31. december 2007

Srečno novo leto v znamenju Primoža Trubarja

Pred nami je leto, zaznamovano s petstoto obletnico rojstva Primoža Trubarja. V tem letu bo izrečenih veliko lepih, sladkih in visoko donečih besed. Vrstile se bodo mnoge proslave in druge prireditve. Vsi bodo slavili Trubarja. Eni sicer s figo v žepu, drugi iskreno, tretji brezbrižno, ker se pač spodobi. Našli se bodo seveda tudi taki, ki ga bodo obravnavali na znani način v slogu kaj-pa-je-tebe-treba-bilo...

Bolj kot obilico lepih, sladkih in visoko donečih besed o Trubarju želim vsem, ki to berete, čim več izvirnega Trubarjevega duha in vse najboljše v novem letu.



24. december 2007

Beseda, ki je postala meso

Avtor pisma Hebrejcem začne svojo poslanico z naslednjimi besedami: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 3,1-3) Kaj in o čem nam govori pisec?
  • Bog je govoril starozaveznemu izraelskemu ljudstvu po prerokih.
  • Na začetku naslednjega obdobja (ki velja v Božjih očeh za začetek konca časov) je Bog neposredno spregovoril po Sinu. Njega, edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa pa je apostol in evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju predstavil kot utelešeno Božjo Besedo.

Janez nam v prologu k svojemu evangeliju poda tri glavne značilnosti Jezusa Kristusa kot Besede:
  1. Odnos Besede do Očeta
  • skupaj z Očetom je obstajal pred svetom
  • je istega bistva z Očetom
2. Odnos med Besedo in ustvarjenim svetom: svet je nastal po njem. V prvem poglavju 1. Mojzesove knjige se kar enajstkrat pojavi besedna zveza "Bog je rekel". Le kaj je Bog (iz)rekel? Besedo, ki je odsvit Božje moči in nosi vse. Jezus Kristus se torej kot Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, pojavlja že na samem začetku biblične zgodovine.

3. Odnos Beseda - človeštvo:
  • Beseda je postala meso. Zakaj je prišlo do tega utelešenja? "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)

Kaj pa odnos sveta, torej človeškega rodu do Kristusa? Janez pravi v 1,10. "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal." Svet je do Kristusa hladen in nezainteresiran. Še več, svet je samozadovoljen in samozadosten in Kristusa zavrača. Če gremo naprej, na vrsto 11, kjer govori o "svoji lastnini", torej o izraelskem ljudstvu Jezusovega časa, je bil učinek enak: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." Sama Kristusova prisotnost torej ne pomeni kaj dosti. Kdo je tu na boljšem, svet ali Kristusovi rojaki po krvi? Pravzaprav nihče od obojih. Eni ga niso spoznali, drugi ga niso sprejeli.

Na boljšem so pravzaprav le tisti, ki so se nanovo rodili, torej tisti, ki so se rodili iz Boga: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Ključne besede v tem odlomku so: sprejeli, verujejo in rodili... iz Boga. Seveda se ne rodimo iz Boga, ker smo sprejeli Besedo, ampak sprejmemo Besedo, ker in ko smo se rodili iz Boga. Rojstvo iz Boga in sprejetje besede sta enkratni dejanji, vera je pa tisto, kar potem traja.

Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznani z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, posameznik pa doživlja to dejanje kot lastno spreobrnjenje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, je ta stvar videti takole:
  1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
  2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
  3. Začetek novega življenja v Kristusu.
Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20) Jezus Kristus je pravzaprav prišel na svet kot človek, zato da bi umrl. Njegova smrt pa pomeni odkup za naše grehe. Lahko torej rečemo, da je umrl, da bi lahko mi živeli.

V teh dneh obhaja večji del krščanskega sveta praznike, v katerih se spominjamo dogodka, ko se je Beseda učlovečila in se naselila med nami: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." (Jn 1,14) In v tej Besedi je milost in resnica. Milost je tista, po kateri nas Beseda odrešuje, resnica je tisto, po čemer nas osvobaja vezi prejšnjih časov nevednosti. In kako lahko sprejmemo milost? Obstaja samo en kanal, ki se mu reče vera: "Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo." (Rim 5,1.2)

Naj Jezus Kristus - Beseda, ki je postala meso, razsvetljuje vsakega med nami, ne le v tem "posebnem" času, ampak vselej.




Opomba:
Svetopisemski odlomki so, če ni drugače navedeno, vzeti iz SSP.


23. december 2007

Maziljenje Kralja


Na tej povezavi se nahaja pridiga, ki jo je danes objavila Coro baptistična cerkev iz Avstralije. Vsebina pridige, ki jo je imel Noel Due, se nanaša na odlomka iz Iz 11,1-10 in Mt 3, 1-17. Pridiga traja okrog 40 minut.

16. december 2007

Kaj ima s tem ljubezen?

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. (Mt 5,43,44 SSP)

Pastor Paul Tripp iz Desete prezbiterijanske cerkve v Philadelphiji nam predstavi svoji pridigi, povedani na osnovi 5. poglavja Evangelija po Mateju, nekaj zelo zahtevnih stvari iz praktičnega krščanskega življenja, predvsem to, kako ljubiti svoje bližnje, da, celo svoje sovražnike. Pove nam tudi, kaj pomeni biti popoln, kakor je popoln naš nebeški Oče...
Pridiga traja malo več kot pol ure.


Dostop do pridige na SermonAudio->>>



15. december 2007

Popačeni evangelij

Danes se širi znotraj krščanstva, pri čemer mislim velik del karizmatičnega gibanja, čisto posvetnjaška "teologija", ki pravi: Bog hoče, da smo zdravi, Bog hoče, da smo bogati, Bog hoče, da bi imeli najlepšo/ega ženo/moža, Bog hoče... Same vrednote, ki jih poudarja svet. Ta "teologija" zdravja in bogastva (health and wealth) se je začela v ZDA in se od tam širi po vsem svetu, tudi k nam. Na neki (recimo temu "krščanski") spletni strani najdemo naslednja zanimiva vprašanja:
- Kaj je Božja volja glede mojih financ?
- Kako Bog daje žetev in kakšna je moja vloga pri tem?
- Kaj je namen financ?
- Kaj je resnično bogastvo?
- Božje strategije za pomnožitev in finančno rast

Če niste premožni, velja v skladu z zgoraj napisanim naslednje: "Sprejmi Jezusa in boš finančno prosperiral." Za tistega, ki pa je že bogat, veljajo naslednje besede: "Sprejmi Jezusa, kajti le njega še potrebuješ." Torej nekako tako, kot da gre za višnjo na vrhu torte.

Nekdo bi rekel: "Današnji čas pač zahteva sodobne pristope k oznanjevanju evangelija." Današnji čas res marsikaj zahteva, a tudi drugi časi niso bili brez zahtev, na primer čas starega Rima. Če bi se zgodnja cerkev tako obnašala, kot se ne bi bilo že davno nobene cerkve. Apostoli se niso zanašali na finance in prosperiteto, ampak na Boga. Za svoje delo niso bili ravno poplačani s finančno rastjo.
Ljudje v cerkvah danes pozabljajo na nekaj, kar je nadvse pomembno:

"O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!
Kdo je namreč spoznal Gospodov um?
Ali kdo mu je bil za svetovalca?
Ali kdo mu je prej kaj dal,
da bi mu morali dati povračilo?
Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen."
(Rim 11,33-36 SSP)

Nekoč so te reči dobro vedeli in poznali. Prvo vprašanje v westminstrskem katekizmu se glasi:
"Kaj je človekov končni smoter?
Odgovor: Človekov končni smoter je Boga slaviti in se v njem na veke veseliti."

Tako pravi teocentrična ter kristocentrična cerkev in teologija. Danes pa stvari postajajo antropocentrične. Pogled je usmerjen v svet okoli nas, namesto pristnega spreobrnjenja ponujajo mnoge cerkve zabavo in prosperiteto, kajti to je lažje, kot usmeriti ljudi skozi ozka vrata na ozko pot kvišku proti Božji slavi, slavi suverenega Boga. Jezus je rekel: "Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24 SSP) Nekatere cerkve se torej delajo, da o teh rečeh več vedo od Jezusa. C. S. Lewis je zapisal: "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem."



14. december 2007

Omahovanje

Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog GOSPOD, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. (1Kr 18,20.21 SSP)



Ljudstvo Eliju ni nič odgovorilo. Odgovorilo pa mu ni, ker se očitno še ni odločilo, ampak, kot mu je očital Elija, omahovalo in bilo razdvojeno. Odločitve so mnogokrat zelo težavne, ker se mora človek jasno postaviti na eno stran. Dosti lažje in udobneje je delati v več delavnicah hkrati. "Za vsak slučaj," kot pravijo ljudje in bi se radi z eno roko držali za Boga, z drugo pa pestovali svoje malike, s katerimi bi dražili Boga. Ampak Bog pravi: "Ali - ali." Ravno zato je tako ravnanje nevarno, čeprav je danes zelo priljubljeno in priporočano s strani oblikovalcev javnega mnenja. Pri tem pa preveč radi pozabljamo, da se Bog nikoli ne drži trenutne človeške mode in ne ravna v skladu z muhavostjo trenutnih trendov in njihovih snovalcev.



12. december 2007

Paviljon trpljenja in borbe za vero


V Trubarjevem letu 2008 naj bi v zibelki protestantizma na Slovenskem, v središču Puconcev, zrasel spominski dom Evangeličanske cerkve


"Tu se bo lahko vsakdo seznanil z zgodbo o protestantih v Prekmurju in Evangeličanski cerkvi v Sloveniji, saj premalo vemo o tem, kako se je protestantstvo začelo v Prekmurju, koliko je bilo trpljenja in borbe ljudi do konca 18. stoletja, da so ohranili to vero," pojasnjujejo snovalci spominskega doma v Puconcih, kjer je bila leta 1783 ustanovljena prva evangeličanska občina ali gmajna.

Več najdete v Večeru z dne 12.12.2007>>>>>>>

11. december 2007

Če ne prideš ti v Kelmorajn, pride Kelmorajn k tebi

Kje so že tisti stari časi, ko so naši davni predniki romali v Kelmorajn ali Cahe. Gre za starodavni mesti Köln in Aachen, kjer so hranili nadvse znamenite in imenitne relikvije. Američanom danes ni treba v Kelmorajn, ker je prišel Kelmorajn k njim, le malo se bodo morali potruditi in odpraviti na pot do mesta Tucson v Arizoni. Tam namreč načrtujejo za dneve, ki so pred nami, izpostavitev imenitnih relikvij iz kölnske katedrale, pri katerih gre baje za ostanke samih svetih treh kraljev. Tako jih bodo lahko rimsko katoliški verniki iz Arizone primerno počastili. Torej so slavne relikvije "treh modrih", oziroma v tradicionalnem jeziku "svetih treh kraljev" v rimski cerkvi še vedno aktualne, čeprav se poraja vprašanje, kdo ali kaj je v resnici v zlati skrinjici.

Ko omenjamo obisk modrih (ali "treh kraljev", kar je narobe), je treba poudariti, da se pravzaprav niti ne ve, koliko je bilo v resnici magov, ki so šli iskat Božje dete: dva, trije, štirje, sedem..., kajti evangelist Matej ne omenja nobenih številk (prim. Mt 2,1-12).

Maršal reda Kolumbovih vitezev Antonio Otero pa se že veseli, da bo lahko gledal ostanke tistih, ki jih je nekoč gledal sam Gospod. Spet nekdo drug je rekel, da potrebujemo otipljive stvari, da bi naš um lahko deloval...


Vero potrebujete, vero, o vi občudovalci in častilci otipljivih stvari, ne posmrtnih ostankov domnevnih svetnikov, "saj v veri hodimo in ne v gledanju." (2Kor 5,7 SSP) In Božjo besedo, da vam po njej, namesto mrtvaških kosti v zlatih škatlah,  zasije Božje Dete v polnem sijaju.


KLIK do vira >>>>



09. december 2007

Radost za ljudstva...

Pastor Grant Thorpe iz Coro baptistične cerkve v Avstraliji nam predstavlja zanimiv paradoks: pogani, ki so se ukvarjali z branjem prihodnosti iz zvezd, so bolj dostojno počastili novoroje-
nega Mesija kot Izrael, ki je imel Pisma...
Že na začetku se je torej uresničila beseda: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« (Mt 13,57 SSP)

Več v 33-minutni pridigi na SermonAudio. com

KLIKNI ->


02. december 2007

Ojej, spet ta božič

Hm, kar bom napisal, se bo najbrž komu zdelo že kar neverjetno ali celo pohujšljivo. Spadam v generacijo, ki se živo spominja, kako smo praznovali božič v socialističnih časih. Bila je zimska sivina ali belina, pač odvisno od vremena in padavinskih razmer, božič pa eden od običajnih delovnih dni. Sredstva javnega obveščanja so o prazniku v glavnem molčala, informirala so nas predvsem o gnečah na cesti, ki da so posledica "novoletnih praznikov" v Nemčiji, kjer so delali mnogi jugoslovanski zdomci, ki so se ob praznikih vračali v domovino. Ulice in ceste so bile seveda neokrašene, okraski in "novoletne jelke" so se pojavili šele, ko je bilo božiča konec. Tovarišice v šolah so imele težave, ker so jim premnogi malčki v prostih spisih z naslovom v slogu "Ob novoletni jelki" pisali take nesmisle, kot je ta, da pod novoletno jelko postavimo jaslice. Potem pa je morala tovarišica pojasnjevati, da jaslice nikakor ne spadajo pod novoletno jelko. In v glavah malčkov se je svet še malo bolj zakompliciral. Kakorkoli, treba pa je priznati, da so bili ti božiči res polno doživeti, božična noč pa je bila kot luč v temi. Nekako smo čutili, da je Jezus središče teh praznikov.

Kaj pa zdaj? O, groza! Krašenje mest se začne že novembra, trgovine se že tudi kar v novembru založijo z okrasjem vseh vrst, na trgu je bogata ponudba adventnih venčkov (teh se iz otroštva sploh ne spominjam, ker gre za, če se ne motim, novejši severnjaški import), vse vrvi in leta od štacune do štacune... Obisk trgovine, kjer bi človek kupil reči za vsakdanjo rabo, postane zavoljo kričeče preobloženosti in gneče že kar neprijetna stvar. In kaj šele bo! Tisto, čemur pravijo veseli december se še niti ni dobro začelo. Središče tega nakupovalnega božiča nikakor ni Jezus, ampak prej kak Hermes ali Merkur, oziroma Potrošnik. Sledi še kulinarični božič z razkošnimi božičnimi večerjami, kjer je središče gospod Trebuh, poznamo že tudi božične koncerte (mnogi med njimi nimajo z božičem nobene zveze) in plese (le kje so te odkrili?). Petard in pirotehnike ob tem rajši ne bi omenjal.

Jaz bi pa spet imel tak božič: tih, na zunaj neopazen, brez hrupa in vpitja, kot je bil tisti prvi božič, ob katerem je prišel na svet Božji Sin in kot so bili tisti včasih sivi, včasih pa beli socialistični božiči. Pač odvisno od vremena in padavinskih razmer. Upam, da nisem preveč zahteven.


Sin Davidov, Sin Abrahamov...

Pastor James Krieg nam v svoji približno polurni pridigi spregovori o tem, kako nam rodovniki, ki jih najdemo v Svetem pismu govorijo o človekovi osebni identiteti, hkrati pa tudi o izpolnitvi Božjih obljub. 1. poglavje evangelija po Mateju nam predstavlja Jezusa Kristusa kot Sina Davidovega in Sina Abrahamovega, pri tem pa ga razglasi kot izpolnitev zaveze, katero je Bog sklenil z navedenima možema in kot tistega, ki nas je naredil deležnega te zaveze.

Pridiga je iz Baptistične cerkve v Coromandel Valleyu v Južni Avstraliji.



Klikni za dostop do pridige na spletni strani Sermon Audio.



30. november 2007

Kako Bog odpušča?

Pastor Foppe Vander Zwaag je rekel v eni od svojih pridig:

"Hočeš videti, kako Bog sovraži greh? Poglej Jezusa na križu!

Hočeš videti, kako Bog ljubi grešnika, kakršna sva ti in jaz? Poglej Jezusa na križu! "

Posreden odgovor na vprašanje, kako Bog odpušča pa lahko najdemo tudi v naslednjem dialogu:

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat."
(Mt 18, 21.22 SSP)

Fraza "sedemdesetkrat sedemkrat" seveda ne pomeni štiristo devetdesetkrat, kot bi lahko kdo napačno sklepal na osnovi računanja (sicer pa, kdo bi sploh štel), ampak, da smo vedno dolžni odpustiti. Bog pa od nas ne zahteva nič takega, česar tudi sam ne bi bil pripravljen storiti. Torej je Bog vedno in popolnoma pripravljen odpuščati. To nam potrjuje tudi Božja beseda v psalmu 103,12 (SSP):

Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.

Metafora je zelo posrečeno izbrana, saj lahko kar naprej potuješ proti vzhodu, pa ga ne dosežeš. Enako proti zahodu. Bog se v svoji milosti ne ozira več na naše pretekle grehe, ki smo se jih Bogu izpovedali: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1, 8.9 SSP)







25. november 2007

David in Golijat (Robertson in Dawkins)



David Robertson je služitelj v svobodni cerkvi sv. Petra v škotskem mestu Dundee. Poleg tega ima še nekaj zanimivih zadolžitev: je kaplan na univerzi v Dundeeju, svetovalec organizacije Mission to the World in urednik časopisa Free Church Monthly Record.




Leon Hribar: Jezusovo ljubezensko življenje


V toku 20. stoletja se je pojavilo veliko zanimanja za Jezusa kot človeka. Tudi tisti, ki ga imajo za Boga, so se poglobili v Jezusovo človeško plat. Med drugim so se spraševali: Ali je Jezus dejansko izkusil posebno ljubezen do nekaterih posameznikov? Ali pa se je zavzemal za neko platonično distanco, ki mu je dovoljevala ohraniti enakomerno ljubezen oz. brezstrastno skrb do vseh? Ali je bil človek strasti ali pa vedno zgolj mirne drže? Ali je sploh upravičeno gledati na Jezusa kot na pristnega človeka?




Dostop do celotnega predavanja na spletni strani ZvEŠ.



24. november 2007

Demonske strategije

Uporabnost mode v mišljenju je v tem, da odvrača pozornost ljudi od nevarnosti,v katerih so v resnici. Mi usmerjamo modni krik vsake generacije zoper tiste grehe, ki so ji najmanj nevarni, in osredinjamo njeno odobravanje na čednost, ki je najbliže tistemu grehu, ki ga skušamo udomačiti v kakem kraju. Igra je v tem, da jih poženeš, da tekajo sem ter tja z gasilnimi aparati, kadar je povodenj, in da se vsi nagnetejo na tisto stran ladje, ki je že skoraj do robnice pod vodo. Tako vpeljemo modo, da se razkrinkavajo nevarnosti entuziazma prav v trenutku, ko v resnici vsi postanejo posvetnjaški in mlačni. Sto let pozneje, ko smo jih vse naredili byronske in pijane od čustev, je modni krik naperjen zoper nevarnosti golega "razumevanja". Grozovite dobe so posvarjene pred Sentimentalnostjo, medle in lenobne pred Uglednostjo, pohotne pred Puritanstvom...


Citirano iz: C. S. Lewis, Pisma izkušenega hudiča, Ognjišče, Koper 1996. Str. 117-118.




17. november 2007

V spomin in opomin

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč je prav, da se spomnimo naslednjih Jezusovih besed in ravnamo po njih: "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (Lk 6,31 SSP) Tudi v prometu.


13. november 2007

Stati inu obstati, 5-6/07

Izšla je nova številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati, ki jo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Za povečavo klikni na sliko.

Cena posamezne številke je 8 Eur. Revijo je možno naročiti na tem naslovu: KLIKNI >>>>>>>>>



11. november 2007

Še nekaj besed o opravičenju

Ko so pred malo več kot osmimi leti predstavniki Rimsko - katoliške cerkve in Svetovne Luteranske zveze sprejeli znamenito Skupno izjavo o opravičenju, so bili mnogi prepričani, da bo deklaracija bolj zbližala rimskokatoliško in protestantsko stran. Pri tem so seveda pozabili, ali pa niso vedeli, da Svetovna Luteranska zveza ne združuje v svojih vrstah niti vseh luterancev, izven nje pa so tudi vse ostale protestantske denominacije. Pa tudi, če vzamemo deklaracijo kot tako, v njej obe strani nista povedala ničesar takega, česar ne bi že doslej verovali. Deklaracija govori torej le o skupnih stvareh, ostalim se seveda izogne, zato so lahko takšne podrobnosti zelo pomembna stvar.

Ker je nauk o opravičenju temeljni in najpomembnejši nauk krščanske vere, pa tudi nauk, na katerem stoji in pade vsa protestantska teologija, je dobro in koristno, da pojasnimo razlike v njegovem pojmovanju, ki obstajajo med rimskim katolicizmom in reformiranim protestantskim krščanstvom.

Rimskokatoliško in reformirano razumevanje opravičenja imata dosti skupnega in hkrati dosti različnega. Obe pojmovanji izhajata iz dejstva, da je temelj in vir vsega opravičenja Božja milost, ki jo prejmemo po veri v Kristusa.

Rim uči, da prejme posameznik ob krstu posvečujočo milost, ki ga naredi brezgrešnega in popolnega. Krstna milost vrača človeka v prvobitno stanje, torej v stanje pred izvirnim grehom. Govora je o "infuziji". Človek tako postane pravičen "od znotraj", pravičnost postane inherentna posamezniku, ki je potem samo dolžan vzdrževati to stanje s čistim in brezgrešnim življenjem. Ker pa mu to ne uspeva stoodstotno, mu pri tem pomaga cerkev s svojimi zakramenti, odpustki in zasluženjem Kristusa ter svetnikov, nad katerim ima cerkev oblast, pa tudi sam posameznik si pridobiva zasluge z dobrimi deli. Tako bo vernik varno in v naročju "svete matere cerkve" srečno priplul v pristan večne blaženosti, oziroma vsaj v vice; v vicah naj bi ga spet spremljale molitve cerkve in maše, ki jih "daruje" cerkev za verne duše.

Protestantsko pojmovanje se razlikuje od rimskega v tem, da protestanti obravnavamo opravičenje v smislu dodane pravičnosti (imputirana, vračunana pravičnost) . Opravičenje od greha in večne pogube prejmemo po veri v Kristusa. Ta vera nas ne naredi pravičnih od znotraj, ampak nas razglasi za pravične, zato govorimo o forenzični pravičnosti. Mi pri tem nimamo pred Bogom lastne pravičnosti, s katero bi se lahko hvalili, ampak prejmemo Kristusovo pravičnost. Kdor je v Kristusu, mu pripada Kristusova pravičnost. Mi smo še vedno le opravičeni grešniki, ampak Bog nas ne vidi več kot take, temveč kot osebe, ki so v Kristusu, torej gleda na nas, kot na osebe, ki imajo Kristusovo pravičnost. Tudi sami moramo poslej gledati na sebe tako, kakor nas vidi Bog in ravnati skladno s svojim novim položajem, o katerem govori apostol Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)



Frank Tenaglia (tenor): Gospodova molitev

06. november 2007

Še nekaj o Frančišku Asiškem

Kot sem že lani pisal, "nam evangelijskim" (kot bi rekel Trubar) rimski katoličani radi dajejo za zgled svetega Frančiška, ki da je zares prenavljal cerkev, za razliko od kakega Luthra, ki jo je sicer želel prenavljati, a nazadnje pristal v razkolu (sliši se, kot da je sam sebe izobčil)...

Res je, da se je Frančišek skupaj s skupino entuziastov lotil nekakšnega prenavljanja cerkve od znotraj. Ta skupina je imela v sebi žar za prenovo. Drznem si celo reči, da je delovala lokalno, razmišljala pa globalno. Ampak njihovo delo ni obrodilo takih rezultatov, kot jim jih pripisujejo. Rigidna srednjeveška cerkev ni bila sposobna iskreno sprejeti novega reda. Sprejela ga je bolj po zaslugi popularnosti skupinice prvih frančiškanov, in ko se je kolikor toliko prepričala, da skupinica ne more in ne misli resneje ogroziti privilegijev in bogastva, s katerim so se obdajali cerkveni knezi. Rimski škof Inocenc III. je red odobril, Honorij III. pa je redovna pravila potrdil šele tedaj, ko jih je Frančišek krepko omilil, zlasti v stvareh, ki se tičejo redovne revščine. Po Frančiškovi smrti so hitro poskrbeli za njegovo kanonizacijo, s čimer so poskrbeli, da je od izvirnega Frančiškovega duha kmalu ostal samo Frančišek kot objekt čaščenja in pa seveda red, ki so ga močni in vplivni gospodje iz kurije kmalu popolnoma podvrgli sebi. Pa tudi prvotna redovna revščina se je sprevrgla v bogatenje.

In kar je še huje, z ustanovitvijo inkvizicije so tudi frančiškane vpregli v delo te zloglasne srednjeveške cerkvene preiskovalne institucije, čeprav v manjši meri kot dominikance. Kje je tu kak Frančiškov duh?

In ostali rezultati? Ostalo je bore malo. Sledilo je obdobje avignonskega papeštva, temu veliki zahodni razkol, ki so ga za silo zakrpali na konstanškem koncilu (in tam mimogrede v slavo rimske katoliške cerkve in vesoljnega papeštva na grmadi skurili Jana Husa)... V 15. stoletju so kar naprej govorili o potrebi po reformah, cerkev pa se je pogrezala vedno niže in pristala v kloaki renesančnega in borgijskega papeštva...

Kaj je torej ostalo od Frančiškovega prenavljanja cerkve?




04. november 2007

Vohuni, agenti, študenti...

V teh prazničnih in poprazničnih dneh pridno krožijo naokoli nove afere in aferice, ampak jaz se bom na tem mestu zadržal le pri eni. Glede na to, da je dobro znana, bom izpustil imena in se omejil na vsebinski del.

Na določeni fakulteti v mestu x se odloči profesor, ki je izven šole tudi visoko uvrščen v hierarhiji ene od političnih strank, da njegovi študentje v okviru izobraževalnega programa izvedejo manjšo raziskavo. Na volilni dan naj bi šli po cerkvah poslušat, kaj se bo v okviru bogoslužij govorilo o volitvah, oziroma, če se bo sploh kaj govorilo. O tem naj naredijo poročilo, oziroma nekakšno seminarsko nalogo.

Zadeva je prišla v javnost in oglasila se je največja verska skupnost v naši državi, češ, da je to povsem nesprejemljivo in da spominja na totalitarne metode, ki jih je uporabljal prejšnji režim. Temu je pritegnil tudi del politične javnosti. Nato se je v imenu neke skupine vehementno oglasil študent na neki drugi fakulteti univerze v mestu y in zahteval od univerze v mestu x ter od vodstva politične stranke, v kateri je omenjeni profesor na visokem položaju, naj ukrepata zoper tega nebodigatreba.

Največja verska skupnost je nato odreagirala še preko svoje posebne skupine za stresna vprašanja in zarobantila v zvezi z domnevno gonjo proti tej verski skupnosti.

Zakaj toliko hrupa? Sam zelo razumem, da ni prijeten občutek, da si kontroliran. Verjetno je posredi tudi zgodovinski spomin, ki ga goji ta verska skupnost do stranke, katere naslednica je stranka gospoda profesorja. Po drugi strani pa nam zdrava pamet pravi, da ne moremo živeti od preteklih zamer in dolgo vleči kapitala iz preteklih krivic. Ta se hitro pokuri. Če se neka verska skupnost razglaša za krščansko, zraven pa goji strupene rožice zamer, je to slaba popotnica zanjo in za njeno okolico. Verjamem, da nastavljanje drugega lica ni ravno najudobnejša drža, je pa edina, pri kateri se pretrga veriga obtožb, zamer, nezaupanja in sovraštva.

Pa še en predlog imam. Na volilni dan naj služitelji vseh cerkva lepo pridigajo iz Božje besede in prepričan sem, da bo delo študentov nadvse olajšano, seminarske naloge zelo kratke, jeziki pa zavezani. Tako bodi!




30. oktober 2007

Tretji dan reformacije na Reformirani strani

Spet je pred nami dan reformacije. Vsakič, ko napoči ta čas, se vprašam, kaj sploh praznujemo. Kaj je najgloblja vsebina tega praznika? So to Trubar, Bohorič, Dalmatin, Küzmič in slovenska knjiga? Gre za nek dodatni kulturni praznik? Je to dan Kulturkampfa, ko ena politična opcija v imenu dneva reformacije obračunava z drugo, kot smo imeli priložnost slišati na nedavni prireditvi v Murski Soboti? Če pomislim na to zadnje, torej izkoriščanje reformacije za politično obračunavanje, potem lahko rečem samo eno: hvala lepa za tak dan reformacije.

Hvala Bogu, obstaja še druga plat praznika; tu ne mislim le na veličastno kulturno dejavnost slovenskih protestantskih piscev, kajti to je le stranski produkt nečesa drugega, to je spoznanje reformatorjev, do katerega so se dokopali s pomočjo Svetega pisma, za katero so trdno in neomajno verovali, da je Božja beseda. To spoznanje lahko strnemo v naslednjo biblično misel: "Zakaj pravičnost Božja se v njem (evangeliju, op. Dizma) razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: 'A pravičnik bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Gre torej za spoznanje, kaj je bistvo evangelija; bistvo evangelija je opravičenje po veri in iz nje. Reformatorji niso znova odkrivali toplo vodo, ampak preproste resnice evangelija, ki jih je srednjeveška cerkev s svojim nenehno rastočim in množečim se "zakladom vere" zameglila do nerazpoznavnosti. Mnogi ljudje so prepričani, da jih bo rešila njihova religija in zvesto izpolnjevanje religijskih, moralnih in drugih predpisov. Religija nima nobene odrešilne moči, naj se zdi človeškim očem in okusu še tako popolna, oziroma, kot pravi sv. Pavel: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23 SSP) v isti sapi pa sporoča: "Opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP) Še enkrat evangelij; ta prinaša najprej slabo novico, da so vsi ljudje grešili in torej vsi začnemo pri Bogu z istega izhodišča. Morda je kdo v svojih očeh in očeh okolice visoko moralna oseba, ampak pri Bogu šteje le, kar je 100 % pravično, tega pa ni. Saj poznamo tisti pregovor: "Nobody is perfect," ki ga radi uporabimo, da opravičimo kak svoj spodrsljaj. Druga plat je pa dobra novica, ki pravi, da je Bog priskrbel odkupitev, opravičenje in odrešitev v Jezusu Kristusu. Pa še zastonj povrhu! In ravno tukaj je najbrž problem. Leon Hribar je v enem od svojih predavanj povedal naslednjo žalostno resnico: "Čeprav je misel, da si tega, da nas Bog sprejme, ne moremo z ničemer zaslužiti, zelo enostavna, jo je večini ljudi zelo težko sprejeti. Tudi večina tistih, ki se imajo za "kristjane", tega nauka ne sprejema. Kljub takim odlomkom o ženi, ki je prešuštvovala, marsikdo raje prenaša hierarhijo pobožnosti, ki je polna bahaštva in hinavščine." Da, iz krščanstva je ponosnemu človeku, navajenemu na daj-dam vsakdanjika, lažje narediti religijo pobožnosti in "pokore" po človeškem merilu, kot sprejeti Božje opravičenje takšno, kot je v skladu z evangelijem: ZASTONJ! In ravno to je ljudem najtežje dopovedati.

In sporočilo dneva reformacije? Nebes se ne da zaslužiti. Nebesa so zastonj. So dar. Le sprejeti je treba ta dar, ki nam ga Bog ponuja po Jezusu Kristusu. "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)

 



28. oktober 2007

Leon Hribar: Ali se mora ateizem otresti dawkinstva?


Leon Hribar

Richard Dawkins, britanski biolog in predstojnik katedre za javno razumevanje znanosti na oxfordski univerzi o svoji zdaj že slavni knjigi Bog kot zabloda pravi:

Če bo ta knjiga obrodila sadove, kakršnih se nadejam, bodo verni bralci, ki jo bodo vzeli v roke, že ateisti, ko jo bodo odložili. (Dawkins, 2007a: 16) ...


Več na ZvEŠevi spletni strani >>>>>>>



27. oktober 2007

Chráska in Slovenski standardni prevod

Včeraj sem potreboval ravno svetopisemski odlomek Flp 2,12 in sem najprej pogledal v Slovenski standardni prevod Svetega pisma. Našel sem naslednje: "Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje (poudaril Dizma)." Takoj sem se spomnil, da ima Chraskov prevod iz leta 1914 to misel malo drugače formulirano, in sicer takole: "Zatorej, ljubljeni moji, kakor ste bili vsekdar poslušni, ne samo v pričujočnosti moji, temuč mnogo bolj sedaj v nepričujočnosti moji, v strahu in trepetu vršite zveličanje svoje ( poudaril Dizma)."

Če pogledamo bolj površno, ne gre za kako večjo razliko, če pa smo malo pozornejši na del, ki sem ga posebej izpostavil, gre za veliko pomensko razhajanje.
Če rečem: "Delajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje," pomeni, da spodbujam nekoga, naj dela za nekaj, česar še nima; v našem primeru je tisto, česar nima, odrešenje. Dela naj torej, da bi se odrešil/a. Lahko bi rekel: "Ljudje, če se hočete odrešiti, delajte!" Pa smo spet pri religiji dobrih del. Da, smo pri rimskem kukavičjem jajcu.

Chraska pa prevaja: "V strahu in trepetu vršite zveličanje svoje." Če si to drznem "presloveniti" v sodobni jezik, bi najlepše povedal takole: "V strahu in trepetu udejanjajte svoje odrešenje." Apostol me torej spodbuja, naj udejanjam tisto, kar že imam, torej svoje odrešenje.

Kako pa pridemo do odrešenja? Ko sem hotel to zadnje interpretirati s pomočjo nekaj stavkov iz Ef 2, sem spet naletel na zastoj. Prevoda se pomensko tudi tukaj ne ujemata popolnoma. Chraska pravi: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali. Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih, (Ef 2,8-10) SSP pa ima: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil. Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli."

Biti odrešen iz milosti ali z milostjo ni isto. Če rečem: "Iz milosti," pomeni, da je milost tista, iz katere ali po kateri prihaja odrešenje, prevod "z milostjo" pa se mi zdi precej nejasen in zamegljen. Vrstica 9 se ujema v obeh prevodih, razlikuje pa se 10. vrsta. Chraska ima: "Njegovo namreč smo delo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela, ki jih je Bog naprej pripravil, da živimo v njih," SSP pa pravi: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." Po Chrasku je Bog za nas vnaprej pripravil dobra dela, da bi v njih živeli, po SSP pa je Bog nas pripravil, da bi živeli v dobrih delih.

Da stvar zaokrožim po protestantsko, torej v luči Chráskovega prevoda:
1. Pavel nas v Flp 2,12 spodbuja, naj s strahom in trepetom izvršujemo tisto, kar že imamo, to pa je naše odrešenje.
2. Odrešeni smo iz vere, ki je brezplačni Božji dar (cf. Ef 2,9.10).
3. V moči odrešenja naj opravljamo dobra dela, za katera nas je Bog pripravil, ali katera je za nas pripravil (to niti ni tako pomembno), kar spet pomeni, da izvršujemo svoje odrešenje, kot je zapisano v 1. točki.

Ampak, če obravnavam stvar v luči SSP, bi težko prišel do protestantskega rezultata. Kaj so torej delali predstavniki protestantskih cerkva pri redakciji SSP? So bili tam samo za okras?


P.s. Tukaj najdete nekaj podatkov o Antonu Chrásku. KLIK >>>>>>>



26. oktober 2007

Vabilo na predstavo


  • Kaj? Monodrama Matjaža Kmecla "Trubar pred slovensko procesijo".


  • Kdaj? Zaradi bolezni izvajalca predstava odpade.



Se opravičujem
. Pravkar sem prebral novico o obolelosti izvajalca in sporočilo popravil 28. 10. ob 15.30.




25. oktober 2007

Leon Hribar: Zarota cerkve in Marija Magdalena

»Da Vincijeva šifra je sodoben založniški fenomen. Milijoni prodanih izvodov pričajo, da gre za najbolj priljubljen roman 21. stoletja za odrasle.« Tako pravi Amazon.com (na hrbtni strani knjige). Marcel Štefančič Jr. dodaja: »Da Vincijeva šifra je tako dobra in tako lepo razvita, da je svet za hip odložil internet. Skratka, obvezno čtivo« (Mladina 2. 8. 05). Knjiga Dana Browna je že prevedena v več kot 40 jezikov. Slovenska izdaja je doživela že osmi natis.

Kar se tiče same zgodbe, nas roman uvaja takole...

Več najdete na spletni strani ZvEŠ.>>>>>>>>>>>>


22. oktober 2007

Praznina in tema v duši matere Terezije

V zadnjem času je prišla na dan korespondenca znane rimsko- katoliške misijonarke in dobrotnice matere Terezije, ki je preminila leta 1997 in jo je leta 2003 takratni rimski škof Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Pisma, ki so bila objavljena, postavljajo pokojno v malo drugačno luč, saj lahko iz njih upravičeno sklepamo, da je ženska preživljala hudo krizo vere. V pismih, ki jih je pisala svojim svetovalcem in predstojnikom, toži zaradi suše, teme, osamljenosti in muk, katerim da je podvržena. Pritožuje se, da nima vere in kar naprej dvomi v Boga in njegov obstoj. V tem jo nekateri primerjajo z rimskokatoliškim mistikom Janezom od Križa, drugi spet pravijo, da je mati Terezija trpela zaradi hude depresije. Verjamem, da je možno, da je šlo res za depresijo, obstajajo pa tudi druge možnosti. Poglejmo si jih.

Mati Terezija je bila vzgojena v religiji, ki uči, da doživi človek novo rojstvo ob krstu, potem pa, če je priden in izpolnjuje Božje in cerkvene zapovedi, avtomatsko raste v veri. Toda praksa kaže, da ni čisto tako.

Naučili so jo tudi, da se človek ne sme zanašati na Božjo milost, ampak mora vse življenje živeti v dvomu in strahu glede zveličanja. Le če opraviš veliko dobrih del, se ti lahko zgodi, da boš zveličan. Je bila hiperaktivnost matere Terezije posledica strahu pred Bogom ali pa je z dejavnostjo nekako zapolnjevala svojo duhovno praznino, o kateri govori? Je morda šlo za oboje?

Rekli so ji tudi, da se z Jezusom srečaš predvsem v zakramentu evharistije, torej, ko poješ posvečeno hostijo. In potem se duhovno izprazniš do naslednje hostije. Ampak mati Terezija ob zauživanju hostije ni ničesar občutila. Tako pravi v enem od pisem.

Po nauku cerkve, ki ji je pripadala pokojna mati Terezija, je redovnica Kristusova nevesta in tudi mati Terezija je tako razmišljala. Ampak po svetopisemskem nauku je Kristusova nevesta njegova Cerkev, ne neka posamezna oseba. Rimski katoličani tudi vidijo v instituciji redovništva neko posebno zaslužnost.

Kar nekaj vprašanj se mi torej zastavlja ob misli na praznino in temo v duši pokojne matere Terezije. Vprašanj, na katera njena cerkev ne odgovarja po biblijsko, ampak v skladu s svojim lastnim izročilom. Moje zadnje upanje je torej, da je šlo pri materi Tereziji res za depresijo... Njeno dušo priporočam Božjemu usmiljenju.




14. oktober 2007

Ubogi v duhu

Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
(Mt 5,3)

Zgornji svetopisemski navedek je eden najbolj znanih Jezusovih izrekov. Je hkrati eden najbolj uporabljanih, zlorabljanih in smešenih, hkrati pa najmanj razumljenih delov Svetega pisma. Ne bom ugibal o razlogih slabe razumljenosti, ampak bom predstavil stvar v tisti luči, ki je  na Slovenskem bržkone zelo malo poznana. 

Kdo so torej in kdo niso ubogi v duhu? V to kategorijo vsekakor ne spadajo "ubogi na duhu", kot nekateri zmotno, neresno, ali pa zlonamerno navajajo ta izrek. Zato pojdimo k resnejšim razlagam.
Po prvi razlagi so ubogi v duhu tisti, ki so zapustili svetne dobrine in odšli živet asketsko življenje. Pravijo, da so zaradi duhovnih dobrin postali ubogi, in da so zato ubogi v duhu. Če bi tako razmišljali, bi lahko prišli do sklepa, da je treba za dosego nebeškega kraljestva oditi v samostan ali v puščavo; ampak to mnenje je bliže budizmu kot tistemu, kar je govoril Kristus. Zadeva deluje v slogu: ker opravljam tako boguvšečno delo, me čaka nagrada. Ampak nagrada po lastnem zasluženju ni nekaj, kar je učil Kristus in ne gre skozi preizkus "sola fide". 


Po drugi razlagi, ki je na primer značilna za tako imenovani "evangelij osvoboditve", so ubogi v duhu tisti, ki ne premorejo nobenega ali skoraj nobenega materialnega premoženja, skratka reveži. Tisti, ki zadevo razlagajo na ta način, lahko podprejo svojo trditev z izrekom: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25) Kakorkoli, izrek o kameli in šivankinem ušesu je pri tem iztrgan iz konteksta, kajti Jezus je v nadaljevanju pripovedi povedal, da zveličanje ni rezervirano le za eno družbeno skupino, temveč, da gre bolj za opozorilo neki drugi družbeni skupini. 

Nekateri spet pravijo, da so ubogi v duhu tisti, ki niso navezani na dobrine tega sveta, četudi jih posedujejo, ampak se v teh stvareh zanašajo na Boga. Ta razlaga je že boljša. Psalmist pravi: "Če premoženje raste, nanj srca ne navezujte!" (Ps 62,11b) Ne biti zasvojen zemeljskimi dobrinami je vsekakor zelo dobro in koristno, kar se zlasti dokaže, če ostanemo brez dela premoženja, ali če izgubimo vse. Če nismo navezani, v takih trenutkih zagotovo ne bomo izgubili razsodnosti. Vendar je ta razlaga pomanjkljiva, zato pojdimo naprej.

Ubogi v duhu so tisti, ki se ne zanašajo niti na tisto, kar so niti na tisto, kar imajo, ampak vse svoje upanje usmerjajo v Boga. Ko govori Jezus o ubogih v duhu, misli pri tem tiste, ki se zanašajo na milost, ne pa na lastno pravičnost. Še več, njihova pravičnost je pravzaprav izven njih, saj je Bog sam njihova pravičnost (prim. Jer 23,6. 33,16). To so tisti, ki ne hodijo za kompromisi s poganskim svetom in ne sedijo na dveh stolih. "Bogati v duhu" (če smem na osnovi ubogih v duhu izpeljati ta pojem) so se zanašali na tisto, kar so bili in na tisto, kar so premogli, zato niso bili dovzetni za evangelij. Tako je bilo in je še. Augustus M. Toplady je uboge v duhu opisal nekako takole (prev. Dizma):
Ni pobožnosti, ki bi
mogla sprati grehe mi.
Dobra dela in solze
so le prazno upanje.
Le ti si, ki mi lahko
odrešilno daš roko.
Ubogi v duhu se ne zanašajo niti na svojo dobroto ali pobožnost niti na svoje premoženje in družbeni status, ampak zavedajoč se svojih potreb, prihajajo praznih rok pred Gospoda. On pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37)




Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.

07. oktober 2007

Tu es Christus


V rimskokatoliški cerkvi močno poudarjajo Kristusov izrek iz Matejevega evangelija 16,18, v katerem pravi Jezus Petru: "Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala." To vrstico so celo uglasbili in jo prepeva sikstinski zbor ob inavguraciji novega rimskega škofa in drugih priložnostih: "Tu es Petrus." Ovekovečena je tudi na Peruginovi freski v sikstinski kapeli iz l. 1480 - 1482, katere reprodukcijo lahko vidimo zgoraj. Ni mi pa znano, da bi uglasbili vrstico Mt 16,16 na temo "Tu es Christus" (Ti si Mesija), ali da bi jo ovekovečil kak veliki slikar, čeprav gre ravno pri tej vrstici za nekaj, čemur upravičeno pravimo velika izpoved vere. Pa si poglejmo to stvar bolj podrobno.

Dogodek, o katerem je govora, navajajo vsi trije sinoptiki, zgodil pa se je na področju mesta Cezareja Filipova, ki je ležala severno od Galilejskega jezera. Kraj se omenja že v Jozuetovi knjigi, v njem pa je bilo tedaj Baalovo svetišče. V času Selevkidov so v kraju uredili Panovo svetišče, kralj Herod pa je dal v mestu sezidati tempelj v čast cesarja Avgusta. Kraj je dobil ime deloma po tetrarhu Filipu, deloma pa po Cezarju Tiberiju. Gre za eno od najbolj severnih točk Jezusovega delovanja, kjer so se mešale različne kulture in religije: judovska, grško-rimska in orientalske. Če dobro pogledamo, gre za podobno multikulturno družbo, kot je današnja. In ravno tam je Jezus zastavil apostolom ključno vprašanje o sebi: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?" (v. 13b) Dobil je zelo pestre odgovore: "Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov." (v.14) Roko na srce, tudi danes bi bili odgovori zagotovo zelo pestri, najbrž še bolj kot v tistem času. Nato jim še enkrat zastavi ključno vprašanje, ki pa se je nanašalo izključno nanje: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v.15) Apostol Peter je izstrelil kot iz katapulta: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." (v.16) Tukaj smo prišli do pravilnega odgovora na ključno vprašanje. Gre za prvo zapisano izpoved vere v Jezusa Kristusa, in to je podal neučakani Peter v imenu ostalih apostolov. Šlo je za tako pomembno izpoved, da mu je Jezus odgovoril: "Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih." (v.17) S temi besedami mu je povedal, da Peter ni mogel iz svoje lastne človeške moči in intelektualnega ali religioznega napora priti do takega zaključka, temveč mu je bilo to dano od nebeškega Očeta. Pri tem je šlo za izvolitev, ne za neko Petrovo svobodno voljo ali napor. Pri sami izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga," pa je šlo še za nekaj: učenci so doumeli najpomembnejšo lekcijo v Jezusovi šoli. Kar je sledilo, je bil le še zaključni del: zadnji meseci delovanja, cvetna nedelja, zadnja večerja, obsodba, križev pot, Kristusova žrtvena smrt na križu in vstajenjski finale z vnebohodom. Res je, da gre tudi pri teh dogodkih za pomembne mejnike odrešenjske zgodovine, ki pa so anticipirani v Petrovi izpovedi vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga." V skladu s starozaveznimi prerokbami in z judovskim verovanjem je/naj bi bil Mesija hkrati prerok, duhovnik in kralj. Petrova izpoved vere v Jezusa pa nekako ne gre v kontekst predstave o nekom, ki bi bil prerok, duhovnik in kralj. Duhovniki in še manj kralji ponavadi niso ravno vandrali naokoli, obdani s skupinico nepomembnih učencev in govorili o Božjem kraljestvu... Kakorkoli, učenci so obvladali lekcijo, seme Kristusove Cerkve se je prijelo, s čimer je Jezusova učiteljska pot dosegla svoj glavni cilj.

Zdaj pa sledi odlomek, ki je najbolj pri srcu rimskim katoličanom in na njem osmišljajo svoje posebne avtorske pravice do Kristusovega evangelija: "Jaz pa ti povem: ›Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala.
Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih." (vv.18-19) Na teh dveh (in še nekaterih) stavkih utemeljujejo primat rimskega škofa in posebno "apostolskost" rimskega "svetega" sedeža. Pri tem pozabljajo:
  1. da je lahko neka cerkev toliko apostolska, kolikor zvesto sledi nauku apostolov;
  2. da je apostolska doba in služba že davno minila;
  3. da apostolska služba za razliko od prezbiterske (starešinske) in škofovske (predstojniške) ni bila omejena na nek kraj, kot je npr. Rim, ampak je šlo pri njej za službo potujočih misijonarjev;
  4. da je Peter utemeljil ali pomagal utemeljiti mnoge cerkve (Jeruzalem, Antiohija), med njimi pa zagotovo ni bila rimska, saj je obstajala že pred njegovim prihodom v omenjeno mesto.
Kakšna je torej Petrova vloga v tem odlomku? Izpovedal je tisto, kar so verovali apostoli. Zakaj ravno on? Bil je pač najhitrejši in tudi najbolj zaletav govorec med njimi. O tej zaletavosti se lahko prepričamo že nekaj vrstic pozneje, ko je Jezus govoril o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čaka (prim Mt 16,20). Peter je spet izstrelil kot iz katapulta: "Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!" (v. 22) Tokrat ni sledila pohvala, temveč zelo stroga graja: "Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško." (v.23) Kot pravi Zondervanov svetopisemski priročnik, "Boga ne obvezuje vsaka Petrova beseda. Vse, kar je učenec naredil v skladu s Kristusovo voljo, pa ima trajno vrednost." (s.566)

Trajno vrednost pa ima zagotovo njegova znamenita izpoved vere: "Ti si Mesija, Sin živega Boga."




M. G. Easton, Illustrated Bible Dictionary, Bracken Books London 1989.
Zondervan Handbook to The Bible, Zondervan Publishing House, Grand Rapids, Michigan 1999.
Richard Phillips, I Will Build My Church
Svetopisemski odlomki so vzeti iz SSP.




30. september 2007

Zakaj ravno...

Rado se mi zgodi, da me kdo vpraša: »Kako pa sploh lahko veš, katera religija je prava?« Vprašanje ni od muh, kajti v stvareh religije res ni trdnih dokazov, katera je pravilna in katera ne. Če se smem izraziti po barthovsko, ni nobena pravilna. Zato se ne bom preveč posvečal religiji, ampak bom rajši takoj preskočil na Kristusa.

Poglejmo, kaj so rekli veliki verski voditelji, utemeljitelji religij itn.:

  • Buda: pomemben je moj nauk, ne jaz..
  • Mohamed: jaz sem le prerok, pomembno je samo moje oznanilo - Koran
  • Jezus: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6 SSP) "Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Mt 12,30 SSP) "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden." (Mt 10,37 CHR)


Kristus zahteva določen osebni odnos z njim, ne ravno izpovedovanje nekega nauka ali izpolnjevanje določenega sistema zapovedi in prepovedi. Biti z njim! On ni govoril, kot so govorili pismouki, temveč, kakor nekdo, ki ima oblast (prim. Mt 7,28.29) To je razvidno tudi iz naslednjega dogodka:

Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok.
Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: "Zakaj ga niste privedli?" Služabniki so odgovorili: "Še nikoli ni nihče tako govoril."
(Jn 7, 44-46)

Zgornje pričevanje je zelo poučno. Še nikoli ni nihče tako govoril. Popolnoma se strinjam z naslednjimi besedami C.S. Lewisa:

»Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval.«
(1)

Plehke paternalistične fraze o Jezusu kot dobrem človeku, kvečjemu preroku itn. izgubijo, ves svoj lesk, če se le malo sprehodimo skozi vse štiri evangelije. Izkaže se, da gre pri takem, sicer najbrž dobronamernem govorjenju, samo za lesk "trompetengolda", kot včasih šaljivo rečemo pozlačenim stvarem brez večje vrednosti.

Pa še nekaj moram poudariti: vse religije sveta trdijo, da človek doseže odrešenje, nirvano in kar je še takega z določenim delom, naporom. Religije so stvar zelo delovnih in prizadevnih ljudi. Če hočeš doseči Boga, se moraš sam potruditi. Pri kristjanih je drugače. Bog je nekaj storil, da bi bili odrešeni. To je milost! Čista milost! Sola gratia, ki se upira svetu in je v spotiko vsem "dobrim" kristjanom. S stališča religije, tudi "krščanske" in sveta je to narobe svet. Zato so tudi "krščanski" voditelji, kot dobri sinovi tega sveta, iz krščanstva naredili religijo, "da bi bili tako, kakor so vsa druga ljudstva" (prim. 1Sam 8,20). Z religijami v barthovskem smislu pa je, kot sem že na začetku rekel narobe to, da nobena ni prava.


(1) Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.




24. september 2007

Leon Hribar: (ne)Smisel življenja

"Na vprašanje o smislu življenja se ljudje bržkone odzivamo vsak po svoje. Sam se pogosto spomnim na Monty Pythonov film s tem naslovom. Film je poln smešnih, absurdnih in tudi šokantnih prizorov, pri čemer se zavestno vzdrži tega, da bi jih komentiral ali povezoval, in s tem ustvari občutek popolne fragmentiranosti in absurdnosti. Pomislim tudi na Douglas Adamsov »Štoparski vodnik po galaksiji«, kjer hiper- inteligentna, pan- dimenzionalna bitja, ki se ljudem kažejo kot miši, zgradijo najmočnejši računalnik v vesolju z eno samo nalogo: dal naj bi »odgovor na življenje, vesolje in nasploh vse«. Odgovor »42« je duhovit, toda ne more nas potešiti."






23. september 2007

Pomoč ob poplavah

Ob katastrofalnih poplavah, ki so prizadele nekatere predele Slovenije je možno pomagati na različne načine. Kdor ima NLB klik, lahko že zdaj nakaže sredstva na račun Rdečega križa, Karitasa ali občine Železniki. Morda bodo v prihodnjih dneh dodali še kak račun. Na NLB kliku lahko plačate pod Plačila > Humanitarni računi > Nakazilo v humanitarne namene > Izberite humanitarni račun in nato izberete plačilni nalog, ki vam ustreza.

Nekaj naslovov na spletu:



22. september 2007

Vsi politično korektni - vsi enakopravni

V petkovi Dnevnikovi kolumni (21. 9. 2007) je Vinko Ošlak obravnaval problem tako imenovane »lahke cerkve«, ki smo mu priča v novejšem času. Gre za cerkve, ki izrabljajo različne posvetne propagandne prijeme, da bi privabile ljudi k bogoslužjem. V kolumni je omenil tudi predsedujočo škofinjo ameriške episkopalne cerkve K. J. Schorri ter njen odnos do homoseksualnosti.

Med pripombami na članek se je na Dnevnikovi spletni strani pojavila tudi zelo poučna pripomba neke osebe, in ker nisem prepričan v njeno identiteto, imena ne navajam. Pripomba je osredotočena na naslednji Ošlakov stavek: »Posvečeni gospe še ni prišlo na misel, da tisti, ki ljubi ljudi, tudi te istega spola, z njimi ne bo počenjal tega, kar med seboj počenjajo homoseksualci,« glasi pa se takole: »Le ugibam lahko, kaj so viri g. Ošlaka, vsekakor pa sem, cenjeni g. urednik, prepričan, da se je besedilo pred objavo izmaknilo vašemu branju.« Priznam, da sem pričakoval več takih reakcij, morda še pridejo. Besedilo se je torej izmaknilo branju urednika, iz česar sledi, da je urednik storil napako. Napaka je v tem, da besedila ni cenzuriral. Tako besedilo pa je treba cenzurirati zaradi politične korektnosti.

Da bi bilo politični korektnosti, tej sveti kravi nekaterih oblikovalcev javnega mnenja zadoščeno, bi bilo treba tudi kako drugače ukrepati. Nedavno je ena od poslanskih skupin slovenskega parlamenta predstavila predlog novele v kazenskem zakonu, ki se nanaša na sovražni govor. Če bo kaj takega prišlo skozi parlamentarno proceduro, in to se zelo lahko zgodi, bo možno koga za kak izrek, podoben Ošlakovemu stavku o posvečeni gospe, obtožiti in spraviti za zapahe. S tem bo boginji politične korektnosti zadoščeno.

Na Švedskem, kjer že premorejo zakon o sovražnem govoru, so pred leti obsodili pastorja majhne binkoštne cerkve Akeja Greena na mesec dni zapora, ker je v pridigi rekel bobu bob in grehu greh, nato pa pridigo celo objavil v lokalnem časniku. Kolikor mi je znano, je bila sodba pozneje razveljavljena. A vendar, Damoklov meč politične korektnosti je tu. Poučen je tudi primer Rocca Buttiglioneja.

Na Slovenskem ima svojo podružnico kvazikrščanska verska skupnost, ki zahteva, da pride Biblija na indeks, ker tudi Biblija ne ustreza kriterijem politične korektnosti, ampak ravno nasprotno. In ker je tako, noben biblični oziroma evangelijski kristjan ne ustreza tem kriterijem.  Omenjenim kriterijem seveda ne ustreza niti največja cerkev pri nas, to je RKC.

Kar se trenutno dogaja, je torej prehod v nekak mehak totalitarizem, v katerem je treba razumeti razvpito geslo »Vsi drugačni – vsi enakopravni,« kot »Vsi politično korektni – vsi enakopravni.« Voltairovski časi svobode govora v slogu: »Gospod, gnusijo se mi vaše ideje, a storil bom vse, da jih boste mogli izraziti,« se na evropski celini, kot kaže, bližajo koncu (resnici na ljubo - pri nas smo jih bili bolj malo deležni).

Sicer pa, nič nas ne more presenetiti. Izraelski prerok Habakuk je za neko neprijazno situacijo, ki se je nanašala na prihodnost, napisal naslednje (Hab 3,17.18 SSP):
»Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve.«



17. september 2007

Vsi srečni...

Podjetje Ena A com mi vsakih toliko časa pošlje svoje novosti po elektronski pošti. V glavnem jih prezrem ali pozabim prebrati, potem pa jih vržem v smeti. Ena od številk, ki ima že v naslovu pošte napisano Slovenci na 34. mestu sreče na svetu je nekako preživela moje čistke in danes zbudila mojo posebno pozornost. Pravzaprav ne gre za kako osamljeno sporočilo na temo sreče, ampak sem v zadnjem času že na dveh forumih naletel na to vprašanje, pa tudi na 24 ur so nas seznanili, da je ravnatelj neke šole v Heidelbergu uvedel šolski predmet z imenom sreča. Svet nas torej pridno bombardira s srečo in nas hoče na vse načine prepričati, naj bomo srečni.

Kakorkoli gledam na to stvar, je sreča nekaj neulovljivega, ker gre za določen občutek. Ta občutek pa ima to lastnost, da nikoli ne pride sam, ampak v spremstvu nečesa drugega. Evforičen lov za srečo samo ima za rezultat, da ne dobimo nič, podobno, kot bi ulovili milni mehurček, ki se razblini. Res je, da je za srečo potrebna neka dejavnost, a ta dejavnost ni lov za srečo, oziroma osredotočenost nanjo. Ali ni zanimivo, da so ljudje ob vsem prepričevanju, da morajo biti srečni, pravzaprav nesrečni? Nesrečni pa so, ker se ne morejo prisiliti, da bi bili srečni, okolje pa jih prepričuje, da morajo prekipevati od sreče. Gre tako rekoč za pravo nasilje, ki ljudi osrečuje tako, da jih dela še bolj nesrečne. Svet ima kalupe, po katerih hoče oblikovati druge. Govorijo o različnosti, ponujajo pa kalup: biti moraš tak, tak, tak in tak! Cela industrija se ukvarja s tozadevnim o(ne)srečevanjem.

Kot sem že napisal, je sreča občutek, ki spremlja neko dejavnost. Srečni smo, če opravimo neko delo, še bolj, če imamo občutek, da smo ga dobro opravili. Srečni smo tudi, če se povzpnemo na neko goro in smo nagrajeni z lepim razgledom. Sreča je torej nekaj, do česar pridemo z določenim naporom.

Zanimivo je, da se pojem sreča v Svetem pismu redko uporablja. Mislim, da bi lahko vse novozavezne omembe sreče prešteli na prste ene roke. Eden se glasi: "Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹" (Apd 20,35 SSP) Tu ne misli sreče, ki je posledica naših zaslug, temveč je sreča v tem, ko vidimo, da je tisto, kar smo nekomu dali, koristilo tej osebi ali več osebam. Še en zanimiv primer sreče sem našel in sicer v Pavlovem zagovoru pred Agripom: "Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa." (Apd 26,2 SSP) Apostol narodov je bil srečen, da je lahko iz koristil nespodbudno okoliščine, v katerih se je znašel kot jetnik in oznanjal evangelij oblastnikom tega sveta. Da, tudi to je lahko sreča. Pastor Richard Wurmbrandt, ki ga je romunski režim več let držal v ječi, je kljub obupnim razmeram, v katerih se je znašel doživljal veliko milost sreče. Njega zagotovo nihče ni bombardiral s puhlicami, da mora biti srečen. On je bil srečen. Kristjan, ki je hvaležen v vseh okoliščinah, v obilju ali sredi brezupa, je pač srečen.

Življenje seveda ni en sam praznik, vmes pridejo tudi stvari, zaradi katerih nismo srečni. A vendar, kako bi brez teh trenutkov sploh občutili, kaj pomeni biti srečen?