj. Seveda se bo v polnosti dovršila nekoč v eshatološki prihodnosti, toda njene blagodati uživamo že v tem življenju. To je gotovost vere.

Apostol Janez pa nam daje v svojem Prvem pismu še dodatno spodbudo, ko pravi: »To vam pišem, da boste vedeli, da imate večno življenje, vam, ki verujete v ime Božjega Sina.« (1Jn 5,13 SSP). »Da boste vedeli,« kako močne besede! Chraska jih prevaja: »da veste, da imate itn.«. Mi torej moremo vedeti, ne le verjeti. Vera niso občutki. Vera je pravzaprav več kot nekakšno verjetje v smislu: verjamem, da bo danes zvečer deževalo. Občutki prihajajo in gredo, vera ostaja. Lahko je majhna kot gorčično zrno, ampak vseeno je vera. V svetopisemskem smislu je odrešenje enako vera plus nič. Odrešenja si ne moremo prislužiti, kajti odrešeni smo po milosti, milost pa je Božji dar. Darovi so pa zastonj, kajne? To je jasno zapisano v Ef 2,8-9: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (SSP)

Pa še nekaj: kristjani glede svoje odrešenosti ne verujemo sami vase in v svoje zmožnosti. Mi verujemo v mogočnega Boga, ki je bogat v milosti. Ko se enkrat zavemo Božje mogočnosti, se bomo tudi zavedli majhnosti naših občutkov.

Kot je razvidno, nam daje Sveto pismo povsem jasna in nedvoumna napotila, kako naj gledamo na svojo odrešenost, in da ne smemo dvomiti, temveč verovati v svojo odrešenost.


27. maj 2006

Bog je zvest

A tudi še takrat, ko bodo v deželi sovražnikov svojih, jih ne zavržem in se mi ne bodo pristudili, da bi jih celo pokončal in uničil zavezo ž njimi; zakaj jaz sem GOSPOD, njih Bog. Spomnim se torej njim v prid zaveze svoje s predniki, ki sem jih peljal iz dežele Egiptovske pred očmi poganov, da naj bi jim bil Bog. Jaz sem GOSPOD. (3Mz 26,44.45)

26. poglavje Levitika vsebuje blagoslove in prekletstva. V njem Bog poučuje svoje ljudstvo o posledicah upoštevanja oziroma neupoštevanja njegove Postave. Več je govora o posledicah prestopanja Božjih pravil kot o blagoslovih, ki sledijo življenju po Božjih zakonih.

Pa vendar najde na koncu poglavja Božje ljudstvo tolažbo, saj je jasno povedano, da Bog nikoli ne zavrže svojega ljudstva, kajti njegova zaveza in obljuba je močnejša od prestopkov Božjega ljudstva. On je zvest, ali, kot pravi pesem:
"Čudežna milost Gospodova,
večja od greha in krivde vse..."

On ni kot smo ljudje, on je GOSPOD, ki zavoljo sebe in zavoljo svoje obljube ostaja zvest kljub človeški nezvestobi, saj se spominja, kot pravi psalmist, da smo kot prah, torej šibki. Ravno zato nas je vedno pripravljen sprejeti.


21. maj 2006

Da Vincijeva šifra: zapeljevanje ali priložnost?

Kot poroča agencija Reuters, je Da Vincijeva šifra načela vero znotraj občestva Rimskokatoliške cerkve in kredibilnost slednje. Le kako je to mogoče? Ali lahko nekoga, ki je resnični kristjan zmedejo razne "šifre" in podobne reči?

Priznam, da je tudi mene Da Vincijeva šifra kar malce zmedla, pa ne zato, ker bi v meni povzročila kake dvome, ampak zato, ker sem moral odgovarjati na vprašanja, ki so mi jih zastavljali "tisti zunaj", operiral pa sem s premalo argumenti. S tem nočem reči, da nisem poznal nobenega podatka, s katerim bi lahko ovrgel določene trditve v Brownovi knjigi, sem jih pa poznal premalo, ali pa premalo sistematično. To me je spodbudilo, da sem se začel bolj poglabljati v stvari, ki so se mi dotlej zdele same po sebi umevne. Ugotovil sem namreč, da imam v svojem znanju precejšnje luknje.

Apostol Pavel spodbuja verne, naj ne bodo "več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju." (Ef 4,14 SSP) Vernih, ki niso kot nedorasli otroci torej razne "šifre" ne morejo in ne smejo presenetiti. Mislim, da jih lahko v naslednjih letih pričakujemo še več. Za razliko od tistih rimskih kardinalov, ki svarijo vernike pred branjem Da Vincijeve šifre in ogledom filma (tega si tudi jaz ne mislim ogledati, knjigo pa sem prebral) vidimo v evangelijskih protestantskih krogih novo priložnost za oznanjevanja Kristusovega evangelija. Rešitev problema, ki ga nekateri vidijo v Brownovem delu torej ni v neuporabi, ampak v pravilni uporabi. Kozarec je lahko napol prazen, ali pa napol poln, kajne?




15. maj 2006

Izgubljena volja do smisla

Hans van Themsche je bil do četrtka 11. maja letos povsem navaden belgijski osemnajstletnik. Imel je sicer določene težave, na primer to, da so ga zaradi kajenja v spalnici izključili iz internata. Tistega majskega dne pa si je Hans van Themsche obril lase, se oblekel po "gotsko", kupil puško v trgovini s športnimi in lovskimi pripomočki in sredi Antwerpna meni nič tebi nič ustrelil Turkinjo, ki je nosila na glavi ruto, dveletno flamsko deklico in njeno črno varuško. Na srečo je bil v bližini policist, ki je ustrelil fanta v trebuh in preprečil nadaljevanje krvave rihte.

Pri dnevniku na televiziji smo lahko videli in slišali predsednika belgijske vlade, ki je odločno obsodil zločin ter ga označil za rasistično dejanje. Videli smo lahko tudi visoko policijsko uradnico. Marsikaj smo torej lahko videli in slišali, pa tudi prebrali. Govorilo se je na primer o flamski desničarski stranki, kateri so pripadali nekateri člani Hansove družine, ne pa tudi on.

Hans van Themsche je nameraval po končanem krvavem poslanstvu, ki si ga je zadal, to je pobijati tujce, prihraniti zadnjo kroglo zase. Zato je napisal poslovilno pismo, v katerem je med drugim omenil "nebesa, ki ne obstajajo". Jasno, kjer ni nebes, ni Boga, ni ničesar. Ni absolutov.

Svet danes tava naokoli brez absolutnih resnic in se zadovoljuje z delnimi resnicami, ki si jih izdeluje sproti, tako za vsakdanjo rabo. To je podobno, kot si izbira artikle za kaj-bomo-pa-danes-kuhali. Potem pa sledi trenutkom malomeščanskega ugodja šok, ko se zgodi nekaj groznega. Svet takoj začne iskati vzroke in jih tudi najde. Poišče jih v vseh mogočih gospodarskih, političnih, družbenih in ostalih okoliščinah, le v človeškem srcu, v človekovi notranjosti ne, saj je človek merilo vsega, kajne? Pravzaprav hodi trenutno po zemlji kakih šest milijard tovrstnih merskih inštrumentov in baje so vsi pravi, kajti absolutne Resnice po mnenju sveta ni. Jezus pa govori o teh rečeh bistveno drugače: "Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,21-23 SSP)

Ko so ob neki priložnosti učenci pripovedovali o skupini galilejskih upornikov, ki jih je dal Pilat krvavo zmasakrirati, je Jezus odvrnil: "Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani." (Lk 13,2.3 SSP) Ljudi je zelo preprosto obsojati. Ampak bistvo ni v obsojanju, temveč v spreobrnjenju. Kdor se ne spreobrne, bo obsojen. To je slaba novica, zelo slaba. Obstaja pa še dobra, zelo dobra: "Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak, da bi se svet po njem rešil." (Jn 3,17) Kristus je prišel na svet, da odvzame krivdo za vse grehe sveta in da podari tistim, ki ga sprejmejo za Gospoda in Odrešenika novo življenje, nov smisel. Vse to gratis, zastonj, za šenk! Končnega smisla ne daje ne demokracija ne svetovna revolucija ne tržno gospodarstvo, ne ideologije. V končni fazi je ves smisel osrediščen v eni točki, to je točki kjer se srečujeta Božje in človeško, v Jezusu Kristusu, Odrešeniku in edinem Sredniku.

Sprejmi ga. Tega ne boš nikoli obžaloval-a.