28. junij 2008

Pavlovo leto

Rimska cerkev pričenja danes, 28. junija 2008, leto svetega Pavla. Leto bodo obhajali v spomin na njegovo domnevno 2000. obletnico rojstva, zaključili pa ga bodo 29. junija 2009.

Kot lahko preberemo v sporočilu na povezavi, bodo leto apostola Pavla celo obogatili s posebnimi odpustki, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar je sv. Pavel ves čas učil: odrešenju sola fide (samo po veri).

Poleg tega priporočajo tudi zbiranje kipov in slik apostola Pavla, o čemer lahko berete na tej povezavi. Ne vem sicer, kaj bi rekel Pavel ob vnemi po zbiranju podob, katerih češčenja ni nikjer priporočal in ga tudi ne bi priporočal, ampak ravno nasprotno. Bojim se, da bo na koncu vse skupaj izpadlo nekako po tisti shakespearovski: "Veliko hrupa za nič."

Zanimivo se mi zdi, da obhajajo Pavlovo leto ravno v času, ko obhajamo v protestantskem svetu in širše dve pomembni obletnici: na Slovenskem Trubarjevo leto 2008, v svetu pa bo leto 2009 Calvinovo leto (petstoletnica rojstva). Oba reformatorja, Primož Trubar in Jean Calvin, sta bila pristna slednika Pavlovega nauka. Gre morda za namerno prekrivanje teh dveh obletnic s strani Rima, ali za naključje? Morda pa gre za dodatno poudarjanje povezanosti apostola narodov z velikimi reformatorji? Recimo, da je tako.

Vsem, ki to berete, torej želim torej blagoslovljeno Pavlovo leto. Naj končam s Pavlovimi besedami: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3, 22-24)



22. junij 2008

Nauk Uzijeve življenjske zgodbe

Uzija (Azarja) je bil eden tistih Judovih kraljev, o katerih pravi Božja beseda: "Delal je, kar je prav v GOSPODOVIH očeh." (1Krn 26,4 SSP), pa vendar je pozneje storil nekaj takega, česar ne bi smel:

"Ko pa je postal mogočen, se je njegovo srce prevzelo, da je ravnal pogubno. Izneveril se je GOSPODU, svojemu Bogu, in je šel v GOSPODOV tempelj, da bi na kadilnem oltarju opravil kadilno daritev." (2Krn 26,16)

Ko gre vernim dobro, oziroma, ko "postanejo mogočni", kot je bilo v primeru kralja Uzija (lahko tudi malo manj), se rado zgodi, da se izneverimo, zaradi česar nas mora Bog preusmeriti nazaj na svojo pot. V Uzijevem primeru je kot vzgojno sredstvo uporabil gobavost, ki je bila na glasu kot bolezen, ki je ob vseh tegobah, katere je prinašala, bolniku nakopala tudi neprijeten status nečistega, zaradi česar je moral živeti ločeno od drugih ljudi (kar je imelo tudi povsem praktične razloge)... To je bilo najbrž kar hudo ponižanje za kralja Uzija... Toda, gledano s stališča večnosti, je imelo najbrž pozitiven učinek.


Več o Uziju >>>





17. junij 2008

Zakaj je Bog izbral Abrahama?

V mojo elektronsko pošto redno zaide tudi kakšno nenaročeno sporočilo s krščansko vsebino. V to skupino sodijo sporočila ameriškega binkoštnega pastorja Scotta Phillipsa. Ponavadi jih brišem, zadnjič pa me je zanimiv naslov spodbudil, da sporočilo preberem. Ker omenjeni pastor objavlja ista sporočila tudi na svojem spletniku, posredujem povezavo: KLIK>>>.

Naslov prispevka je Zakaj je Bog izbral Abrahama?

Odgovor, ki ga podaja avtor, je tako arminijanski in pelagijanski, da skoraj ne more biti bolj.

Bog naj bi izbral Abrahama:

1. Ker je bil Abraham sposoben živeti življenje vere.

2. Ker je bil poslušen.

3. Zaradi pomnoževanja vere.

ad 1) Tole je tako povedano, kot da je bil Abraham sposoben sam po sebi in iz sebe živeti življenje vere. Zasluga gre torej Abrahamu. Bog je samo ugotovil, kakšen fant od fare je tale Abraham, zato ga je izbral. Bog torej izbere dobre dečke.

ad 2) Abraham je imel po Scottu Phillipsu še eno kvaliteto: to je poslušnost. Bog je izbral Abrahama, ker je bil le-ta poslušen. Gre za še eno naravno kvaliteto in Abrahamovo dobro lastnost, ki je bila Bogu všeč.

ad 3) S tretjim se v glavnem strinjam.

Sveto pismo ne pravi, da je Abraham sam proizvedel svojo vero, temveč, da "jo je bil prejel" ( prim. Rim 4,11 ). Prejel pa jo je bil od Boga. Abraham je torej veroval vero, ki jo je prejel od Boga. Poslušnost je bila le posledica te vere. Božja beseda pravi na drugem mestu glede našega odrešenja: "Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar." (Ef 2, 8 SSP) Opravka imamo z naslednjim zaporedjem: milost -> vera (= sredstvo, po katerem prejmemo milost) -> odrešenje. Zgodba pa se ne konča na tej točki, ampak ima nadaljevanje v delih, ki so posledica, oziroma sad vere, oziroma, kakor je pisano: "Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Kristusu Jezusu za dobra dela; zanje nas je Bog vnaprej pripravil, da bi v njih živeli." (Ef 2,10 SSP) Bog je torej tisti, ki deluje v nas in preko nas, ne pa mi sami, oziroma "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13 SSP)

Arminijansko pojmovanje, da je Bog izvolil Abrahama, ker je v njem videl določene kvalitete, je torej na zelo trhlih nogah. Abraham je bil izvoljen v skladu z Božjo suvereno voljo, ne pa zaradi svojih osebnostnih lastnosti.