06. avgust 2006

Teologija Ute Ranke-Heinemann

V sobotni prilogi Večera, z dne 5. julija 2006, je bil na dveh straneh objavljen obširen intervju z nemško teologinjo Uto Ranke-Heinemann. Rodila se je v protestantski družini, njen oče Gustav Heinemann je bil ugleden politik in v letih 1969-1974 predsednik Zvezne republike Nemčije. Zelo je bil tudi dejaven v Evangeličanski cerkvi, kjer je opravljal različne funkcije. Njegova hči Uta je študirala na več uglednih univerzah in konvertirala v rimski katolicizem, s katerim se je pozneje razšla.

V intervjuju za Večer je teologinja ponovno seznanila javnost s svojimi teološkimi pogledi, ki jih lahko razvrstimo v sedem točk, kot jih je že sama navedla. V tem kratkem članku bom poskušal odgovoriti na njene teze in predstaviti tudi drugo plat medalje, pri čemer bom odgovarjal s protestantskega stališča. Gospa Uta Ranke-Heinemann se je v intervjuju res lotila Rimskokatoliške cerkve, a je pri tem skušala spodbiti določene temelje krščanskega verovanja, ki so skupni različnim krščanskim cerkvam. Ne domišljam si, da bom s svojim pisanjem komurkoli karkoli dokazal, kajti to zmore le Bog. Hočem le razložiti, da se da zadevo prikazati tudi drugače in opozoriti na nedoslednosti teologije gospe Ute Ranke-Heinemann.

1. Biblija ni božja beseda, ampak človeška

Ta teza ni nič novega, saj se o tem govori vsaj od razsvetljenstva. Tudi ljudje brez doktorata iz teologije so govorili enako. Je pa res, da ima pri tem beseda teologinje ali teologa, ki je vendar "strokovnjak" za to področje v očeh radovedne javnosti večjo težo. S tezo o Bibliji kot človeški besedi je pravzaprav resneje dregnila v protestantski princip "sola Scriptura" kot v temelje rimske vere. Res je tudi, da se znajdemo kristjani pri te vrste trditvah večkrat bosi, kar je ugotovil že švicarski teolog Karl Barth. Obstajajo namreč reči, ki jih je nemogoče razložiti s strogo racionalnega stališča. Ampak tudi vera v posmrtno življenje, ki jo je gospa Ranke-Heinemann v intervjuju jasno in nedvoumno izrazila in izpovedala, je z racionalnega stališča iracionalna. Z racionalnega zornega kota je moč reči edino, da bi brez neke svete knjige zelo težko govorili o večnem življenju, Bogu in podobno. Pravzaprav bi bilo brez nekega napisanega vira popolnoma neumno govoriti o večnem življenju in Bogu. Če se Bog ni razodel, kako lahko vemo o njem kaj zanesljivega?

2. Da Bog obstaja v treh osebah, je produkt človeške fantazije
Ker je gospa Ranke-Heinemann zavrgla temelj, s katerim bi lahko dokazala svojo trditev (neko sveto knjigo), bi celo smela ali morala skupaj z materialisti in ateisti upravičeno reči, da Bog sploh ne obstaja.

3. Jezus je človek in ne Bog
Spet nič novega in to že kar od Jezusovih časov. Zelo malo njegovih sodobnikov je verjelo, da je res Bog. Če bi verovali v njegovo božanskost, ga ne bi tako kruto pokončali.

4. Marija je Jezusova mati in ne ‘božja’ mati
Z gospo teologinjo se strinjam, da Marija ni bila počelo Kristusa Boga, ampak le Kristusa človeka. Izraz Božja mati se zdi tudi meni ponesrečen. Pravilneje je Božja porodnica. Ampak, ker po mnenju gospe teologinje Jezus ni bil Bog, smo se spet znašli pri tretji točki.

5. Bog je naredil zemljo in nebesa, pekel so si izmislili ljudje
Ne vem, od kod gospe Ranke-Heineman vedenje o Bogu kot Stvarniku nebes in zemlje. Sama je rekla, da je Biblija človekova beseda. Edini logični odgovor bi bil, da ji je Bog to sam povedal. V nasprotnem primeru gre za eno samo tavanje, kajti, kako lahko kaj izvemo o Bogu, ki se ni razodel niti prerokom niti apostolom niti gospe Uti Ranke-Heinemann?

6. Izvirni greh ne obstaja, tudi hudič ne
Začnimo pri izvirnem grehu. Vsi vemo, da smo ljudje nepopolni, da prevečkrat delamo tisto, česar nočemo, ne počnemo pa tistega, kar mislimo, da je prav. In to se vleče iz generacije v generacijo. O tem se lahko prepričamo iz zgodovinskih knjig in iz dnevnega časopisja. Zadeva se je torej morala nekje začeti. Grehu (prestopku Božje zapovedi) prvega človeka pravimo izvirni greh. Ker se to nagnjenje deduje iz generacije v generacijo, mu pravimo tudi podedovani greh. Je človek res na lastno pobudo storil prvi greh ali ga vanj zapeljalo inteligentno duhovno bitje, ki mu pravimo hudič? Seveda hudič ni neko rogato, repato in kopitasto bitje z dolgim jezikom in vilami, kot ga opisuje ljudska domišljija, ampak duhovno bitje, ki mora biti zelo privlačno, da priteguje pozornost vsega sveta. Pisano je namreč, da "ves svet tiči v zlu." (1Jn 5,19)

7. Krvavo žrtvovanje na križu je pogansko človeško žrtvovanje še iz časa kamene dobe
Brez Svetega pisma je nemogoče jasno razločiti, kaj je pogansko, kaj judovsko in kaj krščansko. Tu je gospa Ranke-Heinemann spet na tankem ledu. Lahko le občudujem ljudi v kameni dobi, ki so se na nek način zavedali svoje grešnosti. Zavedali so se tistega, česar se gospa teologinja Ranke-Heinemann očitno ne zaveda. Obredna žrtvovanja živali še danes marsikje potekajo, npr. v Indiji. Ljudje so vedeli in še vedo, da je v njihovem življenju nekaj narobe, da se je treba odkupiti. Vedenje je pravilno, le način je ponavadi napačen. Mnogo ljudi namreč ne pozna tistega, o čemer pravi gospa teologinja (citiram): "Največja neumnost Nove zaveze je smrt Jezusa na križu." Odgovarjam ji z besedami apostola Pavla: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18)

Zanimiva je tudi njena trditev: "Jezus je za krščanstvo pomemben le zaradi smrti, njegovo življenje je postavljeno v ozadje." Res je, Nova zaveza se veliko ukvarja z Jezusovo smrtjo. Ampak v tem je enkratnost krščanstva v primerjavi z drugimi religijami. Religije učijo: "Nekaj velikega moraš narediti za Boga." Krščanstvo uči: "Bog je nekaj velikega storil zate," oziroma: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16) V večno življenje pa veruje tudi gospa Uta Ranke-Heinemann, saj bi se rada po smrti spet srečala s svojim pokojnim možem. Lahko bi torej rekli, da po njenem obstaja večno življenje, da bi se gospa teologinja lahko spet srečala z možem. Zdaj mi ostane naslednje: naj verjamem Svetemu pismu ali nečemu, kar je pobožna želja gospe teologinje? Kakorkoli, prepričan sem, da liberalna teologija ne vodi nikamor, da gre za slepo črevo teološkega razvoja ali bolje razkroja. To teologijo je H. Richard Niebuhr v dobi med obema vojnama na kratko povzel takole: "Bog brez jeze je s pomočjo Kristusa brez križa pripeljal ljudi brez greha v kraljestvo brez sodbe."(1) Ta stavek tudi zelo dobro povzema bistvo teologije Ute Ranke-Heinemann.

In še ena izjava: "Če bi kristjani namesto smrti častili njegovo življenje in se ravnali po njem, bi bilo bolje." Kristjani, ne častimo Kristusove smrti, ampak živega Kristusa, ki je umrl za naše grehe in vstal za naše opravičenje (prim Rim 4,25). Križ je že od velike noči tam okoli leta 30 prazen. Je gospa teologinja namerno spregledala to pomembno podrobnost? Se pa strinjam z njo, da bi se kristjani morali ravnati po Jezusovem življenju. Ampak to lahko kolikor toliko uspešno delajo le kristjani, ki so resnično sprejeli Jezusa za Odrešenika in Gospoda, a tudi tem rado spodrsne na poti. Kristus vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj. " (Raz 3,20) Želim, da bi se tudi Uta Ranke-Heinemann odzvala njegovemu povabilu.




(1) (Zgodovina krščanstva, Ognjišče, DZS, Ljubljana, 1992. S. 613)

Svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.