30/04/2007

Kakor za koga

GOSPODOVE poti so ravne,
pravični hodijo po njih,
uporni pa se na njih spotikajo.
(Oz 14,10 SSP)

Tale vrstica se mi zdi zelo zanimiva, saj nam pove, da lahko ena in ista pot nekomu ("pravičnemu") pomeni ravno pot, po kateri hodi brez težav, nekdo drug ("uporni") pa se na njej spotika.

Kdo je sploh pravični? Je to nekdo, ki je pravičen v smislu grške moralne filozofije? Pravični je tisti, ki ga Bog proglasi za pravičnega. Uporni pa ni tisti, ki bi bil morda uporen in krivičen po svetnih merilih, a vendar velja v Božjih očeh za upornega in krivičnega. Farizeji so bili v posvetnih očeh zelo dobri, pravični in skorajda popolni ljudje. Pri Bogu pa to ni nič veljalo. Ja, spet krščanski narobesvet. Apostol Pavel pravi: "Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj, tako med tistimi, ki so na poti rešitve, kakor med tistimi, ki so na poti pogubljenja, za ene vonj po smrti – v smrt, za druge vonj po življenju – v življenje." (2Kor 2, 15.16 SSP)

Gre za zelo podoben primer kot v Oz 14,10. Evangelij je za nekatere prijeten, za druge pa moteč. Kar je za nekatere Veselo oznanilo, je za druge nekaj skrajno politično nekorektnega, ali vsaj neumnost. Vsekakor nekaj, kar jim ne diši. Kakorkoli, mi stopamo naprej...


29/04/2007

Čas

Svetopisemski Pridigar pravi v 12,1.7 naslednje: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.« Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal."


V neki knjižici sem našel žalosten prikaz premnogih človeških življenj od zibeli do groba. Mnogi so v otroštvu premladi, da bi hoteli spoznati Boga, v mladih letih so preveč zaljubljeni, da bi jih zanimal, v zrelih letih so preveč zaposleni, na stara leta pa prestari in preveč betežni... Po smrti, ko se telo vrne v zemljo, duh pa k Bogu, je že prepozno. "Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba..." (Heb 9,27)

Ravno zato nas Božja beseda, kot je zajeta v zgornjem odlomku iz Pridigarjeve knjige, spodbuja, da se odločimo, dokler je še čas. Čas je torej pomembna stvar. Kaj vemo, kaj bo na stara leta. Kdo nam jamči, da bomo sploh doživeli starost, ki prinaša vse ali vsaj nekatere tegobe, ki so navedene v zgornjem odlomku? Zato nas Bog vabi: "Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti." Bog nas vabi zdaj, kajti čas neusmiljeno beži.

Mnogi pravijo: "Kaj bi se vznemirjali, uživajmo, le enkrat se živi." Res je, da se tukaj le enkrat živi. Kaj pa potem? Je s smrtjo vsega konec? Božja beseda pravi, da ni. To življenje je le prvi polčas, ki niti polčas ni, ker se ne more primerjati z večnostjo, ki je pred nami. Bog v tem življenju pričakuje, da se jasno odločimo, ali želimo hoditi po njegovi poti ali ne. Poznejših odločitev in podaljškov tekme ne bo: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) Zanašanje na našo pravičnost, dobroto in humanost nam pri tem ne bo nič pomagalo. Človek v stanju svoje narave (se spomnite izreka: "Nobody is perfect," s katerim opravičujemo svoje napačne poteze?) ne zmore ustreči Božjim zahtevam in kriterijem. Še svojim ne, če že Božjih ne priznava. Bog ne trguje, ne da se ga ne kupiti ne podkupiti. Princip daj-dam pri njem ne deluje. Ta princip morda deluje pri religijah, pri Bogu ne.

Bog pozna in je določil en sam princip: dam-vzemi. Bog nam ponuja odrešenje brezplačno, kajti za vse naše grehe je plačal njegov Sin Jezus Kristus. Vstopnici, ki nam jo ponuja Bog, se reče milost. In ta deluje skladno z Božjim načrtom: "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR) Milost je tista, ki omogoča grešniku novo rojstvo: "Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to. (Ef 2,8 CHR) Ob novem rojstvu, ob sprejetju Jezusa Kristusa za Gospoda in Odrešenika, grešnik odvrže stari ego in dobi novo identiteto "v Kristusu". Zato je to dejanje povezano s tem, da grešnik prizna, da je živel zavoženo življenje ter sprejme novo življenje, ki prihaja od zgoraj. To je nov začetek.

Bog kliče in vabi k sebi ob pravem času, ki je čas milosti in rešitve. " Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2)


Svetopisemski navedki so, kjer ni drugače navedeno, vzeti iz Standardnega slovenskega prevoda (SSP).

20/04/2007

Cirkus, imenovan mediji


Nekdo je nekje zapisal, da se današnji mediji ukvarjajo predvsem s prenašanjem čenč, spolnostjo in kriminalom. Bo najbrž kar držalo. Današnji Večer (20. 4. 2007) je na naslovnici objavil sliko demonstrantov iz vrst Društva za osvoboditev živali (za imenovanim društvom stoji manjša agresivna verska skupnost) pred poslopjem slovenskega parlamenta. Velepomembna novica za vesoljno slovensko srenjo, torej.


Nekaj časa že tudi poslušamo in beremo o sojenju slovaškemu državljanu (pri tem se ves čas poudarja, da gre za Slovaka, čeprav smemo iz njegovega imena sklepati, da navkljub državljanstvu ni ravno Slovak), ki je obtožen brutalnega umora svoje stanodajalke.


Naši mediji so nas tudi zelo solidno obveščali o naslednji očitno pomembni novici za slovenstvo, to je tista, kako je bodoči britanski kralj in defensor fidei (Bog varuj vero pred takimi defensorji!) Viljem, medtem ko je držal kozarec piva v eni roki, z drugo otipaval oprsje nekega dekleta...

Nekje v pismu bralcev v današnjem Večeru pa je rimskokatoliški župnik p. Vinko Škafar s Studencev v Mariboru opisal dogodek, ki se je sicer zgodil že pred enim mesecem, a ga zaradi očitne nepomembnosti za novinarje in vesoljno slovensko srenjo ni doslej še nihče objavil. Torej, pred mesecem dni so trije slovaški delavci rešili iz Drave mater z dojenčkom. Ampak naši mediji so o tem molčali. Le kdo bi pisal o pogumu in požrtvovalnosti skromnih tujih delavcev. To se danes očitno ne trži.

Če ne bi bilo tako stanje duha v medijih žalostno, bi bilo smešno.


07/04/2007

Velika noč



Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan. Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice. (1Kor 5,7.8 SSP)
Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti. Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu. Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu. (Rim 6,9-11 SSP)
Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni. (1Kor 15,20-22 SSP)


Resnica o Kristusovem vstajenju od mrtvih nas uči, da je Kristus tretji dan po svoji smrti na križu tudi glede svoje telesnosti dosegel stanje poveličanja. Isti Kristus, ki je na veliki petek umrl na križu, se je na veliko noč v poveličanem telesu »prikazal« svojim učencem.Največji dokaz tega dejstva je sprememba, ki se je izvršila v Kristusovih učencih. Zaradi velikega petka so bili potrti in naravnost obupani, sedaj pa so z navdušenjem oznanjali, da Kristus živi.
(Vekoslav Grmič)


Kadar nam rečejo, da je cisterna za vodo za nadškofijsko palačo prazna (kar se pogosto dogaja), pravimo: »To ni dobro.« Kadar moja žena mama Phoebe ugotovi, da je zaloga hrane pošla, pravimo: »To ni dobro.« Kadar mi moj šofer pove, da je tank za gorivo v mojem avtu prazen, rečem: »To ni dobro.«
Če mislite, kakor jaz, potem je za vas večina asociacij z besedo »prazen«, negativnih. Ljudje razmišljamo takole: »Prazno je slabo, polno je dobro.«
Toda, velika noč je izziv takemu sklepanju, kajti središče naše vere sta prazen križ in prazen grob. Jezus Kristus se od drugih človeških bitij skozi zgodovino in še posebej od drugih religijskih učiteljev razlikuje ravno po vstajenju od mrtvih. Buda je mrtev. Konfucij je mrtev. Mohamed je mrtev. Jezus, edino Jezus je prišel iz groba in nikoli ne bo umrl. Prazno je dobro!
Smrt je najbolj uničujoča sila na svetu in nihče na vsem svetu razen Jezusa je ni premagal z vstajenjem od mrtvih. To pomeni, da morejo tudi tisti, ki so »v Kristusu«, premagati smrt in vse druge uničujoče sile, ki delujejo v današnjem svetu. V Kristusu lahko zmagamo nad negativnimi stališči, nad samouničevalnim vedenjem in navadami, nad bolečimi izkustvi, nad načetimi odnosi in katastrofalnimi okoliščinami. Prazno je dobro!
(Henry Luke Orombi)


Kakšno upanje imamo v tem življenju? Naše upanje, vizija naše bodočnosti je v Jezusu Kristusu. S svojo smrtjo in vstajenjem je premagal smrt. V svoji smrti je nosil breme naše krivde in sramote. S svojim vstajenjem nam ponuja pravo in živo upanje - novo življenje z njim zdaj in v večnosti. Nimamo razloga za strah pred smrtjo: glede svoje prihodnosti lahko zaupamo Jezusu v zvezi s tem in naslednjim življenjem, enako kot mu lahko vsak dan zaupamo v tem zemeljskem življenju. Božja beseda pravi, da ni boljšega upanja, kot je On.
(Peter Jensen)