1. Moč krščanstva ni v milosti, pač pa v grehu.
Če dobro premislimo ta izrek, ima avtor po svoje celo prav. Če ne bi bilo greha, ne bi bilo krščanstva. Pravzaprav v tem primeru ne bi bilo niti pokopališč niti pogrebnih zavodov niti zdravnikov niti policistov niti rumenega tiska, niti... Ne vem, kam bi prišel z naštevanjem vsega tega. Glede na povedano, bi lahko potegnili naslednjo analogijo: "Moč policistov in sodnikov ni v zakonu, ampak v grehu." Predstavljajte si življenje brez obrekovanj, sporov, kraj, ubojev, prometnih nesreč, poneverb in kar je še takega. Vse, kar sem naštel, je greh, ali pa izhaja iz greha. Lahko bi tudi rekli: "Moč medijev (zlasti rumenih) ni v informiranju, ampak v grehu." Saj vemo, da se mediji poleg že naštetih grehov ukvarjajo tudi z aferami vseh vrst, če jim pa zmanjka pravih afer, jih mimogrede umetno proizvedejo, kar po domače pomeni, da lažejo. Še en greh, torej. Nič čudnega, da je nekdo napisal, "da ves svet tiči v zlu," (1Jn 5,19 SSP) lahko bi torej rekli, da v grehu. "Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost." (Rim 5,20 SSP) Hm, kaj je že milost? Po definiciji je milost brezplačen Božji dar (saj, če bi bil plačljiv, ne bi bil dar). Torej naš aforizem ni čisto točen, razen če se ne nanaša na krščanstvo kot še eno religijo. Krščanstvo kot tako ne deli nobene milosti, krščanstvo samo oznanja milost in stoji v moči te milosti. Kristjani govorimo svetu: "Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,23.24 SSP) Kdo torej sprejme milost? Tisti, ki je prej priznal, da je grešnik. To pa je po naravi nemogoče. Človeku je težko, celo nemogoče iz lastne moči priznati, da je grešnik. Imamo kup izgovorov: "Nihče ni popoln," ki ni ravno napačen, težava je v tem, da gre ponavadi za prazen izgovor, ki ne pomeni nič resnega. Še lepša cvetka je tale: "No, nisem ravno nek svetnik, ampak greeešnik? To pa že ne." In tako naprej. Nič novega, saj se ta zgodba ponavlja že dva tisoč let. Ljudje imajo radi svoj greh, radi ga pestujejo in negujejo, pomeni del njihovega jaza, njihova moč je torej v grehu. Moč sveta je torej v grehu. Kje pa je moč kristjana? Apostol Pavel je napisal, da je Kristus za nas "modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev." (1Kor 1,30 SSP) Na drugem mestu pa pravi: "Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu. " (Flp 4,13,CHR) Moč kristjana torej ni le v milosti, ampak predvsem v Darovalcu, od katerega prihaja milost.
2. Bog ne daje. Le posoja. Z obrestmi.
Ne vem, kje in kako je avtor prišel do tega spoznanja, kajti s to njegovo trditvijo se nikakor ne morem strinjati. Jezus je namreč rekel: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR) Bog je dal svojega edinorojenega Sina, ni ga posodil. Še manj ga je posodil z obrestmi. Bog ničesar ne posoja, ampak daje. Pavel nekje pravi: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali." (Ef 2,8.9 CHR) Milost pa je, kot sem že zgoraj napisal, zastonj. V nasprotnem ne bi bila milost, ampak dolžno plačilo.
3. Dvom izhaja iz razuma. Le iz česa potemtakem izhaja - vera?!Seveda mi je zelo jasno, kaj je hotel avtor izraziti s svojim vprašanjem, vendar ne mislim razpravljati na tej ravni. Apostol Pavel pravi, da je "vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi." (Rim 10,17 SSP) Na drugem mestu, ki sem ga že citiral (za spremembo bom tokrat uporabil SSP), pa pravi: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri." (Ef 2,8) Vera je torej sredstvo, po katerem lahko prejmemo milost. Vsako darilo prejmemo po nekom ali po nečem (npr. po pošti). Enako prejmemo milost po veri.
4. Le dve vrsti sta, ki lahko nastaneta iz blata. Človek in glista.Avtor ima v tem primeru prav, vendar preozko gleda na stvar. Vsa živa bitja so namreč iz snovi, torej na nek način iz blata. Če pa je pri glisti slučajno mislil na človeško blato, se je zelo zmotil. Glista ne nastane iz človekovih izločkov, ampak se v njih zaredi.
5. Čemu deset zapovedi, ko bi zadoščala ena sama? Bodi Človek!
Res? Le zakaj ima Ustava Republike Slovenije toliko členov, kot jih ima (da ne omenjam amandmajev)? Zakaj ima Kazenski zakonik republike Slovenije toliko in toliko členov? Zakaj nimamo kar enega zakona z enim samim členom: "Bodi Človek!"? Odgovor je preprost: ker je človek pač človek. Zaradi človeka je tako. Saj je avtor sam ugotovil, da je moč krščanstva v grehu. Tudi moč prava, policije, medijev, gospodarstva, politike, moč vsega tega je v grehu. Zelo preprosto. Ampak, dokler greha ne prepoznamo in pripoznamo kot greha, bomo pač naivno zahtevali eno samo zapoved: "Bodi Človek!" Grški filozof Protagora je izjavil: "Človek je merilo vsega." Vinko Ošlak se je v eni od svojih knjig pošalil, ko sprašuje, kateri naj bi bil tisti človek, saj hodi trenutno po zemlji šest milijard ljudi, torej šest milijard meril. In koliko jih je že hodilo v preteklosti? Pri tako obilni izbiri sta lahko povsem legitimni merili tako različni osebi kot Mahatma Gandhi in Adolf Hitler... Kdo in kje je torej Človek, po katerem bomo merili?
Toliko torej o aforizmih, ki žal niso nastali po Božji milosti, ampak samo v njeni senci. Če je šlo avtorju za šalo, mu je do neke mere uspelo. Aforizmi so zanimivi in jedki, kot se za to zvrst spodobi. Če pa je mislil z njimi rešiti ali primerno osvetliti kako bivanjsko vprašanje, ali kakšno resnico v zvezi z njim, mu je spodletelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar