28. junij 2007

17. junij 2007

Od da Vincija do de Rosa

Danes sem med brskanjem po internetu naletel na predstavitev knjige Kristusovi namestniki, avtorja Petra de Rosa. Predstavitev, ki jo je napisal Max Modic, je izšla v reviji Mladina in to že 31. marca, zato sem že kar pozen s predstavitvijo predstavitve.

Predstavitev se začne z zanimivim podatkom, da naj bi organizacija The Jesus Seminar prišla pri proučevanju evangelijev do osupljivih zaključkov: 82 odstotkov Jezusovih izjav in 84 odstotkov njegovih dejanj naj bi bilo izmišljenih.

Nekdanji jezuit Peter de Rosa naj bi prišel do fantastičnega zaključka, da je bila Nova zaveza krepko predelana po zaslugi rimskega škofa Siksta V. Res je, da se je Sikst V. lotil revizije Hieronimove Vulgate, vendar je kljub "nezmotljivosti" delo tako zanič opravil, da je bila njegova verzija takoj po njegovi smrti ukinjena. Nekdanji jezuit pozablja, da je bila Nova zaveza izvirno napisana v grščini. Pozablja tudi na protestantske prevode Svetega pisma iz izvirnih jezikov, ki so nastali pred revizijami Siksta V. Tudi slovenski Dalmatinov prevod Svetega pisma je izšel leta 1584, torej eno leto pred začetkom pontifikata Siksta V. (1585-1590) Razen tega so razlike med rimskokatoliškimi in protestantskemi prevodi zelo majhne.

Glede upodabljanja Jezusa na križu s predpasnikom, ki naj bi bila po de Rosu posledica želje po prikrivanju Jezusove pripadnosti judovskemu narodu (ki nikoli ni bila sporna) pa moram reči, da gre za podtikanje. V resnici je šlo za spodobnost. O arijskih neumnostih tedaj niso imeli pojma.

Videti je, da je Da Vincijeva šifra dobila mlade, le da je vlogo ponarejevalca Konstantina tokrat dobil Sikst V. Kdo bo naslednji?



09. junij 2007

Maša ali Gospodova večerja?

Rimskokatoliška cerkev trdi, da se pri maši spremeni kruh v pravo Kristusovo telo in vino v njegovo pravo kri. Temu »pojavu« pravijo transubstanciacija ali pri nas tudi prebistvenje. Po posvetitvi naj bi ostala snov kruha in vina le na zunaj enaka kot poprej, v resnici pa naj bi se spremenila v Kristusovo telo in kri. Rim opira svojo trditev na Jezusove besede pri zadnji večerji: »Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: Vzemite, jejte, to je moje telo. Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.« (Mt 26, 26-28 SSP)

Trditev, da je dal Jezus apostolom jesti svoje telo in piti svojo kri je malce nenavadna. On je vendar skupaj z njimi sedel za mizo. Če je sedel za mizo, ni mogel biti istočasno telesno prisoten v kruhu in vinu. Teologi rimske cerkve se sklicujejo na Jezusove besede: »To je moje telo. To je moja kri.« Ampak Jezus je tudi na različnih mestih in ob različnih priložnostih rekel: »Jaz sem vrata. Jaz sem pot. Jaz sem dobri pastir.« Ali to pomeni, da se je imel za neka konkretna vrata s podboji, pragom, kljuko, ključavnico in drugimi pritiklinami? Za kakšno pot gre? Je bil res po poklicu pastir ovac? V vseh navedenih primerih gre očitno za metafore.


Drugo mesto, na katero se sklicujejo rimski teologi za dokazovanje transsubstanciacije, je šesto poglavje Janezovega evangelija. Tam je Jezus med drugim izjavil: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen (Jn 6,35 SSP).« Jezus je tu jasno razložil, za kakšen kruh gre in kaj mora storiti tisti, ki noče biti lačen in žejen. Gre za duhovno lakoto in žejo, ki jo poteši vsak, ki pride k njemu in vanj veruje.
Na drugem mestu je aluzija na jedenje Kristusovega telesa močnejša, saj se Jezus izraža zelo konkretno: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.« (Jn 6, 54.55 SSP) Ker učenci tega niso razumeli, jim je pojasnil: »Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« (Jn 6, 63 SSP) Mi se torej hranimo s Kristusovim telesom in uživamo njegovo kri na duhoven način. Ko poslušamo ali beremo Jezusove besede, dobivamo duhovno hrano.

Pa vendar se ne moremo strinjati z nekaterimi denominacijami, ki trdijo, da sta kruh in vina v Gospodovi večerji le navadna simbola, ki ju pač moramo uživati, ker je tako zapovedal Kristus. Apostol Pavel pravi: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu?« (1Kor 10, 16) Ta vrstica nas opozarja, da smo v zakramentu Gospodovega telesa in krvi na nek način deležni obojega. Seveda pri tem kruh ostane kruh, vino pa vino. Kristusovega telesa in krvi smo pri tem zakramentu deležni na nebeški in duhovni način, po veri.

In še nekaj, čemu je namenjen zakrament Kristusovega telesa in krvi? Rimska cerkev je v srednjem veku razvila posebno navado, ki je ne pozna nobena druga druga "stara" cerkev, denimo pravoslavna ali koptska. Gre za shranjevanje zakramenta, ponavadi v obliki velike hostije, v posebni posodi, ki se imenuje monštranca. Monštranca ima na sredini majhno stekleno okence, za katerim je spravljena hostija in to tako, da jo ljudje lahko vidijo.
Namen tako spravljenega evharističnega kruha je, da lahko ljudje v kruhu "častijo Jezusa", duhovnik pa jih lahko tudi blagoslovi s hostijo.

Tu gre za uporabo zakramenta, ki je v čistem nasprotju z Jezusovim naročilom. On namreč ni rekel, naj blagoslovljeni kruh častimo, ampak spoštljivo zaužijemo. Če se že kaj ohrani od posvečenega kruha in vina, je to lahko kvečjemu namenjeno obhajilu bolnikov, ne pa nošenju naokrog, povzdigovanju in blagoslavljanju.

Rimska cerkev trdi, da se pri maši ponovno daruje Jezus Kristus in to za žive in mrtve. To naj bi se zgodilo pri najsvetejšem delu maše, ki mu pravijo spremenjenje ali bolj po domače povzdigovanje. Ker pa se opravi pri maši Jezusova daritev, mora za opravljanje tega dejanja obstajati duhovništvo. Duhovništvo je namreč tisto, ki ima edino pravico opravljati daritve. To nas spominja na starozavezno duhovništvo v časih do Jezusa, oziroma do porušenja jeruzalemskega templja.

V rimski cerkvi sicer pravilno trdijo, da so bile starozavezne žrtve predpodoba Kristusove žrtve na križu, hkrati pa so razvili še zmotno trditev, po kateri se tudi pri maši zgodi daritev, sicer nekrvava, pa vendar daritev, ki ima isto vrednost, kot Kristusova daritev na križu, saj naj bi bila neke vrste njena ponovitev, oziroma obnovitev.

Od kod dokazi za to trditev? Iz Svetega pisma, kot standarda vere gotovo ne. Tam je namreč zelo razločno in nedvoumno zapisano: »Zato je Jezus postal porok boljše zaveze… Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje. Takšen veliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez zla; tak, ki je ločen od grešnikov in je postal višji od nebes, tak, ki mu ni treba kakor velikim duhovnikom žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe.« (Heb 7, 22. 25-27) SSP Jezus Kristus je torej veliki duhovnik nove zaveze, ki je enkrat za vselej daroval sam sebe. Če je Kristus enkrat za vselej daroval sam sebe, zakaj, koga in kaj potem darujejo rimskokatoliški duhovniki? Če je po Kristusovi daritvi na križu še treba kaj žrtvovati, potem to pomeni, da je bila njegova žrtev pomanjkljiva, saj ji morajo prizadevni duhovniki neprestano dodajati to isto žrtev.


Kdo so sploh duhovniki novozaveznega krščanstva? Vedno si predstavljamo, da so to gospodje v bleščečih oblačilih, ki se vrtijo okrog oltarja. In kaj je oltar? Prostor, na katerem se nekaj žrtvuje, oziroma žrtvenik. Apostol Peter pravi: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.« (1 Pt 2,9 SSP) Koga tu nagovarja? Zbor duhovnikov ali morda celo škofov? Niti slučajno. Tu nagovarja vse krščanske vernike. Duhovniki smo torej vsi verniki. Pa vendar, če smo duhovniki, ali to pomeni, da tudi mi kaj darujemo? Vsekakor. Pisano je namreč: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.« (Rim 12, 1 SSP) Bog torej pričakuje, da mu darujemo sami sebe. To je torej naša daritev, oziroma ena vrsta daritve. Druga vrsta daritve je hvalna daritev. Že psalmist je napisal: »Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni Najvišjemu svoje zaobljube.« (Ps 50, 14 SSP). Avtor Pisma Hebrejcem pa pravi: »Po njem (Kristusu, op. Dizma) torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. Ne pozabite pa delati dobro in deliti svoje z drugimi, kajti takšne žrtve so Bogu všeč.« (Heb 13, 15.16 SSP) Kot vidimo, gre za hvalno žrtev, ki jo izražamo z besedo in dobrodelnostjo.

Obred Gospodove večerje večkrat imenujemo evharistija. Izraz sicer ni bibličen, pove pa bistvo stvari. Evharistija ni mašna daritev, kjer bi se Kristus znova daroval, ampak daritev hvale in zahvale za tisto, kar je enkrat za vselej za nas opravil na križu. Svoje hvaležnosti pa ne smemo izražati le z ustnicami, ampak z dobrodelnostjo in z izročitvijo samih sebe Kristusu. To je potem smiselno bogoslužje.


07. junij 2007

Oblast ključev (prosto po Heidelberškem katekizmu)

Kaj je oblast ključev, ali morda bolje povedano, pooblastilo nad ključi? Proti koncu Janezovega evangelija naletimo na naslednji dogodek: "In ko je (Jezus, op. Dizma) to rekel, dahne vanje, in jim (apostolom) veli: Prejmite svetega Duha. Katerimkoli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerimkoli jih zadržite, so jim zadržani." (Jn 20, 22.23) Jezus je torej po vstajenju pooblastil apostole, da smejo, simbolično povedano, odklepati in zaklepati nebeško kraljestvo: odklepati vernim, zaklepati pa nevernim in hinavcem.


Gre za izpolnitev obljube, dane apostolu Petru v Mt 16,19: "In dam ti ključe nebeškega kraljestva: in karkoli zvežeš na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli razvežeš na zemlji, bo razvezano v nebesih," malo pozneje pa tudi ostalim apostolom: "Resnično vam pravim: Karkoli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih." (Mt 18,18) Na osnovi Kristusovega ukaza iz Jn 20,22.23 se vernim razglaša odpuščanje grehov, katero izhaja iz zasluženja Kristusove žrtve, nevernim in hinavcem pa, da ostaja na njih Božja jeza vse do njihove spreobrnitve.


Jezus je glede nekaterih stvari zelo jasen: "Če se pa pregreši brat zoper tebe, pojdi in mu njegov pregrešek pokaži med seboj in njim samim. Če te posluša, si pridobil brata svojega. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se opira na usta dveh ali treh prič vsaka beseda. Če jih pa ne posluša, povej cerkvi; če pa tudi cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar." (Mt 18,15-17) V vseh časih so se v vidni cerkvi našli ljudje, ki so prišli noter nekako pomotoma ali pa iz kakih posebnih razlogov, npr, preračunljivosti oziroma koristoljubja, ne pa, ker bi bili oprani s Kristusovo žrtvijo. Cerkveni služitelji so dolžni take, za katere se ugotovi, da živijo v neskladju s krščanskim naukom, opominjati, če pa se pohujšanje nadaljuje, izključiti iz krščanskega občestva. Vanj se lahko vrnejo, če so pokazali znamenja pravega spokorjenja: "In če kateri ni poslušen temu, kar naročamo v pismu, si ga zapomnite in se ne družite z njim, da ga bo sram. Vendar ga ne imejte za sovražnika, ampak ga opominjajte kot brata." (2Tes 3,14.15 SSP)


Pri tem ravnanju moramo torej zelo paziti, da ne bi igrali Boga, in da se do teh ljudi ne bi obnašali farizejsko! Takim moramo dati vedeti, da nanje še vedno računamo in jih čakamo, enako kot naš Gospod, ki pravi: "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20 SSP)