25. februar 2009

O relativnosti človekovih pravic

Da so človekove pravice navkljub svečanim obrednim zaklinjanjem politikov nekaj relativnega, se lahko poučimo iz našega vsakdanjika. Kadar gre za majhno in manj pomembno državo, ji vsi gledajo pod prste. Kadar gre za velesilo, ali za neko bolj znano ali čislano državo, se ji vse odpusti.

Tukaj in tukaj lahko preberemo, da je za aktualno ameriško državno sekretarko pomembnejša ekonomija in stvari, povezane z njo, kot spoštovanje človekovih pravic na Kitajskem.

So torej tako imenovane človekove pravice res kaj dosti več kot list papirja, s katerim lahko mahamo pred tistimi, ki nam niso všeč?

Očitno ne. Na tem svetu se lahko vse spremeni, za spremembo zadostuje ustrezen kvorum, ali pa kakšne posebne okoliščine, predvsem ekonomska korist. Tako pač je.


07. februar 2009

Ozadje dogodkov

Ena najlepših bibličnih zgodb je po mojem Jožefova zgodba iz Geneze. gre za osebo, ki je šla skozi mnoge preizkušnje, ki so na zunaj videti brez pravega smisla, v ozadju pa je bil Božji načrt rešitve celotne njegove družine.

Pomenljiv je tudi naslednji dogodek na koncu (1Mz 50, 15-21 SSP):
Ko so Jožefovi bratje videli, da je oče umrl, so rekli: "Kaj, če nas bo Jožef sovražil in nam hotel povrniti vse húdo, ki smo mu ga prizadeli!" Pristopili so k Jožefu in rekli: "Tvoj oče je pred smrtjo zapovedal in rekel: 'Tako recite Jožefu: Oh, odpusti vendar hudodelstvo svojih bratov in njihov greh!' Res so ti prizadeli húdo, a odpusti vendar zdaj hudodelstvo služabnikov Boga tvojega očeta!" Ko so mu to govorili, se je Jožef zjokal.
Tedaj so prišli tudi njegovi bratje, se vrgli predenj in rekli: "Glej, tvoji sužnji smo!" Jožef jim je rekel: "Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo. Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke."
Razumljivo je, da so se bratje, ki so Jožefu prizadejali toliko hudega, po smrti očeta Jakoba ustrašili misleč, da se jim bo Jožef maščeval. Ali so ga ocenjevali po sebi ali je bil v njih tako močan občutek krivde? Po mojem mnenju bolj ono prvo. Ampak Jožef ni bil človek, ki bi si drznil igrati Boga. Hkrati mu je bilo dano videti logiko Božjega načrta za rešitev zametka Božjega izvoljenega ljudstva. Bil je človek, ki se je zavedal, da je Bog zmožen tudi zlo, ki ga načrtujejo ljudje, obrniti na dobro. Se tudi mi tega zavedamo, ko pridejo preizkušnje? Se zavedamo ozadja dogajanja, kadar se nam zgodijo stvari, ki nam niso povšeči, kot se ga je zavedal Jožef?


02. februar 2009

01. februar 2009

James White: Protireformacija ["Svobodna" volja]


James White je v malo več kot polurni pridigi pojasnil še en, bolj zahrbten vidik protireformacije, na katerega ponavadi nismo pozorni. Gre za vdor arminijanstva in molinizma v teologijo denominacij, ki se imajo za protestantske, oziroma za dedinje reformacije. Oba navedena pojava pa nista nič drugega, kot ostanek predreformacijske rimske teologije, ki je bila v bistvu (semi)pelagijanska. Pravzaprav je takšna še danes.