31/12/2006

Ob novem letu

V novem letu želim vsem, ki to berete, obilje zdravja in vsega dobrega, in, kot pravi apostol Pavel, naj "vam dá Bog Gospoda našega Jezusa Kristusa, Oče slave, duha modrosti in razodetja v spoznanju njegovem, razsvetljene oči srca vašega, da veste, kakšno je upanje poklica njegovega in kakšno bogastvo slave dediščine njegove v svetih, in kakšna presilna velikost moči njegove do nas verujočih po delovanju silne moči njegove, ki jo je pokazal v Kristusu, zbudivši ga izmed mrtvih in posadivši ga na desnico svojo v nebesih, nad vsako poglavarstvo in oblast in moč in gospostvo, in nad vsako ime, ki se imenuje ne samo na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem." (Ef 1,17-21 Chraskov prevod)

25/12/2006

Božični čas

Božični čas je po mnenju večine nekaj posebnega. Vsi nekaj pričakujejo: eni darila, drugi duhovno izpolnitev, tretji, da bi bili manj osamljeni... Iz božiča so ljudje naredili najbolj romantičen, praznik, poln starih božičnih pesmi in lepih besed, najboljših in najplemenitejših želja. Gre za praznik, ko prisegamo na družinske vrednote in toplino domačega doma, okrašenega z božičnim drevescem in (ali) jaslicami. In tu je, kot nekakšna krona, spomin Jezusovega rojstva.

Je bilo Jezusovo rojstvo, ki smo ga tako lepo posladkali, res tako romantično? Sveto pismo pravi: "In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora." (Lk 2,7 SSP). Če smo čisto objektivni, porod v hlevu ni nekaj, kar bi si katerakoli mati želela za svojega otroka. Ležati "pri revnih pastircih na slam'ci", kot poje znana božična pesem, tudi ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel za svojega otroka. Še posebej danes, ko smo vsi precej razvajeni. Dejstvo je tudi, da v času, ko se je rodil Bog in človek Jezus Kristus, pastirji niso predstavljali nekega uglednega poklica, ampak ravno nasprotno.

Ravno v tem je prvo sporočilo božičnega dogajanja: Bog je sestopil v človeško revščino in se poistovetil z najnižjim, da bi človeku vrnil tisto, kar je le-ta nekoč davno zapravil. Druga Božja oseba, ki jo evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju imenuje Logos, Beseda, je prišla na svet, da bi koncu izvršila spravo za grehe. Začelo se je v hlevu, končalo na križu. Kje je tu romantika?

In drugo sporočilo, ki je na nek način še pomembnejše od prvega: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime." (Jn 1,12 SSP) Prihod Besede, Logosa in vse, kar se je potem z njim zgodilo, vse to ne bi imelo nobenega pomena, če ne bi prineslo ljudem možnost in moč, da postanejo Božji otroci. Za nas je skoraj pomembnejše od Jezusovega rojstva v Betlehemu pred 2000 leti njegovo duhovno rojstvo v našem srcu. To ima moč, da spremeni naša življenja. To je tisto, kar prinese posamezniku novo rojstvo. Želim ti, da bi se, če se še ni, tudi tebi zgodilo to novo rojstvo.

17/12/2006

Sola gratia prosto po S.E.

Pred dnevi sem obiskal Blog Sebastjana Erlaha in tam naletel na kratek prispevek z naslovom Sola gratia. V njem avtor kratko in jedrnato polemizira s protestantskim načelom sola gratia. Gre pravzaprav za osnovno načelo, iz katerega izhajajo ostala načela, kot so sola fide, sola Scriptura itn.

Med drugim je napisal: "Sola gratia kot taka ne obstaja. Človek po svoji svobodni volji je res zavrgel Boga, a v sebi nosi hrepenenje po najvišjem dobrem, blaženosti. To hrepenenje deluje preko volje in ko volja deluje, mogoče tudi na nezavedni ravni, Bog to zaznava kot človekovo privolitev in sodelovanje. " Aha, tako gre torej ta stvar. Strinjam se, da je človek po svoji svobodni volji zavrgel Boga. Res je tudi, da nosi v sebi hrepenenje po najvišjem dobrem. Ampak to hrepenenje samo po sebi ne rojeva ničesar drugega kot religije, ideologije in malike. Le kako to Bog zaznava? Mislim svetopisemskega Boga, ne boga filozofov. Sveto pismo je glede teh stvari zelo jasno: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil." (Ef 2,8.9 SSP) Sedaj je treba nujno razčistiti pomen besede milost. Milost je tisto, kar nam Bog zastonj podarja. Milost, gratia je torej vedno zastonj - gratis. Če ni zastonj in nezaslužena, potem ni več milost. Stvari, ki je zastonj, ne moreš plačati. Ne dobiš je niti na popust. Ampak religioznemu človeku se zdi zamalo, da bi od Boga vzel nekaj zastonj. Je previsok za kaj takega. Zato bi rad skupaj z milostjo tihotapil še svoje zasluge. On bi plačal, naj stane kolikorkoli. Nekateri "svetniki" so mučili sami sebe, da bi dosegli še kakšno zaslugo. Da bi zaslužili zveličanje. Da bi zaslužili milost. Kako lahko zaslužiš nekaj, kar je zastonj? Kako lahko zaslužiš dar? Če si ga zaslužil, ni več dar, ampak plačilo. Kako gre skupaj milost, ki je gratis in zasluge, ki so krvavo prislužene, mi ni razumljivo. To dvoje gre skupaj tako, kot plus ena in minus ena, ki data vsoto 0. 0 zveličanja!

10/12/2006

Obračanje besed

Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko.
(Iz 5,20 SSP)

Nekam znano zvenijo zgornje besede. Seveda, če odštejemo tisti "gorje", ki ne sodi v kontekst sodobne politične korektnosti. Zdi se mi, da živimo v nekakšnem orwellovskem času, a ne v smislu, da bi nas že intenzivno opazoval kak Veliki brat (vsaj zaenkrat nas še ne more v preveliki meri, a z razvojem tehnologije se lahko vse to spremeni), ampak v smislu jezika. Jezik, ki nam ga vsiljujejo, je poln dvoličnosti, kajti besede izgubljajo prvotni pomen. Pravzaprav ga ne izgubljajo same od sebe, ampak jim ga jemljejo ter spreminjajo vplivni dejavniki in oblikovalci tistega, čemur uradno pravijo "javno mnenje". Gre pa za mnenje, ki ga množicam skrivaj in potuhnjeno vsiljujejo njegovi snovalci. Črno postaja belo, slabo postaja dobro, odklon postaja življenjski stil, sužnjevanje grehu postane svoboda...
--------
Apostol Pavel pravi: "Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost." (Rim 6,16 SSP) Pred Bogom teorija vseenosti ni vredna nič. Čisto nič. On ne pozna srednje poti, ampak: "Ali-ali". Lahko si suženj greha ali pa suženj pravičnosti. Nekateri se zelo radi obregujejo ob kristjane, da s(m)o nekakšne zblojene "ovce" (mimogrede, če bi ti ljudje res kaj vedeli o ovcah, bi govorili drugače), ki da klečeplazimo pred nekim sitnim bogom, ki naj bi bil povrh vsega še nekakšna projekcija, oni pa so menda tako svobodni... Žal je to res. Svobodni za greh in kar je z njim povezano, nesvobodni pa za Boga in njegovo pravičnost...
--------
Nesvoboda za Boga in za Božje ni nekaj dokončnega. Kdor sprejme Božjo ponudbo, sprejme odrešenost od nesvobode za Boga. Tak postane del Božje družine. Bog vabi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20 SSP)

01/12/2006

Sola Scriptura

Sola Scriptura - samó Sveto pismo je eden od temeljnih principov, ki se ga je oklenila evropska reformacija, pa tudi nekatera reformacijska gibanja, ki so se začela že pred 16. stoletjem (Wyckliffe, valdenzi, husiti). Gre za preprosto načelo, ki ni bilo uvedeno brez razloga.

Srednjeveška cerkev je z novimi teološkimi konstrukti, ki niso imeli nobenih resničnih svetopisemskih korenin, neprestano širila »zaklad vere«. Začelo se je lahko s povsem nedolžnimi zasebnimi, oziroma osebnimi komentarji in pogostokrat zmotnimi razlagami določenih, ponavadi težavnejših delov Svetega pisma. Včasih je lahko šlo za nepoznavanje izvirnega svetopisemskega besedila in za uporabo kakega napačno prevedenega svetopisemskega citata. Dokler so bile stvari na tem nivoju, ne moremo govoriti o resnih težavah, saj se s tovrstnimi drobnimi problemi brez prevelike škode soočamo skozi celotno zgodovino krščanstva. Problem je nastal, ko so začeli nekateri avtorji svoja osebna prepričanja opravičiti s kakim zmotnim komentarjem. Potem so se pojavili novi komentarji komentarjev, pa komentarji komentarjev komentarjev itn. in »zaklad vere« se je širil in dobil poprej neslutene dimenzije. »Pokristjanjenje« poganskih narodov je prineslo še nove prispevke k bogatitvi »zaklada vere«. Prišlo je do sinkretističnih pojavov, ki je najbolj razvidno v čaščenju podob ter device Marije in svetnikov. Pri tem češčenju ne gre le za izraze spoštovanja do pokojnih oseb, kot jih npr. ponavadi namenjamo staršem, ampak do klicanja svetnikov, kot nekakšnih malih bogov. Razvila so se prepričanja, da je Bog preveč vzvišen, da bi sprejemal prošnje navadnih grešnikov, zato se morajo le-ti obračati po pomoč k svetnikom. Tako se je razvil nekakšen psevdokrščanski politeizem z monoteističnim vrhom. Rimski škofje so s svojimi dekreti, mnogokrat utemeljenimi s ponarejenimi listinami, na Zahodu dodali mnoge nove doktrine.

Reformatorji so radikalno prekinili s to prakso. Uvedli so princip: Sola Scriptura - samó Sveto pismo. Sveto pismo je tako spet postalo edina norma vere in morale. Zavrgli so nebiblične oblike in pojave čaščenja ter reformirali cerkev v prvobitnem duhu. Temu principu so pridružili še en princip: Sveto pismo razlaga samo sebe. Vsak pasus v Svetem pismu je treba gledati v širšem kontekstu in ga razlagati v luči drugih pasusov. Izolacija in pretirano poudarjanje enega ali nekaj posameznih delcev Svetega pisma namreč tudi vodi v ekscese in sektaštvo.

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
Jezus pravi o Svetem pismu – Božji besedi: »Preiskujete Pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni.« (Jn 5,39 SSP)
Psalmist pravi: »Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119,105 SSP)
Sveti Pavel govori: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih.« (1Kor 15,3.4 SSP)In na drugem mestu: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« (2Tim 3, 15.16 SSP)