Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali:»Hozána!
Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja!
Hozána na višavah!« (Mr 11, 1-10 SSP)
Drugačnost je danes je ena od napopularnejših besed. Ampak, ko gledam drugačnost, ki jo reklamira svet, se mi zdi, da je zelo malo drugačna od kake druge drugačnosti, ki jo tudi reklamira svet. Seveda v drugem kontekstu. Svet reklamira lepe, zdrave in drzne. Seveda tudi bogate, ali vsaj premožne. Revije se šibijo pod težo glamurja, ki ga predstavljajo, zraven pa tudi pod težo čenč, ki jih posredujejo bombastičnih novic željnemu bralstvu. Da bi si olajšali vest, na drugem mestu pišejo o trpljenju ljudi, ki imajo »manj sreče« od tistih, ki sem jih prej omenil.
Jezus si je privoščil drugačno drugačnost, kot jo pozna in ji ploska svet. Ko je nekaj dni pred sramotno smrtjo na golgotskem križu prišel v Jeruzalem in ga je ljudstvo željno čakalo, ker je pričakovalo prihod Božjega kraljestva po merilih tega sveta, je v mesto prijezdil na oslu. Osel pa ni ravno žival, na kateri bi jezdili kralji tega sveta. Kar na smeh mi gre, če si predstavljam britansko kraljico, ki se slavnostno pripelje v London z yugom, ali pa rimskega škofa Benedikta XVI., ki bi se pripeljal v Vatikan v stoenki. To bi bila lahko kolikor toliko ustrezna primerjava. Božji Sin je imel drugačne kriterije od tega sveta. Ravno zato so mu ljudje, ki so mu v dogodku, ki ga opisuje gornji odlomek iz evangelija najprej klicali: »Hozána,« čez nekaj dni pa: »Križaj ga!« (prim. Mr 15,13.14) Ravno zato, ker je poznal resnično naravo človeka, je Kristus povsem zanemaril zunanji vtis. On hoče pritegniti ljudi s svojo osebnostjo, ne z bliščem, še najmanj z religioznim bliščem. Blišč potrebuje svet. Binkoštniški teolog Daniel Brkič je nekoč zapisal: »Krščanstvo je veliko zato, ker temelji na križu, ne pa na kroni.«
Izvirno krščanstvo je v bistvu kontrakulturno, kar pomeni, da nastopa proti vrednotam prevladujoče kulture tega sveta in jih izziva. Vrednote »mladih in lepih, bogatih in drznih« tu nimajo kaj iskati. Friedrich Nietzsche se je tega zelo globoko zavedal, zato je napadal krščanstvo. Še posebej ga je motila tista izvedba krščanstva, ki je bila bolj dosledna in se je sklicevala na križ, ne pa na krono, in je postavljala v ospredje ponižnega Kralja na oslu, ne pa kraljev s kronami, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar ljubi svet. Taka drža pa pri večini nikoli ni bila popularna in tudi nikoli ne bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar