Čas

Svetopisemski Pridigar pravi v 12,1.7 naslednje: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.« Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal."

V neki knjižici sem našel žalosten prikaz premnogih človeških življenj od zibeli do groba. Mnogi so v otroštvu premladi, da bi hoteli spoznati Boga, v mladih letih so preveč zaljubljeni, da bi jih zanimal, v zrelih letih so preveč zaposleni, na stara leta pa prestari in preveč betežni... Po smrti, ko se telo vrne v zemljo, duh pa k Bogu, je že prepozno. "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba..." (Heb 9,27)

Ravno zato nas Božja beseda, kot je zajeta v zgornjem odlomku iz Pridigarjeve knjige, spodbuja, da se odločimo, dokler je še čas. Čas je torej pomembna stvar. Kaj vemo, kaj bo na stara leta. Kdo nam jamči, da bomo sploh doživeli starost, ki prinaša vse ali vsaj nekatere tegobe, ki so navedene v zgornjem odlomku? Zato nas Bog vabi: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti." Bog nas vabi zdaj, kajti čas neusmiljeno beži.

Mnogi pravijo: "Kaj bi se vznemirjali, uživajmo, le enkrat se živi." Res je, da se tukaj le enkrat živi. Kaj pa potem? Je s smrtjo vsega konec? Božja beseda pravi, da ni. To življenje je le prvi polčas, ki niti polčas ni, ker se ne more primerjati z večnostjo, ki je pred nami. Bog v tem življenju pričakuje, da se jasno odločimo, ali želimo hoditi po njegovi poti ali ne. Poznejših odločitev in podaljškov tekme ne bo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Zanašanje na našo pravičnost, dobroto in humanost nam pri tem ne bo nič pomagalo. Človek v stanju svoje narave (se spomnite izreka: "Nobody is perfect," s katerim opravičujemo svoje napačne poteze?) ne zmore ustreči Božjim zahtevam in kriterijem. Še svojim ne, če že Božjih ne priznava. Bog ne trguje, ne da se ga ne kupiti ne podkupiti. Princip daj-dam pri njem ne deluje. Ta princip morda deluje pri religijah, pri Bogu ne.

Bog pozna in je določil en sam princip: dam-vzemi. Bog nam ponuja odrešenje brezplačno, kajti za vse naše grehe je plačal njegov Sin Jezus Kristus. Vstopnici, ki nam jo ponuja Bog, se reče milost. In ta deluje skladno z Božjim načrtom: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR) Milost je tista, ki omogoča grešniku novo rojstvo: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to. (Ef 2,8 CHR) Ob novem rojstvu, ob sprejetju Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika, grešnik odvrže stari ego in dobi novo identiteto "v Kristusu". Zato je to dejanje povezano s tem, da grešnik prizna, da je živel zavoženo življenje ter sprejme novo življenje, ki prihaja od zgoraj. To je nov začetek.

Bog kliče in vabi k sebi ob pravem času, ki je čas milosti in rešitve. " Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2)

Svetopisemski navedki so, kjer ni drugače navedeno, vzeti iz Standardnega slovenskega prevoda (SSP).