26/09/2008

Vinko Ošlak: Čigav je torej Trubar?

To vprašanje je aktualno le za nekatere na zemlji, saj je na nebu stvar že davno odločena: Trubar pripada tistemu, ki mu je brez pridržka izročil svoje življenje, in je tudi vse, kar je delal in naredil na zemlji, delal in naredil zanj, namreč Kristusa, in v slavo tistega, ki ga je poslal, namreč njegovega Očeta. Ko je še živel na zemlji, so ga njihovi predhodniki večkrat pregnali iz dežele, v kateri in za katero je bil rojen, mu odvzeli premoženje, katerega njegovih sotrudnikov za evangelij obesili ali drugače usmrtili, kakor slovenjgraškega pastorja Hansa Hasa (Janža Zajca, kakor je zapisal Trubar), ki so ga leta 1527 obesili v Gradcu na vztrajno prizadevanje njegovega katoliškega »kolega« župnika dr. Prygla, sicer znanega slovenskega humanista (sadovi humanizma!)[...]

Več v Dnevniku, 26. 9. 2008>>>>>>>

R. C. Sproul: Razlika med opravičenjem in odrešenjem



Kratko in jedrnato. Video traja 3 min 28 s.

20/09/2008

Rowan Williams gre v Lurd

Rowan Williams je canterburyski nadškof in primas cele Anglije, hkrati pa velja za voditelja skupnosti anglikanskih cerkva.Velja za liberalnega in hkrati "katoliško" orientiranega teologa in cerkvenega voditelja. Anglikanizem, ki ga predstavlja Rowan Williams je daleč od izvirne reformacijske anglikanske cerkve, ki je bila od časa reformacije naprej utemeljena na svetopisemski veri, Knjigi skupne molitve in 39 členih vere, napisanih v kalvinskem duhu.

Da je to res, dokazuje za ponedeljek najavljeno romanje Rowana Williamsa v francosko romarsko središče Lurd, kjer naj bi se neki Bernardki pred stoletjem in pol prikazala Marija. Spremljalo ga bo deset škofov, šestdeset duhovnikov in štiristo vernikov. Rowan Williams torej roma na mesto, ki mu ga je malo nazaj "pogrel" rimski škof Benedikt XVI.

Po besedah organizatorja romanja je Rowan Williams pristen Marijin častilec. Ni mi jasno, kako je lahko najpomembnejši voditelj cerkve, ki izhaja iz protestantske reformacije, Marijin častilec. Kot sem že navedel, je eden od temeljnih dokumentov anglikanske cerkve 39 členov vere. V 22. členu je jasno in nedvoumno zapisano: "Rimski nauk, ki se nanaša na vice, odpustke, oboževanje in čaščenje podob ter relikvij in klicanje svetnikov je po neumnem začeta ničevost in nima nobene svetopisemske utemeljitve. Še več, to učenje je v nasprotju z Božjo besedo." Gospod Rowan Williams torej veruje v nasprotju s temeljnimi doktrinarnimi načeli lastne cerkve.

Ravno zato in zaradi podobnih razlogov me nikakor ne čudi, da je cerkev, ki ji pripada in jo vodi ter soupravlja Rowan Williams, zadnje čase v tako nezavidljivem položaju.


Dostop do vira informacije>>>

Dostop do Členov vere >>>


15/09/2008

Bogastvo, revščina in volitve

Apostol Pavel je zapisal: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju," (1Tim 6,10 SSP) slovenski pregovor pa pravi: "Denar - sveta vladar." Če naš pregovor povežemo s prvim zlatarskim pravilom, ki se glasi: "Prav ima tisti, ki ima zlato," je podoba popolna.

Politiki so ljudje, ki znajo človekovo prirojeno težnjo zelo dobro izkoriščati. Stephen Walton pravi: "Korenina revščine je v veliki meri pohlep po denarju in luksuzu tako na Zahodu kot pri vladarjih mnogih revnejših predelov sveta. Eden od razlogov, zakaj je tako težko vzpostaviti poštene odnose med Zahodom in ostalimi predeli je ta, da vlada v zahodnih državah demokracija, kjer so voditelji odvisni od glasov večine, zaradi česar so njihove predvolilne obljube vedno osredotočene na povečano gospodarsko blagostanje. Če bi nek politik predlagal, da bi država sprejela manjši bruto nacionalni dohodek na prebivalca, da bi pomagali revnim, enostavno ne bi bil izvoljen." (Dostop do vira>>>)

Žal drži, kajne?



13/09/2008

Merilo krščanskih palačink

Med današnjo pošto smo pri nas doma prejeli tudi propagandno gradivo politične stranke, ki je na svoje partijsko bandero z mastnimi črkami napisala pridevnik "krščansko". Vsakič, ko se neka politična stranka okiti z navedenim pridevnikom, ali se začne pred javnostjo sklicevati ter zaklinjati na krščanske vrednote, mi postane sumljiva. Naučil sem se, da politično opletanje s krščanskim imenom zelo hitro privede do njegove zlorabe, na koncu pa nikomur ne prinese nič dobrega. Še več, prinese le osramotitev krščanskega imena. Saj se še nekateri spominjamo italijanske "krščanske" demokracije in njenega neslavnega konca. Teolog Karl Barth je nekje napisal, da kjer se veže krščansko ime na politiko ali karkoli drugega, tam več ne raste trava.

Še bolj zanimivo je, da ima omenjena stranka v svojem programu tudi zanimivo misel, ki pravi, da je človek merilo vsega. Vinko Ošlak je (še v svojih rimskih letih) nekje zapisal: "Humanizem temelji na domnevi, da se vsakdo sme imeti za mero vseh stvari. Ker pa so stvari na tem svetu lahko urejene samo po eni meri in ne hkrati po dveh ali celo po šestih milijardah mer, kolikor jih kandidira za urejanje sveta danes, so vsi ljudje sistemsko vrženi v tekmo in boj za prvenstvo, čigava mera bo obveljala. Tam, kjer je vsak človek zase mera vsega bivajočega in nebivajočega, se kot mera za vse, za svet, uveljavi mera tistega, ki je v smislu tega urejanja najmočnejši, ne pa mera tistega, ki bi bil najbližji resnici. Če ima prav Protagora, potem je največji zlikovec, prav tako mera vseh stvari, kakor njegova nedolžna žrtev. Potem je največji nevednež prav tako mera vseh stvari, kakor največji poznavalec. Potem je največji šarlatan prav tako mera vseh stvari, kakor največji izvedenec ali umetnik." * Merilo, ki nam ga ponuja ta takoimenovana "krščanska" stranka je torej zelo nejasno., saj ne vemo niti, katerega konkretnega človeka si je postavila za merilo. (abstraktni ljudje namreč ne obstajajo). Pa tudi s krščanstvom nima nobene zveze. Sveto pismo nikjer ne postavlja človeka kot merila vsega. Tega tudi Jezus ni delal. Enako apostol Pavel, ki je nekje napisal: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave," (Rim 3,23 SSP). To da s(m)o vsi grešili je torej skupni imenovalec vseh šestih milijard meril, ki hodijo po zemlji, pa tudi tistih, ki so nekoč hodila. z eno samo izjemo, ki je Bogočlovek Jezus Kristus. Posebej na kristjane pa se nanaša nadaljevanje: "[O]pravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu." (Rim 3,24 SSP) Seveda si kristjan ne išče meril tam, kjer jih je iskala in našla "krščanska" stranka.

In kaj imajo s tem palačinke? Skladno z Barthom bi bile krščanske palačinke močno osmojene. Enako kot krščanska stranka s svojimi poganskimi merili.




*Vinko Ošlak, Mir in vojna, Društvo apokalipsa, Ljubljana 2004. Str. 114.



12/09/2008

Peter Novak: Ali se mora cerkev otresti papeštva?


"Verjetno se boste strinjali, da cerkev kot velika ustanova in velik skupek ljudi potrebuje nekakšno vodstvo. Tako kot vsaka druga organizacija ali gibanje, ne more živeti in delovati po načelu vodenja vseh. Še v demokratičnih političnih sistemih, čeprav naš glas šteje, pravzaprav ne odločamo mi sami v vseh zadevah življenja....
"


Dostop do celotnega 2. predavanja v ZVEŠ-evi seriji »Ali se mora...« najdete

NA TEJ POVEZAVI>>>>






07/09/2008

Naša evangelijska Marija

"Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,kajti velike reči mi je storil Mogočni," je rekla Marija v slavilni molitvi, imenovani Magnifikat, med obiskom pri sorodnici Elizabeti. O tem dogodku govori Luka v svojem evangeliju (Lk 1,48b.49a SSP). Zdaj pa poglejmo, kako se je ta Marijina prerokba izpolnila in koliko jo danes izpolnjujemo.

Upam si trditi, da nekateri preko vseh mer pretiravajo z njenim izpolnjevanjem (pravijo, da o Mariji ni nikoli dovolj govorjenja), drugi se pa skorajda trudijo, da bi se prerokba uresničila v čim manjši meri. Gotovo ste uganili, da sodijo v prvo skupino rimski katoličani (in še kdo), v drugo pa protestanti. Od rimskih katoličanov sem nekajkrat slišal, da protestanti zaničujemo Marijo, ali nekaj podobnega. S tem se nikakor ne morem strinjati, je pa res, da jo skorajda gledamo kot nekakšno Pepelko, in je videti, kot da ne vemo čisto dobro, kaj naj bi z njo počeli.

Po mojem je glavni razlog za tak odnos v pretiranem strahu, da ne bi tudi mi zapadli v zmoto dejanskega pobožanstvenja Jezusove matere, zaradi česar obravnavamo Marijin primer v slogu: "Boljša neuporaba, kot napačna uporaba." Toda to ni prav. Zdravilo za napačno uporabo ni neuporaba, ampak pravilna uporaba. To moramo prenesti tudi na naš primer. Na mestu hladne ignorance bi moral prevladati bolj prijazen odnos do Marije.

Pastorji zelo redko pridigajo o Mariji. Kar se mi ne zdi prav. Vsaj eno pridigo letno bi bilo dobro posvetiti izključno Jezusovi materi. Ona je tista, ki ji je angel oznanil: "Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. " (Lk 1,30.31) Njo je Bog v naprej določil za zemeljsko mater svojemu Sinu Jezusu Kristusu. V tem je ta milost. Pravzaprav gre za enkratno milost, katere je bila v zgodovini odrešenja deležna edino Marija. Torej ne gre za neko popolnoma nepomembno osebo v odrešenjski zgodovini. Glede na to, da se pridiga o Abrahamu, Mojzesu ali Davidu, je prav, da se pridiga tudi o njej, saj gre za zelo pomembno svetopisemsko osebo. Res je, da o njej Pismo ne govori preveč obširno, ampak tisto, malo kar pove, je zelo močno.

O čem bi lahko pripovedovali, če bi govorili o Mariji? Najprej kot o velikem zgledu vere. Elizabeta je o njej dejala: "Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!" (Lk 1,45)
Na svatbi v galilejski Kani je Marija, ko je zmanjkalo vina, pristopila k Jezusu, rekoč: "Vina nimajo." (Jn 2,4) Vedela je, da jim lahko njen Sin pomaga iz zagate. Ni prosila neposredno, naj nekaj stori, ampak po žensko, indirektno. Jezusu materina prošnja ni bila všeč, še več, nad njo je celo negodoval, a Marijina vera ni bila omajana, temveč je rekla strežnikom: "Kar koli vam reče, storite." (Jn 2,5) In so storili, on pa tudi (prim. Jn 2,7-11).

Druga lastnost, vredna posnemanja, je Marijina velika ponižnost. Prav dobro se je zavedala svojih meja in ni rinila v ospredje. V Svetem pismu najdemo primer, kjer pravi, da Marija in Jožef "nista razumela besed, ki jima jih je rekel" Jezus (Lk 2,50). "In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu." (Lk 2,51)

Tretja stvar, katero bi poudaril, je Marijina vztrajnost. Marija je vztrajala s svojim Sinom vse do njegove sramotne smrtni na križu, kjer so ga pokončali kot neke vrste terorista, če se izrazim v sodobnem žargonu. V času, ko so se apostoli, razen Janeza poskrili, se je Marija, skupaj z nekaterimi ženami in Janezom, javno izpostavila pod križem. Tu bi lahko govorili tudi o pogumu, ljubezni in še mnogočem. Ko smo ravno pri prizoru pod križem, moram poudariti, da v naslednjem odlomku ne vidim dokaza, da bi dal Jezus Marijo nam za mater: "Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi." (Jn 19,26.27) Tak "dokaz" Marijinega razširjenega materinstva uporabljajo rimokatoličani. Če dobro preberemo besedilo, je Jezus izročil svojo mater v oskrbo najljubšemu učencu. Torej je zanjo poskrbel, ker najbrž v tistem trenutku ni bilo nikogar v sorodstvu, ki bi to hotel storiti.

Kljub zavračanju rimskih dogem o brezmadežnem spočetju (dogma, ki pravi, da naj bi bila Marija od spočetja naprej obvarovana izvirnega greha, kar je razglasil Pij IX. leta 1854) in vnebovzetja (razglasil Pij XII. leta 1950; nekam dolgo so čakali), o čemer Sveto pismo vztrajno molči, imamo tudi v protestantskih krogih dosti razlogov, da se malo bolj posvetimo Jezusovi materi in njenemu zgledu. Torej Mariji evangelija - naši evangelijski Mariji.


Opomba: Vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP.