25. oktober 2006

Bliža se dan reformacije

Večkrat naletim na očitek, ki je namenjen začetniku reformacije Martinu Luthru, glasi pa se nekako takole: "Ja, kdo pa je sploh bil tisti neki Luther, ki si je drznil nasprotovati oblasti vesoljnega cerkvenega učiteljstva." Drugič spet slišim tisto: "Frančišek Asiški je bil priden fant in se je pokorno podredil cerkvenemu magisteriju, Luther pa je bil upornik. Le zakaj ni šel tudi Luther po Frančiškovi poti?"

Tem drugim seveda povem, da Frančišek (ne glede na spoštovanje, ki ga čutim do njega) ni imel posebnega dolgoročnega vpliva na cerkvene razmere. Sledilo je avignonsko papeštvo, temu zahodni razkol, temu veseljaški in obenem bojeviti ter moralno sporni renesančni papeži.
Lotil se bom prvega očitka: "Kaj je sploh tisti predrzni posameznik, Luther?" Priznam, bil je nihče in nič. Nihče in nič. Podobno, kot starozavezni prerok Amos. Tudi ta je bil s stališča tega sveta nihče in nič. Zato si ga je lahko privoščil vsak dostojanstvenik, med drugimi tudi duhovnik Amacjá. Med njima se je razvil naslednji dialog:
Nato je Amacjá rekel Amosu: »Videc, pojdi, bêži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj! V Betelu pa odslej ne smeš več prerokovati, kajti to je svetišče kralja in hiša kraljestva!« Amos pa je odgovoril in rekel Amacjáju: »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. GOSPOD me je vzel izza črede in GOSPOD mi je rekel: ›Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu!‹ (Am 7,12-15) Amacjá je nastopil z argumentom moči. V tem je podoben srednjeveškemu papeštvu in papeštvu Luthrovega časa: mogočna, bogata in vplivna institucija, katero je poslušala vsa Severna, Zahodna, Srednja in pol Južne Evrope. Nasproti temu orjaškemu Golijatu in njegovemu think tanku je stal nepomemben menišič in profesor na nepomembni univerzi v nepomembnem mestu v razhajkani državi, ki je bila pomembna predvsem kot najboljša molzna krava takratnega papeštva in kurije. Pomembnost Luthra lahko primerjamo s pomembnostjo skromnega Amosa. Ampak, pozor, Bog ne dela velikih del po mogočnežih tega sveta, med katere lahko brez zadrege štejemo cerkveni establišment. Filadelfijska cerkev je dobila od Boga naslednje sporočilo: "Čeprav imaš majhno moč, si vendar ohranil mojo besedo in nisi zatajil mojega imena." (Raz 3,8b) Bog najbolj deluje skozi tiste, ki imajo majhno moč, ki so brez vpliva in oblasti. Luther je bil torej en tak nihče in nič, ki je zgrabil stvar na pravem koncu. Božja moč najbolj deluje preko tistih, ki so ubogi v duhu (prim. Mt 5,3). Ubogi v duhu pa so tisti, ki se glede odrešenja, pa tudi sicer, ne zanašajo nase in na svoje sposobnosti, niti na pripadnost institucijam niti na izvajanje obredov, ampak na Boga. Samo nanj.

In že smo pri bistvenem sporočilu Martina Luthra in celotne reformacije. Ne gre za nekaj novega, ampak za pomemben svetopisemski nauk: "V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17) Živeti iz vere v Boga, ki opravičuje brezbožnega; v Boga, ki nam ponuja odrešenje v Jezusu Kristusu in to odrešenje je zastonj! Pogoj za odrešenje ni, da si dober človek (ali kar si pač ljudje pod tem predstavljajo), niti izvrševanje nekih pravil ali ceremonij; ne da se ga kupiti z denarjem ali prislužiti s trdim delom: odrešenje je zastonjski Božji dar.

To je pravo sporočilo dneva reformacije, pa tudi sporočilo Luthra, Calvina, Trubarja in drugih reformatorjev.