31/12/2007

Srečno novo leto v znamenju Primoža Trubarja

Pred nami je leto, zaznamovano s petstoto obletnico rojstva Primoža Trubarja. V tem letu bo izrečenih veliko lepih, sladkih in visoko donečih besed. Vrstile se bodo mnoge proslave in druge prireditve. Vsi bodo slavili Trubarja. Eni sicer s figo v žepu, drugi iskreno, tretji brezbrižno, ker se pač spodobi. Našli se bodo seveda tudi taki, ki ga bodo obravnavali na znani način v slogu kaj-pa-je-tebe-treba-bilo...

Bolj kot obilico lepih, sladkih in visoko donečih besed o Trubarju želim vsem, ki to berete, čim več izvirnega Trubarjevega duha in vse najboljše v novem letu.



24/12/2007

Beseda, ki je postala meso

Avtor pisma Hebrejcem začne svojo poslanico z naslednjimi besedami: "Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja." (Heb 3,1-3) Kaj in o čem nam govori pisec?
  • Bog je govoril starozaveznemu izraelskemu ljudstvu po prerokih.
  • Na začetku naslednjega obdobja (ki velja v Božjih očeh za začetek konca časov) je Bog neposredno spregovoril po Sinu. Njega, edinorojenega Božjega sina Jezusa Kristusa pa je apostol in evangelist Janez v prologu k svojemu evangeliju predstavil kot utelešeno Božjo Besedo.

Janez nam v prologu k svojemu evangeliju poda tri glavne značilnosti Jezusa Kristusa kot Besede:
  1. Odnos Besede do Očeta
  • skupaj z Očetom je obstajal pred svetom
  • je istega bistva z Očetom
2. Odnos med Besedo in ustvarjenim svetom: svet je nastal po njem. V prvem poglavju 1. Mojzesove knjige se kar enajstkrat pojavi besedna zveza "Bog je rekel". Le kaj je Bog (iz)rekel? Besedo, ki je odsvit Božje moči in nosi vse. Jezus Kristus se torej kot Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno, pojavlja že na samem začetku biblične zgodovine.

3. Odnos Beseda - človeštvo:
  • Beseda je postala meso. Zakaj je prišlo do tega utelešenja? "Kajti tako je Bog ljubil svet, da je dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje." (Jn 3,16 CHR)

Kaj pa odnos sveta, torej človeškega rodu do Kristusa? Janez pravi v 1,10. "Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal." Svet je do Kristusa hladen in nezainteresiran. Še več, svet je samozadovoljen in samozadosten in Kristusa zavrača. Če gremo naprej, na vrsto 11, kjer govori o "svoji lastnini", torej o izraelskem ljudstvu Jezusovega časa, je bil učinek enak: "V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli." Sama Kristusova prisotnost torej ne pomeni kaj dosti. Kdo je tu na boljšem, svet ali Kristusovi rojaki po krvi? Pravzaprav nihče od obojih. Eni ga niso spoznali, drugi ga niso sprejeli.

Na boljšem so pravzaprav le tisti, ki so se nanovo rodili, torej tisti, ki so se rodili iz Boga: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1,12.13) Ključne besede v tem odlomku so: sprejeli, verujejo in rodili... iz Boga. Seveda se ne rodimo iz Boga, ker smo sprejeli Besedo, ampak sprejmemo Besedo, ker in ko smo se rodili iz Boga. Rojstvo iz Boga in sprejetje besede sta enkratni dejanji, vera je pa tisto, kar potem traja.

Kaj sploh je novo rojstvo? Sveto pismo nas seznani z (recimo temu) dvema zornima kotoma tega pojma, eden je Božji, drugi pa človeški. Novo rojstvo je namreč Božje dejanje v posamezniku, posameznik pa doživlja to dejanje kot lastno spreobrnjenje. Na zunaj, s človeške točke gledanja, je ta stvar videti takole:
  1. Spoznanje lastne grešnosti in kako globoko smo zavozili.
  2. Kesanje in sprejetje Jezusa Kristusa za Odrešenika in Gospoda.
  3. Začetek novega življenja v Kristusu.
Pri drugi točki je zelo pomembno, da ne sprejmemo Jezusa Kristusa le za Odrešenika, ampak tudi za Gospoda, torej tistega, kateremu predamo svoje življenje, da lahko skupaj z apostolom Pavlom rečemo: "[Ne] živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20) Jezus Kristus je pravzaprav prišel na svet kot človek, zato da bi umrl. Njegova smrt pa pomeni odkup za naše grehe. Lahko torej rečemo, da je umrl, da bi lahko mi živeli.

V teh dneh obhaja večji del krščanskega sveta praznike, v katerih se spominjamo dogodka, ko se je Beseda učlovečila in se naselila med nami: "In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice." (Jn 1,14) In v tej Besedi je milost in resnica. Milost je tista, po kateri nas Beseda odrešuje, resnica je tisto, po čemer nas osvobaja vezi prejšnjih časov nevednosti. In kako lahko sprejmemo milost? Obstaja samo en kanal, ki se mu reče vera: "Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo." (Rim 5,1.2)

Naj Jezus Kristus - Beseda, ki je postala meso, razsvetljuje vsakega med nami, ne le v tem "posebnem" času, ampak vselej.




Opomba:
Svetopisemski odlomki so, če ni drugače navedeno, vzeti iz SSP.


23/12/2007

Maziljenje Kralja


Na tej povezavi se nahaja pridiga, ki jo je danes objavila Coro baptistična cerkev iz Avstralije. Vsebina pridige, ki jo je imel Noel Due, se nanaša na odlomka iz Iz 11,1-10 in Mt 3, 1-17. Pridiga traja okrog 40 minut.

16/12/2007

Kaj ima s tem ljubezen?

»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo. (Mt 5,43,44 SSP)

Pastor Paul Tripp iz Desete prezbiterijanske cerkve v Philadelphiji nam predstavi svoji pridigi, povedani na osnovi 5. poglavja Evangelija po Mateju, nekaj zelo zahtevnih stvari iz praktičnega krščanskega življenja, predvsem to, kako ljubiti svoje bližnje, da, celo svoje sovražnike. Pove nam tudi, kaj pomeni biti popoln, kakor je popoln naš nebeški Oče...
Pridiga traja malo več kot pol ure.


Dostop do pridige na SermonAudio->>>



15/12/2007

Popačeni evangelij

Danes se širi znotraj krščanstva, pri čemer mislim velik del karizmatičnega gibanja, čisto posvetnjaška "teologija", ki pravi: Bog hoče, da smo zdravi, Bog hoče, da smo bogati, Bog hoče, da bi imeli najlepšo/ega ženo/moža, Bog hoče... Same vrednote, ki jih poudarja svet. Ta "teologija" zdravja in bogastva (health and wealth) se je začela v ZDA in se od tam širi po vsem svetu, tudi k nam. Na neki (recimo temu "krščanski") spletni strani najdemo naslednja zanimiva vprašanja:
- Kaj je Božja volja glede mojih financ?
- Kako Bog daje žetev in kakšna je moja vloga pri tem?
- Kaj je namen financ?
- Kaj je resnično bogastvo?
- Božje strategije za pomnožitev in finančno rast

Če niste premožni, velja v skladu z zgoraj napisanim naslednje: "Sprejmi Jezusa in boš finančno prosperiral." Za tistega, ki pa je že bogat, veljajo naslednje besede: "Sprejmi Jezusa, kajti le njega še potrebuješ." Torej nekako tako, kot da gre za višnjo na vrhu torte.

Nekdo bi rekel: "Današnji čas pač zahteva sodobne pristope k oznanjevanju evangelija." Današnji čas res marsikaj zahteva, a tudi drugi časi niso bili brez zahtev, na primer čas starega Rima. Če bi se zgodnja cerkev tako obnašala, kot se ne bi bilo že davno nobene cerkve. Apostoli se niso zanašali na finance in prosperiteto, ampak na Boga. Za svoje delo niso bili ravno poplačani s finančno rastjo.
Ljudje v cerkvah danes pozabljajo na nekaj, kar je nadvse pomembno:

"O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!
Kdo je namreč spoznal Gospodov um?
Ali kdo mu je bil za svetovalca?
Ali kdo mu je prej kaj dal,
da bi mu morali dati povračilo?
Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen."
(Rim 11,33-36 SSP)

Nekoč so te reči dobro vedeli in poznali. Prvo vprašanje v westminstrskem katekizmu se glasi:
"Kaj je človekov končni smoter?
Odgovor: Človekov končni smoter je Boga slaviti in se v njem na veke veseliti."

Tako pravi teocentrična ter kristocentrična cerkev in teologija. Danes pa stvari postajajo antropocentrične. Pogled je usmerjen v svet okoli nas, namesto pristnega spreobrnjenja ponujajo mnoge cerkve zabavo in prosperiteto, kajti to je lažje, kot usmeriti ljudi skozi ozka vrata na ozko pot kvišku proti Božji slavi, slavi suverenega Boga. Jezus je rekel: "Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu." (Mt 6,24 SSP) Nekatere cerkve se torej delajo, da o teh rečeh več vedo od Jezusa. C. S. Lewis je zapisal: "Kristjani, ki so največ storili za ta svet, so tisti, ki so največ razmišljali o prihodnjem svetu. Odkar so začeli kristjani manj razmišljati o prihodnjem svetu, so postali manj učinkoviti v tem."



14/12/2007

Omahovanje

Aháb je poslal sle k vsem Izraelovim sinovom in zbral preroke na gori Karmelu. Elija je stopil pred vse ljudstvo in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog GOSPOD, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« A ljudstvo mu ni nič odgovorilo. (1Kr 18,20.21 SSP)



Ljudstvo Eliju ni nič odgovorilo. Odgovorilo pa mu ni, ker se očitno še ni odločilo, ampak, kot mu je očital Elija, omahovalo in bilo razdvojeno. Odločitve so mnogokrat zelo težavne, ker se mora človek jasno postaviti na eno stran. Dosti lažje in udobneje je delati v več delavnicah hkrati. "Za vsak slučaj," kot pravijo ljudje in bi se radi z eno roko držali za Boga, z drugo pa pestovali svoje malike, s katerimi bi dražili Boga. Ampak Bog pravi: "Ali - ali." Ravno zato je tako ravnanje nevarno, čeprav je danes zelo priljubljeno in priporočano s strani oblikovalcev javnega mnenja. Pri tem pa preveč radi pozabljamo, da se Bog nikoli ne drži trenutne človeške mode in ne ravna v skladu z muhavostjo trenutnih trendov in njihovih snovalcev.



12/12/2007

Paviljon trpljenja in borbe za vero


V Trubarjevem letu 2008 naj bi v zibelki protestantizma na Slovenskem, v središču Puconcev, zrasel spominski dom Evangeličanske cerkve


"Tu se bo lahko vsakdo seznanil z zgodbo o protestantih v Prekmurju in Evangeličanski cerkvi v Sloveniji, saj premalo vemo o tem, kako se je protestantstvo začelo v Prekmurju, koliko je bilo trpljenja in borbe ljudi do konca 18. stoletja, da so ohranili to vero," pojasnjujejo snovalci spominskega doma v Puconcih, kjer je bila leta 1783 ustanovljena prva evangeličanska občina ali gmajna.

Več najdete v Večeru z dne 12.12.2007>>>>>>>

11/12/2007

Če ne prideš ti v Kelmorajn, pride Kelmorajn k tebi

Kje so že tisti stari časi, ko so naši davni predniki romali v Kelmorajn ali Cahe. Gre za starodavni mesti Köln in Aachen, kjer so hranili nadvse znamenite in imenitne relikvije. Američanom danes ni treba v Kelmorajn, ker je prišel Kelmorajn k njim, le malo se bodo morali potruditi in odpraviti na pot do mesta Tucson v Arizoni. Tam namreč načrtujejo za dneve, ki so pred nami, izpostavitev imenitnih relikvij iz kölnske katedrale, pri katerih gre baje za ostanke samih svetih treh kraljev. Tako jih bodo lahko rimsko katoliški verniki iz Arizone primerno počastili. Torej so slavne relikvije "treh modrih", oziroma v tradicionalnem jeziku "svetih treh kraljev" v rimski cerkvi še vedno aktualne, čeprav se poraja vprašanje, kdo ali kaj je v resnici v zlati skrinjici.

Ko omenjamo obisk modrih (ali "treh kraljev", kar je narobe), je treba poudariti, da se pravzaprav niti ne ve, koliko je bilo v resnici magov, ki so šli iskat Božje dete: dva, trije, štirje, sedem..., kajti evangelist Matej ne omenja nobenih številk (prim. Mt 2,1-12).

Maršal reda Kolumbovih vitezev Antonio Otero pa se že veseli, da bo lahko gledal ostanke tistih, ki jih je nekoč gledal sam Gospod. Spet nekdo drug je rekel, da potrebujemo otipljive stvari, da bi naš um lahko deloval...


Vero potrebujete, vero, o vi občudovalci in častilci otipljivih stvari, ne posmrtnih ostankov domnevnih svetnikov, "saj v veri hodimo in ne v gledanju." (2Kor 5,7 SSP) In Božjo besedo, da vam po njej, namesto mrtvaških kosti v zlatih škatlah,  zasije Božje Dete v polnem sijaju.


KLIK do vira >>>>



09/12/2007

Radost za ljudstva...

Pastor Grant Thorpe iz Coro baptistične cerkve v Avstraliji nam predstavlja zanimiv paradoks: pogani, ki so se ukvarjali z branjem prihodnosti iz zvezd, so bolj dostojno počastili novoroje-
nega Mesija kot Izrael, ki je imel Pisma...
Že na začetku se je torej uresničila beseda: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši.« (Mt 13,57 SSP)

Več v 33-minutni pridigi na SermonAudio. com

KLIKNI ->


02/12/2007

Ojej, spet ta božič

Hm, kar bom napisal, se bo najbrž komu zdelo že kar neverjetno ali celo pohujšljivo. Spadam v
generacijo, ki se živo spominja, kako smo praznovali božič v socialističnih časih. Bila je zimska sivina ali belina, pač odvisno od vremena in padavinskih razmer, božič pa eden od običajnih delovnih dni. Sredstva javnega obveščanja so o prazniku v glavnem molčala, informirala so nas predvsem o gnečah na cesti, ki da so posledica "novoletnih praznikov" v Nemčiji, kjer so delali mnogi jugoslovanski zdomci, ki so se ob praznikih vračali v domovino. Ulice in ceste so bile seveda neokrašene, okraski in "novoletne jelke" so se pojavili šele, ko je bilo božiča konec. Tovarišice v šolah so imele težave, ker so jim premnogi malčki v prostih spisih z naslovom v slogu "Ob novoletni jelki" pisali take nesmisle, kot je ta, da pod novoletno jelko postavimo jaslice. Potem pa je morala tovarišica pojasnjevati, da jaslice nikakor ne spadajo pod novoletno jelko. In v glavah malčkov se je svet še malo bolj zakompliciral. Kakorkoli, treba pa je priznati, da so bili ti božiči res polno doživeti, božična noč pa je bila kot luč v temi. Nekako smo čutili, da je Jezus središče teh praznikov.

Kaj pa zdaj? O, groza! Krašenje mest se začne že novembra, trgovine se že tudi kar v novembru založijo z okrasjem vseh vrst, na trgu je bogata ponudba adventnih venčkov (teh se iz otroštva sploh ne spominjam, ker gre za, če se ne motim, novejši severnjaški import), vse vrvi in leta od štacune do štacune... Obisk trgovine, kjer bi človek kupil reči za vsakdanjo rabo, postane zavoljo kričeče preobloženosti in gneče že kar neprijetna stvar. In kaj šele bo! Tisto, čemur pravijo veseli december se še niti ni dobro začelo. Središče tega nakupovalnega božiča nikakor ni Jezus, ampak prej kak Hermes ali Merkur, oziroma Potrošnik. Sledi še kulinarični božič z razkošnimi božičnimi večerjami, kjer je središče gospod Trebuh, poznamo že tudi božične koncerte (mnogi med njimi nimajo z božičem nobene zveze) in plese (le kje so te odkrili?). Petard in pirotehnike ob tem rajši ne bi omenjal.

Jaz bi pa spet imel tak božič: tih, na zunaj neopazen, brez hrupa in vpitja, kot je bil tisti prvi božič, ob katerem je prišel na svet Božji Sin in kot so bili tisti včasih sivi, včasih pa beli socialistični božiči. Pač odvisno od vremena in padavinskih razmer. Upam, da nisem preveč zahteven.


Sin Davidov, Sin Abrahamov...

Pastor James Krieg nam v svoji približno polurni pridigi spregovori o tem, kako nam rodovniki, ki jih najdemo v Svetem pismu govorijo o človekovi osebni identiteti, hkrati pa tudi o izpolnitvi Božjih obljub. 1. poglavje evangelija po Mateju nam predstavlja Jezusa Kristusa kot Sina Davidovega in Sina Abrahamovega, pri tem pa ga razglasi kot izpolnitev zaveze, katero je Bog sklenil z navedenima možema in kot tistega, ki nas je naredil deležnega te zaveze.

Pridiga je iz Baptistične cerkve v Coromandel Valleyu v Južni Avstraliji.



Klikni za dostop do pridige na spletni strani Sermon Audio.