30/11/2007

Kako Bog odpušča?

Pastor Foppe Vander Zwaag je rekel v eni od svojih pridig:

"Hočeš videti, kako Bog sovraži greh? Poglej Jezusa na križu!

Hočeš videti, kako Bog ljubi grešnika, kakršna sva ti in jaz? Poglej Jezusa na križu! "

Posreden odgovor na vprašanje, kako Bog odpušča pa lahko najdemo tudi v naslednjem dialogu:

Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: "Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?" Jezus mu je dejal: "Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat."
(Mt 18, 21.22 SSP)

Fraza "sedemdesetkrat sedemkrat" seveda ne pomeni štiristo devetdesetkrat, kot bi lahko kdo napačno sklepal na osnovi računanja (sicer pa, kdo bi sploh štel), ampak, da smo vedno dolžni odpustiti. Bog pa od nas ne zahteva nič takega, česar tudi sam ne bi bil pripravljen storiti. Torej je Bog vedno in popolnoma pripravljen odpuščati. To nam potrjuje tudi Božja beseda v psalmu 103,12 (SSP):

Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva.

Metafora je zelo posrečeno izbrana, saj lahko kar naprej potuješ proti vzhodu, pa ga ne dosežeš. Enako proti zahodu. Bog se v svoji milosti ne ozira več na naše pretekle grehe, ki smo se jih Bogu izpovedali: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen." (1Jn 1, 8.9 SSP)







25/11/2007

David in Golijat (Robertson in Dawkins)



David Robertson je služitelj v svobodni cerkvi sv. Petra v škotskem mestu Dundee. Poleg tega ima še nekaj zanimivih zadolžitev: je kaplan na univerzi v Dundeeju, svetovalec organizacije Mission to the World in urednik časopisa Free Church Monthly Record.




Leon Hribar: Jezusovo ljubezensko življenje


V toku 20. stoletja se je pojavilo veliko zanimanja za Jezusa kot človeka. Tudi tisti, ki ga imajo za Boga, so se poglobili v Jezusovo človeško plat. Med drugim so se spraševali: Ali je Jezus dejansko izkusil posebno ljubezen do nekaterih posameznikov? Ali pa se je zavzemal za neko platonično distanco, ki mu je dovoljevala ohraniti enakomerno ljubezen oz. brezstrastno skrb do vseh? Ali je bil človek strasti ali pa vedno zgolj mirne drže? Ali je sploh upravičeno gledati na Jezusa kot na pristnega človeka?




Dostop do celotnega predavanja na spletni strani ZvEŠ.



24/11/2007

Demonske strategije

Uporabnost mode v mišljenju je v tem, da odvrača pozornost ljudi od nevarnosti,v katerih so v resnici. Mi usmerjamo modni krik vsake generacije zoper tiste grehe, ki so ji najmanj nevarni, in osredinjamo njeno odobravanje na čednost, ki je najbliže tistemu grehu, ki ga skušamo udomačiti v kakem kraju. Igra je v tem, da jih poženeš, da tekajo sem ter tja z gasilnimi aparati, kadar je povodenj, in da se vsi nagnetejo na tisto stran ladje, ki je že skoraj do robnice pod vodo. Tako vpeljemo modo, da se razkrinkavajo nevarnosti entuziazma prav v trenutku, ko v resnici vsi postanejo posvetnjaški in mlačni. Sto let pozneje, ko smo jih vse naredili byronske in pijane od čustev, je modni krik naperjen zoper nevarnosti golega "razumevanja". Grozovite dobe so posvarjene pred Sentimentalnostjo, medle in lenobne pred Uglednostjo, pohotne pred Puritanstvom...


Citirano iz: C. S. Lewis, Pisma izkušenega hudiča, Ognjišče, Koper 1996. Str. 117-118.




17/11/2007

V spomin in opomin

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč je prav, da se spomnimo naslednjih Jezusovih besed in ravnamo po njih: "In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim." (Lk 6,31 SSP) Tudi v prometu.


13/11/2007

Stati inu obstati, 5-6/07

Izšla je nova številka revije za vprašanja protestantizma Stati inu obstati, ki jo izdaja Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar. Za povečavo klikni na sliko.

Cena posamezne številke je 8 Eur. Revijo je možno naročiti na tem naslovu: KLIKNI >>>>>>>>>



11/11/2007

Še nekaj besed o opravičenju

Ko so pred malo več kot osmimi leti predstavniki Rimsko - katoliške cerkve in Svetovne Luteranske zveze sprejeli znamenito Skupno izjavo o opravičenju, so bili mnogi prepričani, da bo deklaracija bolj zbližala rimskokatoliško in protestantsko stran. Pri tem so seveda pozabili, ali pa niso vedeli, da Svetovna Luteranska zveza ne združuje v svojih vrstah niti vseh luterancev, izven nje pa so tudi vse ostale protestantske denominacije. Pa tudi, če vzamemo deklaracijo kot tako, v njej obe strani nista povedala ničesar takega, česar ne bi že doslej verovali. Deklaracija govori torej le o skupnih stvareh, ostalim se seveda izogne, zato so lahko takšne podrobnosti zelo pomembna stvar.

Ker je nauk o opravičenju temeljni in najpomembnejši nauk krščanske vere, pa tudi nauk, na katerem stoji in pade vsa protestantska teologija, je dobro in koristno, da pojasnimo razlike v njegovem pojmovanju, ki obstajajo med rimskim katolicizmom in reformiranim protestantskim krščanstvom.

Rimskokatoliško in reformirano razumevanje opravičenja imata dosti skupnega in hkrati dosti različnega. Obe pojmovanji izhajata iz dejstva, da je temelj in vir vsega opravičenja Božja milost, ki jo prejmemo po veri v Kristusa.

Rim uči, da prejme posameznik ob krstu posvečujočo milost, ki ga naredi brezgrešnega in popolnega. Krstna milost vrača človeka v prvobitno stanje, torej v stanje pred izvirnim grehom. Govora je o "infuziji". Človek tako postane pravičen "od znotraj", pravičnost postane inherentna posamezniku, ki je potem samo dolžan vzdrževati to stanje s čistim in brezgrešnim življenjem. Ker pa mu to ne uspeva stoodstotno, mu pri tem pomaga cerkev s svojimi zakramenti, odpustki in zasluženjem Kristusa ter svetnikov, nad katerim ima cerkev oblast, pa tudi sam posameznik si pridobiva zasluge z dobrimi deli. Tako bo vernik varno in v naročju "svete matere cerkve" srečno priplul v pristan večne blaženosti, oziroma vsaj v vice; v vicah naj bi ga spet spremljale molitve cerkve in maše, ki jih "daruje" cerkev za verne duše.

Protestantsko pojmovanje se razlikuje od rimskega v tem, da protestanti obravnavamo opravičenje v smislu dodane pravičnosti (imputirana, vračunana pravičnost) . Opravičenje od greha in večne pogube prejmemo po veri v Kristusa. Ta vera nas ne naredi pravičnih od znotraj, ampak nas razglasi za pravične, zato govorimo o forenzični pravičnosti. Mi pri tem nimamo pred Bogom lastne pravičnosti, s katero bi se lahko hvalili, ampak prejmemo Kristusovo pravičnost. Kdor je v Kristusu, mu pripada Kristusova pravičnost. Mi smo še vedno le opravičeni grešniki, ampak Bog nas ne vidi več kot take, temveč kot osebe, ki so v Kristusu, torej gleda na nas, kot na osebe, ki imajo Kristusovo pravičnost. Tudi sami moramo poslej gledati na sebe tako, kakor nas vidi Bog in ravnati skladno s svojim novim položajem, o katerem govori apostol Pavel: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)



Frank Tenaglia (tenor): Gospodova molitev

06/11/2007

Še nekaj o Frančišku Asiškem

Kot sem že lani pisal, "nam evangelijskim" (kot bi rekel Trubar) rimski katoličani radi dajejo za zgled svetega Frančiška, ki da je zares prenavljal cerkev, za razliko od kakega Luthra, ki jo je sicer želel prenavljati, a nazadnje pristal v razkolu (sliši se, kot da je sam sebe izobčil)...

Res je, da se je Frančišek skupaj s skupino entuziastov lotil nekakšnega prenavljanja cerkve od znotraj. Ta skupina je imela v sebi žar za prenovo. Drznem si celo reči, da je delovala lokalno, razmišljala pa globalno. Ampak njihovo delo ni obrodilo takih rezultatov, kot jim jih pripisujejo. Rigidna srednjeveška cerkev ni bila sposobna iskreno sprejeti novega reda. Sprejela ga je bolj po zaslugi popularnosti skupinice prvih frančiškanov, in ko se je kolikor toliko prepričala, da skupinica ne more in ne misli resneje ogroziti privilegijev in bogastva, s katerim so se obdajali cerkveni knezi. Rimski škof Inocenc III. je red odobril, Honorij III. pa je redovna pravila potrdil šele tedaj, ko jih je Frančišek krepko omilil, zlasti v stvareh, ki se tičejo redovne revščine. Po Frančiškovi smrti so hitro poskrbeli za njegovo kanonizacijo, s čimer so poskrbeli, da je od izvirnega Frančiškovega duha kmalu ostal samo Frančišek kot objekt čaščenja in pa seveda red, ki so ga močni in vplivni gospodje iz kurije kmalu popolnoma podvrgli sebi. Pa tudi prvotna redovna revščina se je sprevrgla v bogatenje.

In kar je še huje, z ustanovitvijo inkvizicije so tudi frančiškane vpregli v delo te zloglasne srednjeveške cerkvene preiskovalne institucije, čeprav v manjši meri kot dominikance. Kje je tu kak Frančiškov duh?

In ostali rezultati? Ostalo je bore malo. Sledilo je obdobje avignonskega papeštva, temu veliki zahodni razkol, ki so ga za silo zakrpali na konstanškem koncilu (in tam mimogrede v slavo rimske katoliške cerkve in vesoljnega papeštva na grmadi skurili Jana Husa)... V 15. stoletju so kar naprej govorili o potrebi po reformah, cerkev pa se je pogrezala vedno niže in pristala v kloaki renesančnega in borgijskega papeštva...

Kaj je torej ostalo od Frančiškovega prenavljanja cerkve?




04/11/2007

Vohuni, agenti, študenti...

V teh prazničnih in poprazničnih dneh pridno krožijo naokoli nove afere in aferice, ampak jaz se bom na tem mestu zadržal le pri eni. Glede na to, da je dobro znana, bom izpustil imena in se omejil na vsebinski del.

Na določeni fakulteti v mestu x se odloči profesor, ki je izven šole tudi visoko uvrščen v hierarhiji ene od političnih strank, da njegovi študentje v okviru izobraževalnega programa izvedejo manjšo raziskavo. Na volilni dan naj bi šli po cerkvah poslušat, kaj se bo v okviru bogoslužij govorilo o volitvah, oziroma, če se bo sploh kaj govorilo. O tem naj naredijo poročilo, oziroma nekakšno seminarsko nalogo.

Zadeva je prišla v javnost in oglasila se je največja verska skupnost v naši državi, češ, da je to povsem nesprejemljivo in da spominja na totalitarne metode, ki jih je uporabljal prejšnji režim. Temu je pritegnil tudi del politične javnosti. Nato se je v imenu neke skupine vehementno oglasil študent na neki drugi fakulteti univerze v mestu y in zahteval od univerze v mestu x ter od vodstva politične stranke, v kateri je omenjeni profesor na visokem položaju, naj ukrepata zoper tega nebodigatreba.

Največja verska skupnost je nato odreagirala še preko svoje posebne skupine za stresna vprašanja in zarobantila v zvezi z domnevno gonjo proti tej verski skupnosti.

Zakaj toliko hrupa? Sam zelo razumem, da ni prijeten občutek, da si kontroliran. Verjetno je posredi tudi zgodovinski spomin, ki ga goji ta verska skupnost do stranke, katere naslednica je stranka gospoda profesorja. Po drugi strani pa nam zdrava pamet pravi, da ne moremo živeti od preteklih zamer in dolgo vleči kapitala iz preteklih krivic. Ta se hitro pokuri. Če se neka verska skupnost razglaša za krščansko, zraven pa goji strupene rožice zamer, je to slaba popotnica zanjo in za njeno okolico. Verjamem, da nastavljanje drugega lica ni ravno najudobnejša drža, je pa edina, pri kateri se pretrga veriga obtožb, zamer, nezaupanja in sovraštva.

Pa še en predlog imam. Na volilni dan naj služitelji vseh cerkva lepo pridigajo iz Božje besede in prepričan sem, da bo delo študentov nadvse olajšano, seminarske naloge zelo kratke, jeziki pa zavezani. Tako bodi!