04. marec 2009

Nekaj o vprašanju svobodne volje

Ko je bil človek ustvarjen, je seveda posedoval svobodno voljo, da se odloča za Boga ali za koga/kaj drugega. Naložena mu je bila tudi odgovornost: »...le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1Mz 2, 17 SSP) Človek je bil torej svobodno in odgovorno bitje. S prvobitnim (= izvirnim) grehom pa je svobodno voljo izgubil. Ni pa mu Bog odvzel odgovornosti za dejanja, kajti Bog ne spreminja temeljnih pravil, katera je sam postavil.


Rimsko-katoliški favorit med teologi Tomaž Akvinec je bil glede nekaterih reči v zmoti, zlasti, ko je menil, da greh ni prizadel človekovega intelektualnega in voljnega področja. Izgubil naj bi le posvečujočo milost, ostalo naj bi bilo nedotaknjeno. Ta milost se mu menda povrne ob krstu. Če bi bilo to čisto res, potem bi dejansko obstajala možnost, da kak človek nikoli ne bi grešil, in da ne bi telesno umrl. Ampak to se še ni zgodilo (če odštejem Enoha, Elija in morda Mojzesa - ampak tu gre za izjemne primere, a tudi ti niso bili brezgrešni).


Greh je dejansko popačil vsa področja človekovega delovanja in nehanja. Brez Božjega delovanja, oziroma njegove milosti se ne bi nihče odrešil, oziroma, kot pravi Ana v Chraskovem prevodu: »[P]o svoji moči človek ne pride kvišku.« (1Sam 2,9b). Torej ne po svoji volji!


Zagovorniki svobodne volje utemeljujejo svojo doktrino s Pavlovo izjavo v 1Tim 2,4, kjer je rečeno, da Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.«


Vprašanje je torej, ali Bog hoče, da bi se rešili čisto vsi ljudje od prvega do zadnjega? Če bi pisalo, da Bog želi, ne bi bilo problema. Lahko bi rekli, v redu, Bog sicer želi, ampak ljudje se lahko odločijo drugače. Tu pa ne piše, da Bog želi, ampak da hoče. Kar pa Bog hoče, to tudi stori. Če torej Bog hoče, da bi se čisto vsi ljudje od prvega do zadnjega zveličali, potem se tudi bodo zveličali. V kolikor torej razumemo ta »hoče« v smislu vseh ljudi, potemtakem se bodo vsi ljudje od prvega do zadnjega odrešili, oziroma imajo prav zagovorniki apokatastaze, oziroma »univerzalisti«. Ampak nauk o apokatastazi ni ravno bibličen, izhaja pa iz določene predstave o ljubečem Bogu, ki popačeno in sentimentalno predstavlja Božjo ljubezen.


Prav je tudi, da razvozlamo pomen zaimka ves, vsi v Novi zavezi. Na nekaterih mestih dejansko pomeni vse ljudi nekega področja, ali celo vse ljudi sveta, na drugih mestih pa le določene vse ljudi. Naj navedem nekaj primerov:


»K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.« (Mr 1,5 SSP) Je res, da so prihajali k Janezu Krstniku prav vsi iz Judeje ter Jeruzalema? Močno dvomim. Evangelist je govoril v splošnem pogovornem načinu, ko uporabljamo zaimek ves, vsa, vsi v pomenu mnogi, ali večina. Torej so mišljeni določeni vsi.


Marija je rekla v znameniti himni Magnificat: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« (Lk 1,48b SSP) Pa res blagrujejo Marijo vsi ljudje iz vseh rodov? Zagotovo ne, jo pa odsihdob blagrujejo nekateri, oziroma določeni ljudje iz vseh rodov.


Ali pa vzemimo znamenit stavek iz Lk 2,1 (SSP): »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.« Ves svet? Ni znano, da bi imel ukaz Oktavijana Avgusta kakšne praktične posledice za popisovanje prebivalstva na Kitajskem, v Indiji ali Južni Ameriki. Mišljen je torej »ves svet« v nekem ožjem, avtorju in njegovim sodobnikom znanem smislu, oziroma vsi ljudje na nekem območju sveta.


Efeški izdelovalci suvenirjev (tempeljčkov boginje Artemide) so se takole vznemirjali, ko je Pavel širil nauk o tem, da Artemida ni pravo božanstvo in jim s tem kvaril posel: »Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.« (Apd 29,27b SSP) Boginjo Artemido je najbrž res častila vsa provinca Azija, glede vsega obljudenega sveta pa seveda ne drži. Poznali so jo Grki in Rimljani (ti pod imenom Diana), na Japonskem, v Severni Ameriki in Etiopiji pa je zagotovo niso poznali. Gre torej za ves določeni del obljudenega sveta.


Zaimek »ves, vsa, vsi« torej ne pomeni nujno čisto vseh ljudi, ampak vse ljudi nekega področja, oziroma vse ljudi, ki pripadajo, oziroma so pripadali določeni skupini.


Bog torej hoče, da bi se rešili vsi ljudje. Vendar ne gre za vse ljudi, ki so kdajkoli živeli na svetu, ampak za vse ljudi iz določene skupine. Tu gre za vse njegove ljudi, torej tiste, ki jih je sam od vekomaj izbral za svoje ljudstvo. No, pa smo spet pri nauku o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi.



6 komentarjev:

Matjaž Črnivec pravi ...

Dragi Dizma, ne morem, da ne bi ... :-)
Najprej tole, da ne bo nesporazuma: prav in potrebno je, da poudarjamo Božjo suverenost, temeljno razliko med Bogom in človekom in dejstvo, da »po svoji moči človek ne pride kvišku.« Na to lahko rečem samo Amen.
Stvar z Božjo svobodno voljo in človekovim (relativno) svobodnim odzivanjem, ki pa je v polni meri osebno, če naj bo človek zares Božji partner v zavezi, pa je po mojem bolj zapletena. Tukaj govorimo o stvareh, ki so skrivnostne in paradoksne; na tem področju ne velja preprosta newtonska mehanika, ampak prej kvantna fizika, ki je lahko tudi zelo čudna (in čudežna in čudovita).
Tvoja izpeljava glede 1 Tim 2,4 je problematična. Gr. tekst govori, da Bog hoče in želi, da je njegova volja, da bi se vsi rešili oziroma, da bi bili vsi rešeni/odrešeni/zveličani. Glagol je tukaj thelei, njegovo samostalniško obliko thelema prevajamo z volja. Glagol torej zaobjema vse našteto: željo, hotenje, predvsem pa voljo. Pomensko ustrezen prevod je: »God wants everyone to be saved« (GNB, CEV).
Razvezava besede »vsi« na tem mestu je nevarna. Si predstavljaš, da bi jo kak pobesnel pelagijanec apliciral na Rim 2,23 ali pa – še huje na Rim 2,22. Bog ne daj! Gotovo imaš prav, da je ta besedica lahko uporabljena hiperbolično. To je npr. značilno za Markov in še posebej Lukov literarni slog. Da je to splošna značilnost bibličnega izražanja pa ne bi mogel reči.
V vsakem primeru je bistven kontekst. Ta je sledeč:
»1 Predvsem te torej prosim: prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi, 2 za kralje in za vse oblastnike, da bomo lahko živeli v vsej pobožnosti in vsem dostojanstvu, mirno in tiho. 3 To je namreč dobro in po volji Bogu, našemu odrešeniku, 4 ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice. 5 Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus, 6 on, ki je sam sebe dal v odkupnino za vse, pričevanje ob svojem času. 7 Zaradi tega sem bil jaz postavljen za glasnika in apostola – resnico govorim, ne lažem – za učitelja poganov v veri in resnici.«
»Vsi ljudje« so omenjeni dvakrat, v v. 1 in v. 4. V. 4. pravzaprav pojasnjuje, zakaj naj bi molili za vse in zakaj je to po volji Bogu. Med »vse ljudi« spadajo (očitno nekrščanski) »kralji in vsi oblastniki« – tisti, ki preganjajo kristjane. S tem, ko Pavel omeni najbolj oddaljene, očitno začrta krog najširše. »Vsi ljudje« se v nepoudarjeni obliki – šele zdaj kot zgolj »vsi« – pojavijo še v v. 6., kar temo še bolj poudari.
Še bolj šokanten pa je širši kontekst – Pastoralna pisma. Najdemo namreč dve bližnji vzporednici:
»Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga, ki je odrešenik vseh ljudi, posebno vernih.« (1 Tim 4,10; »posebno vernih«, toda očitno in eksplicitno ne samo njih, sicer bi rekel »ki je odrešenik vseh vernih«)
»Razodela se je namreč Božja milost, ki rešuje vse ljudi.« (Tit 2,11)
To je očitno tema teh pisem! Če menimo, da je Pavel pisec teh vrstic (nekateri temu ugovarjajo), potem se moremo z njimi odkrito soočiti, jih vsaj poskusiti brati tako, kakor so, in ne z neko vnaprejšnjo kvazi gnozo ukrivljati in pačiti njihovega smisla tako, da ustrezajo takim ali drugačnim dogmatičnim sistemom. S tem žalimo Boga, ki verujemo, da stoji za njimi. Zaradi takih tekstov (in še bi se jih nekaj našlo) pač osebno mislim, da ni prav, da bi se šel teološki džihad proti univerzalizmu. To možnost moramo vsaj provizorično, hipotetično dopustiti (sam mislim, da ni tako, temveč da obstaja drugačna možnost razlage). Zanimivo je to, da se ta navidezni ali resnični univerzalizem pojavi prav v tekstih, ki so v vsej Novi zavezi najdlje od »sentimentalnega razumevanja Božje ljubezni«. Tekstov, ki bi bili bolj resni, trezni, da, celo strogi, je malo. Vendar je njihova os očitno ta radikalna širina Jezusa in Božje milosti v njem: zato smejo in morajo biti tako ostri in strogi.
Razprava o predestinaciji in vsem tem je zelo kompleksna in predolga, da bi se jo tukaj lahko lotil. Opozoril pa bi na nekaj izhodišč. Problem padlega, grešnega človeka, ni, da noče, ampak, da ne more delati dobro: »Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni« (Rim 7,18; spet gre za glagol thelein). Ni problem »volja«, ampak zmožnost. Jasno je, o kom Pavel tukaj govori: o človeku, ki je »prodan grehu« (v. 14), »nesrečnežu« (v. 24), »usužnjenemu postavi greha« (v. 23). Realnost krščanskega človeka je drugačna: »s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje. Vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci …« (Flp 2,12–15) Poleg lastne volje, na katero neposredno in silovito merita prva in zadnja zapoved »udejanjanja/delanja«, je v njegovem življenju, v središču, prisotna Božja osebna moč za udejanjanje. Sam način, kako Pavel to izreče, je po mojem tipičen za to, kar sem na začetku imenoval skrivnost, paradoks, kvantno fiziko, čudoviti čudež. Očitno gre za presenetljiv soobstoj dveh »osebnih volj in svobod«, ki nikakor ne kršita osebne celovitosti partnerjev v zavezi. Obenem pa je jasno, da Bog vsemogočno, »strašno« in skrivnostno vstopa v voljo tistega, ki tukaj hoče, in jo opremlja z močjo za udejanjanje, ki je na področju Postave in mesa usodno manjkala. Tako se zgodi, da v resnici »Bog naredi vsa naša dela« (Iz 26,12; ena izmed prevodnih možnosti).
Pod postavo in pod grehom je človek ujetnik. Ujetnik lahko »hoče«, da bi bil svoboden, vendar za to nima moči. Osvoboditi ga mora nekdo, ki je močnejši od oblasti, pod katero se nahaja. Zato tudi tako razumljena rešitev nikakor ne more pomeniti, da ima rešeni kakršno koli zaslugo. To, da sprejmeš (in vedno znova sprejemaš) dar, ni nobena zasluga ali čast. Obratno, takšen dogodek kaže na zaslugo, čast in moč tistega, ki daruje.
Namesto univerzalizma torej predlagam razumevanje, ki po mojem še bolj kakor kalvinizem poudarja Božjo suverenost. Bog je tako suveren in svoboden, da si lahko privošči celo to, da ima (relativno) svobodnega partnerja, človeka, ki se osebno, torej vsaj v neki meri svobodno, odziva na Božjo pobudo. Biblični sliki Božjega ljudstva, torej partnerja v zavezi, sta vlačuga (pretežno SZ) in nevesta (Vp in pretežno NZ). Nujen del te relativne človekove svobode je, da lahko Božjo ljubezen tudi zavrne.
Naj si za konec privoščim še eno provokacijo. Če že nekdo kot kristjan dosledno vztraja pri predestinaciji, potem je po mojem zanj edina zares etična opcija ta, da pristane na univerzalizem. V nasprotnem primeru pri doslednem premisleku v skrajni konsekvenci nujno prideš to tega, da je Bog (tudi) izvir zla. Sveto pismo pravi: »Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh.« (Jak 4,17) Trdim, da nam Bog – vsaj v Novi zavezi – ne zapoveduje ničesar, česar ne bi delal in bil tudi sam; Pavel jasno pravi, naj ga posnemamo in ga imamo v vsem za zgled (Ef 5). Takšna je Božja narava. Če pa bi bila rešitev človeškega bitja zgolj in edinole v oblasti Božje moči in enostranske odločitve, potem bi ravno ta izrek pričal proti Bogu. Bog ne daj! Ali pa bi bil morda kdo pripravljen trditi, da Bog zahteva od nas več, kakor od sebe? Skratka: predestinacija brez univerzalizma je po mojem etično nevzdržna.
Tako. K vsem svojim grehom sem dodal še tole dolgovezno nezdržnost! Prosim torej za odpuščanje mojih bratov iz »kalvinističnega tabora« … :-)

Dizma pravi ...

Pozdravljen, Matjaž! Praviš torej, da Bog hoče, da bi se čisto vsi ljudje zveličali... Kolikor vem, Bog naredi vse, karkoli hoče.Iz prakse pa vemo, da se vsi ljudje ne zveličajo. Torej je Bog prešibek, ker ni zmožen uresničiti tistega, kar hoče. Če je tako, potem je z njegovo suverenostjo nekaj jako narobe, pa tudi njegova volja je nekam brezvoljna. Hm, hm, ne morem se strinjati s to trditvijo.
Kakorkoli, tudi sam sem prepričan, da Bog hoče, da bi se odrešili/zveličali vsi ljudje. Seveda določeni vsi ljudje, oziroma tisti vsi, ki jih je Bog v svojem večnem sklepu določil.
Kar se tiče tvojega opravičila na koncu: ego te absolvo... ;)In lep pozdrav v Gospodu.

Matjaž Črnivec pravi ...

Dragi Dizma!
Praviš: "Kolikor vem, Bog naredi vse, karkoli hoče."
Po mojem je bolj prav: Bog lahko naredi vse, karkoli hoče. To izraža večjo moč. Vladar, ki nujno uresniči vse, kar hoče, je tiran. Bog pa ni tiranski vladar. To, da Bog pusti ljudem neko relativno svobodo izbire, je prej znamenje njegove moči kakor šibkosti. Kdor je res močan, si to lahko privošči.
V tej vrstici je pomembno to, kaj Bog hoče: da bi se vsi ljudje rešili. Se pravi hoče/želi določeno stvar v človeku. Tu je zdaj vprašanje, kako Bog ravna v svojem odnosu z nami:
a) Tako, da nas preprosto povozi.
b) Tako, da nas jemlje resno kot osebnega partnerja v zavezi in nam tako namerno, po svoji volji daje in dopušča določeno svobodo.
V tem vidim prej znamenje Njegove resnične moči kakor pa šibkosti. Poleg tega pa prav šibkost lahko v krščanstvu pomeni največjo moč (prim. 1 Kor 1,25; 2 Kor 12,9 itd.).
Koncept vsemogočnosti kot "brute force" je poganski; ustreza grškemu filozofskemu bogu, ki je neoseben, netrpen, negiben in nespremenljiv, formalno-logično absoluten. Tak Bog absolutno determinira in "predestinira" vse. Bog biblijskega razodetja pa je živi Bog, osebni Bog, ki stopa v odnos s človekom in se odziva nanj - se tudi "kesa", pa tudi uslišuje njegovo molitev (=točno kontekst naše vrstice)!
Glede tvojega mnenja, da ko v Bibliji piše "vsi ljudje" to pomeni "vsi izvoljeni" - se ti ne zdi to malo preveč? Ali drugi sploh niso ljudje?
Zanima me tudi, kaj praviš na moja preostala izvajanja.
Lep pozdrav, pa hvala za absolucijo (vidiš, kako so se mi takoj raz-odvezali prsti :)

Dizma pravi ...

Dragi Matjaž, ...
**To, da Bog pusti ljudem neko relativno svobodo izbire, je prej znamenje njegove moči kakor šibkosti.**
Relativna svoboda izbire še ni svoboda volje. Bog je tisti, ki posameznika oživlja: "Tudi vi ste bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov[...] Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil [...]" (Ef 2,1.4.5) Pavel primerja stanje grešnika z mrličem. Mrliči, četudi samo duhovni, nimajo svobodne volje. Imajo sicer neko voljo, ki pa je protibožja. Razumevanje "vsi ljudje" v smislu "čisto vsi" se zdi pa meni problematično, saj mnogi sploh še niso slišali evangelija. Da, oni v Ameriki, Avstraliji. Torej ne more veljati za vse, ampak za vse posameznike iz določene skupine. Enako kot v času cesarja Avgusta niso popisali vsega sveta, ampak določeni "ves" svet. Res je tudi, da Bog uslišuje naše molitve. Seveda jih tudi sam navdihuje. Tiranski Bog? Tak ne bi poslal svojega Sina, da bi odrešil svoje ljudstvo. Konec koncev je suverenega Boga težko označevati z nekimi čisto človeškimi oznakami. Bog, ki se prepusti človekovi volji pa se mi zdi humanistični bog. Torej sva spet pri Grkih. Ampak nismo mi tisti, ki smo ga izbrali, temveč je (bil) On tisti. Vidim, da odveza res dela čudeže. :)))Sam ostajam pri kratkih in jedrnatih. če-ne se prehitro zaštrikam. Pa en lep pozdrav.

Matjaž Črnivec pravi ...

Dizma, tisto v Ef 2 je prispodoba; drugje Pavel govori drugače. Itd. itd. itd. Kot rečeno, menim, da bi za resno razrešitev te debate potrebovala drugačno obliko.
Predlagam pa, da si prebereš knjigo Bena Witheringtona The Problem with Evangelical Theology - vidim, da spremljaš njegov blog. Pravzaprav predlagam, da bi bilo to izhodišče za nadaljno debato.
Lp.,Matjaž

Dizma pravi ...

Kakorkoli, če bi bila v Ef prispodoba s smrtno bolnim človekom, bi se strinjal s tabo. Witherington je sicer simpatičen možakar, ampak glede svobodne volje imam rajši Sinclarja Fergussona. :)