26/08/2007

Vse služi v dobro...

Apostol Pavel nam govori v pismu Rimljanom naslednje spodbudne besede: "Vemo pa, da tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem." (Rim 8,28 CHR). Po besedah Jamesa Montgomerya Boicea, je tako videti, kadar nam gre dobro. Kaj pa sicer?

Poslušajmo, kaj je o tem povedal James Montgomery Boice. KLIK. Čas: 26 minut, 39 sekund.


25/08/2007

Leon Hribar: Zakaj pa ne ateizem?

4. predavanje v ZVEŠ-evi seriji »Zakaj pa ne ...?«
Leon Hribar

»Moje osebno videnje religije je enako Lukrecijevemu. Vidim jo kot bolezen, ki se je porodila iz strahu, in kot vir nepopisne bede človeštva. Ne morem seveda tajiti, da je k civilizaciji tudi nekaj prispevala. Z njeno pomočjo so v začetku določili koledar, egipčanske duhovnike pa je pripravila do tega, da so skrbno beležili sončne mrke, tako da so jih pozneje lahko celo napovedovali. To dvoje sem pripravljen priznati kot prispevek religije, za drugo pa ne vem.« (Russell, 1957: 24) ...

Več najdete na tej povezavi.



18/08/2007

Ob krizi identitete protestantskega krščanstva

Na spletni strani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar sem naletel na zanimiv članek dr. Marka Kerševana, z naslovom "Kriza identitete protestantskega krščanstva" in z vprašajem na koncu. Avtor članka pravilno ugotavlja: "In vendar je videti, da je ravno v najbolj modernih okoljih prav protestantizem ( še zlasti v svojih liberalnih inačicah ) v največji stiski, v največji krizi. Kot da v modernih razmerah verske svobode in pluralizma bolj uspevajo tiste krščanske cerkve in usmeritve, ki so k uveljavitvi verske svobode in modernih načel bistveno manj prispevale ali pa so tem načelom dolgo celo nasprotovale."

Res je, da je danes protestantizem v zahodnem svetu v krizi, a ne le on. Tudi rimskemu katolicizmu se ne piše kaj prida bolje. Res pa je tudi, da je v največji krizi tako imenovani liberalni protestantizem in tiste denominacije, ki so kot celota najbolj "liberalne". Te doživljajo kljub "prilagajanju" temu svetu nenehno upadanje. Apostol Pavel je že davno opominjal vernike cerkve v Kolosah s besedami: "Glejte, da vas kdo ne ujame s filozofijo in prazno prevaro, ravnaje se po človeškem izročilu in po prvinah tega sveta, ne pa po Kristusu." (Kol 2,8 SSP) Problem je ravno v tem, da so se teologi in voditelji cerkva, ki so danes v krizi, kateri ni videti konca, obračali za filozofijo tega sveta in oblikovali sebe in cerkve, katere vodijo, po merilih tega sveta. Prilagajali so se merilom tega sveta, čeprav jim je izrecno zabičano: "In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno." (Rim 12,2 SSP) Cerkev, ki postane enaka svetu, postane nezanimiva za svoje člane in za svet zunaj. Le zakaj bi moral nekdo za stvari, ki so enake v svetu in cerkvi, pripadati neki cerkvi? Nekateri vztrajajo le še zavoljo cerkvene poroke in pogreba, drugi pa še to ne. Konec koncev je v Božjih očeh eno in drugo brez pomena. Pripadnost mrtvi religiji še nikogar ni pripeljala v nebesa.

Rešuje pripadnost Kristusu, umrlemu in od mrtvih vstalemu Odrešeniku. Zato danes uživajo uspeh le cerkve, ki zvesto oznanjajo celoten Kristusov evangelij, ne le njegove razvodenele variante in tiste, ki res verujejo tisto, kar oznanjajo.




15/08/2007

Marijino vnebovzetje?

Vsak govor Božji je prečiščen: on je ščit njim, ki pribegajo k njemu. Ne pridevaj besedam njegovim, da te ne ustrahuje in te ne zasači v laži. (Prg30,5.6)

Bog nas na tem in na drugih mestih opominja, naj ničesar ne dodajamo njegovi besedi. To je lahko tudi opozorilo tistim, ki pravijo, da obstaja poleg Božje besede, zapisane v Svetem pismu še druga Božja beseda, ki jo menda hrani cerkev in se ji reče nenapisana tradicija ali izročilo. Na koga se sklicuje ta veleslavna tradicija? Ponavadi na cerkvene očete, ki so sicer dragocen vir za spoznavanje zgodovine doktrine vere, niso pa nezmotljivi in še manj nezmotni. Če vzamemo le Origena: ne glede na to, kako zelo ga cenijo, je bil možakar v mnogočem tak heretik, da so mnoge njegove nauke obsojali na koncilih...


Kakorkoli, nauk o Marijinem vnebovzetju je mlajši od Origena. Prvi, ki omenja Marijino smrt, je bil sv. Epifanij in to leta 377. Skopo je zapisal, da o njeni smrti ni nič znanega. Povedal je torej le tisto, kar je lahko našel v Svetem pismu. Tudi sv. Hieronim ne ve nič povedati o okoliščinah Marijine smrti. Sv. Izidor Seviljski je v 7. stoletju ponovil za navedenima slavnima predhodnikoma, da se o Marijini smrti nič ne ve.


Je pa o tem govoril Gregor iz Toursa leta 590. Od kod pa je ta prišel do tako pomembnega zaključka, da je bila Marija ob smrtni uri z dušo in telesom vzeta v nebesa? V 5. stoletju se je pojavil in krožil naokoli spis z naslovom Transitus Beatae Mariae. Ta psevdepigraf med drugim pravi, da je dobila Marija po Kristusovem križanju naslov »Gospodarica sveta«, da je delala čudeže in da lahko odgovarja na molitve k njej prosečih ter da jo častijo celo angeli itn. Ta psevdepigraf sta kot heretičen obsodila dva rimska škof, sv. Gelazij konec 5. in Hormizd v 6. stoletju, a zaman. Nauki tega spisa so se širili in kmalu postali del več kot poluradne doktrine srednjeveške cerkve. Marijino vnebovzetje je kot uradni nauk, oziroma dogmo rimske cerkve proglasil Pij XII. Leta 1950. Glede na dogmo o papeški nezmotnosti se poraja vprašanje, kdo se je motil, Gelazij in Hormizd, ali Pij XII. No, tu gre pa za še eno rimsko zavozlanko, katero znajo bržkone razložiti samo oni...




Več na to temo najdete tukaj.