30/09/2007

Zakaj ravno...

Rado se mi zgodi, da me kdo vpraša: »Kako pa sploh lahko veš, katera religija je prava?« Vprašanje ni od muh, kajti v stvareh religije res ni trdnih dokazov, katera je pravilna in katera ne. Če se smem izraziti po barthovsko, ni nobena pravilna. Zato se ne bom preveč posvečal religiji, ampak bom rajši takoj preskočil na Kristusa.

Poglejmo, kaj so rekli veliki verski voditelji, utemeljitelji religij itn.:

  • Buda: pomemben je moj nauk, ne jaz..
  • Mohamed: jaz sem le prerok, pomembno je samo moje oznanilo - Koran
  • Jezus: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni." (Jn 14,6 SSP) "Kdor ni z menoj, je proti meni; in kdor z menoj ne zbira, raztresa." (Mt 12,30 SSP) "Kdor ljubi očeta ali mater bolj nego mene, ni mene vreden, in kdor ljubi sina ali hčer bolj nego mene, ni mene vreden." (Mt 10,37 CHR)


Kristus zahteva določen osebni odnos z njim, ne ravno izpovedovanje nekega nauka ali izpolnjevanje določenega sistema zapovedi in prepovedi. Biti z njim! On ni govoril, kot so govorili pismouki, temveč, kakor nekdo, ki ima oblast (prim. Mt 7,28.29) To je razvidno tudi iz naslednjega dogodka:

Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nobeden ni nadenj dvignil rok.
Služabniki so se torej vrnili k vélikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: "Zakaj ga niste privedli?" Služabniki so odgovorili: "Še nikoli ni nihče tako govoril."
(Jn 7, 44-46)

Zgornje pričevanje je zelo poučno. Še nikoli ni nihče tako govoril. Popolnoma se strinjam z naslednjimi besedami C.S. Lewisa:

»Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega nravstvenega učitelja, ne sprejemam pa njegove trditve, da je Bog" - prav to je tisto, česar ne bi smeli reči. Človek, ki je bil samo človek in je govoril reči, kakršne je govoril Jezus, namreč še malo ne bi bil velik učitelj, bil bi bodisi norec - kakor je norec kdo, ki trdi, da je skrknjeno jajce - ali pa sam peklenšček. Odločiti se torej morate. Ali je bil ta človek - in še vedno je - božji Sin ali pa norec, če ne še kaj hujšega. Lahko ga bodisi utišate, češ da ni pri pravi, pljuvate predenj ali ga ubijete kot demona - ali pa padete k njegovim nogam in ga imenujete Gospod Bog. Nikar pa nam ne solite pameti s svojim 'velikim učiteljem' in podobnimi neslanostmi. Ni nam zapustil te uganke. tega ni nameraval.«
(1)

Plehke paternalistične fraze o Jezusu kot dobrem človeku, kvečjemu preroku itn. izgubijo, ves svoj lesk, če se le malo sprehodimo skozi vse štiri evangelije. Izkaže se, da gre pri takem, sicer najbrž dobronamernem govorjenju, samo za lesk "trompetengolda", kot včasih šaljivo rečemo pozlačenim stvarem brez večje vrednosti.

Pa še nekaj moram poudariti: vse religije sveta trdijo, da človek doseže odrešenje, nirvano in kar je še takega z določenim delom, naporom. Religije so stvar zelo delovnih in prizadevnih ljudi. Če hočeš doseči Boga, se moraš sam potruditi. Pri kristjanih je drugače. Bog je nekaj storil, da bi bili odrešeni. To je milost! Čista milost! Sola gratia, ki se upira svetu in je v spotiko vsem "dobrim" kristjanom. S stališča religije, tudi "krščanske" in sveta je to narobe svet. Zato so tudi "krščanski" voditelji, kot dobri sinovi tega sveta, iz krščanstva naredili religijo, "da bi bili tako, kakor so vsa druga ljudstva" (prim. 1Sam 8,20). Z religijami v barthovskem smislu pa je, kot sem že na začetku rekel narobe to, da nobena ni prava.


(1) Zgodovina krščanstva (Ljubljana, Ognjišče - DZS 1992) S. 622.




24/09/2007

Leon Hribar: (ne)Smisel življenja

"Na vprašanje o smislu življenja se ljudje bržkone odzivamo vsak po svoje. Sam se pogosto spomnim na Monty Pythonov film s tem naslovom. Film je poln smešnih, absurdnih in tudi šokantnih prizorov, pri čemer se zavestno vzdrži tega, da bi jih komentiral ali povezoval, in s tem ustvari občutek popolne fragmentiranosti in absurdnosti. Pomislim tudi na Douglas Adamsov »Štoparski vodnik po galaksiji«, kjer hiper- inteligentna, pan- dimenzionalna bitja, ki se ljudem kažejo kot miši, zgradijo najmočnejši računalnik v vesolju z eno samo nalogo: dal naj bi »odgovor na življenje, vesolje in nasploh vse«. Odgovor »42« je duhovit, toda ne more nas potešiti."






23/09/2007

Pomoč ob poplavah

Ob katastrofalnih poplavah, ki so prizadele nekatere predele Slovenije je možno pomagati na različne načine. Kdor ima NLB klik, lahko že zdaj nakaže sredstva na račun Rdečega križa, Karitasa ali občine Železniki. Morda bodo v prihodnjih dneh dodali še kak račun. Na NLB kliku lahko plačate pod Plačila > Humanitarni računi > Nakazilo v humanitarne namene > Izberite humanitarni račun in nato izberete plačilni nalog, ki vam ustreza.

Nekaj naslovov na spletu:



22/09/2007

Vsi politično korektni - vsi enakopravni

V petkovi Dnevnikovi kolumni (21. 9. 2007) je Vinko Ošlak obravnaval problem tako imenovane »lahke cerkve«, ki smo mu priča v novejšem času. Gre za cerkve, ki izrabljajo različne posvetne propagandne prijeme, da bi privabile ljudi k bogoslužjem. V kolumni je omenil tudi predsedujočo škofinjo ameriške episkopalne cerkve K. J. Schorri ter njen odnos do homoseksualnosti.

Med pripombami na članek se je na Dnevnikovi spletni strani pojavila tudi zelo poučna pripomba neke osebe, in ker nisem prepričan v njeno identiteto, imena ne navajam. Pripomba je osredotočena na naslednji Ošlakov stavek: »Posvečeni gospe še ni prišlo na misel, da tisti, ki ljubi ljudi, tudi te istega spola, z njimi ne bo počenjal tega, kar med seboj počenjajo homoseksualci,« glasi pa se takole: »Le ugibam lahko, kaj so viri g. Ošlaka, vsekakor pa sem, cenjeni g. urednik, prepričan, da se je besedilo pred objavo izmaknilo vašemu branju.« Priznam, da sem pričakoval več takih reakcij, morda še pridejo. Besedilo se je torej izmaknilo branju urednika, iz česar sledi, da je urednik storil napako. Napaka je v tem, da besedila ni cenzuriral. Tako besedilo pa je treba cenzurirati zaradi politične korektnosti.

Da bi bilo politični korektnosti, tej sveti kravi nekaterih oblikovalcev javnega mnenja zadoščeno, bi bilo treba tudi kako drugače ukrepati. Nedavno je ena od poslanskih skupin slovenskega parlamenta predstavila predlog novele v kazenskem zakonu, ki se nanaša na sovražni govor. Če bo kaj takega prišlo skozi parlamentarno proceduro, in to se zelo lahko zgodi, bo možno koga za kak izrek, podoben Ošlakovemu stavku o posvečeni gospe, obtožiti in spraviti za zapahe. S tem bo boginji politične korektnosti zadoščeno.

Na Švedskem, kjer že premorejo zakon o sovražnem govoru, so pred leti obsodili pastorja majhne binkoštne cerkve Akeja Greena na mesec dni zapora, ker je v pridigi rekel bobu bob in grehu greh, nato pa pridigo celo objavil v lokalnem časniku. Kolikor mi je znano, je bila sodba pozneje razveljavljena. A vendar, Damoklov meč politične korektnosti je tu. Poučen je tudi primer Rocca Buttiglioneja.

Na Slovenskem ima svojo podružnico kvazikrščanska verska skupnost, ki zahteva, da pride Biblija na indeks, ker tudi Biblija ne ustreza kriterijem politične korektnosti, ampak ravno nasprotno. In ker je tako, noben biblični oziroma evangelijski kristjan ne ustreza tem kriterijem.  Omenjenim kriterijem seveda ne ustreza niti največja cerkev pri nas, to je RKC.

Kar se trenutno dogaja, je torej prehod v nekak mehak totalitarizem, v katerem je treba razumeti razvpito geslo »Vsi drugačni – vsi enakopravni,« kot »Vsi politično korektni – vsi enakopravni.« Voltairovski časi svobode govora v slogu: »Gospod, gnusijo se mi vaše ideje, a storil bom vse, da jih boste mogli izraziti,« se na evropski celini, kot kaže, bližajo koncu (resnici na ljubo - pri nas smo jih bili bolj malo deležni).

Sicer pa, nič nas ne more presenetiti. Izraelski prerok Habakuk je za neko neprijazno situacijo, ki se je nanašala na prihodnost, napisal naslednje (Hab 3,17.18 SSP):
»Kajti smokva ne bo cvetela
in na trtah ne bo grozdja,
pridelek oljke bo odpovedal
in polja ne bodo dajala živeža,
drobnica bo izginila iz staj
in v hlevih ne bo živine.
Vendar se bom veselil v GOSPODU,
se radoval v Bogu moje rešitve.«



17/09/2007

Vsi srečni...

Podjetje Ena A com mi vsakih toliko časa pošlje svoje novosti po elektronski pošti. V glavnem jih prezrem ali pozabim prebrati, potem pa jih vržem v smeti. Ena od številk, ki ima že v naslovu pošte napisano Slovenci na 34. mestu sreče na svetu je nekako preživela moje čistke in danes zbudila mojo posebno pozornost. Pravzaprav ne gre za kako osamljeno sporočilo na temo sreče, ampak sem v zadnjem času že na dveh forumih naletel na to vprašanje, pa tudi na 24 ur so nas seznanili, da je ravnatelj neke šole v Heidelbergu uvedel šolski predmet z imenom sreča. Svet nas torej pridno bombardira s srečo in nas hoče na vse načine prepričati, naj bomo srečni.

Kakorkoli gledam na to stvar, je sreča nekaj neulovljivega, ker gre za določen občutek. Ta občutek pa ima to lastnost, da nikoli ne pride sam, ampak v spremstvu nečesa drugega. Evforičen lov za srečo samo ima za rezultat, da ne dobimo nič, podobno, kot bi ulovili milni mehurček, ki se razblini. Res je, da je za srečo potrebna neka dejavnost, a ta dejavnost ni lov za srečo, oziroma osredotočenost nanjo. Ali ni zanimivo, da so ljudje ob vsem prepričevanju, da morajo biti srečni, pravzaprav nesrečni? Nesrečni pa so, ker se ne morejo prisiliti, da bi bili srečni, okolje pa jih prepričuje, da morajo prekipevati od sreče. Gre tako rekoč za pravo nasilje, ki ljudi osrečuje tako, da jih dela še bolj nesrečne. Svet ima kalupe, po katerih hoče oblikovati druge. Govorijo o različnosti, ponujajo pa kalup: biti moraš tak, tak, tak in tak! Cela industrija se ukvarja s tozadevnim o(ne)srečevanjem.

Kot sem že napisal, je sreča občutek, ki spremlja neko dejavnost. Srečni smo, če opravimo neko delo, še bolj, če imamo občutek, da smo ga dobro opravili. Srečni smo tudi, če se povzpnemo na neko goro in smo nagrajeni z lepim razgledom. Sreča je torej nekaj, do česar pridemo z določenim naporom.

Zanimivo je, da se pojem sreča v Svetem pismu redko uporablja. Mislim, da bi lahko vse novozavezne omembe sreče prešteli na prste ene roke. Eden se glasi: "Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹" (Apd 20,35 SSP) Tu ne misli sreče, ki je posledica naših zaslug, temveč je sreča v tem, ko vidimo, da je tisto, kar smo nekomu dali, koristilo tej osebi ali več osebam. Še en zanimiv primer sreče sem našel in sicer v Pavlovem zagovoru pred Agripom: "Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa." (Apd 26,2 SSP) Apostol narodov je bil srečen, da je lahko iz koristil nespodbudno okoliščine, v katerih se je znašel kot jetnik in oznanjal evangelij oblastnikom tega sveta. Da, tudi to je lahko sreča. Pastor Richard Wurmbrandt, ki ga je romunski režim več let držal v ječi, je kljub obupnim razmeram, v katerih se je znašel doživljal veliko milost sreče. Njega zagotovo nihče ni bombardiral s puhlicami, da mora biti srečen. On je bil srečen. Kristjan, ki je hvaležen v vseh okoliščinah, v obilju ali sredi brezupa, je pač srečen.

Življenje seveda ni en sam praznik, vmes pridejo tudi stvari, zaradi katerih nismo srečni. A vendar, kako bi brez teh trenutkov sploh občutili, kaj pomeni biti srečen?




16/09/2007

Na voljo so relikvije Janeza Pavla II.

Kot lahko preberemo na Global Catholic News, lahko interesenti pri rimskem vikariatu naročijo relikvije "ex indumentis" (iz koščkov oblačil) pokojnega rimskega škofa Karla Wojtyle ali "sveto" kartico. Pri slednji gre za kartico z molitvijo za "milost po zagovoru Božjega služabnika Janeza Pavla II."
"Svetih" kartic ne bodo zaračunavali, zaželeno pa bo, da interesenti prispevajo dar za stroške tiska in poštnine.

Iz zgornjega je razvidno, da je rimska cerkev s svojo prakso še vedno bliže cerkvi Tetzlovih časov kot cerkvam, ki izhajajo iz reformacije. Zato noben resen protestantski kristjan ne more imeti s to in takšno cerkvijo nič - vsaj do naslednje reformacije.

08/09/2007

O brezbožnih protestantih

Na nekem slovenskem religiozno obarvanem forumu je nekdo povedal, da gledajo pripadniki pravoslavne cerkve na protestante skoraj kot na brezbožnike. Nato sem na internetu naletel na članek Aleksandra Dugina, ki govori o pravoslavni ezoteriki, v katerem avtor primerja pravoslavje z rimskim katolištvom in z raznimi smermi protestantizma. Protestanti, zlasti kalvinisti, smo v njem najslabše prišli skozi.

Ob teh in podobnih pogruntavščinah sem se mimogrede spomnil, da so Rimljani obtoževali prve kristjane ateizma in jih pod to obtožbo tudi preganjali. To so med drugim počeli zato, ker kristjani niso hoteli častiti množice rimskih bogov, njihovih podob in "božanskih" cesarjev.

Omenjeni očitki so se mi začeli zdeti zabavni, kajti konstantinovska cerkev v svoji zahodni in vzhodni varianti je razvila takšno podobočastje in politeizem z monoteističnim vrhom, da bi ji še Rimljani lahko zavidali. Ta politeizem sestavljajo svetnice in svetniki, ki so dobili celo posebne zadolžitve: sv. Blaž baje pomaga pri boleznih grla, sv. Apolonija je zadolžena za naše zobovje, angelu Gabrijelu so predali medije, sv. Anton Puščavnik je postavljen čez svinje, devici Mariji so škofje predali kar cel slovenski narod (kot da je rimsko katolištvo nekaj kolektivno-nacionalnega) itn. Kakorkoli že, takim zamenjavam Stvarnika s stvarmi ali človeškimi osebami pravi Sveto pismo malikovalstvo. V smislu, da se ne zatekamo k svetnikom ter ne molimo njihovih izrezanih (večkrat črvivih) in naslikanih podob (tudi po na les namalanih svetnikih znajo vrtati črvički), smo res brezbožniki, kot nam očitajo častilci podob in molivci k svetnikom.

In hvala Bogu, da je tako. Amen.



05/09/2007

O "dobrih" kristjanih

V vsakdanjem življenju se nam rado zgodi, da slišimo, ko o nekom pravijo: "Ta je pa dober kristjan." Nekje imam rimskokatoliško podobico z napisom na hrbtni strani, ki se glasi: "Ni dovolj biti dober človek, treba je biti dober kristjan." Na nekaj povsem drugega pa sem naletel, ko sem v petek 31. avgusta letos prebral Ošlakovo kolumno v Dnevniku, z naslovom: "So kristjani boljši ljudje?" Kolumni so seveda sledili različni odzivi, največ je bilo takih, ki sploh niso vedeli o čem je avtor pisal (takšno odzivanje je na Slovenskem že bolj običajen pojav kot pozdrav "Dober dan."). To moje pisanje pa se ne nanaša na to vrsto odzivov, ampak na drugo, bolj legalistično, na katero sem tudi mimogrede naletel.

Ošlak je v svojem članku izpovedal pomembno krščansko resnico, ki se da strniti v enega od njegovih stavkov (kar so že naredili pri Dnevniku): "Kristjani niso boljši ljudje, saj niso niti dobri, kakor to tudi pogani in judje niso." Kratko in jedrnato. Bolj legalistično razmišljujoči so na to tarnali, kako žalostno je to, da so kristjani velikokrat slabši ljudje od drugih. Drži. Seveda je tu potrebno definirati, kdo je sploh kristjan. Večinsko mnenje je, da gre za ljudi, ki hodijo v cerkev, verujejo v Boga in kar še spada zraven. Je pa ta definicija precej pomanjkljiva in ne drži nujno vode. To je v mnogih primerih tako, kot bi za nekoga, ki se je rodil v garaži, rekli, da je avtomobil.

Nemški evangeličanski teolog, borec proti nacizmu in mučenec Dietrich Bonhoeffer je napisal: "Kristjan je človek, ki nič več ne išče svoje sreče, svojega odrešenja in svoje pravičnosti v samem sebi, ampak samo v Jezusu Kristusu. On ve, da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu obtožuje tudi tedaj, ko niti najmanj ne čuti svoje krivde in da ga Božja Beseda v Jezusu Kristusu osvobaja in opravičuje, četudi on niti najmanj ne čuti svoje pravičnosti. Kristjan ne živi več po samem sebi, po lastni obtožbi in po lastnem opravičenju, ampak na temelju Božje obtožbe in Božjega opravičenja. On živi popolnoma po Božji Besedi, v zvesti pokornosti Božji sodbi. On živi po tem, da ga obtožuje ali opravičuje Bog. Kristjanova smrt in življenje nista vključena v samem njem, ampak najde tako eno kot drugo v Besedi, ki prihaja k njemu od zunaj, v Božji Besedi, namenjeni njemu. Reformatorji so to opisali takole: naša pravičnost je "tuja pravičnost", pravičnost, ki prihaja od zunaj (extra nos). S tem so povedali, da je kristjan odvisen od Božje Besede, ki mu je sporočena." (*) Zakaj kristjan ne išče svoje pravičnosti v sebi? Preprosto zato, ker se zaveda, da v njem ni pravičnosti, katero od njega pričakuje in zahteva Bog. Iz tega sledi, da kristjan po svoji naravi ni nič boljši človek kot kdorkoli drug. Pri tem gre v bistvu tudi za negacijo humanistične iluzije, ki si domišlja, da so vsi ljudje dobri, potrebni da so le dobri zakoni in potem bo vse lepo in blablabla.

Kakorkoli, v krščanstvu ni prostora za nikakršno samopravičnost in primerjanje z drugimi, čeprav nekatere (Ošlak bi rekel "cesarske") cerkve spodbujajo ravno to, zaradi česar se njihovi verniki moralno primerjajo z drugimi. S stališča bibličnega krščanstva (ne tistega, ki je prežeto z grško moralno filozofijo) pa so "vsi grešili in so brez Božje slave" (Rim 3,23 SSP), tako je lahko Pavel zaklical: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15 SSP) To je stališče vseh tistih kristjanov, katerih vera temelji na Kristusovem evangeliju, ne onih "dobrih".

Vse ostalo je seveda golo filozofsko nakladanje in moraliziranje, ki ima toliko opraviti s krščanstvom kot Atene z Jeruzalemom.



(*)Dietrich Bonhoeffer, Zajednički život, Izvori, Zagreb-Osijek, 1987, s. 21. Prev.: Dizma