07. julij 2008

Kánoni dordrechtske sinode

Kánoni dordrechtske sinode sodijo, poleg Belgijske (nizozemske) veroizpovedi in Heidelberškega katekizma, med tri temeljna uradna veroizpovedna besedila, ki so jih sprejele reformirane cerkve nizozemskega porekla.

Reformacija na Nizozemskem, ki je sovpadala z osvobodilno vojno proti Španiji (1567-1648, z vmesnim premirjem od 1609-1621), je imela v največji meri izrazito kalvinistični značaj. Vso stvar pa je kmalu zapletel Jacob Harmsen, ki je bolj znan po svoji latinizirani obliki priimka Arminius, oziroma, če ga malo podomačimo, Jakob Arminij (1560-1609). Študiral je na univerzi v Ženevi, kjer je bil pod vplivom Calvinovega naslednika Teodorja Beza. Nato si je privoščil daljše potovanje po Italiji, leta 1588 pa je bil v Amsterdamu ordiniran za pridigarja. Kmalu zatem je začel izražati prepričanja, ki so bila drugačna od kalvinskih. Tu mislim predvsem na vprašanje svobodne volje in vnaprejšnje določitve (predestinacije) posameznika. Arminij je užival zaščito visokih državnih funkcionarjev, zato mu je uspelo priti na profesorski položaj na teološki akademiji v Leidenu. Arminijev nastop je povzročil veliko teološko kontraverzo in razkol znotraj nizozemske reformirane cerkve. Vse to se je nadaljevalo še po Arminijevi smrti leta 1609.

Leta 1610 so se Arminijevi pristaši, ki so se imenovali remonstranti, zbrali v mestu Gouda, kjer so sprejeli dokument, izražen v petih točkah, imenovan Pet remonstrantskih členov. Ker so remonstranti uživali vladno podporo, njihovim nasprotnikom ni uspelo sklicati državne sinode, na kateri bi razrešili teološki problem, ki je razdvojil nizozemsko cerkev.

Ko je nizozemski državni namestnik (stadhouder), princ Mavricij Hessenski, podprl kalvinsko stran, je le-tej uspelo 13. novembra 1618 sklicati sinodo v mestu Dordrecht, kjer so izdelali odgovor na Pet remonstrantskih členov, ki je hkrati postal normativni akt nizozemske reformirane cerkve. Sinode so se udeležili tudi predstavniki cerkva iz Anglije, Škotske, Volilne Pfalške, Hessenske, Švice, Wetteraua (danes del Hessenske), Ženeve (tedaj samostojne) ter Bremna in Emdna. Pri tem je treba povedati, da se sklepi sinode, izraženi v Dordrechtskih kánonih, niso nanašali na reformirano cerkev nasploh, ampak le na nizozemsko cerkev. Na dordrechtski sinodi so tudi revidirali Belgijsko (nizozemsko) veroizpoved, ki jo je že davnega 1561. leta sestavil Valonec Guy de Brès in jo imamo tudi prevedeno v slovenščino. Sinoda je svoje delo končala 9. maja 1619.

Kánoni dordrechtske sinode so bili izvirno napisani v latinščini in se delijo na pet poglavij, pri čemer sta tretje in četrto poglavje združeni. Vsako od navedenih poglavij pomeni odgovor na enega od remonstrantskih členov. Sklepni del na koncu ni sestavni del kánonov.

Dostop do Kánonov dordrechtske sinode >>>>>>>>>>>>



05. julij 2008

Ostre besede

Če te torej tvoja roka ali noga pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš pohabljen ali hrom v življenje, kakor da imaš obe roki ali nogi in si vržen v večni ogenj. In če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v življenje, kakor da imaš obe očesi, a si vržen v peklensko dolino ognja. (Mt 18,8.9 SSP)

Tale odlomek za tiste, ki ga ne razumejo, oziroma ga dobesedno razumejo, najbrž videti zelo krut. Eden takih dobesednih razlagalcev je bil cerkveni oče in začetnik kar nekaj zmot in herezij Origen. Ker si je te besede dobesedno razlagal, se je dal skopiti.

V resnici stvari niso tako strašne, kot so videti. Gospod svari svoje pred lahkomiselnostjo. Greh je ponavadi zelo vabljiv sadež. Če ne bi bilo tako, ne bi bil privlačen. Zato smo v tem odlomku spodbujeni, da se umaknemo priložnostim za greh. vsakdo najbolj sam pozna svoje šibke točke: kdor je npr. nagnjen k alkoholu, ali pa je ozdravljeni alkoholik, ta se zagotovo ne bo motal po gostilnah, oziroma si doma ne bo delal zalog alkoholnih pijač. Kdor ima preveč kilogramov in se ne more zlahka odpovedati slaščicam, najbrž ne bo silil v slaščičarno, ali si kupoval čokolado na kilograme. Isto pravilo velja tudi za druge primere.

v greh nas vabijo različne priložnosti. Prostovoljno in lahkomiselno izpostavljanje takim priložnostim pa seveda ni dobro. Zato se je modro in koristno takim priložnostim odpovedati. Ravno za to gre pri zgornjem odlomku.