17. marec 2007

Nikoli nismo sami


Pred malo več kot dvajsetimi leti sem v neki cerkvi v tujini naletel na listič z mislijo, ki jo je napisala Basilea Schlink in se glasi: "Tudi sredi groze in mraka čaka nate pomoč. Jezus živi."

07. marec 2007

Serija predavanj: (Ne)smisel po modrosti Salomona


Predavanja, ki jih organizira Zveza evangelijskih študentov (ZVEŠ), bodo potekala v klubski sobi Kavarne Metropol na Kersnikovi 6 v Ljubljani. Pogovorni večeri in predavanja bodo na temo svetopisemske knjige Pridigar.
Na temo "(ne)smisel religioznosti" bo predaval Vinko Ošlak, čigar članke lahko tedensko berete v Dnevnikovih kolumnah.




(Vir: e-sporočilo Društva ZVEŠ)


03. marec 2007

Sola fide

Opravičenje "sola fide" ali "samo po veri" je ena od temeljnih postavk reformacije in ena najpomembnejših razlik med protestantsko in rimskokatoliško teologijo. Od kod ta razlika? Protestantska teologija pri tem neomajno vztraja na svetopisemskem nauku, ki je glede tega zelo jasen. O tej tematiki je namreč dosti pisal apostol Pavel. Nekaj primerov:
* Zakaj pravičnost Božja se v njem razodeva iz vere v vero, kakor je pisano: „A pravičnik bo živel iz vere“. (Rim 1,17)
* Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost. (Rim 4,5 SSP)
* Ker smo torej opravičeni po veri, imamo mir z Bogom po Gospodu našem Jezusu Kristusu. (Rim 5,1)
* Da se pa po postavi nihče ne opraviči pred Bogom, je očitno, zakaj: „Pravični bo iz vere živel“. (Gal 3,11)
Enako govori Kristus v Jn 3,16: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (SSP) Povsod se torej omenja opravičenje sola fide, samo po veri."

Temu nasprotno postavljajo rimski katoličani vrstico iz Jakobovega lista, kjer pravi: "Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere. Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del." (Jk 2,24.26 SSP) Zato pravijo rimski katoličani, da je človek pred Bogom opravičen po veri in po (dobrih) delih. Kaj torej? Protestantska formula se glasi: opravičenje = vera+0, rimskokatoliška pa: opravičenje=vera+dela. Zakaj ta zelo pomembna razlika? Katoličani pri tem izenačujejo ali mešajo dva pojma, to sta opravičenje in posvečenje. V zvezi z opravičenjem govorijo tudi o človekovem sodelovanju pri tem procesu. Protestantska doktrina ločuje dva procesa, to sta opravičenje in posvečenje. Človek ne more rasti v opravičenju. Opravičen je enkrat z vselej, ko sprejme Jezusa Kristusa za svojega Gospoda in odrešenika. Temu sprejetju Kristusa se reče spreobrnjenje ali metanoia, kar pomeni spremembo poti, življenja. Nikoli ne moremo biti bolj ali manj opravičeni, lahko smo, ali pa nismo.

Ampak, pozor! Druga stran nam zelo rada očita, da s svojim stališčem "sola fide" podpisujemo bianco menico za greh, kar ni res. Vsaka vera namreč ne prinaša opravičenja. Obstaja tudi mrtva vera, o kateri govori apostol Jakob. Mrtva vera je vera, ki ne prinaša sadov, sadovi so pa ravno dobra dela. Naj to stvar ilustriram z dogodkom iz resničnega življenja. Leskov grm rodi lešnike, enako rodi živa vera dela. Pri nas smo pred leti posadili lesko, ki je pridno rasla, ni pa rodila lešnikov. Še zdaj mi ni jasno zakaj. Grm je postal nadležno velik, od njega pa ni bilo nobene koristi, podobno kot mrtva vera ne rojeva plodov, lahko pa je nadležna za okolico. Ker je bila leska nekoristna, smo jo dali izruvati.

Tako je torej s to stvarjo. Princip sola fide torej ni bianco menica za greh, kot nekateri v prazno govoričijo. Živa vera pomeni odgovornost do Boga in do bližnjega. In ta vera ni iz nas, ampak je Božji dar: " Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2,8 SSP)



Opomba:
Kjer ni posebej navedeno, so svetopisemski navedki vzeti iz Chraskovega prevoda (1914)