29/11/2008

1. adventna nedelja

Tako. Pa smo spet na pragu adventa. Kot sem že večkrat na različnih mestih poudaril, mi je tradicionalni cerkveni koledar všeč. Tistim kristjanom, ki nad mojim "tradicionalizmom" niso navdušeni, moram povedati, da se s z uporabo tega didaktičnega pripomočka ves čas učim verskih resnic krščanske vere in podoživljam dogodke odrešenjske zgodovine. Sicer pa vsi kristjani živimo v nenehnem adventu, torej v pričakovanju Jezusovega drugega prihoda. Vse naše dejanje in nehanje in vse, kar se oznanja v cerkvenem letu, je del tega adventa. Razlika je le v poudarkih.

Zima je zaspan čas z dolgimi dnevi in kratkimi nočmi. Ker je zunaj hladno, se človek zadržuje v hiši, na toplem. To pa deluje še posebej uspavalno. Za kristjana so zelo dobro dramilo naslednje besede apostola Pavla: "Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči." (Rim 13,11.12 SSP) Apostol nas vabi v zarjo novega jutra, ki je pred nami. Živimo v času, ki ga je Nenad Vitorović poimenoval podaljšani čas, to je obdobje med križem in Jezusovim drugim prihodom, ki se nezadržno približuje. Zato Pavel spodbuja Božje ljudstvo, da odvrže dela teme in si nadene orožje luči.

To zadnje zveni tako militaristično, da potrebuje dodatno pojasnilo. Kot nas sv. Pavel uči na drugem mestu, se nam ni "vojskovati [...] zoper kri in meso, ampak zoper poglavarstva, zoper oblasti, zoper svetovne mogočnike te teme, zoper duhovne vojske hudobnosti v nebeških prostorih." (Ef 6, 12 CHR) Zoper take pa ne zaležejo meči, puške ali patrie. Kristjani ponavadi ravnamo narobe, ko se vehementno zaganjamo zoper "kri in meso", torej zoper ljudi iz krvi in mesa. Naš boj se mora biti zoper duhovne sile, ne zoper soljudi. Seveda nas popelje Pavel tudi v arzenal z orožjem, ko nam pravi: "Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati." (Ef 6,13) V vrstici 14 začne naštevati orožja, zraven pa nam poda še kratka navodila za uporabo: "Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda." (Ef 6,14-17) Tu je našteto povsem drugo orožje in oprema, kot smo ju vajeni v vsakdanjem življenju. Če smo pozorni, bomo opazili, da so vsi kosi orožja in opreme, razen enega, namenjeni obrambi, oziroma zaščiti. Tisti preostali kos je meč, kot edino napadalno orožje, meč pa je v našem primeru Božja beseda. O tej je na drugem mestu rečeno: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12 SSP) Res je, Božja beseda dela v izvoljenih nepredstavljivo spremembo. Ampak o tem kdaj drugič. Proti koncu pa nas Pavel spodbuja: "Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete." (Ef 6,18 SSP)

Res je, zdaj ni čas za uspavanost.


24/11/2008

Zapozneli odmev dneva reformacije

Danes sem med brskanjem po spletnikih z reformirano vsebino naletel na spletnik z naslovom Basilica. Na začetku je pritegnila mojo pozornost podoba v glavi spletnika, ki prikazuje gotsko cerkev v gozdu stolpnic. Nato pa je moj pogled zdrsnil navzdol, na članek Petra Escalanteja, z naslovom Welcome to Basilica.

Že na začetku članka se omenja dan reformacije kot praznik v Sloveniji, "lepi in kozmopolitski majhni državi". Članek tudi omenja kratko ter burno zgodovino reformacije in protireformacije na Slovenskem in seveda Primoža Trubarja. Avtor seveda ne pozabi na "stranski produkt" Trubarjevega delovanja, torej na začetek književnosti v ljudskem jeziku. Glede tega primerja Trubarja z Luthrom in Cranmerjem. Avtor članka je pohvalil hvaležnost slovenske države do reformacijskega gibanja, pa tudi negovanje zgodovinskega spomina pri Slovencih.

Zelo lepo napisano. Tako rekoč prelepo, da bi bilo čisto res. Gre pač za malce idealizirano podobo. Ampak, nič hudega. Tudi tako se gradi razpoznavnost naše države, o kateri je toliko govora.

Peter Escalante, Welcome to Basilica>>>>>


12/11/2008

Dar vere (avtor: Angus Stewart)

S prižnic mnogih cerkva se pogosto slišijo izjave, kot je ta: »Bog bo storil vse, kar je mogoče, da bi nas spodbudil, da bi izbrali pravo stvar.« Če je to res, zakaj je potem Bog sklenil, da mnogi nikoli ne slišijo evangelija? Zakaj je potem od vekomaj »določil« lažne učitelje, da v mnogih cerkvah oznanjajo lažen evangelij (cf. Jud 1,4)? Kako sploh poteka spodbujanje ljudi, da bi verovali? Zakaj je Bog faraonu zakrknil srce (cf. 2 Mz 4,21), če pa ga je hotel spreobrniti? Kaj je hotel povedati Pavel, ko je napisal: »Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče?« (Rim 9,18 SSP)[...]

Dostop do celotnega besedila >>>>>>>

11/11/2008

Kalvinizem : Arminijanstvo

Na spodnji povezavi je zanimiva debata med zastopnikoma dveh različnih pogledov, kalvinskega in arminijanskega. Kalvinski pogled zastopa popolno Božjo suverenost in predestinacijo, arminijanski pa svobodno voljo posameznika.

V debati predstavlja Angus Stewart (Covenant Protestant Reformed Church Ballymena, Severna Irska), kalvinski pogled, Timothy Ramsay (Word of Faith Christian Centre) pa arminijanskega.

Debata traja približno uro in pol.

Dostop do debate na Youtube >>>>>>>>>>>>

08/11/2008

Vinko Ošlak o tem, kako uspešno je bilo Trubarjevo leto

Trubarja se je mogoče spominjati v skladu z duhom, ki mu je sam pripadal in mu služil, ali pa v nasprotju z njim. Trubar v sredo svojega življenja in delovanja ni postavljal ne sebe ne svoje ožje verske skupnosti in ne svojega naroda, ampak Jezusa Kristusa in njegovo kraljestvo. Ker je iskal najprej nebeško kraljestvo in njegovo pravico, je bila njemu in vsem Slovencem do danes navržena prva slovenska knjiga, presenetljivo zgodnji prevod Nove zaveze in nato vse Biblije v jezik, ki je komaj šele dobil svoj črkopis; poimenovanje in zavedanje naroda, ki presega prejšnjo pokrajinsko, narečno in pripadnostno razdeljenost, kar vse je osnova današnje slovenske narodne in državne samostojnosti. Ko bi postavljal v središče jezik in pismenstvo, bi bil zgolj jezikoslovec in pisatelj. Ko bi postavljal tja narod, bi bil zgolj nacionalist. Ko bi se omejeval na cerkvenost in reformacijo, bi bil zgolj klerik. Kdor torej danes postavlja v središče spomina na Primoža Trubarja katero koli od navrženih stvari, pa naj bo ta za Slovence še tako pomembna, ne pozna Trubarja in njegovega poslanstva, ker ne pozna tistega, za katerega je hotel Trubar pridobiti svoje ljubljene rojake, Jezusa Kristusa, ki nam je po Trubarjevi zaslugi spregovoril tudi po slovensko.

(Delo, 5. 11. 2008)


03/11/2008

Še post scriptum k Vrnite se, izgubljeni

Danes sem preveril in ugotovil, da povezava do prispevka na spletniku administratorja Foru- mov RKC ne deluje več, ker je avtor prispevek umaknil.

Zaenkrat pa se ga še da prebrati na forumih RKC.

Vprašanje pa je, kako dolgo še.


02/11/2008

Vrnite se, izgubljeni

"Vrnite se, izgubljeni," so besede, s katerimi rimska cerkev stoletja vabi v občestvo z "apostolskim sedežem" vse tiste, ki smo od nje kakorkoli ločeni, najsi gre za pravoslavne, protestante ali še kakšno drugo skupino. Potem je prišel drugi vatikanski koncil in rimska vabila so postala drugačna, bolj ekumenska in sodelovalna. Seveda je ta pripravljenost na dialog implicite vsebovala tudi bolj ali manj tiho povabilo v "polno občestvo" z rimskim sedežem.

Včeraj pa me je presenetil zapis administratorja forumov Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem, v katerem vabi izgubljene protestante v smislu preddrugovatikanskega: "Vrnite se, izgubljeni." Vabilo je objavil tudi na svojem spletniku in se ga da prebrati tukaj. Kar je objavil na spletniku, je njegova stvar. Če pa isto objavi na Forumih RKC, kjer je administrator, je zadeva bolj kočljiva. Seveda forumi niso nekaj uradnega, na njih lahko sodeluje vsakdo. Mnenje na forumu RKC na Slovenskem, ki ga poda administrator, pa ni mnenje nekega Jakca ali Micke. Človek sme od njega upravičeno pričakovati, da bo izražal mnenja institucije, ki ga je postavila.

Sporočilo, ki ga je napisal administrator Forumov RKC pa ima tudi skrajno žaljiv in strupeno sovražen začetek: "Škof (le od kje si drzne jemati pravico do takega naziva?!) Geza Erniša..." Geza Erniša bi torej moral vprašati njega, administratorja Forumov RKC, ki je študent teologije, ali si sme jemati pravico do nekega naziva ali ne. Sama beseda škof (episkopos) pomeni nadzornika ali predstojnika. Episkopoi se omenjajo v Novi zavezi izmenično s presbyteroi (starešine), kar pomeni, da je šlo v začetku v cerkvi za poimenovanje iste funkcije, pozneje pa so začeli imenovati glavnega prezbiterja v neki lokalni cerkvi episkopos. V času, ko so posamezne krajevne cerkve imele sto ali nekaj sto vernih, so bili prezbiterji do škofa v podobnem razmerju kot npr. danes rimskokatoliški kaplani do župnika. S tem da je bilo prezbiterjev več, kot danes kaplanov, seveda. To še ni bil čas velikih škofij in prelatov.

Kakšno in katero titulo bo neka cerkev dala svojemu predstojniku ni stvar administratorja Forumov RKC niti administratorjeve nadrejene institucije, torej RKC, ampak stvar tiste cerkve, ki nazive podeljuje, v našem primeru torej Evangeličanske cerkve A.V. na Slovenskem. Če pa je pojmovanje škofovstva v evangeličanski cerkvi drugačno od rimskega, to spet ni stvar rimske, ampak evangeličanske cerkve. Četudi bi si npr. budisti za svojega predstojnika omislili naziv škof, je to njihova stvar, ne stvar rimskih katolikov ali kogarkoli drugega.

Rimski se pri svojem "prav", ko polemizirajo z drugimi, najbolj zanašajo na zgodovinsko kontinuiteto od apostolskih časov do danes. Ampak na isto kontinuiteto se sklicujejo tudi pravoslavni. Pri svojem zagovarjanju tega, da imajo oni edini prav, niso nič manj goreči od svojega zahodnega dvojčka. Opozoril bi na pismo grškega metropolita Serafima iz Pireja, v katerem pravi imenuje rimske za heretike in jih vabi v občestvo "edine svete pravoslavne katoliške in apostolske cerkve". O tem se lahko prepričamo tukaj. Kontinuiteta - da. Ampak ne za ceno tega, da vsakih toliko nekaj dodaš k "zakladu vere." V tem primeru je treba to kontinuiteto prekiniti.

Sam na tem mestu nikogar ne vabim v katerokoli cerkev. Vsakogar pa vabim v živo občestvo s Kristusom kot osebnim Odrešenikom. Ko bo prišel v to občestvo, bo prej ali slej odkril tudi ustrezno cerkveno občestvo, ki se mu bo pridružil.


01/11/2008

Rim in Božja beseda

Danes sem po nekaj dneh spet odklikal na spletnik Pyromaniacs, ki je po mojem eden najboljših krščanskih spletnikov. Takoj sem se ustavil pri članku The Bedock of Reformation, ki ga je napisal eden od sodelavcev spletnika, Dan Phillips. Phillips je napisal ta prispevek , sklicujoč se na članek v National Catholic Reporterju z naslovom Synod: Christianity not a 'Religion of the Book'.

Naslov, ki pravi, da so na nedavni škofovski sinodi v Rimu povedali, da krščanstvo ni religija Knjige, je pravzaprav izjava rektorja lateranske univerze in papeževega zesnega prijatelja, škofa Salvatora Fisichella. Ta je izjavil, da za razliko od Judov in muslimanov kristjani nismo ljudje knjige, ampak besede. No, seveda je najbrž mislil z besedo kristjani rimske katoličane in najbrž tudi pripadnike vzhodnih (v rimskem žargonu sicer "defektnih") cerkva. S tem je prevzvišeni škof izrazil zelo nevarno stvar. Če bodo za te besede izvedeli muslimani, kar vsekakor bodo, in jih resno vzeli, lahko v muslimanskih državah nehajo obravnavati kristjane kot ljudi knjige, kar je lahko zelo nevarno. Zato bi predlagal prevzvišenemu škofu, da neha govoriti v imenu vseh kristjanov, in naj govori le v imenu svoje denominacije, torej rimske.

Za protestante, vsaj tiste, ki se imamo za biblične, je namreč Scriptura še vedno najvišje pravilo v stvareh vere in morale.

Sicer si lahko članek s spletnika Pyromaniacs preberete tudi tukaj.>>>>>>

Poročilo s sinode pa tudi tukaj. >>>>>>



Vsi sveti


Še en praznični dan. V koledarju piše, da je dan spomina na mrtve. V rimskokatoliških koledarjih in v koledarjih nekaterih protestantskih cerkva najdemo za današnji dan napisano vsi sveti. Včeraj sem na neki ameriški protestantski strani bral, da bi se kristjanom v teh dneh namesto noči čarovnic bolj spodobilo praznovati praznik vseh svetih. Kakorkoli, že omenjena noč je bila včeraj, ko smo pri nas obhajali dan reformacije. Nekateri, bolj "radikalni" protestanti se najbrž ne bodo strinjali z menoj, ko pravim, da je prav, da se tudi mi spominjamo današnjega praznika in vseh tistih, katerih duše so, kot slikovito pravi Sveto pismo, v Abrahamovem naročju in že uživajo blaženo zrenje Boga. Spet drugi bodo rekli, da se lahko svetih spominjamo vsak dan, tretji pa, da se bo blaženo zrenje začelo šele ob koncu časov, ob Kristusovem drugem prihodu. Tem zadnjim lahko povem, da se z njimi ne strinjam, onim drugim (in prvim) pa naj ponovim, da zame koledar ni taka svetinja, da brez njega ne bi mogel živeti, ampak dragocen didaktični pripomoček, ki mi po eni strani pomaga, da določenih lekcij ne ponavljam po nepotrebnem, in da ne izpustim tistih, ki jih je dobro in zdravo predelati. Toliko za uvod.

Naslednje vprašanje je, kdo sploh so sveti, oziroma svetniki in svetnice. Tu prihaja do razkoraka med Biblijo in našim običajnim, vsakdanjim žargonom, ki je ostanek predreformacijske, oziroma nereformirane cerkve. V bibličnem jeziku so sveti vsi kristjani, torej ne le pokojni. Apostol Pavel, ki je v svojem prvem pismu Korinčanom močno grajal zlorabe, nered in hude prestopke, ki so se dogajali v takratni korintski cerkvi, verne vsemu omenjenemu navkljub imenuje sveti. Sveto je po definiciji nekaj, kar je izvzeto iz vsakdanje rabe in namenjeno (posvečeno) za poseben namen. Enako je kristjan nekdo, ki sicer živi v svetu, a je hkrati posvečen Bogu. Zato bi za svete, ki so odšli s tega sveta, lahko bržkone bolj upravičeno rekli blaženi.

Na tem mestu ne mislim dlakocepiti glede teh pojmov, ampak se bom posvetil tistim svetim, ki že uživajo nebeško blaženost. O njih govori 11. in začetek 12. poglavja pisma Hebrejcem. Seveda ne pripoveduje o njih z namenom, da bi k njim molili in se sklicevali na njihove zasluge, kot to počnejo v nereformiranih cerkvah, ampak nam jih daje za zgled, kot heroje vere.

Te lahko razdelimo v dve skupini. Prva je tista, o kateri med drugim pravi: "Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih. Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli, silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume." (Heb 11, 32-34 SSP) Govori torej o herojskih dejanjih in uspehih, ki so jih ti ljudje izvedli v moči vere. Ampak avtor se ne zaustavi pri tej skupini. Obstaja še druga skupina: "Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo. Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje. Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah." (Heb 11, 32-38) Gre za skupino, ki z gledišča zunanjega sveta ni bila ravno uspešna, a kljub temu nič manj pomembna od prve. Preganjanje in mučeniška smrt kljub neprijetnostim in bolečinam, ki jih prinašata, ne pomenita neuspeh. Tudi naš posvetni pesnik Cene Vipotnik je to vedel in v Pesmi svitanici napisal: "Kar je velikega, rodi trpljenje."

Zgornji zapis se nanaša na svete iz Stare zaveze. Odsihdob se je nabralo še veliko svetih, o katerih bi lahko avtor kakega podobnega pisma pisal tudi danes. Ti sveti so naš zgled. Uspeh nekaterih je viden že zdaj, pri drugih pa je videti, da so popolnoma neuspešni. Mučenci Neronovega ali Dioklecijanovega časa bi bili za zunanjega opazovalca popoln fiasko. V resnici je bil v mnogočem večji fiasko po tistem, ko so rimski imperatorji cerkev podržavili, njihovi nasledniki papeži pa še malo pozneje državo pocerkvenili.

Naš pogled na svetnike ni osrediščen v svetnikih samih, ampak v Kristusu: "Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka. Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola." (Heb 12, 1.2 SSP) Avtor Pisma Hebrejcem nas ne spodbuja, naj se osredotočamo na svetnike, ampak na Kristusa. Svetniki, ki že uživajo blaženost pa so naš zgled za uspešno življenje v Kristusu, ki se bo nadaljevalo z blaženim gledanjem.