07. julij 2008

Kánoni dordrechtske sinode

Kánoni dordrechtske sinode sodijo, poleg Belgijske (nizozemske) veroizpovedi in Heidelberškega katekizma, med tri temeljna uradna veroizpovedna besedila, ki so jih sprejele reformirane cerkve nizozemskega porekla.

Reformacija na Nizozemskem, ki je sovpadala z osvobodilno vojno proti Španiji (1567-1648, z vmesnim premirjem od 1609-1621), je imela v največji meri izrazito kalvinistični značaj. Vso stvar pa je kmalu zapletel Jacob Harmsen, ki je bolj znan po svoji latinizirani obliki priimka Arminius, oziroma, če ga malo podomačimo, Jakob Arminij (1560-1609). Študiral je na univerzi v Ženevi, kjer je bil pod vplivom Calvinovega naslednika Teodorja Beza. Nato si je privoščil daljše potovanje po Italiji, leta 1588 pa je bil v Amsterdamu ordiniran za pridigarja. Kmalu zatem je začel izražati prepričanja, ki so bila drugačna od kalvinskih. Tu mislim predvsem na vprašanje svobodne volje in vnaprejšnje določitve (predestinacije) posameznika. Arminij je užival zaščito visokih državnih funkcionarjev, zato mu je uspelo priti na profesorski položaj na teološki akademiji v Leidenu. Arminijev nastop je povzročil veliko teološko kontraverzo in razkol znotraj nizozemske reformirane cerkve. Vse to se je nadaljevalo še po Arminijevi smrti leta 1609.

Leta 1610 so se Arminijevi pristaši, ki so se imenovali remonstranti, zbrali v mestu Gouda, kjer so sprejeli dokument, izražen v petih točkah, imenovan Pet remonstrantskih členov. Ker so remonstranti uživali vladno podporo, njihovim nasprotnikom ni uspelo sklicati državne sinode, na kateri bi razrešili teološki problem, ki je razdvojil nizozemsko cerkev.

Ko je nizozemski državni namestnik (stadhouder), princ Mavricij Hessenski, podprl kalvinsko stran, je le-tej uspelo 13. novembra 1618 sklicati sinodo v mestu Dordrecht, kjer so izdelali odgovor na Pet remonstrantskih členov, ki je hkrati postal normativni akt nizozemske reformirane cerkve. Sinode so se udeležili tudi predstavniki cerkva iz Anglije, Škotske, Volilne Pfalške, Hessenske, Švice, Wetteraua (danes del Hessenske), Ženeve (tedaj samostojne) ter Bremna in Emdna. Pri tem je treba povedati, da se sklepi sinode, izraženi v Dordrechtskih kánonih, niso nanašali na reformirano cerkev nasploh, ampak le na nizozemsko cerkev. Na dordrechtski sinodi so tudi revidirali Belgijsko (nizozemsko) veroizpoved, ki jo je že davnega 1561. leta sestavil Valonec Guy de Brès in jo imamo tudi prevedeno v slovenščino. Sinoda je svoje delo končala 9. maja 1619.

Kánoni dordrechtske sinode so bili izvirno napisani v latinščini in se delijo na pet poglavij, pri čemer sta tretje in četrto poglavje združeni. Vsako od navedenih poglavij pomeni odgovor na enega od remonstrantskih členov. Sklepni del na koncu ni sestavni del kánonov.

Dostop do Kánonov dordrechtske sinode >>>>>>>>>>>>



Ni komentarjev: