31. december 2008

Ob menjavi leta


Trubarjevo leto 2008 se izteka. V njem je bilo zelo veliko govora o našem velikem reformatorju, vendar je prevladovala izrazito redukcionistična govorica. v glavnem se je govorilo o Trubarju kot očetu slovenskega knjižnega jezika in uporniku zoper rimski despotizem, prav malo pa se je poudarjal vir, iz katerega je črpal Trubar. Ta vir je bila Trubarjeva trdna vera v Boga, ki je bogat v usmiljenju. Ena redkih izjem pri tem je bil govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob dnevu reformacije.

Tudi predstavniki cerkve, kateri je pripadal Trubar, so bolj malo govorili o tej, recimo ji vertikalni komponenti pri našem reformatorju in so bolj poudarjali njegove zasluge za slovenski narod, knjižni jezik in kar je še takega. Resnici na ljubo je treba priznati, da so (bili) črkopis, knjižni jezik in druge "narodne" zasluge samo stranski produkti Trubarjevega delovanja, ki je bilo osredotočeno na oznanjevanje nepotvorjenega, čistega evangelija. Lahko bi jim torej rekli kolateralna korist. Kakorkoli, le še nekaj ur nas loči od konca Trubarjevega leta. Trubarjeva razstava v Narodnem muzeju bo trajala še do konca aprila 2009, potem pa... Bomo videli. Kakorkoli, Reformirana stran bo še naprej gojila Trubarjevega duha, tistega evangeljskega.

Leto 2009 bo Calvinovo leto, saj bo leta 2009 preteklo 500 let od rojstva velikega ženevskega reformatorja, ki je bil sicer rojen na severu Francije, v Pikardiji. Trubar se je kalil tudi ob prebiranju njegovih spisov. Jean Calvin si ob tej priložnosti zasluži poseben članek. Na spletniku ga bom objavil po vstopu v Calvinovo leto.

Slehernemu bralcu tega spletnika pa želim ob vstopu v Calvinovo novo leto 2009 naslednje:
"GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje.
GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv.
GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir."
(4 Mz 6, 24-26 SSP)


29. december 2008

Kar je res, je res

Danes sem spet malce gostoval pri Piromančkih (pardon, Pyromaniacs) in odkril zanimivo povezavo do članka v Timesu. Avtor članka Matthew Parris pravi, da kot ateist resnično verjame, da Afrika potrebuje Boga.

Zakaj je prišel do tega za ateista nenavadnega in osupljivega zaključka, se lahko prepričate tudi na tej povezavi.


28. december 2008

Škof horseradish

Ko sem prišel do prevedene strani tega spletnika, sem se iz srca in dodobra nasmejal. Gre za Googlov prevod v angleščino.

Vzemimo tole (proslava ob dnevu reformacije): "Lanski spodrsljaj s Hrenom se letos, seveda, ni ponovil." Ta stavek je preveden takole: "Last with spodrsljaj horseradish this year, of course, did not recur." Pokojni ljubljanski škof in borec proti protestantom vseh vrst, horseradish, bi bil zagotovo nadvse vesel tega preimenovanja.

Tudi biblični citat v naslovu spletnika je zabaven: "Those who prevračajo the world wrong, you are also here [...] and they all work against cesarjeve law, talking to another king, namely Jesus." (Dej. 17,6.7)

Namesto naslova Ob nihanju ure tihe pa najdemo besedno (brez)zvezo The event of fluctuations clock silent.

In še več je tega. Pravzaprav skoraj ni teme, kjer ne bi "strojno" prevajanje naredilo kake zanimive napake. Če nič drugega, se lahko človek ob takih "prevodih" vsaj nasmeji.




24. december 2008

Blagoslovljene božične praznike!

Sveta noč v izvedbi terceta Eroika:



Lukovo poročilo o rojstvu
Jezusa Kristusa

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.
To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.
V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na višavah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

(Lk 2,1-14 SSP)


20. december 2008

4. adventna nedelja

"Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu." (Flp 4,4-7)

Zgornje besede je napisal apostol Pavel iz ječe. Ječa ni ravno prostor, za katerega bi pričakovali, da bi se v njem kdo veselil. Ampak apostol spodbuja iz prostora, ki ni ravno spodbuden, kristjane, ki smo večkrat videti kot reklama za kakšno grenčico ali kis, ravno k veselju.

Če smo popolnoma odkriti, tudi naš svet ni ravno spodbuden. Vsi vemo, kaj vse je tisto, kar nam greni življenje na našem planetu. Pa vendar imamo kristjani, kljub nespodbudnim novicam in dogodkom, kar nekaj razlogov za veselje. Enega od razlogov opisuje psalmist takole: "Blagor tistemu, ki mu je pregreha odpuščena, ki mu je greh pokrit." (Ps 32,1) Veseliti se smemo, ker so nam naši grehi odpuščeni (cf. 1Jn 2,12 ) Ker so nam naši grehi odpuščeni, pripadamo Božjemu ljudstvu: "Blagor narodu, ki je GOSPOD njegov Bog, ljudstvu, ki si ga je izbral za dediščino." (Ps 33,12) Še več, pripadamo ljudstvu, ki si ga je torejBog izbral za dediščino. Veseliti se smemo zaradi Božje izvolitve.

Veseliti pa se smemo tudi zato, ker je Gospod blizu. Ne glede na to, kdaj se bo končal naš advent (obdobje med Kristusovim vnebohodom in njegovim drugim prihodom), se bomo kmalu iz oči v oči srečali z Gospodom. Zadnjič sem v nekem časniku prebiral osmrtnice. Mojo posebno pozornost je zbudilo dejstvo, koliko ljudi približno mojih let (sem malo onkraj Abrahama), tudi mlajših od mene, je odšlo v večnost. Kristjan se sme veseliti srečanja s svojim Odrešenikom v večnosti. Pravzaprav bi se tega moral veseliti.

Kristjan je tisti, ki je v Gospodu. Zato se tudi veseli v njem. Starozavezni prerok Habakuk je napisal: "Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine.Vendar se bom veselil v GOSPODU, se radoval v Bogu moje rešitve. Gospod BOG je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine." (Hab 3,17-19) Tukaj najdemo seznam manjkajočih stvari v kriznih časih. Ampak prerok se veseli kljub tegobam, kajti njegova moč je v Bogu, ne v nesrečnih okoliščinah. Resnično življenje je v Bogu, ne v stvareh, ki se nam zgodijo. "Zmaga, ki premaga svet je naša vera." (Jn 5,4b) Torej še en razlog več za veselje.

Sv. Pavel nas v uvodnem odlomku opominja še na nekaj, to je, naj bo naša dobrota (Chraskov prevod uporablja "krotkost" ) znana vsem ljudem. Zelo dobro opozorilo, kajti svet bolj pozna hudobijo, ki smo jo zagrešili taki in drugačni kristjani in "kristjani", kot pa našo dobroto. Razlogi za to so različni: od tega, da so slabe novice bolj fascinantne od dobrih in gredo bolj v promet, preko tega, da gre včasih za klevete, do tega, daje tisto, kar pravijo slabega o nas, resnica. Kristjan se mora izogibati počenjanja zla kot kuge. Jezus je rekel: "Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih." (Mt 5,16) Seveda pa bo vedno ostajal razkorak med resnično Kristusovo cerkvijo (kamor sodijo izvoljeni) in med vidnimi cerkvenimi organizacijami (kjer najdemo poleg izvoljenih tudi pisano druščino ostalih).

Tretja stvar, o kateri govori uvodni odlomek je, naj ne bomo zaskrbljeni zaradi takšnih in drugačnih težav, ki jih morda preživljamo v svetu. Vsak človek ima probleme in vsakemu se zdijo njegovi problemi največji. Hvala Bogu, ker je On večji od vseh naših problemov. Zato nas apostol spodbuja k molitvi in zahvaljevanju.

Naj torej Bog v teh dneh in vselej blagoslavlja vse, ki boste to brali. Božji mir, ki presega vsak um, naj vas varuje in ohranja v Kristusu Jezusu (cf. Flp 4,7).


Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.


Vinko Ošlak: Šestdeset let neke iluzije

Prvikrat sem imel opraviti s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah ob petnajsti obletnici njenega sprejetja. Bil sem zagret privrženec zahteve po svetovnem miru. Kot član in funkcionar takratne mreže mladinskih kubov OZN sem ta dokument dobro poznal, ne da bi seveda mogel razumeti njegovo politično in duhovno ozadje. Bilo je nekoliko nenavadno, da je ta organizacija razpečevala dokument, ki ga Jugoslavija ni podpisala. Tudi tega tedaj nisem vedel[...]
Več v Večeru.>>>>>>>

14. december 2008

Ob nihanju ure tihe

Drago Jančar je tokrat presenetil slovensko javnost z dramsko predstavo z naslovom Niha ura tiha. O predstavi je bilo govora tudi v včerajšnjem (13. 12. 2008) TV Dnevniku. Nekaj besed o vsebini sem si izposodil na spletnih straneh ljubljanske Drame:

"Dramo sestavlja sedem prizorov ali sedem enodejank (avtor jih imenuje igrice in pri tem morda aludira na Igrice Dominika Smoleta iz leta 1956), ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega, v resnici pa jih povezuje čas dogajanja. Avtor v zvezi s tem pravi: »Prvi del se dogaja ob enajstih zvečer in je podoben našemu življenju. Drugi del se dogaja ob štirih zjutraj in je nekoliko nenavaden. Včasih se nam zdi, da se dogaja na kakšnem drugem svetu …« Vsi prizori so torej nočni. Noč razkriva sedem različnih obrazov sveta. Noč daje obraze pod povečevalno steklo, da postane vsaka brazgotina še bolj vidna. To je noč umazanih poslov, noč nasilja, noč bdenja, noč nespečnosti, noč izdaje, noč razkrivanja ali zatiranja resnice, z eno besedo: noč zla. Vsak človeški korak v tej noči je greh. Celo hudič se je skril v kot, od koder nemo spremlja dogajanja. Nem je, ker je izgubil svoje poslanstvo – pridobivati ljudi za svojo stvar. Ljudje so ga namreč že zdavnaj prekosili. "
Režiser predstave, Eduard Miler, je v TV Dnevniku izjavil, da ga preseneča avtorjev pogled na nas Slovence, koliko gnilega je v nas Slovencih. Igralec Uroš Fürst pa je rekel: "V tej paleti grehov se znajdemo hočeš nočeš vsi že samo s tem, ker bivamo v današnjem času."Po mojem mnenju gre za dve zelo dobri ugotovitvi, oziroma diagnozi dejanskega stanja pri nas. A ne le pri nas in ne le za današnji čas.

Pa začnimo o gnilobi v nas Slovencih. Eduard Miler ugotavlja isto, kar je že davno pisal prerok Izaija: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.Vsi smo oveneli kakor listje,naša krivda nas je odnesla kakor veter." (Iz 64,5 SSP) Izaija seveda ni vedel za Slovence, dobro pa je poznal bolezen, ki nas razjeda. Pa ne le nas. Nekoč so Jezusu "pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je: Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne." (Lk 13,1-3a SSP) Kakor niso bili določeni Galilejci (Pilatove žrtve) nič večji grešniki od svojih bolj srečnih rojakov, tako tudi v Slovencih ni več gnilobe, kot v pripadnikih drugih narodov ali ljudstev. Pa tudi manj ne. Torej se glede tega ne moremo hvaliti. Drugi pa tudi ne.

Res je tudi, kot je rekel igralec Uroš Fürst, da se v paleti grehov znajdemo vsi, že samo s tem, ker bivamo. Tu sem njegovo misel malo skrajšal in se ne bom omejeval na sedanji čas. Spet smo v staromodnem svetu greha, proti kateremu očitno ne moremo nič. Filozofi, pesniki, dramatiki in drugi se spoprijemajo v svojih delih s tem pojavom, postavljajo celo pravilne diagnoze, rešitve pa ni. Vsaj ne v okviru tega sveta. Greh je tako rekoč empirično dokazljiv. Nejeverne Tomaže vabim, da si ogledajo naslovnice časnikov ali pa spletnih novic, tam kar mrgoli vojn, zločinov, uporov, nesreč in še česa. Zlo je stvarnost vsakdana. V zlu smo udeleženi vsi, čeprav si morda zatiskamo oči, saj smo že s samim bivanjem v svetu vrženi vanj. Tehnično smo res napredovali, nravstveno pa capljamo na mestu. Toliko načrtov, lepih želja, zaobljub, mi smo pa še vedno tam, kjer smo bili, oziroma, kot je rekel prerok Jeremija: "Minila je žetev, poletje je mimo, mi pa še nismo rešeni!" (Jer 8,20 SSP)

Kristjani vemo, da je zlo stvarnost tega sveta. Vemo pa tudi, da zlo nima poslednje besede v svetu. Apostol Janez pravi: "Božji Sin pa se je razodel prav zato, da bi uničil hudičeva dela." (1Jn 3, 8b) Greh je vdrl v svet po prestopku prvega človeka in se je z njega razširil na vse njegove potomce, oziroma: "Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili ..." (Rim 5, 12 SSP) Na drugi strani pa: "Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa." (Rim 5, 15b SSP) Na eni strani imamo torej stari svet greha, ki ga sicer vsi vidimo in občutimo, na drugi strani pa svet Božje milosti, ki je prišla po Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet razdejat hudičeva dela. To svojo nalogo je opravil, ko je samega sebe predal v sramotno smrt na križu, da bi tako mnoge odrešil. Tisti, ki sprejemajo njegovo žrtev niso več podložni staremu svetu greha, Adamovemu svetu, ampak so že tukaj in zdaj državljani nebes, ker so v Kristusu. Kristus je prišel umret za brezbožne in grešnike (cf. Rim 5,6). Na tem svetu se, zlasti v zadnjem času, ko smo vsi precej razvajeni, težko zgodi, da bi kdo žrtvoval življenje za drugega, celo za prijatelja; za sovražnika pa nikakor (cf. Rim 5,7). Kristus pa je prišel odkupit prav svoje sovražnike. (cf. Rim 5,10)

Seveda je potreben nek prehod iz kraljestva teme, oziroma kraljestva tega sveta v kraljestvo Božjega Sina (cf. Kol 1,13). Bog vabi po besedah preroka: "Saj nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod BOG. Spreobrnite se torej in boste živeli!" (Ezk 18,32 SSP) Sam Jezus Kristus pa vabi: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Evangelij pa je, najkrajše povedano, tale dobra novica: "Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje." (Jn 3,16 SSP)


Nekaj opazk o adventnih razmišljanjih H. P.

V včerajšnji Sobotni prilogi Dela (13. 12. 2008) so bila nekje na predzadnji strani objavljena Adventna razmišljanja g. H. P. Avtor razmišljanj je dobil navdih za svoje sporočilo, ko je prejel brošuro Trpljenje - zakaj Bog to dopušča?, ki jo je izdala organizacija Evangelij v vsak dom. Na začetku ga zbode domnevna misel v brošuri, da naj bi bil za trpljenje v svetu kriv on sam. Vsebine knjižice ne poznam (čeprav se mi zdi, da sem jo že nekoč bral), vendar dvomim, da bi tam pisalo, da je izključno on kriv za trpljenje v svetu. Je pa sokriv. Enako, kot sem jaz. Enako, kot smo vsi. Človeštvo je ena sama velika skupnost. Za vse, kar se dogaja, smo na nek način sokrivi. Ampak več o tem pozneje, v članku z naslovom Ob nihanju ure tihe.

RKC naj bi že od četrtega stoletja, "najprej z ognjem in mečem, nato pa s psihičnim terorjem prala možgane z edinozveličavno resnico". RKC v četrtem stoletju še ni obstajala, vsaj ne v taki obliki, kot nekaj stoletij pozneje. Pod kratico RKC bi si lahko v 4. stoletju predstavljali kvečjemu cerkev v mestu Rim. Tudi ognja in meča si takratna cerkev ni mogla privoščiti. Lahko si ju je pa država. Ki je hitro ugotovila, da bi ji cerkev lahko prišla prav za "višje državne cilje".

Po g. H. P. je cerkev v skladu s svojimi interesi razglasila, da je vsaka oblast od Boga, ter si tako pridobila posvetno oblast in bogastvo. Da je vsaka oblast od Boga, je napisal apostol Pavel že v davnem prvem stoletju. Napisal pa je naslednje: "Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo." (Rim 13,1-2 SSP) Upam, da se gospod H.P. strinja z menoj, da je kakršnakoli oblast še vedno boljša kot nikakršna. V državah, kjer je vladalo brezvladje, so se godile prav grozljive reči, npr. mladoletniki s kalašnikovimi v kakšni Liberiji pred nekaj leti. Res je tudi, da se je srednjeveška cerkev sklicevala na ta citat tudi z namenom obvladovanja. Oblast je (bila) slast tudi za posvetnjaško cerkev. Ampak skladno z besedami apostola Pavla je tudi komunistična oblast od Boga. Ker je tako, se je morala cerkev podrejati tudi tej.

Nato se je g. H. P. lotil "zgodb" in "zgodbic", ki jih verjamejo ljudje. Ne bom se spuščal v podrobnosti, toda, če obstaja Bog je možno vse. Tudi Jezušček, vstajenje od mrtvih, vnebohod... Za izobražene in neizobražene, za črne in bele, za vse ki verujejo. Bog ne izbira glede na spol, raso, narodnost, jezik, izobrazbo, socialni status ali številko čevljev. V svetu brez Boga to vse skupaj seveda ne bi bilo mogoče. Vključno s svetom.

Gospod H.P. nato toži, da si ne more privoščiti luksuzne izdaje Biblije, ki jo prodaja Mladinska knjiga po 2480 evrov, zato se mora zadovoljiti s spletno varianto na www.biblija.net. Strinjam se z gospodom H.P., da je omenjena izdaja Svetega pisma prav nemarno draga. Tudi jaz je nimam. Se pa dobi najcenejša izdaja že za 12 evrov. Kakorkoli, nam je profesor slovenščine na gimnaziji v "svinčenih sedemdesetih" rekel, da sodi Biblija na knjižno polico vsakega izobraženca, in da sodi njeno poznavanje k splošni izobrazbi. Prešeren, Cankar, Gregorčič in drugi so si iz nje izposojali določene ideje in jih potem interpretirali naprej.

Najbolj pa se je g. H. P. ponesrečila interpretacija odlomka iz Razodetja. Kdor ne razume enostavnejših bibličnih resnic, bo težko razumel knjigo, ki je čista simbolika. Tudi pri branju slovenske poezije je najbolje začeti npr. pri Prešernu in kdaj pozneje preiti na Šalamuna. Iz branja Razodetja bom, kot pravi H. P. izvedel, kako si bom prislužil nebesa. Velika zmota. Nebes se ne da zaslužiti. To je podarjeno. Gratis. O tem si lahko g. H. P. morda kaj več prebere v knjižici, o kateri govori na začetku svojih adventnih razmišljanj. Škoditi ne more.


13. december 2008

3. adventna nedelja

Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: "Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Kaj vendar ste šli gledat? Človeka, v mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se v mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, jaz pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj." (Mt 11, 7-10 SSP)

Janez Krstnik je zadnji prerok stare zaveze. Pravzaprav stoji na meji med staro in novo zavezo. Stara se je poslavljala, nova še ni napočila. Poslan je bil, da pripravi judovsko ljudstvo na prvi prihod Mesija. Njegov zunanji videz zagotovo ni bil tak, da bi si ga želeli občudovati. Evangelist Marko ga takole opisuje: "Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij. Jedel je kobilice in divji med." (Mr 1,6 SSP) Torej ni šlo za osebo, ki bi bila kaj prida primerna za na naslovnico kake lepotne revije. Čeprav ni šlo za lepotca, so šle za njim množice in se mu dale krstiti (prim. Lk 3, 7-14 ). Kljub pozornosti, ki jo je zbudil, ne kaže, da bi bil, dolgoročno gledano, zelo uspešen pri svojem oznanjevanju. Pravzaprav se mu je na tem svetu zgodilo podobno, kot tistemu, kateremu je pripravil pot.

Smo pred drugim Kristusovim prihodom. Danes ni kakega posebnega preroka, ki bi Gospodu pripravljal pot. Ni posebnega preroka, ampak opravljajo to nalogo čisto navadni ljudje. Nekateri imajo posebne službe v cerkvi, drugi ne. Danes je na svetu mnogo Janezev obeh spolov, ki pripravljajo Gospodovo pot. To so ljudje, ki molijo za prihod Božjega kraljestva, in da bi se izvršila Božja volja. Gre za čisto običajno populacijo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Kajti glejte poklic svoj, bratje, da ni poklicanih mnogo modrih po mesu, ne mnogo mogočnih, ne mnogo imenitnih; marveč kar je neumnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti modre, in kar je slabotnega na tem svetu, to si je Bog izbral, da osramoti, kar je mogočnega; in kar je neimenitno na tem svetu in zaničevano, si je izbral Bog in to, česar ni, da uniči to, kar je: da se ne hvali nobeno meso pred obličjem Božjim." (1Kor 1, 26-29 CHR) Bog ne deluje po človeških receptih in po človeških metodah. Ne uporablja nujno tistega, kar bi človek uporabil, zato Božje delovanje ne uživa v očeh sveta nobenega ugleda. Svet se Bogu posmehuje, ali pa se ne meni zanj. To lahko počne s pomočjo religije ali pa brez nje. Gre za isti vzorec, ki se kar naprej ponavlja. "Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem," kot je rekel modri Pridigar (Prd 1,9), Marx pa to isto povedal v znanem izreku, da se zgodovina ponavlja kot farsa. Kakorkoli, Bog opravlja svoje delo na svoj način, tako da se ne more noben človek hvaliti s svojimi zaslugami.

Kristjani smo v svetu kot: "Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot GOSPODU, ravnajte v pustinji cesto Bogu našemu." (Iz 40,3 CHR) Smo kot Janezi, ki kličemo svetu: "Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo." (Mt 3,2 SSP) To je naše najpomembnejše poslanstvo, ki ga imamo od Boga.


08. december 2008

Duhovni boj

Na spletniku Reformirane prezbiterijanske cerkve iz Zagreba sem našel tole zanimivo pridigo pastorja dr. Jasmina Milića, z naslovom Duhovni boj.

Pridiga traja približno 20 minut in je, seveda, v hrvaščini.

06. december 2008

2. adventna nedelja

"Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje." (Rim 15,4 SSP)

To, kar je veljalo za čas apostola Pavla, ki je napisal zgornjo misel, velja tudi za naš čas. Še več, v Pavlovem času so razpolagali predvsem s spisi, ki jih danes imenujemo Sveto pismo Stare zaveze, novozavezni spisi so šele nastajali. V času pred Kristusom je bilo po besedah istega apostola nad Staro zavezo kot nekakšno zagrinjalo, ki ga odgrinja šele Kristus (cf. 2Kor 3,14).

Mi živimo v času med prvim in drugim Kristusovim prihodom. Življenje v tem vmesnem času pomeni svojevrsten privilegij. Živimo v upanju, ki je jasnejše kot upanje očakov in prerokov, ki so živeli pod Staro zavezo. Stvari, ki so bile tedaj nejasne, so oživele s Kristusovim prvim prihodom. Nam so te stvari razodete preko Božje besede, zapisane v novozaveznih spisih.

Apostol Peter je napisal: "To odrešitev so preiskovali in se vanjo poglabljali preroki, ki so prerokovali o milosti, ki je bila namenjena vam. Skušali so dognati, na kateri in na kakšen čas je meril Kristusov Duh, ki je bil v njih in je vnaprej pričeval o trpljenju, namenjenem Kristusu, in o poznejšem poveličanju. Njim je bilo razodeto, da niso služili sebi, ampak vam, v tem, kar so vam zdaj sporočili tisti, ki so vam po Svetem Duhu, poslanem iz nebes, oznanili evangelij." (1Pt 1, 10-12 SSP) Preroki so torej govorili o milosti, ki je namenjena ravno nam, ki živimo v vmesnem času. Čas Stare zaveze je sicer poznal milost, a zelo nejasno. To je bil čas, ko je živelo Božje ljudstvo pod Postavo, znotraj katere so bile stvari - v smislu kaj in kako delati - zelo jasno in natančno določene. Postava ni bila samo moralna, ampak tudi obredna (duhovništvo, žrtvovanje, pravilen način priprave hrane itn.) in sodna. Ampak bistvo je bilo še vedno v precejšnji meri prikrito. Evangelij pa je veselo oznanilo milosti, ki je prišla na svet po Jezusu Kristusu (cf. Jn 1,17). Te milosti so deležni vsi tisti, ki se jih evangelij tako dotakne, da začnejo verovati (cf. Jn 3,16).

Jezus Kristus vabi: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15 SSP)