07/07/2006

Psalm 107 - zahvala odrešenih ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti

Psalm 107 je eden najbolj ohrabrujočih psalmov in sploh delov Svetega pisma. Predlagam, da ga preberete v celoti v svojem Svetem pismu, ali na tej povezavi.

V tem komentarju se nameravam posvetiti vsebini prvih 22 vrstic. V Standardnem slovenskem prevodu Svetega pisma je ta psalm podnaslovljen: Zahvalna pesem odrešenih. Sam bi si upal dodati še: ter hvalnica Božji dobroti in usmiljenosti.

Vrstice 4 –9 govorijo o zablodelih v puščavi, ki so bili lačni in žejni. Besedilo se lahko nanaša tudi na tavanje sodobnega človeka po puščavi niča. Sodobni človek sicer ni lačen in žejen hrane in vode, vsaj pri nas ne, je pa lačen in žejen Boga, čeprav se tega ne zaveda. Je tudi lačen in žejen Božje pravičnosti. V stanju nezavedanja se podi za hrano, pijačo in raznimi vznemirjenji tega sveta, zraven pa je še naprej lačen, žejen, prazen. To praznino si lahko zapolnjuje tudi na druge načine, denimo s filozofijo in religijo, zlasti orientalske religije imajo danes visoko ceno, saj so tako »duhovne«. Ampak tudi vse to skupaj je prevara. Jezus nas uči: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Pod »vse to« je mišljeno: »kaj bomo jedli, kaj bomo pili, kaj bomo oblekli in kar je še takega.« (prim. Mt 6,31) Psalm 107 odgovarja: »V svoji stiski so vpili h GOSPODU, iz njihovih tesnob jih je rešil: vodil jih je po pravi poti, da so šli proti naseljenemu mestu.« (Ps 107, 6.7) Bog vodi človeka iz njegove zablodelosti proti »naseljenemu mestu«, nebeškemu Jeruzalemu.

V vrsticah 10-16 govori o tistih, ki so se znašli kot jetniki. Tu ni govora o zapornikih, ampak o tistih, ki se Bogu upirajo in so jetniki svojega jaza, ki se nočejo podrejati Božjim postavam, ampak hudičevim in so jetniki teme in smrtne sence. Toda, tudi za take je rešitev. Jezus je prišel na svet, da »razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci«. (Lk 1,79). Enaka rešitev je opisana v Ps 107, v. 16: ko so taki vpili h GOSPODU, se je zgodilo: »potegnil jih je iz teme in smrtne sence, pretrgal jim je spone.« Čudovito. Bog je pripravljen priskočiti na pomoč vsakemu, ki ga prosi in žrtev osvoboditi iz njene duhovne zvezanosti. Sam Jezus je rekel v nazareški shodnici z besedami preroka Izaija: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da spustim zatirane na prostost« (Lk 4, 18 ) Bog osvobaja po Jezusu Kristusu, ki je »isti včeraj in danes in na veke.« (Heb 13,8 )

Vrstice 17-22 govorijo o tistih, ki so zaradi svojih grehov trpeli muke in prišli do vrat smrti. Obup jih je očitno pripeljal zelo daleč. Toda, tudi za te je rešitev. Bog je pripravljen sprejeti vsakogar, ki iskreno kliče k njemu: »Poslal je svojo besedo in jih ozdravil, potegnil jih je iz njihovih jam.« (Ps 107,20)

Ali velja to le za tiste, ki ne poznajo Gospoda in evangelija odrešenja v Jezusu Kristusu? Ne, tudi kristjani lahko padejo v podoben položaj. Ko kristjan greši, občuti krivdo, ki ga lahko potegne zelo globoko. Lahko se začne smatrati za najbolj nevredno bitje in lahko zapade v obup. Tak kristjan pozabi apostolove besede: »Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar ni to iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.« (Ef 2, 8.9) Ker smo torej odrešeni po veri, moramo tudi hoditi v veri. Grešimo vsakič, kadar zaidemo s poti vere. Pred očmi moramo imeti Kristusa, kajti mi imamo njegovo pravičnost. »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1Jn 1, 8.9)

Ker je tako, ponovimo s psalmistom: »Naj se zahvaljujejo Gospodu za njegovo dobroto, za njegova čudovita dela v blagor človeškim sinovom.« (Ps 107, 8.15.21.31.)



(Vse svetopisemske navedbe so vzete iz Standardnega slovenskega prevoda)

04/07/2006

Trubar za politično rabo

Kot večina gibanj je tudi reformacija od samega začetka imela smolo, da jo je doletela politizacija. Človek bi mislil, da se bo to nekega dne končalo, a glej ga, šmenta, zadeva še vedno ni končana.

V današnjem Večeru (4. 7. 2006, str. 5) me je presenetil podatek, da je ena od slovenskih političnih strank razglasila Trubarja za svojega neke vrste duhovnega predhodnika. Gre za kak protestantski klerikalizem? Ah ne, omenjena politična stranka nima nič kaj opraviti z načelom "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura". Še več, predhodnica omenjene stranke je vneto prisegala na dialektični in historični materializem, ki imata z omenjenim načelom prav malo skupnega.

Da ne bo nesporazuma, osebno mi je zelo všeč, če se pripadniki katerekoli politične opcije kot posamezniki oklenejo Kristusa, ki ga skladno s citiranim reformacijskim principom oznanjamo protestanti, problematično pa se mi zdi izrabljanje reformacije in njenih idej za politične cilje določene skupine. Predstavnik politične stranke, ki je proglasila Trubarja za svojega predhodnika, je njihovo dejanje utemeljil takole: "In Trubar je bil prvi, ki je ta monopol (mišljen je monopol RKC, op. Dizma) razbil. Pokazal je, kaj pomeni, če ni enoumja. Tedaj se je začel pravi razcvet šolanja, vzpostavitev bralnih navad in šolskega sistema."

Seveda se strinjam z vsem, kar je povedal avtor teh besed. Še bolj pa se strinjam z dejstvom, da je vse navedeno stranski produkt principa, ki se ga je držal Trubar in ga je prvi razglasil Martin Luther: "Sola fide, sola gratia, sola Scriptura", ali po domače: "Samo vera, samo milost, samo Sveto pismo". Odrešitev lahko sprejmemo po veri, k nam pa pride iz čiste Božje milosti (brez naših del), razodeta pa je v Svetem pismu. Posameznik se mora torej v skladu z reformacijskim principom sam iz Svetega pisma pozanimati o "predmetu vere", ki jo izpoveduje. Brez čisto navadnega znanja branja in bralnih navad pa je to nemogoče. Zato je bilo treba ljudi naučiti brati in pisati, vzpostaviti šolski sistem itn. Vse to samo zato, da bi ljudem lažje povedali naslednjo preprosto resnico: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)