28. december 2009

Pogovor z Marilynne Robinson


Na spodnji povezavi je intervju, ki ga je s pisateljico in Pulitzerjevo nagrajenko Marilynne Robinson opravil Michael Horton za spletno stran White Horse Inn.  Pogovarjala sta se o mnogih temah, ki jih  obravnava Marylinne Robinson  v svojih delih, npr. o tem, kako vpliva darvinizem na človekov pogled nase, pa tudi o takih stvareh, kot je pomen Calvinove teologije in o kompleksnosti Božje milosti.



24. december 2009

Blagoslovljene božične praznike



  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika,  nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.
(Tit 3,4.5)

21. december 2009

Našli hišo iz Kristusovega obdobja


V Jezusovem kraju Nazaretu so po poročanju nekaterih medijev odkrili temelje hiše iz Jezusovega obdobja:



Arheološka najdba stoji, kot lahko vidimo na sliki na tej povezavi,  v bližini današnje bazilike oznanjenja. Seveda ni nobenega dokaza, da bi v hiši kdaj bival Kristus, je pa ta najdba materialni dokaz, da je kraj obstajal že v novozaveznem času, saj so mnogi skeptiki trdili, da ni nobenih zgodovinskih dokazov za obstoj Nazareta pred 4. stoletjem po Kr.


20. december 2009

Adventni čas (4)

Ko je Janez krščeval v Jordanu, so ga odposlanci duhovniške kaste, ki so sami pripadali stranki  farizejev,  spraševali, kdo sploh je in zakaj krščuje.  Celoten odlomek, v katerem je opisan njihov pogovor, najdemo v Jn 1, 19-28.  Osredotočiti se nameravam na 26. in prvi del 27. vrstice, kjer pravi naslednje: "Janez jim je odgovoril: 'Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate,  tisti, ki pride za menoj.'"

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj so menda edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij in edini pooblaščeni, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo,   nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta".  Vsem  lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo,  ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate,
'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Poznati Jezusa Kristusa pomeni več kot le neko védenje o njem. To pomeni, imeti do njega in z njim določen osebni odnos. Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji besedi naslednje: 
"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga" (Jn 1, 12.13) Gre za velikokrat citiran  odlomek,  vprašanje pa je, kako ga tisti, ki ga berejo ali poslušajo, razumejo in ali ga sploh razumejo. Iz tega odlomka lahko potegnemo naslednje:
  • Božji otroci postanejo tisti, ki sprejmejo Besedo, Kristusa
  • Besedo - Kristusa sprejmejo tisti, ki so se rodili iz Boga.  O tej temi - novem rojstvu  piše Janez na obširneje v Jn 3,1-21.

Danes je zelo popularno govoriti: "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo rojeni kristjan!" Ta, danes tako pogostna formulacija je z ozirom na zgoraj zapisano, nevzdržna, ker gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa, če pa se nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji".  Če smo mi tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti, ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo npr. asistent pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel.

Sama ideja, oziroma pojem  novega rojstva kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo  povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)  Kakor se nismo po svoji "svobodni volji"  rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno. 

Jezusa resnično pozna le tisti, ki je nanovo rojen. Jezus je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. To je nauk tega odstavka.

"Krščanski svet" se bo v prihajajočih praznikih spominjal telesnega rojstva Jezusa Kristusa pred nekaj več kot 2000 leti. V takem spominjanju ni nič slabega. Lepo in prav pa bi bilo, če bi se Kristus rodil tudi v srcih tistih, ki ga ne poznajo. To bi bil pravi božič, ki bi se ga  veselili  tudi angeli. Kristus namreč ne bo več prišel na svet kot nemočen dojenček ampak kot sodnik živih in mrtvih.  Danes je še čas, da se lahko posameznik odzove   Jezusovemu vabilu:  "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)


18. december 2009

Revije prihodnosti

Na spletniku Miscellanies, ki ga ureja Tony Reinke, je objavljen zanimiv video, ki traja osem minut, in pripoveduje  o tem, kako naj bi bile videti revije prihodnosti.

Mag+ from Bonnier on Vimeo.

Sami pa lahko presodite, kako vam je ta zadeva všeč.

16. december 2009

Slovaška in politični vpliv RKC


Zgornji video prikazuje zanimiv intervju, ki ga je opravil Richard Bennett z dvema predstavnikoma slovaških evangelijskih kristjanov (Janom Sichulom in Ivanom Hlavandom). Če odštejemo manjše netočnosti, ki se nanašajo na polpreteklo zgodovino, je del, ki se nanaša na sedanjost, zaskrbljujoč. Rimskokatoliška cerkev namreč ni le verska, ampak tudi politična organizacija, ki uporablja za dosego svojih ciljev zelo posvetna sredstva, kot so mednarodni sporazumi. Iz tega izhajajo mnogi problemi, ki so jih deležni vsi, ki ne pripadajo rimski cerkvi. Več o tem lahko odkrijete v zgornjem pogovoru. Video traja približno 56 minut in pol.



12. december 2009

Adventni čas (3)

"Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod."
(1Kor 4,3.4)

Zgoraj zapisane besede sv. Pavla so pravzaprav organsko nadaljevanje 3. poglavja, 1. pisma Korinčanom,  v katerem  apostol graja  korintske kristjane, ker so se bolj zanašali na to, čigav učenec je kdo (Petrov, Pavlov, Apolov), kot na Kristusa.

Pavlu je prav malo mar, če ga sodijo verni ali morda kako drugo človeško sodišče. Celo sam sebi ne sodi, saj pravi, da se ne zaveda nobene krivde.  Vendar ugotavlja, da zato še ni opravičen pred Bogom.

Danes se mnogi ljudje ne zavedajo nobene krivde, ki bi jo lahko imeli pred Bogom. Še več, pravijo, da je občutek krivde škodljiv in "nevreden človeškega dostojanstva". Pri tem seveda ne povedo, od kod naj bi to dostojanstvo izhajalo in kaj sploh to pomeni. Strogo materialistično vzeto gre pri tem pojmu še za eno dodatno človeško izmišljotino, oziroma za popoln nesmisel. Kakorkoli, v skladu z že  povedanim, nezavedanje krivde še ni jamstvo za opravičenost.

Apostol Pavel se v zvezi s svojo krivdo ali nedolžnostjo  ne zanaša na svojo vest. Vest se lahko moti. Obstaja le ena sama rešitev iz zagate, to je Gospod. On je tisti, ki sodi. Sodba je lahko oprostilna ali obsodilna. Ker so vsi ljudje grešili, bi morali biti pravzaprav vsi deležni obsodbe. Bog pa je, bogat v usmiljenju (cf. Ef 2,4) določil svojega Sina Jezusa Kristusa za orodje sprave, h kateri lahko pridemo po veri. (cf. Rim 3,25)  Opravičenje izhaja iz milosti, ki jo lahko prejmemo edino v veri in po njej.  Zato se Pavel ne zanaša na svojo vest, svoje občutke ali svojo presojo, ampak na Božjo obljubo. Zato lahko na drugem mestu mirno zapiše:  "Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!" (Rim 8, 33) In malo naprej: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8,34) Nemogoče in nelogično bi bilo, da bi Kristus obsojal tiste, ki so izvoljeni in odkupljeni.

Veselimo se, ker je Božja obljuba in Božja beseda na strani njegovih izvoljenih! Ali tudi ti spadaš v njihovo družbo?

08. december 2009

Arvo Pärt: Magnificat


(Več o skladatelju na tej povezavi)

»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
 kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

(Lk 1,47-55)  

 

05. december 2009

Adventni čas (2)


"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,33)

Te Jezusove besede nam zelo razločno govorijo o večni veljavnosti njegove besede ter nespremenljivosti njegove obljube.V adventnem času se ne oziramo le v preteklost, v čas pričakovanja Odrešenika, ampak bi moral biti naš pogled zazrt predvsem v eshatološko prihodnost. Pri tem nam je v pomoč Božja beseda, o kateri pravi avtor Pisma Hebrejcem naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12)

V čem je živost in dejavnost Božje besede ter njena ostrina? Prerok Izaija nam odgovarja: "[T]akó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,11) Božja beseda  ni  nikoli neuspešna. V tem je njena živost. Kar Bog hoče, to tudi stori. Vsako njegovo dejanje se zgodi po njegovi besedi. V tem je njena dejavnost. Kristjanom, ki živimo v mejah prostora in časa, se  občasno zazdi, kot da smo ostali sami, in kot da postaja zlo, ki se kopiči okoli nas, prevladujoča sila v svetu. Toda Božja beseda pravi ravno nasprotno: zlo lahko prevlada za določen čas,  toda zlo ni in nikoli ne bo  končni zmagovalec. Tudi zlo se mora namreč podrejati Božji besedi; Božja beseda ga torej omejuje.  "Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?" (Jer 23,29) Da, beseda je tista, ki vse spreminja: beseda je tista, ki  prinaša veselo oznanilo odrešenja, ki ga je zmožna v posamezniku uresničiti posameznika preroditi. Kakor požiga ogenj vse okoli sebe in kakor kladivo razbija skalo, tako  beseda požiga in razbija stari ego ter preobraža posameznika.

Zato se moremo in smemo skupaj s prerokom Jeremijo veseliti Božje besede: "[T]voja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, GOSPOD, Bog nad vojskami." (Jer 15,16) Da, tudi Božje ime je priklicano na njegove otroke po njegovi besedi. Radujmo se!



28. november 2009

Adventni čas

Je čas "pred" in je čas "po".  Obstaja pa tudi vmesni čas, ki je trajal kakih 33 let. Tisti vmesni čas je zaznamovan z zemeljskim bivanjem druge Božje osebe, ki je prišla na svet v osebi Jezusa Kristusa. Za koga je morda to nepomembna oseba, za koga drugega neobstoječa oseba, čeprav po njej šteje leta in skuša  izvor tega štetja precej prozorno prikriti s frazama "pred našim štetjem" in "naše štetje".

Naša generacija je ena mnogih, ki uživa privilegij, da živi v času "po", in da smo lahko deležni vseh zveličavnih obljub, ki jih je Bog izpolnil v Kristusu. Adventni čas ima v koledarju zahodne cerkve dvojno funkcijo: po eni strani se v njem pripravljamo na praznovanje praznika Kristusovega rojstva, oziroma se spominjamo tistega časa "pred", po drugi strani se pa še intenzivneje kot sicer vživljamo v stanje ki bo sledilo temu času "po," v katerem sedaj živimo. Pravim stanje, ker ne bo več šlo za čas, ampak za večnost, ki je izven časa in  brezčasna.

Vse od izgona iz raja, ki ga je Thomas Cole tako lepo ponazoril na zgornji podobi,  smo  se ljudje znašli na dolgem romanju. Toda pot naprej in kvišku je le ena, vse drugo so stranpoti. Na tej naši poti nismo nikoli sami. Bog je od vsega začetka izbral svoje ljudi in jih spremljal ter tako pripravil pot Mesijevemu prvemu prihodu. Enako si Bog zbira ljudstvo  v času "po". Čas "po", v katerem živimo,  je čas pričakovanja Mesijevega drugega prihoda. Tedaj bo  zemeljsko romanje Božjega ljudstva doseglo točko omega, ko bo Bog Oče vse podvrgel svojemu Sinu. "Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem."  (1Kor 15,28) 

Želim vam blagoslovljene adventne dni.

22. november 2009

Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš)

Takole sta zapela znani novozavezni spev Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš) Aled Jones in Ben Crawley:


V slovenščini se to besedilo glasi takole:

 Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
  zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
  ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
  luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-32 EKU)
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. 
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. 

21. november 2009

Bičarji

Kdor pozna vsaj malo zgodovine, zagotovo ve, da so v srednjem veku in še malo pozneje obstajali bičarji. Šlo je za posameznike ali za skupine, katerih cilj je bilo delanje pokore na način, da so mučili sami sebe. Podobno so se nad sabo izživljali nekateri od rimske cerkve kanonizirani svetniki.

Ta čudna, oziroma grozljiva navada še vedno obstaja v nekaterih predelih sveta, kjer ima rimsko katolištvo pomemben vpliv. Mož na sliki na levi strani je s Filipinov.

Verjetno pa nam je vsem zelo neznano, da smo imeli tudi v naši bližini zelo pomembnega in svetovno znanega bičarja. To je bil, kot poroča Žurnal,  sam  pokojni rimski škof Janez Pavel II. Poljska redovnica, ki je skrbela zanj, je povedala: "Slišali smo ga, v Castengandolfu je bila moja soba blizu njegove. Slišal se je zvok udarcev, ko se je bičal. To je delal, vse dokler se je bil še zmožen premikati."

Kaj je namen takega mučenja lastnega telesa? Ljudje, ki to počnejo, se zavedajo lastne grešnosti. To zavedanje samo po sebi ni napačno, napačna sta  reakcija na to zavedanje in zdravilo za grešnost, ki ga  uporabljajo.   Bičarji mučijo svoje telo, ki naj bi bilo krivo za vse zlo. Tu gre v bistvu za manihejstvo: dobra duša - slabo telo. V resnici pa ni telo samo prav nič krivo za tisto, kar spočnejo naše misli. Jezus je rekel:  "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.  Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,  prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,20-23) Svoje notranjosti, torej področja volje in uma seveda ne morejo prebičati, zato se ljudje lotijo telesa.

S tem svojim početjem pa hočejo doseči še nekaj, to je odpuščanje grehov. Prepričani so, da si s takimi svojimi dejanji nabirajo zasluženje pred Bogom. V   resnici tu ne gre za  nobeno zasluženje, ampak za aroganco, za religijo, ki je kovačnica malikov. Apostol Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Noben apostol ali prerok ali sam Gospod ni nikjer izjavil, da bi se lahko človek odrešil z bičanjem ali kakim drugim načinom maltretiranja lastnega telesa. Gre za čisto samovoljo in izraz nevere. Če bi ti ljudje res verovali, da so prejeli Božjo pravičnost, ki izhaja iz ene same in edine ter popolne Kristusove daritve, ki grešnika reciklira v Božjega posvojenega otroka,  ne bi počeli takih gnusob. Tako pa njihov greh ostaja.


18. november 2009

Karl Barth o evangeliju kot človekovi spravi z Bogom (Rim 5,6-11)

Za nas tako nenavadno apostolovo strmenje se še zlasti pokaže v v. 6-11. Prav s tem je povezana tudi njegova neomajna gotovost glede dejstva, da smemo ljudje z Bogom živeti v miru in s tem tudi v upanju. Bolj ko je stvar presenetljiva, bolj je gotova - ker je večji od vsakega razuma, je mir zato tudi zanesljiv. To je na kratko to, kar je tu povedano. Kaj je s tisto Božjo ljubeznijo, ki napolnjuje naša srca in imamo v njeni moči mir? Pavel odgovarja v v. 8 z ugotovitvijo: Bog jo dokazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne« (v. 6), kot je bil Abraham (4,5)! »Kajti po smrti njegovega Sina smo se spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki« (v. 10). To je torej ljubezen, ki napolnjuje naša srca in vlada po Svetem Duhu. Ne razložljiva in razumljiva ljubezen, ki jo čutimo do dobrega prijatelja, za katerega smo mogoče pripravljeni umreti - ali pa tudi ne (v. 7)! Torej ne ljubezen, ki bi jo tudi sicer mogli vsaj delno poznati oziroma doživeti. Ni naša človeška ljubezen, s kakršno ljubimo tiste, ki tudi nas ljubijo, ampak - zdaj razumemo, da pri tistem miru ne smemo misliti na miroljubno mišljenje in čustva - Božja ljubezen, ki je ljubezen do sovražnikov. Zato sta ljubezen in mir z Bogom, ki ga ta ljubezen utemelji v nas, nedoumljiva, čudovita: Božje dejanje, v katerem je svojega Sina dal za nas, da bi nas sprejel kakor svojega Sina, dejanje, ki utemelji naš mir z njim, dejanje takšne ljubezni Boga do nas, ki smo proti njemu, je v Jezusu Kristusu resnično in Sveti Duh nam ga je položil v srca. Naše srce je s tem napolnjeno, tako napolnjeno, da mora izbruhniti v čisto slavo našega večnega veličastja in čisto slavo naše stisk polne sedanjosti. Pred vsem tem stoji Pavel v čudenju. Vendar ne tako, da bi dvomil! Človek lahko dvomi o svojem krščanskem mišljenju, čustvih in posledicah, ki bi iz njih sledile. Dvomi lahko o vsem, kar nam človeška ljubezen lahko prinese v povzdignjenje in tolažbo. Kar Bog je in kar počne - razsodba, ki je prav kot takšna dokaz njegove ljubezni; dokaz njegove ljubezni, ki je prav kot takšen njegova razsodba - je nekaj tako velikega in v svoji veličini tako jasno govori samo zase, da je ne le nedvomno, ampak nujno gotovo: »Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (v. 9). To je naša prihodnost: naša rešitev po njem v njegovi krvi! Temu primerno izgleda naša sedanjost: Bog v svoji ljubezni do sovražnikov, kri njegovega Sina prelita za nas, grešnike. Taka je naša prihodnost, naše upanje. Ta Bog prihaja v podobi tega človeka: on, ki je v svoji smrti že pretrpel vso pravično jezo, jo nosil in odnesel. On, v katerem je vse, kar govori proti nam, že ovrženo. On, v katerem je naše lastno hudobno sovraštvo do Boga že odvrženo in je za nami! On, ki je vso bedo, temo smrti, ki jo to sovraštvo prinese s seboj, že prestal in prehodil! In prav to: On, ki je vse to storil brez nas in proti nam, tako da nam ni potrebno in ne moremo spraševati, kako bi mi sami od sebe mogli imeti mir z Bogom, biti z njim spravljeni kljub vsemu, kar smo in počnemo! On, v katerem se je vsemu temu navkljub zgodilo in postalo resnično: Spravljeni smo! Ta dokaz za to, kaj naj pričakujemo, in s tem tudi smisel naše sedanjosti, je nujen prav zato, ker je skrajno presenetljiv. Pavel dvakrat izpeljuje »Veliko bolj« (v. 9 in 10). Veliko bolj, ker je tisto »več« dogodek in resnica od Boga in mora za nas obstajati tudi »manj«. »Več«: čudež Božje ljubezni do sovražnikov, prostovoljne, neutemeljene. Ne moremo je izpeljati iz kakih človeških razlogov. Ni ji enaka nobena ljubezen ali čudež, ki bi se nam sicer mogel pripetiti. »Manj«: naš mir, naša spravljenost, naša prihodnja rešitev in zato čast in hvala našega srca, polnega Božje ljubezni. To »manj« je utemeljeno, v Bogu utemeljeno, prav tako brezpogojno utemeljeno v tistem »več«, kar je prostovoljno storil Bog, utemeljeno v Božji božanskosti.


Iz: Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, prev.  Marko Urbanija, KUD Logos, Ljubljana 2002. S. 75-77.   


13. november 2009

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč


"Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki."

(Jezus v Evangeliju po Mateju 7,12)


 

Vinko Ošlak: Berlinski zid in drugi zidovi


Evropska in z njo slovenska publicistika ima do zidov nekakšno nevrotično stališče: ali nima na njih nikakršnih pripomb, kakor je to bilo na Slovenskem vsa leta komunizma, v demokratičnem delu Evrope pa je bila tema sicer omenjana, a v glavnem le v propagandne namene, ali pa nekritično vse zidove obsoja in med njimi ni zmožna razlikovati[...]



11. november 2009

Stati inu obstati 9-10/09


Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar je izdalo dvojno, 9.-10. številko revije  za protestantska vprašanja Stati inu obstati. Na naslovnici je objavljenih nekaj tem. Calvinovega leta so se spomnili tudi v uredništvu revije. Kar nekaj člankov se nanaša na tega pomembnega reformatorja. Med njimi posebej izpostavljam prevod nekaj krajših odlomkov iz njegovih Temeljev krščanske vere (Institutio religionis Christianae), ki se nanašajo na vprašanje izvolitve in vnaprejšnje določitve (predestinacije).

Revijo je možno naročiti na tem naslovu


09. november 2009

Avguštin o Bogu in človeku

Velik   si, Gospod,    in  hvale   velike   vreden;    velika  je  tvoja  moč   in  tvoji modrosti    ni  mere.  In  tebe  hoče   hvaliti človek,  ki  je  le  drobec   tvojega    stvarstva,  človek,   ki  nosi  s seboj  svojo umrljivost,    ki  nosi pričevanje     svojega    greha   in pričevanje, da  se ti,  Bog,  prevzetnim     ustavljaš.   In  vendar   - tebe  hvaliti hoče   človek,  ki je  le  drobec   tvojega   stvarstva.
     Ti  nas   spodbujaš,     da  nam   je  radost,   tebe   hvaliti,  zakaj k  sebi si nas  ustvaril  in  nemirno   je  naše  srce,  dokler   ne počije v  tebi.
     Daj   mi,  Gospod,     da  spoznam     in doumem,     kaj  je  poprej: tebe    klicati  ali  tebe   hvaliti?   Zvedeti    zate   poprej    ali  tebe  klicati?  Toda    kdo   te  kliče,  če  zate  ne  ve?   Saj  bi  lahko   kaj  drugega    klical  namesto    tebe,  kdor   zate  ne  ve.
     Ali  pa  se  daš  klicati,  da  bi  zvedeli   zate?   Toda    kako   naj  ga  kličejo,  v kogar   niso   verovali?   Ali  kako    naj  verujejo,    če jim   nihče  ne   oznanja?
     Hvalili   bodo    Gospoda     tisti, ki ga  iščejo:  če  ga  iščejo,  ga  najdejo,   in  če ga  najdejo,    ga  bodo   hvalili.
     Naj   te  iščem,   Gospod,    medtem      ko  kličem    k  tebi,  in naj  kličem   k  tebi,  medtem     ko  verujem     vate,  zakaj   ti si  nam   bil oznanjen.
     Kliče  te  moja    vera,  Gospod,     ki  si  mi  jo dal,  ki  si  mi  jo  vdahnil   po  dobrohotnosti      svojega   Sina,  po   službi  njega,  ki  te oznanja.


Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi (prev. A. Sovre). Mohorjeva, Celje 1991. s. 5.

04. november 2009

Biti, kjer je On


Ob neki priložnosti (cf. Jn 20,20-26) je rekel Jezus svojima učencema Filipu in Andreju: "Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 20,26) Kaj pa pomeni biti, kjer je On, je pojasnil na drugem mestu: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mr 8,34)

O odpovedi samemu sebi in nošenju  križa je že kar dosti napisanega, žal veliko zmotnega. Mnogi menijo, da pomenijo te besede, da si sami napravimo križ, ki ga bomo potem nosili. Ti mislijo, da je lahko trpljenje, ki si ga sami zadajajo, zaslužno dejanje pred Bogom. Drugi spet menijo, da je trpljenje, v katerem so se  znašli,  zaslužno pred Bogom. Nič od tega ni res!

Kaj je torej križ, o katerem je govora? Najprej si poglejmo, simbol česa je križ.
  1. Križ je simbol trpljenja. (cf. 1Pt 2,21)
  2. Križ je simbol smrti. (cf. Apd 10,39)
  3. Križ je simbol sramote. (cf. Heb 12,2)
  4. Križ je simbol posmeha. (cf. Mt 27,39.40)
  5. Križ je simbol zavrženosti. (cf. 1Pt 2,4)
  6. Križ je simbol samoodpovedi. (cf. Mt 16,24. Mr 8,34)
Vzeti križ je za kristjana vzeti nase vse tisto, česar v življenju ne more spremeniti, vse vsakdanje težave, na katere naleti. Kadar vzamemo nase svoj križ, se odpovemo sebi  in gremo za Gospodom, se podamo na tri področja boja in trpljenja. Tu govorim o povsem duhovnih rečeh, ne o kakem konkretnem boju z ognjem in mečem.
  1. Boj proti grehu (1 Pt 4,1.2). Živeti moramo v neprestanem zavedanju, da  smo križali naše grešne želje. (cf. Rim 6,6. Gal 5,24)
  2. Drugo področje boja je boj s Satanom in mračnimi silami. Ta boj se intenzivira, ko si prizadevamo za Božje kraljestvo. Vidne cerkvene organizacije so z uporabo dobesednega telesnega (mesenega) orožja tu naredile zelo veliko škodo. Ampak tu gre za drugačen boj. (cf. 2Kor 10,4.5. Ef 6,12) Pri tem izkušamo nasilje sovražnika in   njegovih hord (cf. Pt 5,8-10), pa tudi preganjanja s strani krivih učiteljev, ki prevračajo evangelij. (cf. Flp 1,15-17)
  3. Deležni smo posmeha in sovraštva sveta. (cf. Jn 15,18-25) To se dogaja zaradi ločitve od moralnih in duhovnih standardov, ki jih postavlja svet ter zaradi zavračanja njegove življenjske filozofije. (cf. 1Kor 1,21-27)
Sredi vse te zmede nas hrabri jasna in nedvoumna Božja beseda, ki pravi:  "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči,  ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38.39) S tem prepričanjem moremo v vseh okoliščinah stati inu obstati, kot bi rekel Trubar in se z Božjo pomočjo iz vsakega padca pobrati.



31. oktober 2009

Krščanstvo: slepa ulica?


 Maribor, torek 3. novembra 2009:

































Ljubljana, sreda 4. novembra 2009: 


Stefan Gustavsson je vodja CredoAkademin - krščanskega raziskovalnega centra s sedežem v Stockholmu in glavni tajnik Švedske evangelijske alianse. Ukvarja se s kulturno analizo, vprašanji pluralizma in posmodernizma, apologetiko in oznanjevanjem.
 

Lep prazničen dan želim

Lep prazničen dan želim ob poslušanju kantate BWV 80,  Ein feste Burg ist unser Gott, J. S. Bacha.









Izvajalci: Pamela Coburn, sopran; Marjana Lipovšek, alt; Claes H. Ahnsjö, tenor; Robert Holl, bas; Kurt Guntner, violina; Helmar Stiehler, violončelo; Klaus König, oboa; Gottfried Sirotek, lovska oboa; Josef Niederhammer, kontrabas; Hedwig Bilgram, harfa; Ekkehard Tietze, orgle;  Bachov zbor iz Münchna;  Bachov orkester iz Münchna; dirigent: Hanns-Martin Schneidt.

Posneto v cerkvi sv. Ane v Augsburgu, A.D. 1988.

30. oktober 2009

Reformirajte se!

Naslov tega sestavka je parafraza besed: "Spreobrnite se!" s   katerimi je  nastopil svojo preroško službo Mesijev predhodnik Janez Krstnik (cf.  Mt 3,1.2), za njim pa je z enakimi besedami pričel svojo zemeljsko službo naš Gospod Jezus Kristus (cf. Mt 4,17). Na te  besede se je skliceval tudi Martin Luther  na začetku svojih znamenitih  95 tez. Reformacija torej ni nek pojav kar tako, ampak se začne s spreobrnitvijo posameznika. Le-to je Luther doživel še preden je napisal svojih 95 tez v obrambo evangelijske resnice proti popačevalcem in cerkvenim dobičkarjem.

Kaj reformacija dejansko je, ve v resnici le kristjan, ki se zaveda naslednjega dejstva, zapisanega v Heidelberškem katekizmu: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa  ki je s svojo dragoceno krvjo  poplačal vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti  ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu."

Mi sicer lahko govorimo o reformaciji z različnih stališč: kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega, literarnega, ampak to ni bistvo reformacije. Prva slovenska knjiga ni bistvo reformacije na Slovenskem, je pa njena nujna posledica.  Višja stopnja pismenosti v prejšnjih stoletjih v protestantskih deželah ni bila bistvo reformacije, ampak njena nujna posledica. Reformatorji so  zahtevali, naj vsak vernik bere Sveto pismo, nepismeni pa ne morejo brati. Od tod napredek splošnega šolstva v protestantskih državah. Bistvo reformacije je v globokem zavedanju posameznikove grešnosti  in  njegovem srečanju z Božjo milostjo, ki  jo lahko  pridobiš po veri, katere edini normativ je Sveto pismo.

V Luthrovem času so se ljudje prav dobro zavedali svoje grešnosti. Ker jim srednjeveška  (enako kot danes rimska) cerkev ni dajala nobene notranje gotovosti zveličanja, so bili še posebej prestrašeni. V ta svet strahu so vstopali razni šarlatani, kot sta bila kardinal Albreht Brandenburški in dominikanec Johannes Tetzel, ki sta razvila kupčijo s papeškimi odpustki. Seveda  je ta odpustkovna kuhinja  izvirala z dvora "nezmotljivega" Leona X.  Kakorkoli, prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov, s katerimi so bili obteženi. Pri tem seveda niso vedeli, da prihaja  Vedeti pa niso mogli, ker niso mogli brati Svetega pisma.

Danes je drugačen čas. Ljudje pri nas sicer znajo brati, a jih njihova grešnost v glavnem  ne skrbi. Duh časa pravi: "Delaj tisto, kar hočeš. Bodi sam(a) svoj zakon." Pravzaprav gre pri tem za nekaj, kar je vsakemu človeku lastno od padca sem: biti kakor Bog, biti Bog (cf. 1Mz 3,5).  Današnja kultura to še posebej poudarja. Kakorkoli tudi današnjemu človeku se nudi odpuščanje grehov po milosti, od Boga in  zastonj.

Evangelij je nadčasoven.  Pri tem pa  se nihče ne spreobrne po svoji volji, ampak po Božji volji, po njegovem načrtu. Tej volji je nemogoče kljubovati. Pisano je: "Toda trdni temelj Božji stoji ter ima ta pečat: Gospod pozna svoje."  (2Tim 2,19)  Si med njegovimi?  Torej se reformiraj!


19. oktober 2009

Svetniki in grešniki (in obratno)

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti  najprej je treba definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme) lahko pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost. (cf. 2Tes 1,9)

Kakorkoli, definicija grešnika je na splošno še kar  dobro poznana, manj pa definicija svetnika. Svetnike si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki naredijo avreolo okoli glave. Biblija nam ne daje neke posebne definicije svetnika, ampak je glede tega vseeno zelo  jasna. Apostol Pavel začenja svoje Prvo pismo Korinčanom z besedami:  "Pavel, [...] Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju:  milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa." (1Kor 1,1-3) Zelo lep pozdrav, kajne? Korintske kristjane imenuje: posvečeni, poklicani in sveti. Toda, če pogledamo malo naprej, lahko zelo hitro opazimo, da je bila korintska cerkev prav čudna zdruščina, večkrat popolnoma skregana z našim pojmovanjem svetnika. V njej so vladale razprtije (cf. 1Kor 1,10-17. 3), v njej je bila prisotna prevzetnost (cf. 1Kor 4), in nečistost (cf. 1Kor 5. 6,12-20), kristjani so se med sabo tožarili po sodiščih (1Kor 6,1-11) in tako naprej. Pa vendar jih Pavel imenuje sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel tako in tako življenje in imel take in take kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. O opravičenju sem pa že tudi  nekajkrat pisal na tem spletniku, prvič ravno v prvem prispevku na Reformirani strani. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik",  zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.



14. oktober 2009

Predavanje zgodovinarja dr. Jürgena Spießa: Ali mu smrt res ni mogla do živega?

Društvo ZvEŠ organizira predavanje  dr. Jürgena Spießa, ki bo predstavil Jezusovo vstajenje skozi oči zgodovinarja. V torek, 20. oktobra bo predavanje potekalo  v Murski Soboti, v sredo 21. oktobra pa na dveh mestih  v Ljubljani. 

MURSKA SOBOTA: 



LJUBLJANA: 




 Morebitne dodatne informacije najdete na tej povezavi



-->

12. oktober 2009

Zemljevid Božjega ljudstva

 
Izraelovih otrok bo po številu kakor morskega peska, ki ga ni mogoče premeriti in ne prešteti. Na kraju, kjer so jim rekli: "Vi niste moje ljudstvo," jim bodo rekli: "Otroci živega Boga."  (Oz 2,1)

Zgornja prerokba, ki jo je dal Bog po preroku Ozeju, se  uresničuje drugače, kot si je to najbrž predstavljal  prerok, pa tudi drugače od predstav starozaveznega Božjega ljudstva Izraela. Napoved, da bo Izraelovih otrok kakor morskega peska ni  bila v tistem času pravzaprav nič novega, saj gre za obljubo, ki je bila dana že očaku Abrahamu: "[...] te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu." (1Mz 22, 17a) Naprej pa pravi:  "[I]n s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji."  (1Mz 22,18)

Glede na to, da ni starozavezno Božje ljudstvo nikoli dejansko predstavljalo kakega posebno velikega števila, upravičeno sklepamo,  se  nanaša obljuba tudi na novozavezno Božje ljudstvo, ki ga ne sestavljajo več pripadniki točno določene etnične skupine, torej Judje, oziroma Izraelci, ampak vsi, katerikoli smo krščeni v Kristusa, kot je pisano: "Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.  Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.  Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči." (Gal 3,27-29)

Spreminjanje tega, čemur bi lahko rekli zemljevid Božjega ljudstva, je zelo zanimivo. Kar se je začelo kot skupina nomadov in nadaljevalo v državi, med Libanonskim gorovjem in Rdečim morjem,  komaj kaj večji od današnje Slovenije, se je v času po Kristusu razširilo po celotnem Sredozemlju in širše. Kjer ni bilo prej nobenega, ali skoraj nobenega  pripadnika Božjega ljudstva, so se naenkrat imenovali "otroci živega Boga". Toda tudi to se je pozneje ves čas spreminjalo. Nekoč cvetoče maloazijske cerkve so izginile, zemljevid Božjega ljudstva se je spremenil tako, da se je le-to premaknilo naprej in drugam.

In danes? Če morda postaja po mnenju koga Evropa vse večja duhovna puščava, lahko rečemo, da doživlja  zemljevid Božjega ljudstva  nove spremembe. Spet se torej ponavlja Ozejeva napoved: "Na kraju, kjer so jim rekli: 'Vi niste moje ljudstvo," jim bodo rekli: "Otroci živega Boga.' (Oz 2,1b) Ponavljala pa se bo do konca sveta, torej se bo zemljevid Božjega ljudstva še spreminjal.


08. oktober 2009

Ošlak o primeru Gulič


Guličev primer, o katerem je bilo govora tudi na tem spletniku,   je dodobra pretresel slovensko javnost. Na forumih Protestantska skupnost je med drugim padla ideja, da bi lahko urad za verske skupnosti sploh ukinili. Nekaj podobnega je v današnjem Večeru v rubriki Pogledi napisal slovenski filozof in predvsem kristjan Vinko Ošlak. Naslov članka je Ločenost države in satanizma

V članku med drugim pravi: "Afera "Gulič" pa razodeva še eno dvoličnost velikih cerkva. Kristjani takega urada ne potrebujemo; kakor ne potrebujemo konkordata ali kakega drugega sporazuma na meddržavni ravni. Dovolj nam je svoboda verovanja, oznanjevanja in druženja v skupnem čaščenju živega Boga. Dovolj nam je splošen zakon o društvih, a niti teh zagotovil nujno ne potrebujemo. Prva Cerkev jih ni imela. Cerkev pa, ki ima sicer toliko hudega, in veliko tega je žal res, povedati o prejšnjem režimu, mirno sprejema ta preostanek starega režima in ima za krivično, če v njem ne more imeti avtomatično prvega mesta."






07. oktober 2009

Ali je Kristus umrl zate?


Verjetno so ti že kdaj povedali, da te Bog ljubi, in da je Kristus umrl zate. Morda si celo prišel do zaključka, da stvari niti niso tako slabe. Res je, Sveto pismo govori o kazni za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, toda če Bog ljubi vsakogar, in če je Kristus umrl za vsakogar, potem res ni nobenega razloga za zaskrbljenost, kajne?

Toda, ali veš, da ni nujno resnično to, da bi Kristus  umrl zate? Biblija razločno uči, da Kristus ni umrl za vsakogar, ampak za tiste, katere mu je dal nebeški Oče. (cf. Jn 10,11. Ef 5,25)

26. september 2009

Evropa: svoboda govora ali sovražni govor?



Tale video, ki ga posreduje CBN, sicer ni popolnoma svež, je pa zelo poučen. Kaže predvsem na zmedo v evropski (in sploh zahodni) družbi glede dveh pojmov. To sta svoboda govora in sovražni govor. Dejansko gre za to, da je lahko enaka ali podobna stvar enkrat prepovedana kot sovražni govor, drugič pa dovoljena, saj pri nas imamo vendar svobodo govora, kajne? Prepovedano je govoriti proti tistemu, kar bi utegnilo biti  nevarno, proti tistemu, kar se nam ne zdi nevarno, se pa lahko svobodno govori in tisto po mili volji kleveta. Gre torej za podleganje čistemu pragmatizmu. Temu bi lahko rekli tudi strahopetnost.


Več  lahko preberete  na  tej povezavi. >>>>>>>>>> 

22. september 2009

Vatikanska kolonija?


 Imenovanje Aleša Guliča na položaj direktorja vladnega  urada za verske skupnosti ni bilo ravno nekaj,  kar bi si na tem svetu  najbolj želel. Po mojem mnenju bi bilo najbolje, da bi se po neuspehu na lanskih jesenskih volitvah mož lepo vrnil v prosveto in se razdajal s poučevanjem slovenščine.
*****
Očitno je bil podobnega mnenja tudi kardinal Rode in še kdo iz vodstvenih in ostalih krogov Rimskokatoliške cerkve. Menda jih je močno zmotila njegova črna majica, ki jo je  Gulič nosil na motorističnih prireditvah, na njej pa je pisalo Hell's Angels.  To je bil  zanje zagotovo znak, da je sam hudič na delu. Kakorkoli, takrat ko se je bilo treba priklanjati Hitlerju, ali  na lokalnem nivoju Rösenerju, gospodje niso imeli takih očitnih  pomislekov.  In to ne glede na  okrvavljene roke omenjenih dveh patronov. Torej, kardinal  Rode je bil v svoji izjavi za  tednik Družina zelo jasen in neizprosen: "Ç'a ira loin," je pribil po francosko. Zraven je dodal še slovenski prevod: "To bo šlo daleč."
*****
In res je šlo. Ko je prišel predsednik vlade Pahor v Vatikan, je bil očitno deležen intenzivnega pranja možganov s strani Rodetovega prijatelja kardinala Tarcisija Bertoneja, ki se je končalo tako, da je začel kazati znake popuščanja.
*****
Kakorkoli, Gulič še niti ni dobro začel z delom, tako da v resnici sploh  ne vemo, kako bi  pod njim dejansko potekalo vodenje urada za verske skupnosti. Slovenija se tudi ne vmešava v imenovanja v Vatikanu. Na vsak način pa sedaj,  ko nam Papeška država diktira, kdo naj ne bi bil direktor urada za verske skupnosti v tej državi, podpiram Guliča! 




16. september 2009

Vinko Ošlak: Črtati metafiziko

Takšne besede pravzaprav ne bi smel uporabiti v članku, ki je namenjen množičnemu občinstvu, ne pa kakšnemu akademskemu časopisu za tiste, ki so študirali filozofijo. A če si jo je privoščila Neue Zūricher Zeitung, ki jo je v svojih letih bivanja v tem švicarskem mestu strastno prebiral tudi dobri slovenski znanec Vladimir Uljanov Lenin, zakaj si je ne bi privoščil mariborski Večer? Je švicarski bralec toliko bolj razgledan od slovenskega? Gotovo ne. Raje manj. Kakor tudi v Leninovem času nihče v njegovi okolici, noben švicarski profesor, ni bil bolj razgledan od Lenina. A nekaj je res: ne rešujejo nas razgledi, rešujejo nas uvidi! Sicer bi bile komunistične družbe uspešnejše od krščanskih (se pravi: protestantskih), saj komunizem temelji na najširši razgledanosti svojih filozofskih in ideoloških očetov, medtem ko krščanstvo temelji na nekem uvidu, do katerega se je med prvimi dokopal povsem nerazgledani desni razbojnik na križu, za njim pa rimski stotnik, ki je to strašno eksekucijo nad dvema razbojnikoma in povsem brezgrešnim človekom izpeljal[...]


Povezava do celotnega članka v Večeru >>>>>>> 

14. september 2009

Diagnoza je prava

Razvpiti ameriški finančnik Alan Greenspan je v zvezi z aktualno gospodarsko in še kako krizo izjavil: "Imeli bomo še več kriz, razen če nekdo najde način, da spremeni človeško naravo." 
****
 Verjetno se je kdo prizanesljivo nasmehnil ob tej na videz preprosti ugotovitvi, saj smo danes vajeni zelo zakomplicirano razmišljati in valiti krivdo na vse mogoče -izme, le na to, kdo ali kaj je človek, najraje pozabimo. Zdi se mi, da je Greenpan postavil zelo dobro diagnozo  vzroka krize. Nobenega dokaza  pa nimamo, da bi se človeška narava  časov Ötzija, ki ga vidimo tukaj na sličici, kakorkoli spremenila. Prerok Jeremija je rekel: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9) Pri tem seveda ni mislil srca kot organa, ampak človekovo skrito in očem nevidno  notranjost. Jezus pa je bil glede tega, kaj vse pride iz človekovega srca, še bolj konkreten: "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,  prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.  Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7, 21-23)
 ****

 Alan Greenspan seveda ni edini, ki bi si želel najti način, kako spremeniti človeško naravo. V zgodovini se je našlo že kar nekaj "inženirjev človeških duš", a je vsem spodletelo. Lahko se spremenijo okoliščine, lahko se spremeni tehnologija, človeška narava ostaja taka, kot je bila.  Rešitev je drugje. Bog je  po preroku Ezekielu obljubil svojemu ljudstvu :  "Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce." (Ezk 36, 25.26) Res je, edino Bog je zmožen narediti tisto, kar si želi Alan Greenspan. Ampak Bog to naredi, kadar hoče, komur hoče in kakor hoče. On namreč "vse uresničuje  po sklepu svoje volje". (Ef 1, 11)

11. september 2009

Izdaja reformacije?

 
Cyberbrethren je zelo lep in bogat spletni dnevnik, ki ga piše luteranski pastor Paul McCain iz ZDA. Nekateri se še spominjamo, s kakim medijsko močno podprtim pompom so leta 1999 na dan reformacije (sic!) predstavniki Rimskokatoliške cerkve in Svetovne luteranske zveze podpisali Skupno izjavo glede nauka o opravičenju. Pastor McCain, ki pripada denominaciji, ki ni članica Svetovne luteranske zveze, ampak Mednarodnega luteranskega sveta (International Lutheran Council), je napisal članek z naslovom: Izdaja reformacije - žalostna dediščina Skupne izjave glede nauka o opravičenju. V njem natančno razlaga, zakaj je z deklaracijo več pridobil Rim, tisti luteranci, ki so izjavo podpisali, pa so več izgubili. Rim namreč ni odstopil niti za milimeter od svojega nauka, premik so naredili luteranci. 

05. september 2009

Debata o novem pogledu na Pavla

Anglikanski škof v Durhamu N. T. Wright (na sliki) pripada evangelijski smeri znotraj svoje denominacije, je pa razvil svojstven teološki pogled na Pavla in na nauk o opravičenju, ki je bistveno drugačen od pogleda, ki so ga razvili protestantski reformatorji, s čimer se je tudi odmaknil od tradicionalne evangelijske doktrine. V malo manj kot enournem videu, ki ga imate na spodnji povezavi, si lahko ogledate debato skupine teologov, ki so v  Južnem baptističnem teološkem semenišču (Southern Baptist Theological Seminary) razpravljali na temo N. T. Wright in nauk o opravičenju.  Razpravo je povezoval dr. Albert Mohler.

Povezava do videa >>>>>>>>>>

02. september 2009

Pomembno vprašanje

 
 Albert Mohler je v skoraj tričetrturni pridigi odgovoril na pogosto zastavljeno vprašanje, ki se glasi: "Kako more ljubeči Bog kogarkoli poslati v pekel?" Pridiga je v angleškem jeziku in je objavljena na spletniku dr. Alberta Mohlerja. 
Dostop do pridige je na spodnji povezavi:
How Can a God of Love Send Anyone to Hell?


Shared via AddThis

31. avgust 2009

Ob rob obletnici Dalmatinove smrti

Vir: Wikipedija
Na današnji dan, 31. avgusta 1589, je umrl slovenski protestantski pridigar, teolog, pesnik in prevajalec Jurij Dalmatin.

Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem. Najprej se je šolal pri Adamu Bohoriču, ki je nadarjenega fanta poslal v šolo v Bebenhausen na Württemberško. Od tam je šel študirat na univerzo v bližnji Tübingen,  kjer so ga denarno podpirali Trubar, ki mu je preskrbel Tyffernovo ustanovo in kranjski deželni stanovi.

Leta 1572 je bil povabljen v Ljubljano za pridigarja. Poleg pridigarske službe je bil zadolžen tudi kot  nadzornik stanovske šole in član cerkvenega sveta. Dober mesec dni v letu je je pridigal na gradu Kacenštajn pri Begunjah. Leta 1585 je dobil škocjansko faro, katere pa ni upravljal sam, ampak preko vikarja.

Svoje literarno delo je začel s pesmimi, ki jih je Trubar vključil v svojo pesmarico (Ta celi katehismus...). Njegov zelo pomemben uspeh  je bil, da je pridobil Janža Mandelca, ki  je nato v Ljubljani ustanovil svojo tiskarno. Prva knjiga, ki je izšla v novi tiskarni, je bil Dalmatinov prevod apokrifne Sirahove knjige. To se je zgodilo leta 1575. Ta letnica pomeni začetek tiska v Ljubljani.   Tej je sledilo še nekaj Dalmatinovih knjig.


Najpomembnejše Dalmatinovo delo je bil prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino. Prevod je končal leta 1578, a se je zapletlo pri financiranju projekta, saj je bil to prevelik zalogaj za kranjske stanove, zato so le-ti k projektu pritegnili tudi štajerske in koroške stanove.  Delo pa so morali pregledati tudi  strokovnjaki, ki pa nekateri niti niso znali slovensko (Homberger, Špindler, Felicijan Trubar). To zborovanje leta 1581 seveda ni potekalo v tajnosti. Reagiral je  ljubljanski škof Janez Tavčar in  dosegel, da je nadvojvoda Karel prepovedal tisk knjige, Mandelca pa prisilil, da je zaprl tiskarno in se odselil (1582).

Nazadnje so knjigo Biblija tu je vse Svetu pismu Stariga inu Noviga testamenta natisnili v saškem Wittenbergu leta 1584, v slovenske dežele pa skrivoma tihotapili v sodih. Mirko Rupel pravi o prevodu, da je izredno delo. "Če odštejemo germanizme, ki se jim tedaj noben pisec, vzgojen v tuji kulturni sredini, ni mogel izogniti, predstavlja jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil." (RUPEL, 1966) Dalmatin je bil tudi, za razliko od Trubarja,  zelo dosleden pri pravopisu, oziroma črkopisu.

Za razliko od Trubarja, oziroma Trubarjevega sina Felicijana, Dalmatin nikoli ni bil deležen kakšnega vodilnega položaja v cerkvi. Živel je tudi v skromnih materialnih razmerah, saj je moral skrbeti za številno družino, stalno pa je tudi kupoval knjige.
O njegovem značaju pričata dva podatka. Bil je vdan svojemu učitelju in dobrotniku Primožu Trubarju, in dogodek, ko se je pri Krištofu Turjaškem srčno zavzel za nekega svojega farana (kmeta), ki je bil  prestrogo kaznovan.

Jurij Dalmatin velja za najpomembnejšega slovenskega protestantskega pisca za Trubarjem. Medtem ko se je Trubar "uveljavil s širino delovanja, je Dalmatin pomemben po globini in tehtnosti svojega dela." (RUPEL, 1966) Dalmatinovo delo je bilo tudi trajnejše od Trubarjevega, saj so smeli po nasilnem koncu reformacije rimskokatoliški duhovniki uporabljati njegovo Biblijo. Do naslednjega prevoda Biblije je minilo celih  dvesto let in več.



Literatura: 
Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, DZS, Ljubljana 1966.
dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, I. del. Mohorjeva, Celje 1992.