31/12/2008

Ob menjavi leta


Trubarjevo leto 2008 se izteka. V njem je bilo zelo veliko govora o našem velikem reformatorju, vendar je prevladovala izrazito redukcionistična govorica. v glavnem se je govorilo o Trubarju kot očetu slovenskega knjižnega jezika in uporniku zoper rimski despotizem, prav malo pa se je poudarjal vir, iz katerega je črpal Trubar. Ta vir je bila Trubarjeva trdna vera v Boga, ki je bogat v usmiljenju. Ena redkih izjem pri tem je bil govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob dnevu reformacije.

Tudi predstavniki cerkve, kateri je pripadal Trubar, so bolj malo govorili o tej, recimo ji vertikalni komponenti pri našem reformatorju in so bolj poudarjali njegove zasluge za slovenski narod, knjižni jezik in kar je še takega. Resnici na ljubo je treba priznati, da so (bili) črkopis, knjižni jezik in druge "narodne" zasluge samo stranski produkti Trubarjevega delovanja, ki je bilo osredotočeno na oznanjevanje nepotvorjenega, čistega evangelija. Lahko bi jim torej rekli kolateralna korist. Kakorkoli, le še nekaj ur nas loči od konca Trubarjevega leta. Trubarjeva razstava v Narodnem muzeju bo trajala še do konca aprila 2009, potem pa... Bomo videli. Kakorkoli, Reformirana stran bo še naprej gojila Trubarjevega duha, tistega evangeljskega.

Leto 2009 bo Calvinovo leto, saj bo leta 2009 preteklo 500 let od rojstva velikega ženevskega reformatorja, ki je bil sicer rojen na severu Francije, v Pikardiji. Trubar se je kalil tudi ob prebiranju njegovih spisov. Jean Calvin si ob tej priložnosti zasluži poseben članek. Na spletniku ga bom objavil po vstopu v Calvinovo leto.

Slehernemu bralcu tega spletnika pa želim ob vstopu v Calvinovo novo leto 2009 naslednje:
"GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje.
GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.
GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir."
(4 Mz 6, 24-26 SSP)


29/12/2008

Kar je res, je res

Danes sem spet malce gostoval pri Piromančkih (pardon, Pyromaniacs) in odkril zanimivo povezavo do članka v Timesu. Avtor članka Matthew Parris pravi, da kot ateist resnično verjame, da Afrika potrebuje Boga.

Zakaj je prišel do tega za ateista nenavadnega in osupljivega zaključka, se lahko prepričate tudi na tej povezavi.


28/12/2008

Škof horseradish

Ko sem prišel do prevedene strani tega spletnika, sem se iz srca in dodobra nasmejal. Gre za Googlov prevod v angleščino.

Vzemimo tole (proslava ob dnevu reformacije): "Lanski spodrsljaj s Hrenom se letos, seveda, ni ponovil." Ta stavek je preveden takole: "Last with spodrsljaj horseradish this year, of course, did not recur." Pokojni ljubljanski škof in borec proti protestantom vseh vrst, horseradish, bi bil zagotovo nadvse vesel tega preimenovanja.

Tudi biblični citat v naslovu spletnika je zabaven: "Those who prevračajo the world wrong, you are also here [...] and they all work against cesarjeve law, talking to another king, namely Jesus." (Dej. 17,6.7)

Namesto naslova Ob nihanju ure tihe pa najdemo besedno (brez)zvezo The event of fluctuations clock silent.

In še več je tega. Pravzaprav skoraj ni teme, kjer ne bi "strojno" prevajanje naredilo kake zanimive napake. Če nič drugega, se lahko človek ob takih "prevodih" vsaj nasmeji.




24/12/2008

Blagoslovljene božične praznike!

Sveta noč v izvedbi terceta Eroika:



Lukovo poročilo o rojstvu
Jezusa Kristusa

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.
To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

(Lk 2,1-14 SSP)


20/12/2008

4. adventna nedelja

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,4-7)

Zgornje besede je napisal apostol Pavel iz ječe. Ječa ni ravno prostor, za katerega bi pričakovali, da bi se v njem kdo veselil. Ampak apostol spodbuja iz prostora, ki ni ravno spodbuden, kristjane, ki smo večkrat videti kot reklama za kakšno grenčico ali kis, ravno k veselju.

Če smo popolnoma odkriti, tudi naš svet ni ravno spodbuden. Vsi vemo, kaj vse je tisto, kar nam greni življenje na našem planetu. Pa vendar imamo kristjani, kljub nespodbudnim novicam in dogodkom, kar nekaj razlogov za veselje. Enega od razlogov opisuje psalmist takole: "Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit." (Ps 32,1) Veseliti se smemo, ker so nam naši grehi odpuščeni (cf. 1Jn 2,12 ) Ker so nam naši grehi odpuščeni, pripadamo Božjemu ljudstvu: "Blagor narodu, ki je GOSPOD njegov Bog, ljudstvu, ki si ga je izbral za dediščino." (Ps 33,12) Še več, pripadamo ljudstvu, ki si ga je torejBog izbral za dediščino. Veseliti se smemo zaradi Božje izvolitve.

Veseliti pa se smemo tudi zato, ker je Gospod blizu. Ne glede na to, kdaj se bo končal naš advent (obdobje med Kristusovim vnebohodom in njegovim drugim prihodom), se bomo kmalu iz oči v oči srečali z Gospodom. Zadnjič sem v nekem časniku prebiral osmrtnice. Mojo posebno pozornost je zbudilo dejstvo, koliko ljudi približno mojih let (sem malo onkraj Abrahama), tudi mlajših od mene, je odšlo v večnost. Kristjan se sme veseliti srečanja s svojim Odrešenikom v večnosti. Pravzaprav bi se tega moral veseliti.

Kristjan je tisti, ki je v Gospodu. Zato se tudi veseli v njem. Starozavezni prerok Habakuk je napisal: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine.Vendar se bom veselil v GOSPODU, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod BOG je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Tukaj najdemo seznam manjkajočih stvari v kriznih časih. Ampak prerok se veseli kljub tegobam, kajti njegova moč je v Bogu, ne v nesrečnih okoliščinah. Resnično življenje je v Bogu, ne v stvareh, ki se nam zgodijo. "Zmaga, ki premaga svet je naša vera." (Jn 5,4b) Torej še en razlog več za veselje.

Sv. Pavel nas v uvodnem odlomku opominja še na nekaj, to je, naj bo naša dobrota (Chraskov prevod uporablja "krotkost" ) znana vsem ljudem. Zelo dobro opozorilo, kajti svet bolj pozna hudobijo, ki smo jo zagrešili taki in drugačni kristjani in "kristjani", kot pa našo dobroto. Razlogi za to so različni: od tega, da so slabe novice bolj fascinantne od dobrih in gredo bolj v promet, preko tega, da gre včasih za klevete, do tega, daje tisto, kar pravijo slabega o nas, resnica. Kristjan se mora izogibati počenjanja zla kot kuge. Jezus je rekel: "Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,16) Seveda pa bo vedno ostajal razkorak med resnično Kristusovo cerkvijo (kamor sodijo izvoljeni) in med vidnimi cerkvenimi organizacijami (kjer najdemo poleg izvoljenih tudi pisano druščino ostalih).

Tretja stvar, o kateri govori uvodni odlomek je, naj ne bomo zaskrbljeni zaradi takšnih in drugačnih težav, ki jih morda preživljamo v svetu. Vsak človek ima probleme in vsakemu se zdijo njegovi problemi največji. Hvala Bogu, ker je On večji od vseh naših problemov. Zato nas apostol spodbuja k molitvi in zahvaljevanju.

Naj torej Bog v teh dneh in vselej blagoslavlja vse, ki boste to brali. Božji mir, ki presega vsak um, naj vas varuje in ohranja v Kristusu Jezusu (cf. Flp 4,7).


Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.


Vinko Ošlak: Šestdeset let neke iluzije

Prvikrat sem imel opraviti s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ob petnajsti obletnici njenega sprejetja. Bil sem zagret privrženec zahteve po svetovnem miru. Kot član in funkcionar takratne mreže mladinskih kubov OZN sem ta dokument dobro poznal, ne da bi seveda mogel razumeti njegovo politično in duhovno ozadje. Bilo je nekoliko nenavadno, da je ta organizacija razpečevala dokument, ki ga Jugoslavija ni podpisala. Tudi tega tedaj nisem vedel[...]
Več v Večeru.>>>>>>>

14/12/2008

Ob nihanju ure tihe

Drago Jančar je tokrat presenetil slovensko javnost z dramsko predstavo z naslovom Niha ura tiha. O predstavi je bilo govora tudi v včerajšnjem (13. 12. 2008) TV Dnevniku. Nekaj besed o vsebini sem si izposodil na spletnih straneh ljubljanske Drame:

"Dramo sestavlja sedem prizorov ali sedem enodejank (avtor jih imenuje igrice in pri tem morda aludira na Igrice Dominika Smoleta iz leta 1956), ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, v resnici pa jih povezuje čas dogajanja. Avtor v zvezi s tem pravi: »Prvi del se dogaja ob enajstih zvečer in je podoben našemu življenju. Drugi del se dogaja ob štirih zjutraj in je nekoliko nenavaden. Včasih se nam zdi, da se dogaja na kakšnem drugem svetu …« Vsi prizori so torej nočni. Noč razkriva sedem različnih obrazov sveta. Noč daje obraze pod povečevalno steklo, da postane vsaka brazgotina še bolj vidna. To je noč umazanih poslov, noč nasilja, noč bdenja, noč nespečnosti, noč izdaje, noč razkrivanja ali zatiranja resnice, z eno besedo: noč zla. Vsak človeški korak v tej noči je greh. Celo hudič se je skril v kot, od koder nemo spremlja dogajanja. Nem je, ker je izgubil svoje poslanstvo – pridobivati ljudi za svojo stvar. Ljudje so ga namreč že zdavnaj prekosili. "
Režiser predstave, Eduard Miler, je v TV Dnevniku izjavil, da ga preseneča avtorjev pogled na nas Slovence, koliko gnilega je v nas Slovencih. Igralec Uroš Fürst pa je rekel: "V tej paleti grehov se znajdemo hočeš nočeš vsi že samo s tem, ker bivamo v današnjem času."Po mojem mnenju gre za dve zelo dobri ugotovitvi, oziroma diagnozi dejanskega stanja pri nas. A ne le pri nas in ne le za današnji čas.

Pa začnimo o gnilobi v nas Slovencih. Eduard Miler ugotavlja isto, kar je že davno pisal prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.Vsi smo oveneli kakor listje,naša krivda nas je odnesla kakor veter." (Iz 64,5 SSP) Izaija seveda ni vedel za Slovence, dobro pa je poznal bolezen, ki nas razjeda. Pa ne le nas. Nekoč so Jezusu "pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne." (Lk 13,1-3a SSP) Kakor niso bili določeni Galilejci (Pilatove žrtve) nič večji grešniki od svojih bolj srečnih rojakov, tako tudi v Slovencih ni več gnilobe, kot v pripadnikih drugih narodov ali ljudstev. Pa tudi manj ne. Torej se glede tega ne moremo hvaliti. Drugi pa tudi ne.

Res je tudi, kot je rekel igralec Uroš Fürst, da se v paleti grehov znajdemo vsi, že samo s tem, ker bivamo. Tu sem njegovo misel malo skrajšal in se ne bom omejeval na sedanji čas. Spet smo v staromodnem svetu greha, proti kateremu očitno ne moremo nič. Filozofi, pesniki, dramatiki in drugi se spoprijemajo v svojih delih s tem pojavom, postavljajo celo pravilne diagnoze, rešitve pa ni. Vsaj ne v okviru tega sveta. Greh je tako rekoč empirično dokazljiv. Nejeverne Tomaže vabim, da si ogledajo naslovnice časnikov ali pa spletnih novic, tam kar mrgoli vojn, zločinov, uporov, nesreč in še česa. Zlo je stvarnost vsakdana. V zlu smo udeleženi vsi, čeprav si morda zatiskamo oči, saj smo že s samim bivanjem v svetu vrženi vanj. Tehnično smo res napredovali, nravstveno pa capljamo na mestu. Toliko načrtov, lepih želja, zaobljub, mi smo pa še vedno tam, kjer smo bili, oziroma, kot je rekel prerok Jeremija: "Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!" (Jer 8,20 SSP)

Kristjani vemo, da je zlo stvarnost tega sveta. Vemo pa tudi, da zlo nima poslednje besede v svetu. Apostol Janez pravi: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3, 8b) Greh je vdrl v svet po prestopku prvega človeka in se je z njega razširil na vse njegove potomce, oziroma: "Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ..." (Rim 5, 12 SSP) Na drugi strani pa: "Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa." (Rim 5, 15b SSP) Na eni strani imamo torej stari svet greha, ki ga sicer vsi vidimo in občutimo, na drugi strani pa svet Božje milosti, ki je prišla po Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet razdejat hudičeva dela. To svojo nalogo je opravil, ko je samega sebe predal v sramotno smrt na križu, da bi tako mnoge odrešil. Tisti, ki sprejemajo njegovo žrtev niso več podložni staremu svetu greha, Adamovemu svetu, ampak so že tukaj in zdaj državljani nebes, ker so v Kristusu. Kristus je prišel umret za brezbožne in grešnike (cf. Rim 5,6). Na tem svetu se, zlasti v zadnjem času, ko smo vsi precej razvajeni, težko zgodi, da bi kdo žrtvoval življenje za drugega, celo za prijatelja; za sovražnika pa nikakor (cf. Rim 5,7). Kristus pa je prišel odkupit prav svoje sovražnike. (cf. Rim 5,10)

Seveda je potreben nek prehod iz kraljestva teme, oziroma kraljestva tega sveta v kraljestvo Božjega Sina (cf. Kol 1,13). Bog vabi po besedah preroka: "Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod BOG. Spreobrnite se torej in boste živeli!" (Ezk 18,32 SSP) Sam Jezus Kristus pa vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Evangelij pa je, najkrajše povedano, tale dobra novica: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)


Nekaj opazk o adventnih razmišljanjih H. P.

V včerajšnji Sobotni prilogi Dela (13. 12. 2008) so bila nekje na predzadnji strani objavljena Adventna razmišljanja g. H. P. Avtor razmišljanj je dobil navdih za svoje sporočilo, ko je prejel brošuro Trpljenje - zakaj Bog to dopušča?, ki jo je izdala organizacija Evangelij v vsak dom. Na začetku ga zbode domnevna misel v brošuri, da naj bi bil za trpljenje v svetu kriv on sam. Vsebine knjižice ne poznam (čeprav se mi zdi, da sem jo že nekoč bral), vendar dvomim, da bi tam pisalo, da je izključno on kriv za trpljenje v svetu. Je pa sokriv. Enako, kot sem jaz. Enako, kot smo vsi. Človeštvo je ena sama velika skupnost. Za vse, kar se dogaja, smo na nek način sokrivi. Ampak več o tem pozneje, v članku z naslovom Ob nihanju ure tihe.

RKC naj bi že od četrtega stoletja, "najprej z ognjem in mečem, nato pa s psihičnim terorjem prala možgane z edinozveličavno resnico". RKC v četrtem stoletju še ni obstajala, vsaj ne v taki obliki, kot nekaj stoletij pozneje. Pod kratico RKC bi si lahko v 4. stoletju predstavljali kvečjemu cerkev v mestu Rim. Tudi ognja in meča si takratna cerkev ni mogla privoščiti. Lahko si ju je pa država. Ki je hitro ugotovila, da bi ji cerkev lahko prišla prav za "višje državne cilje".

Po g. H. P. je cerkev v skladu s svojimi interesi razglasila, da je vsaka oblast od Boga, ter si tako pridobila posvetno oblast in bogastvo. Da je vsaka oblast od Boga, je napisal apostol Pavel že v davnem prvem stoletju. Napisal pa je naslednje: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo." (Rim 13,1-2 SSP) Upam, da se gospod H.P. strinja z menoj, da je kakršnakoli oblast še vedno boljša kot nikakršna. V državah, kjer je vladalo brezvladje, so se godile prav grozljive reči, npr. mladoletniki s kalašnikovimi v kakšni Liberiji pred nekaj leti. Res je tudi, da se je srednjeveška cerkev sklicevala na ta citat tudi z namenom obvladovanja. Oblast je (bila) slast tudi za posvetnjaško cerkev. Ampak skladno z besedami apostola Pavla je tudi komunistična oblast od Boga. Ker je tako, se je morala cerkev podrejati tudi tej.

Nato se je g. H. P. lotil "zgodb" in "zgodbic", ki jih verjamejo ljudje. Ne bom se spuščal v podrobnosti, toda, če obstaja Bog je možno vse. Tudi Jezušček, vstajenje od mrtvih, vnebohod... Za izobražene in neizobražene, za črne in bele, za vse ki verujejo. Bog ne izbira glede na spol, raso, narodnost, jezik, izobrazbo, socialni status ali številko čevljev. V svetu brez Boga to vse skupaj seveda ne bi bilo mogoče. Vključno s svetom.

Gospod H.P. nato toži, da si ne more privoščiti luksuzne izdaje Biblije, ki jo prodaja Mladinska knjiga po 2480 evrov, zato se mora zadovoljiti s spletno varianto na www.biblija.net. Strinjam se z gospodom H.P., da je omenjena izdaja Svetega pisma prav nemarno draga. Tudi jaz je nimam. Se pa dobi najcenejša izdaja že za 12 evrov. Kakorkoli, nam je profesor slovenščine na gimnaziji v "svinčenih sedemdesetih" rekel, da sodi Biblija na knjižno polico vsakega izobraženca, in da sodi njeno poznavanje k splošni izobrazbi. Prešeren, Cankar, Gregorčič in drugi so si iz nje izposojali določene ideje in jih potem interpretirali naprej.

Najbolj pa se je g. H. P. ponesrečila interpretacija odlomka iz Razodetja. Kdor ne razume enostavnejših bibličnih resnic, bo težko razumel knjigo, ki je čista simbolika. Tudi pri branju slovenske poezije je najbolje začeti npr. pri Prešernu in kdaj pozneje preiti na Šalamuna. Iz branja Razodetja bom, kot pravi H. P. izvedel, kako si bom prislužil nebesa. Velika zmota. Nebes se ne da zaslužiti. To je podarjeno. Gratis. O tem si lahko g. H. P. morda kaj več prebere v knjižici, o kateri govori na začetku svojih adventnih razmišljanj. Škoditi ne more.


13/12/2008

3. adventna nedelja

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11, 7-10 SSP)

Janez Krstnik je zadnji prerok stare zaveze. Pravzaprav stoji na meji med staro in novo zavezo. Stara se je poslavljala, nova še ni napočila. Poslan je bil, da pripravi judovsko ljudstvo na prvi prihod Mesija. Njegov zunanji videz zagotovo ni bil tak, da bi si ga želeli občudovati. Evangelist Marko ga takole opisuje: "Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med." (Mr 1,6 SSP) Torej ni šlo za osebo, ki bi bila kaj prida primerna za na naslovnico kake lepotne revije. Čeprav ni šlo za lepotca, so šle za njim množice in se mu dale krstiti (prim. Lk 3, 7-14 ). Kljub pozornosti, ki jo je zbudil, ne kaže, da bi bil, dolgoročno gledano, zelo uspešen pri svojem oznanjevanju. Pravzaprav se mu je na tem svetu zgodilo podobno, kot tistemu, kateremu je pripravil pot.

Smo pred drugim Kristusovim prihodom. Danes ni kakega posebnega preroka, ki bi Gospodu pripravljal pot. Ni posebnega preroka, ampak opravljajo to nalogo čisto navadni ljudje. Nekateri imajo posebne službe v cerkvi, drugi ne. Danes je na svetu mnogo Janezev obeh spolov, ki pripravljajo Gospodovo pot. To so ljudje, ki molijo za prihod Božjega kraljestva, in da bi se izvršila Božja volja. Gre za čisto običajno populacijo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti glejte poklic svoj, bratje, da ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog in to, česar ni, da uniči to, kar je: da se ne hvali nobeno meso pred obličjem Božjim." (1Kor 1, 26-29 CHR) Bog ne deluje po človeških receptih in po človeških metodah. Ne uporablja nujno tistega, kar bi človek uporabil, zato Božje delovanje ne uživa v očeh sveta nobenega ugleda. Svet se Bogu posmehuje, ali pa se ne meni zanj. To lahko počne s pomočjo religije ali pa brez nje. Gre za isti vzorec, ki se kar naprej ponavlja. "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem," kot je rekel modri Pridigar (Prd 1,9), Marx pa to isto povedal v znanem izreku, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Kakorkoli, Bog opravlja svoje delo na svoj način, tako da se ne more noben človek hvaliti s svojimi zaslugami.

Kristjani smo v svetu kot: "Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot GOSPODU, ravnajte v pustinji cesto Bogu našemu." (Iz 40,3 CHR) Smo kot Janezi, ki kličemo svetu: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 3,2 SSP) To je naše najpomembnejše poslanstvo, ki ga imamo od Boga.


08/12/2008

Duhovni boj

Na spletniku Reformirane prezbiterijanske cerkve iz Zagreba sem našel tole zanimivo pridigo pastorja dr. Jasmina Milića, z naslovom Duhovni boj.

Pridiga traja približno 20 minut in je, seveda, v hrvaščini.

06/12/2008

2. adventna nedelja

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4 SSP)

To, kar je veljalo za čas apostola Pavla, ki je napisal zgornjo misel, velja tudi za naš čas. Še več, v Pavlovem času so razpolagali predvsem s spisi, ki jih danes imenujemo Sveto pismo Stare zaveze, novozavezni spisi so šele nastajali. V času pred Kristusom je bilo po besedah istega apostola nad Staro zavezo kot nekakšno zagrinjalo, ki ga odgrinja šele Kristus (cf. 2Kor 3,14).

Mi živimo v času med prvim in drugim Kristusovim prihodom. Življenje v tem vmesnem času pomeni svojevrsten privilegij. Živimo v upanju, ki je jasnejše kot upanje očakov in prerokov, ki so živeli pod Staro zavezo. Stvari, ki so bile tedaj nejasne, so oživele s Kristusovim prvim prihodom. Nam so te stvari razodete preko Božje besede, zapisane v novozaveznih spisih.

Apostol Peter je napisal: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij." (1Pt 1, 10-12 SSP) Preroki so torej govorili o milosti, ki je namenjena ravno nam, ki živimo v vmesnem času. Čas Stare zaveze je sicer poznal milost, a zelo nejasno. To je bil čas, ko je živelo Božje ljudstvo pod Postavo, znotraj katere so bile stvari - v smislu kaj in kako delati - zelo jasno in natančno določene. Postava ni bila samo moralna, ampak tudi obredna (duhovništvo, žrtvovanje, pravilen način priprave hrane itn.) in sodna. Ampak bistvo je bilo še vedno v precejšnji meri prikrito. Evangelij pa je veselo oznanilo milosti, ki je prišla na svet po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17). Te milosti so deležni vsi tisti, ki se jih evangelij tako dotakne, da začnejo verovati (cf. Jn 3,16).

Jezus Kristus vabi: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15 SSP)


29/11/2008

1. adventna nedelja

Tako. Pa smo spet na pragu adventa. Kot sem že večkrat na različnih mestih poudaril, mi je tradicionalni cerkveni koledar všeč. Tistim kristjanom, ki nad mojim "tradicionalizmom" niso navdušeni, moram povedati, da se s z uporabo tega didaktičnega pripomočka ves čas učim verskih resnic krščanske vere in podoživljam dogodke odrešenjske zgodovine. Sicer pa vsi kristjani živimo v nenehnem adventu, torej v pričakovanju Jezusovega drugega prihoda. Vse naše dejanje in nehanje in vse, kar se oznanja v cerkvenem letu, je del tega adventa. Razlika je le v poudarkih.

Zima je zaspan čas z dolgimi dnevi in kratkimi nočmi. Ker je zunaj hladno, se človek zadržuje v hiši, na toplem. To pa deluje še posebej uspavalno. Za kristjana so zelo dobro dramilo naslednje besede apostola Pavla: "Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči." (Rim 13,11.12 SSP) Apostol nas vabi v zarjo novega jutra, ki je pred nami. Živimo v času, ki ga je Nenad Vitorović poimenoval podaljšani čas, to je obdobje med križem in Jezusovim drugim prihodom, ki se nezadržno približuje. Zato Pavel spodbuja Božje ljudstvo, da odvrže dela teme in si nadene orožje luči.

To zadnje zveni tako militaristično, da potrebuje dodatno pojasnilo. Kot nas sv. Pavel uči na drugem mestu, se nam ni "vojskovati [...] zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih." (Ef 6, 12 CHR) Zoper take pa ne zaležejo meči, puške ali patrie. Kristjani ponavadi ravnamo narobe, ko se vehementno zaganjamo zoper "kri in meso", torej zoper ljudi iz krvi in mesa. Naš boj se mora biti zoper duhovne sile, ne zoper soljudi. Seveda nas popelje Pavel tudi v arzenal z orožjem, ko nam pravi: "Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati." (Ef 6,13) V vrstici 14 začne naštevati orožja, zraven pa nam poda še kratka navodila za uporabo: "Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda." (Ef 6,14-17) Tu je našteto povsem drugo orožje in oprema, kot smo ju vajeni v vsakdanjem življenju. Če smo pozorni, bomo opazili, da so vsi kosi orožja in opreme, razen enega, namenjeni obrambi, oziroma zaščiti. Tisti preostali kos je meč, kot edino napadalno orožje, meč pa je v našem primeru Božja beseda. O tej je na drugem mestu rečeno: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12 SSP) Res je, Božja beseda dela v izvoljenih nepredstavljivo spremembo. Ampak o tem kdaj drugič. Proti koncu pa nas Pavel spodbuja: "Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete." (Ef 6,18 SSP)

Res je, zdaj ni čas za uspavanost.


24/11/2008

Zapozneli odmev dneva reformacije

Danes sem med brskanjem po spletnikih z reformirano vsebino naletel na spletnik z naslovom Basilica. Na začetku je pritegnila mojo pozornost podoba v glavi spletnika, ki prikazuje gotsko cerkev v gozdu stolpnic. Nato pa je moj pogled zdrsnil navzdol, na članek Petra Escalanteja, z naslovom Welcome to Basilica.

Že na začetku članka se omenja dan reformacije kot praznik v Sloveniji, "lepi in kozmopolitski majhni državi". Članek tudi omenja kratko ter burno zgodovino reformacije in protireformacije na Slovenskem in seveda Primoža Trubarja. Avtor seveda ne pozabi na "stranski produkt" Trubarjevega delovanja, torej na začetek književnosti v ljudskem jeziku. Glede tega primerja Trubarja z Luthrom in Cranmerjem. Avtor članka je pohvalil hvaležnost slovenske države do reformacijskega gibanja, pa tudi negovanje zgodovinskega spomina pri Slovencih.

Zelo lepo napisano. Tako rekoč prelepo, da bi bilo čisto res. Gre pač za malce idealizirano podobo. Ampak, nič hudega. Tudi tako se gradi razpoznavnost naše države, o kateri je toliko govora.

Peter Escalante, Welcome to Basilica>>>>>


12/11/2008

Dar vere (avtor: Angus Stewart)

S prižnic mnogih cerkva se pogosto slišijo izjave, kot je ta: »Bog bo storil vse, kar je mogoče, da bi nas spodbudil, da bi izbrali pravo stvar.« Če je to res, zakaj je potem Bog sklenil, da mnogi nikoli ne slišijo evangelija? Zakaj je potem od vekomaj »določil« lažne učitelje, da v mnogih cerkvah oznanjajo lažen evangelij (cf. Jud 1,4)? Kako sploh poteka spodbujanje ljudi, da bi verovali? Zakaj je Bog faraonu zakrknil srce (cf. 2 Mz 4,21), če pa ga je hotel spreobrniti? Kaj je hotel povedati Pavel, ko je napisal: »Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče?« (Rim 9,18 SSP)[...]

Dostop do celotnega besedila >>>>>>>

11/11/2008

Kalvinizem : Arminijanstvo

Na spodnji povezavi je zanimiva debata med zastopnikoma dveh različnih pogledov, kalvinskega in arminijanskega. Kalvinski pogled zastopa popolno Božjo suverenost in predestinacijo, arminijanski pa svobodno voljo posameznika.

V debati predstavlja Angus Stewart (Covenant Protestant Reformed Church Ballymena, Severna Irska), kalvinski pogled, Timothy Ramsay (Word of Faith Christian Centre) pa arminijanskega.

Debata traja približno uro in pol.

Dostop do debate na Youtube >>>>>>>>>>>>

08/11/2008

Vinko Ošlak o tem, kako uspešno je bilo Trubarjevo leto

Trubarja se je mogoče spominjati v skladu z duhom, ki mu je sam pripadal in mu služil, ali pa v nasprotju z njim. Trubar v sredo svojega življenja in delovanja ni postavljal ne sebe ne svoje ožje verske skupnosti in ne svojega naroda, ampak Jezusa Kristusa in njegovo kraljestvo. Ker je iskal najprej nebeško kraljestvo in njegovo pravico, je bila njemu in vsem Slovencem do danes navržena prva slovenska knjiga, presenetljivo zgodnji prevod Nove zaveze in nato vse Biblije v jezik, ki je komaj šele dobil svoj črkopis; poimenovanje in zavedanje naroda, ki presega prejšnjo pokrajinsko, narečno in pripadnostno razdeljenost, kar vse je osnova današnje slovenske narodne in državne samostojnosti. Ko bi postavljal v središče jezik in pismenstvo, bi bil zgolj jezikoslovec in pisatelj. Ko bi postavljal tja narod, bi bil zgolj nacionalist. Ko bi se omejeval na cerkvenost in reformacijo, bi bil zgolj klerik. Kdor torej danes postavlja v središče spomina na Primoža Trubarja katero koli od navrženih stvari, pa naj bo ta za Slovence še tako pomembna, ne pozna Trubarja in njegovega poslanstva, ker ne pozna tistega, za katerega je hotel Trubar pridobiti svoje ljubljene rojake, Jezusa Kristusa, ki nam je po Trubarjevi zaslugi spregovoril tudi po slovensko.

(Delo, 5. 11. 2008)


03/11/2008

Še post scriptum k Vrnite se, izgubljeni

Danes sem preveril in ugotovil, da povezava do prispevka na spletniku administratorja Foru- mov RKC ne deluje več, ker je avtor prispevek umaknil.

Zaenkrat pa se ga še da prebrati na forumih RKC.

Vprašanje pa je, kako dolgo še.


02/11/2008

Vrnite se, izgubljeni

"Vrnite se, izgubljeni," so besede, s katerimi rimska cerkev stoletja vabi v občestvo z "apostolskim sedežem" vse tiste, ki smo od nje kakorkoli ločeni, najsi gre za pravoslavne, protestante ali še kakšno drugo skupino. Potem je prišel drugi vatikanski koncil in rimska vabila so postala drugačna, bolj ekumenska in sodelovalna. Seveda je ta pripravljenost na dialog implicite vsebovala tudi bolj ali manj tiho povabilo v "polno občestvo" z rimskim sedežem.

Včeraj pa me je presenetil zapis administratorja forumov Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, v katerem vabi izgubljene protestante v smislu preddrugovatikanskega: "Vrnite se, izgubljeni." Vabilo je objavil tudi na svojem spletniku in se ga da prebrati tukaj. Kar je objavil na spletniku, je njegova stvar. Če pa isto objavi na Forumih RKC, kjer je administrator, je zadeva bolj kočljiva. Seveda forumi niso nekaj uradnega, na njih lahko sodeluje vsakdo. Mnenje na forumu RKC na Slovenskem, ki ga poda administrator, pa ni mnenje nekega Jakca ali Micke. Človek sme od njega upravičeno pričakovati, da bo izražal mnenja institucije, ki ga je postavila.

Sporočilo, ki ga je napisal administrator Forumov RKC pa ima tudi skrajno žaljiv in strupeno sovražen začetek: "Škof (le od kje si drzne jemati pravico do takega naziva?!) Geza Erniša..." Geza Erniša bi torej moral vprašati njega, administratorja Forumov RKC, ki je študent teologije, ali si sme jemati pravico do nekega naziva ali ne. Sama beseda škof (episkopos) pomeni nadzornika ali predstojnika. Episkopoi se omenjajo v Novi zavezi izmenično s presbyteroi (starešine), kar pomeni, da je šlo v začetku v cerkvi za poimenovanje iste funkcije, pozneje pa so začeli imenovati glavnega prezbiterja v neki lokalni cerkvi episkopos. V času, ko so posamezne krajevne cerkve imele sto ali nekaj sto vernih, so bili prezbiterji do škofa v podobnem razmerju kot npr. danes rimskokatoliški kaplani do župnika. S tem da je bilo prezbiterjev več, kot danes kaplanov, seveda. To še ni bil čas velikih škofij in prelatov.

Kakšno in katero titulo bo neka cerkev dala svojemu predstojniku ni stvar administratorja Forumov RKC niti administratorjeve nadrejene institucije, torej RKC, ampak stvar tiste cerkve, ki nazive podeljuje, v našem primeru torej Evangeličanske cerkve A.V. na Slovenskem. Če pa je pojmovanje škofovstva v evangeličanski cerkvi drugačno od rimskega, to spet ni stvar rimske, ampak evangeličanske cerkve. Četudi bi si npr. budisti za svojega predstojnika omislili naziv škof, je to njihova stvar, ne stvar rimskih katolikov ali kogarkoli drugega.

Rimski se pri svojem "prav", ko polemizirajo z drugimi, najbolj zanašajo na zgodovinsko kontinuiteto od apostolskih časov do danes. Ampak na isto kontinuiteto se sklicujejo tudi pravoslavni. Pri svojem zagovarjanju tega, da imajo oni edini prav, niso nič manj goreči od svojega zahodnega dvojčka. Opozoril bi na pismo grškega metropolita Serafima iz Pireja, v katerem pravi imenuje rimske za heretike in jih vabi v občestvo "edine svete pravoslavne katoliške in apostolske cerkve". O tem se lahko prepričamo tukaj. Kontinuiteta - da. Ampak ne za ceno tega, da vsakih toliko nekaj dodaš k "zakladu vere." V tem primeru je treba to kontinuiteto prekiniti.

Sam na tem mestu nikogar ne vabim v katerokoli cerkev. Vsakogar pa vabim v živo občestvo s Kristusom kot osebnim Odrešenikom. Ko bo prišel v to občestvo, bo prej ali slej odkril tudi ustrezno cerkveno občestvo, ki se mu bo pridružil.


01/11/2008

Rim in Božja beseda

Danes sem po nekaj dneh spet odklikal na spletnik Pyromaniacs, ki je po mojem eden najboljših krščanskih spletnikov. Takoj sem se ustavil pri članku The Bedock of Reformation, ki ga je napisal eden od sodelavcev spletnika, Dan Phillips. Phillips je napisal ta prispevek , sklicujoč se na članek v National Catholic Reporterju z naslovom Synod: Christianity not a 'Religion of the Book'.

Naslov, ki pravi, da so na nedavni škofovski sinodi v Rimu povedali, da krščanstvo ni religija Knjige, je pravzaprav izjava rektorja lateranske univerze in papeževega zesnega prijatelja, škofa Salvatora Fisichella. Ta je izjavil, da za razliko od Judov in muslimanov kristjani nismo ljudje knjige, ampak besede. No, seveda je najbrž mislil z besedo kristjani rimske katoličane in najbrž tudi pripadnike vzhodnih (v rimskem žargonu sicer "defektnih") cerkva. S tem je prevzvišeni škof izrazil zelo nevarno stvar. Če bodo za te besede izvedeli muslimani, kar vsekakor bodo, in jih resno vzeli, lahko v muslimanskih državah nehajo obravnavati kristjane kot ljudi knjige, kar je lahko zelo nevarno. Zato bi predlagal prevzvišenemu škofu, da neha govoriti v imenu vseh kristjanov, in naj govori le v imenu svoje denominacije, torej rimske.

Za protestante, vsaj tiste, ki se imamo za biblične, je namreč Scriptura še vedno najvišje pravilo v stvareh vere in morale.

Sicer si lahko članek s spletnika Pyromaniacs preberete tudi tukaj.>>>>>>

Poročilo s sinode pa tudi tukaj. >>>>>>



Vsi sveti


Še en praznični dan. V koledarju piše, da je dan spomina na mrtve. V rimskokatoliških koledarjih in v koledarjih nekaterih protestantskih cerkva najdemo za današnji dan napisano vsi sveti. Včeraj sem na neki ameriški protestantski strani bral, da bi se kristjanom v teh dneh namesto noči čarovnic bolj spodobilo praznovati praznik vseh svetih. Kakorkoli, že omenjena noč je bila včeraj, ko smo pri nas obhajali dan reformacije. Nekateri, bolj "radikalni" protestanti se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo današnjega praznika in vseh tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak dragocen didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Naslednje vprašanje je, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v takratni korintski cerkvi, verne vsemu omenjenemu navkljub imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi.

Na tem mestu ne mislim dlakocepiti glede teh pojmov, ampak se bom posvetil tistim svetim, ki že uživajo nebeško blaženost. O njih govori 11. in začetek 12. poglavja pisma Hebrejcem. Seveda ne pripoveduje o njih z namenom, da bi k njim molili in se sklicevali na njihove zasluge, kot to počnejo v nereformiranih cerkvah, ampak nam jih daje za zgled, kot heroje vere.

Te lahko razdelimo v dve skupini. Prva je tista, o kateri med drugim pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34 SSP) Govori torej o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za skupino, ki z gledišča zunanjega sveta ni bila ravno uspešna, a kljub temu nič manj pomembna od prve. Preganjanje in mučeniška smrt kljub neprijetnostim in bolečinam, ki jih prinašata, ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

Zgornji zapis se nanaša na svete iz Stare zaveze. Odsihdob se je nabralo še veliko svetih, o katerih bi lahko avtor kakega podobnega pisma pisal tudi danes. Ti sveti so naš zgled. Uspeh nekaterih je viden že zdaj, pri drugih pa je videti, da so popolnoma neuspešni. Mučenci Neronovega ali Dioklecijanovega časa bi bili za zunanjega opazovalca popoln fiasko. V resnici je bil v mnogočem večji fiasko po tistem, ko so rimski imperatorji cerkev podržavili, njihovi nasledniki papeži pa še malo pozneje državo pocerkvenili.

Naš pogled na svetnike ni osrediščen v svetnikih samih, ampak v Kristusu: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.


31/10/2008

Milost: ponovno odkritje reformacije

Ko govorimo o reformaciji, se ponavadi spomnimo na Luthra, nekateri tudi na Calvina, Slovenci obvezno na Trubarja, sicer pa še na prodajo odpustkov, Sveto pismo v materinščini, poročene klerike, spor s papežem in še kaj. Redko pa se kdo spomni na milost, pojem, ki so ga reformatorji nanovo odkrili in osvetlili.

Seveda je treba priznati, da pojem milosti ni bil neznan niti predreformacijski rimski cerkvi, neznan pa ji ni niti danes, saj pravi zadnja od "šestih resnic" iz starih in novejših katekizmov, "da je milost za zveličanje potrebna". Vendar je ta resnica v predreformacijski in sedanji rimski cerkvi močno zamegljena, saj je prikazana tako, kot da je predvsem cerkev (poleg device Marije in svetnikov) delivka milosti, tako da je pojmovanje milosti v rimski cerkvi v dobršni meri mehanicistično: cerkev deli milost preko zakramentov in oznanjevanja besede.

Ampak, kaj sploh je milost? Po definiciji je milost nezaslužen Božji dar človeku. Milosti se torej, kar sem že večkrat poudaril, ne da plačati. V širšem smislu je npr. milost že to, da sploh smo. Kakorkoli, tukaj bi se osredotočil samo na odrešenjski vidik milosti. Martin Luther je bil zelo pobožen redovnik rimskokatoliške cerkve, ki je želel doseči Božjo milost z mnogimi "dobrimi deli". To je počel leta in leta. Bolj ko je opravljal dobra dela, manj je bil zadovoljen sam s sabo. Kaj je bilo tu narobe? Luther je, skladno s tem, kar je počela njegova cerkev, zamenjeval dve stvari: milost in dolžno izplačilo. Menil je, da lahko kupiš milost z opravljanjem dobrih del, oziroma, kot je napisal apostol Pavel:
"Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo." (Rim 4,4 SSP) Tu je torej napaka: Luther je hotel na nek način kupiti milost, kar je nesmisel, ker kupljeni dar ni več niti dar niti milost. To je trajalo tako dolgo, dokler ni naletel na stavek: "V njem (t. j. evangeliju, op. Dizma) se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere." (Rim 1,17 SSP) Ko je torej ob neki priložnosti naletel na ta stavek, mu je padlo breme, ki ga je težilo, z ramen. S tem je, tako si drznem reči, doživel svojo osebno reformacijo. Brez te ne bi mogel začeti reformacije na makro nivoju. In kaj je bilo to breme, ki ga je težilo? Šlo je za zelo staromoden pojem, ki mu pravimo greh in je danes izgnan nekam v kot. Danes, ko "smo tako pametni", pač ne moremo operirati s takimi zastarelimi pojmi. Seveda nam vsa ta pamet čisto nič ne pomaga pri izkoreninjanju zla vseh vrst, zločinov, revščine, lakote, gospodarskih kriz in drugih nevšečnosti. Mislim, da mi tega ni treba dokazovati, ker je povsod okrog nas. Greh torej obstaja, ne glede na to, koliko si ga kdo prizadeva izgnati iz zavesti ljudi. Greh je tisto v človeku, kar ga vleče v samodestruktivnost in končno v večno pogubo. Seveda pa tudi greh nima nujno zadnje besede. To ima Bog. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3, 16 SSP)

Ne glede na to, kakšen je v bistvu ta svet, obstaja možnost za padlega človeka. Tega se je, kot sem že napisal, nekoč zavedel tudi Martin Luther. Milost je tisto, kar je večje ter močnejše od greha in vse krivde, kot pravi pesem. Milost je v tem, da je Bog Oče poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa, da bi s svojo enkratno daritvijo na križu za večno odrešil tiste, ki verujejo. Pavel je to izrazil takole:
Tudi vas je oživil, ki ste bili mrtvi po prestopkih in grehih, v katerih ste nekdaj hodili po navadi tega sveta, po knezu oblasti v zraku, po duhu, ki deluje zdaj v sinovih nepokorščine; med katerimi smo tudi mi vsi nekdaj živeli v poželjivostih mesa svojega ter delali želje mesa in misli, in bili smo po naravi otroci jeze Božje, kakor tudi drugi. Bog pa, bogat v usmiljenju, zaradi velike ljubezni svoje, ki nas je ž njo ljubil, nas je, ko smo tudi bili mrtvi po grehih, oživil s Kristusom vred (po milosti ste rešeni) in ž njim vred obudil in posadil v nebesih v Kristusu Jezusu, da pokaže v prihodnjih vekih presilno bogastvo milosti svoje v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu. Kajti iz milosti ste rešeni po veri, in to ni iz vas, dar Božji je to; ne iz del, da se nihče ne hvali. (Ef 2,1-9 CHR)

Iz tega lahko na kratko potegnemo dvoje:

  1. V izhodišču smo vsi na istem. Nikogar ni, ki bi bil na boljšem in nikogar, ki bi bil na slabšem, "saj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 5,23 SSP)
  2. Bog je tisti, ki nas je, bogat v usmiljenju, pritegnil k sebi. Rešeni smo torej iz milosti, ki jo prejmemo kot Božji dar po veri, oziroma, kot pravi na drugem mestu: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP)
To je torej bistveno sporočilo, ki so ga reformatorji posredovali ljudem, sporočilo o Božji milosti, katere so deležni verni. Nek forumski znanec, rimski katoličan, je imel navado oponašati protestantom, da gre pri protestantizmu za oguljeno katolištvo. V bistvu ima prav, kajti reformatorji so z vere spihali ves tisočletni prah, ki se je nabral skozi stoletja, odpravili so vse tisto, kar je bila nagrmadila cerkev kot "zaklad vere", ves pozlačeni in posrebreni romp in pomp, s katerim je cerkev ljudem zastrla pogled na tisto zelo enostavno stvar, ki ji rečemo Božja milost. Pa še za zveličanje je potrebna, kar priznava tudi Rim.

Letošnja osrednja proslava ob dnevu reformacije


Letošnja osrednja proslava ob dnevu reformacije se mi je zdela dokaj v redu. Amerike se pri tovrstnih prireditvah ne da več odkriti. Lanski spodrsljaj s Hrenom se letos, seveda, ni ponovil.

Letošnji govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na proslavi pa se mi je sploh zdel najboljši od vseh dosedanjih govorov, kar smo jih lahko slišali na osrednjih proslavah ob tem prazniku. Mislim, da je predsednik zabil žebljico na glavico z mislijo, od kod je črpal Trubar moč za svoje veličastno delo:

"Tisto najmočnejše v jedru Trubarjevega dela je njegova krščanska etika, njegova globoka vernost in njegova etičnost. Trubar je prav zaradi tega vzel Luthrovo reformatorsko sporočilo zares. To ga je motiviralo pri njegovem ustvarjanju, to je dajalo veličino njegovemu delu. Hkrati pa ga je prav ta etična doslednost privedla do težav, ki jih je doživel v svoji domovini."


Dostop do celotnega predsednikovega govora je na tej povezavi.>>>>


Trubarjevo razodetje

Po prevodu Trubarjevega Abecednika je njegovo besedo od zdaj mogoče prebirati še v knjigi Trubarjevo razodetje - izbrana poglavja iz Poslednjega dela Nove zaveze 1577 (delo je izšlo pri Mladinski knjigi). Po besedah avtorja izbora, prevoda in komentarjev Mihaela Glavana je "skrajni čas, da se nam Trubar začne razodevati s svojo živo besedo, ki je tekoče berljiva sodobnemu bralcu"[...]


Več na spletnih straneh RTV SLO>>>>>>>

30/10/2008

Reformacijski rap



Ob poslušanju reformacijskega rapa želim vsem mimoidočim prijeten dan reformacije.


Verjetno

Kot je pred časom poročal Guardian, je Britanska humanistična organizacija sprožila kampanjo, da bi trideset londonskih rdečih avtobusov opremili z reklamnimi napisi z naslednjo vsebino: "Boga verjetno (probably) ni. Zatorej naj vas več ne skrbi in uživajte svoje življenje." Besedilo v izvirniku lahko preberete na povezavi.

Kakorkoli, gospe in gospodje iz omenjene organizacije imajo seveda pravico objavljati reklame, bi se pa malo pozabaval s prislovom verjetno (probably, lahko bi tudi rekli: "Najbrž.")

Moja žena je šla danes v trgovino, ko je ravno sijalo sonce, zato si je rekla: "Verjetno (probably ali najbrž) ne bo deževalo. Zakaj bi se obremenjevala z dežnikom?" In se ni obremenjevala. Med nakupovanjem se je vreme spremenilo in zunaj se je ulil dež. Poskus, da bi malo vedrila, ni ravno kazal posebnih obetov. Prisiljena si je bila kupiti še dežnik (čeprav jih ima že sedaj dovolj; namreč dežnikov).

Verjetno (probably, najbrž) je očitno prešibek argument, da bi potem lahko človek "užival" življenje, kakor bi sam hotel. Tisti verjetno tudi ni ravno toliko trden, da bi mu zagotavljal, da bo nekega dne lahko kupil dežnik. Pri Bogu se, za razliko od ženinega doživetja z obiskom nakupovalnega centra, ne kupuje in ne trguje, kajti Bog daje in to zastonj, čemer pravimo v krščanskem žargonu milost. O tej pa je bilo na tem spletniku že kar nekaj povedanega.


29/10/2008

Zgledi

Pri nas je zanimivo, da nas ves čas vztrajno bombardirajo z različnimi zgledi in modeli. Na področju medijev zadnje čase opevajo finske medije, pa tudi britanske. Sestavljavci nove vladne koalicije pravijo, da si bodo prizadevali, da bo postala naša nacionalna radijska in televizijska hiša takšna kot BBC, kjer menda vladajo visoki profesionalni kriteriji. Niso sicer povedali, s kakšnimi in katerimi vatli so merili te kriterije.

Da pa ni vse zlato, kar se v besedah politikov sveti, in da ima tudi BBC kakšne manj posrečene strani, si lahko preberemo na tej povezavi. Neokusno norčevanje iz starejših oseb, ki smo mu priča v tem zapisu res ni nekaj, kar bi si lahko želeli. Ampak, tudi to je BBC. Spoštovanim politikom se najlepše zahvaljujem za tak model, rekoč in pišoč: "Ne, hvala."


26/10/2008

Gre Dawkins še vedno skozi proces evolucije (prosto po Melanie Phillips)?

Melanie Phillips je britanska novinarka in pisateljica. Nedavno, točneje v torek, 21. t. m., se je v prostorih oxfordskega naravoslovnega muzeja udeležila debate med svetovno znanim biologom in oxfordskim profesor- jem Richardom Dawkinsom in malo manj znanim znanstvenikom, sicer matematikom Johnom Lennoxom, pri čemer naj omenim, da je John Lennox kristjan.

To ni bila prva tovrstna debata med obema učenjakoma. Prvič sta se pred časom soočila v osrčju ameriškega "Bible Belta", v Birminghamu (Alabama). Posnetek s tega srečanja si je možno ogledati na tej povezavi. Kakorkoli, Dawkins je imel tokrat poleg sebe enakovrednega sogovornika.

Na oxfordskem, torej njunem drugem, srečanju je Phillipsovo šokirala Dawkinsova uvodna izjava, ko je rekel: "A serious case could be made for a deistic God."

Se morda slavni biolog "razvija" v smer deizma?



Karkoli že se z njim dogaja, več o tem je v članku: Melanie Phillips, Is Richard Dawkins Still Evolving?>>>







25/10/2008

O gorčičnem zrnu in kvasu

Še drugo priliko jim je podal; rekel je: "Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah."
In povedal jim je spet drugo priliko: "Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo." (Mt 13, 31-33 SSP)

Zgornji priliki sta dokaj znani in večkrat omenjani, mnogokrat pa tudi, po mojem mnenju, napačno interpretirani. Obe se nanašata na isto temo, to je na nebeško kraljestvo. Obe govorita o rasti nebeškega kraljestva.

Mnogi ju razlagajo v smislu, da gre v teh prilikah za vidno cerkev, ki se je, istočasno, ko je rasla, tudi pokvarila. Seveda imajo, zgodovinsko gledano, zelo prav. Vendar, ali govorita omenjeni priliki ravno o tem?

Če pogledamo prvo priliko, ki se nanaša na rast gorčičnega grma, ki v resnici nikoli ni veliko kot drevo, ampak zelišče, ki zraste do človekove velikosti, bi utegnili imeti do neke mere prav. Stvar interpretirajo tako, da izhajajo pri razlagi prilike iz omembe ptic neba, ki simbolizirajo demonične sile. Sam menim, da je treba izhajati iz gorčičnega zrna, ki simbolizira zametek nebeškega kraljestva. Res se je vse skupaj začelo z majhno skupino ljudi. Ampak iz tega je zraslo nekaj več kot zelišče, torej drevo. Gre torej za zelo veliko skupino. Pri tem seveda ne smemo misliti, da bi ta prilika pomenila, da se bo nekega dne spreobrnil ves svet, kot naivno mislijo drugi. Na drevesu si spletajo gnezda ptice neba, torej demonične sile. To pomeni, da skušajo demonične sile škodovati Kraljestvu, niso pa njegov del, ampak tujek. Drevo simbolizira Kraljestvo, ptice pa niso niti drevo niti njegov sestavni del. S svojo prisotnostjo ga lahko umažejo z iztrebki, ne morejo pa mu resneje škodovati.

Tudi drugo priliko nekateri kristjani razlagajo v nasprotju s tem, kar pomeni. Najprej bom predstavil napačno razlago, nato pa jo bom ovrgel. Tako razlago ima npr. binkoštna-karizmatična The Full Life Study Bible.

Sklicujoč se na biblične reference v zvezi s kvasom, v katerih je kvas nekaj slabega, na primer tole: "Postrgajte torej stari kvas, da bodete novo testo, kakor ste opresni. Kajti tudi naše velikonočno jagnje je bilo darovano, Kristus: zato praznujmo ne v starem kvasu, tudi ne v kvasu hudobnosti in malopridnosti, temuč v presnini čistote in resnice." (1Kor 5,7.8 CHR) Po tej razlagi pomeni kvas v priliki nekaj, kar skisa testo in vse skupaj "pokvari." Moka naj bi simbolizirala začetno cerkev, ki jo je kvas pozneje pokvaril. Tudi v tem primeru imajo tovrstni razlagalci , zgodovinsko gledano, še kar prav, ampak ta eksegeza vseeno ne drži vode.

Jezus ni rekel, da je nebeško kraljestvo podobno moki, katero potem kvas predela ("pokvari)" ampak kvasu. Gre torej za čisto obraten pomen in vlogo kvasa. Če kvas simbolizira nebeško kraljestvo in hkrati nekaj, kar "kvari", mar je nebeško kraljestvo nekaj pokvarjenega? Gre torej za nekaj čisto drugega. Kvas v tej Jezusovi priliki simbolizira nebeško kraljestvo, moka pa svet. Nebeško kraljestvo deluje v svetu tako, da ga tiho in nevidno preobraža.