27/05/2007

O Svetem Duhu

Gospod Jezus Kristus je pri zadnji večerji apostolom zelo jasno napovedal svoje trpljenje, žrtveno smrt na križu, vstajenje in vnebohod. Hkrati jim je jasno povedal, da jim bo poslal Svetega Duha: "Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči." (Jn 16,13) Eden najpomembnejših namenov Svetega Duha je bil torej, da uvede apostole v vso resnico. Apostoli so nato v moči te resnice oznanjali evangelij, pa tudi zapisali vse tisto, kar je pomembno in potrebno za zveličanje v spisih, ki sestavljajo Sveto pismo Nove zaveze. Vloga Svetega Duha pa ni le v tem, da je pripravil apostole na njihovo poslanstvo, ampak je dosti širša.


O tem je Jezus rekel: "In ko on pride, bo prepričeval svet o grehu in pravičnosti in sodbi; o grehu namreč, ker ne verujejo v mene; o pravičnosti pa, ker grem k Očetu, in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vojvoda tega sveta obsojen. (Jn 16,8-11 CHR) Sveti Duh ima torej določeno vlogo "v svetu", torej med ljudmi, ki (še) niso del Kristusove Cerkve. Sveti Duh ima prepričevalno moč, s katero pridobiva izvoljene posameznike za Kristusa.


Kako prepričuje Sveti Duh svet glede greha? Svet ima svoja merila, ki so v neskladju z Božjimi merili. Svet rad pestuje svoj greh in se razvaja z njim. Jezus Kristus pa je tisti, ki je prišel in "se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (Jn 3,8) On je edini protistrup za greh. Ampak svet ima velik problem s priznanjem greha. In ker je tako, je pač jasno, da ljudje v svojem naravnem stanju bežijo od Kristusa, ki se je razodel kot Luč sveta (prim. Jn 8,12. 9,5): "Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela." (Jn 3,20) Živeti v grehu in ga negovati pomeni delati húdo. Ravno tu pride na pomoč Sveti Duh, ki prepričuje ljudi o grehu in v njih opravlja delo spreobrnjenja. Na svetu živi dve milijardi ljudi, ki se štejejo za kristjane. Veliko vprašanje pa je, koliko je med njimi takih, ki se jih je res dotaknil Sveti Duh. Ne upam si soditi, ampak prepričan sem, da je ta odstotek precej nizek.


Zakaj prepričuje Sveti Duh svet o pravičnosti? Glede tega je Jezus sam povedal, da zato, ker gre on sam k Očetu. Ker je Jezus zapustil svet, pošilja v svet namestnika. Ta namestnik ni kak polbožanski človek, ki bi ga razglasili za nezmotljivega, ampak Sveti Duh. On ne prepričuje sveta le o grehu, ampak tudi o Božji pravičnosti. Apostol Pavel nekje pravi: "Tega (Kristusa, op. Dizma), ki ni poznal greha, je storil (Bog Oče, op. Dizma) zaradi nas v greh, da bi postali mi pravičnost Božja v njem." (2Kor 5,21 CHR) Gre za zanimivo substitucijo: Kristus je prevzel nase greh, da bi mi prejeli Božjo pravičnost, še več, da bi postali v njem pred Bogom pravični, v kar nas prepriča Sveti Duh. Na drugem mestu govori: "V njem (Kristusu, op. Dizma) se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.“ (Rim 1,17) Vera pa je delo Svetega Duha, ne naš proizvod. Ljudje lahko proizvajamo samo religijo.


Sveti Duh prepričuje svet o sodbi, ker je vladar (CHR ima vojvoda) tega sveta obsojen. Vladar tega sveta je eno od bibličnih imen za Satana. Ta je torej obsojen, z njim vred pa so obsojeni tudi njegovi podaniki. Sveti Duh je tisti, ki prepričuje izvoljene o resničnosti te obsodbe in v njih opravlja delo preporoda in spreobrnitve.


Sveti Duh pa ima tudi nadvse pomembno vlogo v življenju kristjana: "Zatorej ni sedaj nobene obsodbe za te, ki so v Kristusu Jezusu. Zakaj postava Duha življenja v Kristusu Jezusu me je osvobodila postave greha in smrti." (Rim 8,1.2 CHR) Sveti Duh je tisti, ki daje kristjanu gotovost odrešenja: "Kajti katerekoli vodi Duh Božji, ti so sinovi Božji. Niste namreč prejeli duha sužnosti zopet v bojazen, ampak prejeli ste Duha sinovstva, ki v njem kličemo: Aba, Oče! Ta Duh sam izpričuje z našim duhom vred, da smo otroci Božji. Če smo pa otroci, smo tudi dediči, in sicer dediči Božji in sodediči Kristusovi, ako ž njim trpimo, da se tudi ž njim oslavimo." (Rim 8,14-17 CHR) Ima pa v našem življenju Sveti Duh še eno pomembno vlogo: "Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi." (Rim 8,26) Kristjani smo mnogokrat v dilemi glede tega, kako in za kaj sploh moliti. V takem primeru nam pomaga Sveti Duh, ki sam prosi za nas, saj ve, kaj potrebujemo.


Naj pomaga tudi vsem, ki to berejo.



(Svetopisemski navedki so vzeti, kjer ni drugače napisano, iz SSP)





25/05/2007

Vinko Ošlak: (ne)Smisel religioznosti

"Pojem smisla in njegove zanikane variante, nesmisla, razume današnji človek zelo površno in ga največkrat zamenjuje za pojem dobička: smiselno je to, kar prinaša dobiček. Saj v nekem smislu to niti ni napačna opredelitev, če bi današnji človek prav razumel pojem dobička. A tudi tu je enako površen in meni, da je dobiček to ali pa predvsem to, kar trenutno ustreže njegovim hotenjem ali še bolj zahtevam njegovega telesa in njegovih nagonov."



24/05/2007

Bioetika po protestantsko

Na internetu sem danes odkril zelo zanimiv članek dr. Daniela Brkiča z naslovom Protestantski vidik do bioetike. Ker gre za področje, ki danes močno buri duhove, pa tudi zato, ker se povečini strinjam z napisanim, sem se odločil, da objavim povezavo do tega članka. Daniel Brkič je pastor Evangelijske cerkve v Novem mestu.

Tukaj klikni za povezavo do članka. Članek je v formatu pdf, za katerega potrebujete Adobe Acrobat Reader.




10/05/2007

Idealni pridigar

Con Campbell navaja v svojem članku Famous last words, objavljenem v letošnji majski številki revije Briefing, profil idealnega pridigarja (pastorja), kot so ga naredili na osnovi neke ameriške raziskave javnega mnenja. Tak statistični vzorčni pridigar bi bil videti približno takole:

*njegove pridige trajajo do 20 minut, v njih temeljito in poglobljeno razlaga Besedo
*obsoja greh, a nikoli ne prizadene čustev poslušalcev
*zasluži 400$ na teden in redno kupuje dobre knjige ter vozi lep avto, cerkvi pa nameni 50$ tedensko
*star je 26 let in ima 30 let pridigarske prakse
*nadvse rad dela z mladimi, ves svoj čas porabi za ostarele
*dnevno obišče 15 članov svoje cerkve, ves svoj čas preživi v oznanjevanju evangelija nevernim in je vseskozi na razpolago v svoji pisarni


Statistika in papir res delata čudeže.

05/05/2007

Po čigavi milosti?

V četrtkovem Večeru (3. 5. 2007) smo lahko na strani 36 prebrali pet aforizmov Uroša Vošnjaka z naslovom Po božji milosti. Glede na to, da je danes v modi drugačnost, zadeva kar kliče po ponovni obravnavi z drugačnega zornega kota. Pa pojdimo lepo po vrsti.

1. Moč krščanstva ni v milosti, pač pa v grehu.
Če dobro premislimo ta izrek, ima avtor po svoje celo prav. Če ne bi bilo greha, ne bi bilo krščanstva. Pravzaprav v tem primeru ne bi bilo niti pokopališč niti pogrebnih zavodov niti zdravnikov niti policistov niti rumenega tiska, niti... Ne vem, kam bi prišel z naštevanjem vsega tega. Glede na povedano, bi lahko potegnili naslednjo analogijo: "Moč policistov in sodnikov ni v zakonu, ampak v grehu." Predstavljajte si življenje brez obrekovanj, sporov, kraj, ubojev, prometnih nesreč, poneverb in kar je še takega. Vse, kar sem naštel, je greh, ali pa izhaja iz greha. Lahko bi tudi rekli: "Moč medijev (zlasti rumenih) ni v informiranju, ampak v grehu." Saj vemo, da se mediji poleg že naštetih grehov ukvarjajo tudi z aferami vseh vrst, če jim pa zmanjka pravih afer, jih mimogrede umetno proizvedejo, kar po domače pomeni, da lažejo. Še en greh, torej. Nič čudnega, da je nekdo napisal, "da ves svet tiči v zlu," (1Jn 5,19 SSP) lahko bi torej rekli, da v grehu. "Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost." (Rim 5,20 SSP) Hm, kaj je že milost? Po definiciji je milost brezplačen Božji dar (saj, če bi bil plačljiv, ne bi bil dar). Torej naš aforizem ni čisto točen, razen če se ne nanaša na krščanstvo kot še eno religijo. Krščanstvo kot tako ne deli nobene milosti, krščanstvo samo oznanja milost in stoji v moči te milosti. Kristjani govorimo svetu: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24 SSP) Kdo torej sprejme milost? Tisti, ki je prej priznal, da je grešnik. To pa je po naravi nemogoče. Človeku je težko, celo nemogoče iz lastne moči priznati, da je grešnik. Imamo kup izgovorov: "Nihče ni popoln," ki ni ravno napačen, težava je v tem, da gre ponavadi za prazen izgovor, ki ne pomeni nič resnega. Še lepša cvetka je tale: "No, nisem ravno nek svetnik, ampak greeešnik? To pa že ne." In tako naprej. Nič novega, saj se ta zgodba ponavlja že dva tisoč let. Ljudje imajo radi svoj greh, radi ga pestujejo in negujejo, pomeni del njihovega jaza, njihova moč je torej v grehu. Moč sveta je torej v grehu. Kje pa je moč kristjana? Apostol Pavel je napisal, da je Kristus za nas "modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30 SSP) Na drugem mestu pa pravi: "Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu. " (Flp 4,13,CHR) Moč kristjana torej ni le v milosti, ampak predvsem v Darovalcu, od katerega prihaja milost.

2. Bog ne daje. Le posoja. Z obrestmi.
Ne vem, kje in kako je avtor prišel do tega spoznanja, kajti s to njegovo trditvijo se nikakor ne morem strinjati. Jezus je namreč rekel: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR) Bog je dal svojega edinorojenega Sina, ni ga posodil. Še manj ga je posodil z obrestmi. Bog ničesar ne posoja, ampak daje. Pavel nekje pravi: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali." (Ef 2,8.9 CHR) Milost pa je, kot sem že zgoraj napisal, zastonj. V nasprotnem ne bi bila milost, ampak dolžno plačilo.

3. Dvom izhaja iz razuma. Le iz česa potemtakem izhaja - vera?!Seveda mi je zelo jasno, kaj je hotel avtor izraziti s svojim vprašanjem, vendar ne mislim razpravljati na tej ravni. Apostol Pavel pravi, da je "vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17 SSP) Na drugem mestu, ki sem ga že citiral (za spremembo bom tokrat uporabil SSP), pa pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri." (Ef 2,8) Vera je torej sredstvo, po katerem lahko prejmemo milost. Vsako darilo prejmemo po nekom ali po nečem (npr. po pošti). Enako prejmemo milost po veri.

4. Le dve vrsti sta, ki lahko nastaneta iz blata. Človek in glista.Avtor ima v tem primeru prav, vendar preozko gleda na stvar. Vsa živa bitja so namreč iz snovi, torej na nek način iz blata. Če pa je pri glisti slučajno mislil na človeško blato, se je zelo zmotil. Glista ne nastane iz človekovih izločkov, ampak se v njih zaredi.

5. Čemu deset zapovedi, ko bi zadoščala ena sama? Bodi Človek!
Res? Le zakaj ima Ustava Republike Slovenije toliko členov, kot jih ima (da ne omenjam amandmajev)? Zakaj ima Kazenski zakonik republike Slovenije toliko in toliko členov? Zakaj nimamo kar enega zakona z enim samim členom: "Bodi Človek!"? Odgovor je preprost: ker je človek pač človek. Zaradi človeka je tako. Saj je avtor sam ugotovil, da je moč krščanstva v grehu. Tudi moč prava, policije, medijev, gospodarstva, politike, moč vsega tega je v grehu. Zelo preprosto. Ampak, dokler greha ne prepoznamo in pripoznamo kot greha, bomo pač naivno zahtevali eno samo zapoved: "Bodi Človek!" Grški filozof Protagora je izjavil: "Človek je merilo vsega." Vinko Ošlak se je v eni od svojih knjig pošalil, ko sprašuje, kateri naj bi bil tisti človek, saj hodi trenutno po zemlji šest milijard ljudi, torej šest milijard meril. In koliko jih je že hodilo v preteklosti? Pri tako obilni izbiri sta lahko povsem legitimni merili tako različni osebi kot Mahatma Gandhi in Adolf Hitler... Kdo in kje je torej Človek, po katerem bomo merili?

Toliko torej o aforizmih, ki žal niso nastali po Božji milosti, ampak samo v njeni senci. Če je šlo avtorju za šalo, mu je do neke mere uspelo. Aforizmi so zanimivi in jedki, kot se za to zvrst spodobi. Če pa je mislil z njimi rešiti ali primerno osvetliti kako bivanjsko vprašanje, ali kakšno resnico v zvezi z njim, mu je spodletelo.