30. april 2009

Zollitsch in evangelij

Teološka poljubnost že dolgo ni več značilna le za nekatere protestantske denominacije, oziroma za njihove dele. V teh dneh lahko preberemo in celo slišimo, da se podobne stvari dogajajo tudi pri tistih, ki protestantom ves čas očitajo pomanjkljivo organizacijsko enotnost, zlasti zavračanje domnevnega prvenstva rimskega škofa.

Nadškof Zollitsch ni kdorkoli. Rodil se je v nemški družini v Bački (danes Srbija). Kot folksdojčerski otrok je moral po drugi svetovni vojni v pregnanstvo v Nemčijo, kjer je naredil lepo kariero v RKC. Postal je freiburški nadškof in je trenutno predsednik nemške škofovske konference.

V prigodnem intervjuju ob velikem petku za TV oddajo Horizonte je dal nadvse čudno izjavo, v kateri je zanikal Kristusovo žrtveno smrt na križu, češ, da "Kristus ni umrl za grehe ljudi, kot da bi Bog priskrbel žrtveni dar v smislu grešnega kozla." Kristus naj bi daroval le soridarnost do ubogih in trpečih! Kakorkoli, to je zelo daleč od evangelija, in to celo od razredčenega, zatemnjenega, zakajenega in zamegljenega evangelija, kot ga ponuja rimska cerkev.

Rimska cerkev ob vsej svetniški, mariolatristični in papistični megli uradno še vedno verjame v dejstvo, da se je Jezus Kristus žrtvoval za grehe ljudi. Tako najdemo v KKC- Kompendiju zelo jasno napisano: "Jezus je svobodno daroval svoje življenje v spravno daritev, se pravi, da je popravil naše krivde in zadostil zanje s popolno pokorščino svoje ljubezni vse do smrti. Ta "ljubezen do konca" (Jn 13,1) Božjega Sina spravi z Očetom vse človeštvo. Kristusova velikonočna daritev torej na edinstven, popoln in dokončen način odkupi vse ljudi in jim odpre občestvo z Bogom. " (KKC - Kompendij, 122) Kar pravi Zollitsch je torej v nasprotju z naukom njegove cerkve.

Zagotovo pa je tisto, kar govori nadškof Zollitsch v prvi vrsti v nasprotju z naukom Svetega pisma, ki med drugim pravi: "On [Kristus, op. Diz.] je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le naše, temveč tudi za ves svet." (1Jn 2, 2 SSP). Avtor pisma Hebrejcem pa piše, da je Jezus Kristus tak veliki duhovnik, "ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe." (Heb 7,27 SSP)

Nikjer ne pravi, da je daroval solidarnost, ampak sam sebe in to za dobrobit svojega ljudstva. Ravno v tem je bistvo evangelija!




27. april 2009

Kako postati bogat

L. P. Cruz me je s člankom v svojem spletniku Extra Nos navdihnil, da tudi sam kaj povem o mamljivih ponudbah, ki jih precej redno prejemam po elektronski pošti. V njih mi različni nekdanji afriški predsedniki, ministri ali žalujoče vdove po teh osebah in sploh žalujoči ostali ponujajo, da bi na moj bančni račun nakazali kakšno večjo vsoto denarja. Nekateri, bolj pobožni pa bi radi prispevali kak bogat dar za mojo "ministry", čeprav nimam nobene "ministry".

Najbolj zanimivo sporočilo pa sem dobil včeraj, saj se mi je oglasila oseba iz nigerijske pokrajine Aceh. Tu pa nisem mogel, da ne bi omenjeni osebi tudi odgovoril. Poučil sem jo, da bi glede na to, da je doma ravno iz omenjene pokrajine, v omenjeni državi, vsekakor morala vedeti, da pokrajina Aceh ni v Nigeriji, ampak v Indoneziji. In bogastvo mi je spet splavalo po vodi. Kot že velikokrat v podobnih primerih.

Na tak način zagotovo človek ne more postati bogat... Vsaj v smislu posedovanja evrov ne. Velja pa ob tem razmisliti o naslednjih Jezusovih besedah: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,19-21 SSP)



Tehnične težave

Včeraj sem na spletnik naložil video, ki je, če ga pogledamo v Firefoxu, prav nemarno zlezel čez desni rob. Ne vem, kaj bi utegnilo biti narobe. V Explorerju in Operi se je lepo prilagodil širini kolone. Morda bi pa potreboval kako tako orodje, kot ga vidimo na desni sličici.

Morda bom moral v prihodnje dodati navodilo: za ogled tega spletnika po možnosti uporabite Explorer ali Opero. Pa tako sem se navadil na Firefox!

26. april 2009

Kdo bi hotel imeti tako vrtnico? Jezus.

Na spodnjem video posnetku je izsek iz govora Matta Chandlerja, z originalnim naslovom Jesus Wants the Rose. Video traja malo manj kot štiri minute.



V tem kratkem videu je povzeto bistvo evangeljskega sporočila.

25. april 2009

Udejanjanje odrešenja

Gospod Jezus Kristus nam je s svojo žrtveno smrtjo na križu priskrbel popolno odrešenje, ki ga prejmemo po veri, kot nas na različnih mestih uči Sveto pismo.

Apostol Pavel pa nas na enem mestu izrecno spodbuja, naj svoje odrešenje tudi udejanjamo, ko pravi: "Potemtakem, moji ljubi, kakor ste bili zmeraj poslušni, in to ne le takrat, kadar sem bil med vami, ampak še veliko bolj zdaj, ko sem odsoten, s strahom in s trepetom udejanjajte svoje odrešenje. Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2, 12.13 SSP) In to celo s strahom in trepetom!

Najprej poglejmo, za katero vrsto strahu gre. Tu zagotovo ne gre za strah pred Božjo obsodbo, kajti kristjan ni nič več v stanju obsodbe, ampak pod milostjo. Gre za najgloblje možno spoštovanje do suverenega Boga, ki nas v vsem presega. Ne glede na dejstvo, da nam je Jezus Kristus predstavil nebeškega Očeta kot "Abba", torej nekako tako kot "Očka", se z njim ne moremo v molitvi pogovarjati na familiaren način, kot: "Živjo, Fotko," ali kaj podobnega.

Udejanjati odrešenje... Le kaj bi to bilo? V prvih natisih Standardnega slovenskega prevoda je bil ponesrečen prevod, ki se je glasil: "[D]elajte s strahom in s trepetom za svoje odrešenje." To je tako, kot da bi morali delati za milost odrešenja, da si jo bomo prislužili. Nekaj podobnega učijo v rimski cerkvi in je bil tak prevod bržkone posledica praktične aplikacije njihove teologije. Večina prevajalcev je bila namreč iz njihovih vrst. V popravljenem prevodu, se ta napaka ne pojavlja več, ampak je misel prevedena v duhu Chraskovega: "[V] strahu in trepetu vršite zveličanje svoje." Udejanjati odrešenje, pomeni v prakso prenesti novo stvarnost odrešenosti, oziroma njeno izvrševanje v vsakdanjem življenju. Biti v Kristusu ne pomeni biti le nedeljski kristjan, ampak mora to dejstvo vplivati na vse naše življenje. Če tega ni, je naše "biti v Kristusu" pod ogromnim vprašajem.

V 13. vrstici beremo, da je pravzaprav Bog tisti, ki v nas udejanja ali uresničuje, da hočemo delovati v skladu z njegovim načrtom, in da tudi delujemo. Smo torej del načrta suverenega Boga, ki si ga je od vekomaj zamislil, zdaj pa ga izvršuje preko svojih izvoljenih.

21. april 2009

Nič ni trajno

"Ko je Gideón umrl, so Izraelovi sinovi spet krenili s poti. Vlačugali so se z Báali in si postavili za boga Báala zaveze. Izraelovi sinovi se niso več spominjali GOSPODA, svojega Boga, ki jih je rešil iz rok vseh njihovih sovražnikov naokrog. Tudi niso več izkazovali naklonjenosti Jerubáalovi, to je Gideónovi hiši, za vse dobro, ki ga je storil Izraelu. "

(Sod 8, 33-35 SSP)

Knjiga sodnikov nas uči predvsem to, da sta na svetu konstantni dve stvari: Božja zvestoba in človekova nezvestoba. Ko je šlo Božjemu ljudstvu slabo, je vpilo h GOSPODU. Ta mu je pripravil odrešitev. Ko je nevarnost minila in je oseba, po kateri je Bog rešil svoje ljudstvo, umrla, je bilo spet vse po starem. Ljudstvo je pozabilo Boga, pa tudi tistega, po katerem je Bog izvršil rešitev in si poiskalo novih bogov in novih prijateljev.

Je v današnjem svetu kaj drugače? Le zakaj je treba kar naprej na novo evangelizirati svet? Odgovor se skriva v prejšnjem odstavku.


11. april 2009

Med križem in vstajenjem

Ljudje današnjega časa vse manj razumejo krščansko sporočilo. Kadar je govora o velikonočnih praznikih, se spomnijo na butarice, pirhe, šunke in različne folklorne šege in navade, ki spremljajo te praznike, kot je na primer pokanje s karbidom ali z možnarji. V današnjem hitrem in površnem času, prežetem s filozofijo, ki odklanja sleherno trpljenje, se mnogim zdi Kristusova smrt na križu popoln nesmisel, njegovo vstajenje pa pobožna legenda, ali kvečjemu vstajenje od navidezne smrti. Le kakšen smisel bi lahko imela smrt nekega posameznika iz nepomembnega ljudstevca iz nekega zakotja v Vzhodnem Sredozemlju? In kaj naj bi sploh pomenilo vstajenje? Apostol Pavel bi nam na to vprašanje odgovoril kratko in jedrnato: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25 SSP)

Kakšni prestopki vendar? Saj vendar nisem storil(a) nobenega prestopka ali kaznivega dejanja! S stališča človeške zakonodaje je to najbrž v glavnem res. Ampak, kaj pa tista vožnja 110 km na uro, kjer je omejitev 90? Res je, v svetu velja pravilo, da kjer ni tožnika, ni sodnika, in če te niso dobili policisti... Kaj pa tisti prepir s sosedi? Kaj pa tisto ogovarjanje? Kaj pa plonkanje pri testih? Pa tista huda jeza, ki je letela na šefa v službi? Še sreča, da ni slišal! Pa tisto malomarno poslovanje, gospod menedžer, zaradi katerega ste spravili toliko in toliko ljudi na cesto? In še in še... Nekdo mi bo ugovarjal, da gre v večini primerov za malenkosti. Seveda so v glavnem malenkosti. Tudi tisto jabolko ali morda kaki, ki sta ga v edenskem vrtu ukradla prva človeka je bila čisto navadna bagatela.

Vendar je stvar taka, da ni v Božjih očeh nobena od teh stvari bagatelna. Nekoč so govorili: "Bog vse visi, Bog vse ve, greh se delati ne sme." Danes se o tem manj govori, ker nam je Boga uspelo izgnati v zasebnost, v javnosti se nam pa streljajo po šolah, ljudje umirajo zaradi drog, streljajo v kavarnah, pojavljajo se razni Fritzli, domnevni borci za svobodo se razstreljujejo itn. Majhni problemi vodijo k velikim problemom. Za porušenje jezu zadostuje majhna špranja, ki se nato veča... Kakorkoli, svetovni voditelji se sestajajo in se bodo nam v tolažbo še naprej sestajali ter trošili denar davkoplačevalcev, katerim bodo prodajali upanje: "Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 6,14 SSP) Razsvetljenci so nastopili s trditvijo, da je človek v bistvu dober, le dobrih zakonov menda potrebuje. In kdaj bodo vrli humanisti napisali te dobre zakone? Potem pa rečejo: "Zakoni so dobri, le ljudje se jih ne držijo." Če so zakoni dobri, in če so ljudje dobri, potemtakem z razsvetljenskega in humanističnega zornega kota ne bi smelo prihajati do kršitev dobrih zakonov s strani dobrih ljudi. Nato so spet iznašli nove izgovore: "Okoliščine so ga zapeljale." Aha! Nekdo pač mora biti kriv: enkrat žena, (cf. 1Mz 3,12) drugič kača (cf. ib. 3,13), tretjič okoliščine. To zadnje se lahko bere tudi kot klerikalci, komunisti , kapitalisti, Kitajci itn. itn. Seznam bi bil predolg, da bi ga šel sestavljat... Vsi so krivi razen nas. In seveda mene. Govorjenje o krivdi vendar škoduje moji samopodobi. Ta mora biti vseskozi pozitivna. Četudi vozim 110, kjer je omejitev 90, četudi sem tisto delo površno opravil, četudi sem prav sovražno nadrl podrejene, kuhal jezo na direktorico... Razmišljajmo pozitivno! Imamo že celo priročnike, ki nas pitajo z gesli: "Drznite si biti sebični!" Ali nekaj podobnega.

Ampak na dnu naše skrite kamrice, kot bi rekel Cankar, tam nekje gloda črv, ki ga je seveda treba odstraniti. To počnemo na vse mogoče načine: eni z izčrpavajočim delom, ki črva uspava, drugi ga omamijo z vinom, ki menda utopi vse skrbi, kot je rekel največji klasik slovenske poezije, tretji se predajajo razuzdanim zabavam, ki črvička omrtvičijo ali prevpijejo. Ampak črv je ostal. Občutek krivde je tu. Morda potlačen, ampak je. Potlačene stvari ne izginejo, ampak razjedajo od znotraj. Psalmist je napisal: "Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote, ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha." (Ps 38,4 SSP) Ljudje se tolažimo z: "Eh, saj vsi tako delajo." Kakorkoli gledamo je to slaba tolažba, je pa zelo resnična. Sveto pismo namreč pravi: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23 SSP) naslednja novica je še slabša: "Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi." (Rim 2, 12 SSP) Res je, vsi tako delajo: eni sicer poznajo zapovedi, in vseeno tako delajo, drugi pa jih ne poznajo in delajo isto. Danes smo lahko prebrali, da je učiteljica verouka osumljena umora osemletne deklice v Kaliforniji. Ker je samo osumljena, ne smem reči, da je kriva. Zato nadaljujem za primer če je kriva umora: učiteljica verouka najbrž pozna zapovedi. Torej jo bo Bog sodil po postavi. Tisti, ki ne veruje v Boga, bo pač sojen po svojem prepričanju. Nihče na tem svetu pa ne živi 100 % po svojih standardih, ne glede na to, kako visoko ali nizko ima postavljene. To, da vsi tako delajo, je res slaba tolažba, ampak to je tudi skupno izhodišče vseh. Vsi začnemo na dnu. Vsi začnemo na točki 0. Po domače: od nule.

Zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15 SSP) Tu se torej naša velikonočna zgodba nadaljuje. Drama, ki se je začela v edenskem vrtu ("Vsi tako delajo!"), je doživela na nek način svoj vrhunec z Božjim posegom v zgodovino, ki se je zgodil v že omenjenem zakotju rimske države okoli leta 30. Jezus Kristus je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov. Vseh prestopkov, oziroma zaradi našega greha. Vse velike svetovne religije učijo, da mora človek nekaj storiti, da bi nekako zadostil za svoj greh, ali karmo, ali kakorkoli že temu pravijo. Ali pa pravijo, da je Bog tako milosten, da ti bo vse lepo odpustil "na lepe oči." Ampak, če je Bog pravičen, ne more odpuščati "na lepe oči". Hkrati je človekov greh preresna stvar, da bi se lahko človek odkupil s svojimi dejanji. Ravno zato je Bog poslal svojega Sina rešit grešnike. Drugo pravilo, ki ga najdemo v 1 Tim 1,15 pa je, da moramo vedno začeti pri sebi, ali kot je rekel Jezus: "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?" (Mt 7,3 SSP) Jezus Kristus je torej s svojo žrtveno smrtjo prišel odrešit mene, tebe, njo, njega... Poplačal je naš dolg, plačal je našo kazen. V tem je smisel Jezusove smrti. Sv. Pavel pravi: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14 SSP) Le zakaj se je hvalil z orodjem za mučno usmrčevanje , ki je povrh vsega veljalo za sramotno? Gre za izraz globokega zavedanja dejstva, da je bil križ orodje, po katerem je bila odvzeta vsa Pavlova krivda, kajti Jezus je umrl tudi za Pavlove prestopke. Zato je križ nekaj, s čimer se Pavel hvali.

Druga plat medalje je vstajenje. Kristus je umrl za naš greh in bil obujen za naše opravičenje. Gre za dve tesno povezani in prepleteni stvari. Kot sta povezana smrt in vstajenje, tako sta povezana greh in opravičenje. Greh pomeni smrt, "[k]ajti plačilo za greh je smrt," (Rim 6,23a CHR) pri čemer ni mišljena le fizična smrt, ampak večna ločenost od Božjega obličja. Vstajenje pa simbolizira opravičenje, kajti "milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem." (Rim 6,23 b CHR) Mnogim ljudem se zdi taka žrtev pohujšanje. Celo nekaterim doktorjem teologije, ki so iz evangelija naredili razvodenelo moralko. Kakorkoli, v zvezi s tem je napisano: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18 SSP)

V zvezi z vstajenjem moram poudariti še eno resnico. Vsi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, smo tudi deležni njegovega vstajenja: "Skupaj z njim je [Bog Oče, op. av.) oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13.14 SSP) kakor je Bog Oče svojega Sina telesno oživil, tako je nas duhovno oživil, naše grehe pa pribil na golgotski križ.

In še pogled v prihodnost: "Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi." (Kol 3,4 SSP) Glede na vse to imamo Jezusovi učenci res dober in utemeljen razlog za veselje. Jezus je odvzel naš greh in našo krivdo, ni pa nam dal le le novo upanje, ampak tudi novo življenje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)

Blagoslovljene velikonočne praznike!


10. april 2009

Pilatov problem

Pilat mu je rekel: "Torej si ti vendarle kralj?" Jezus je odgovoril: "Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas." Pilat mu je rekel: "Kaj je resnica?" (Jn 18,37.38 SSP)

Pilatov problem je bila površnost. Zaradi te je spregledal Resnico, ki je stala pred njim in preslišal njen glas. Vprašanje "Kaj je resnica?" lahko v trdilni obliki izrazimo takole: "Vse je relativno." Ob zagledanosti v relativno je Pilat poslal Absolutno v človeški podobi, ki je stalo pred njim, v smrt. Ta zgodba se zdaj na drugačen način ponavlja že dve tisočletji...

Si slišal glas resnice, ki ti govori: "Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve?" (2Kor 6,2b)


Zakaj se kristjani kar naprej spominjamo Jezusove smrti?


THAT'S EASTER Life to Death from St Helen’s Church on Vimeo.

Do tega videa sem prišel zahvaljujoč spletniku Adriana Warnocka. Sam video je na spletni strani cerkve sv. Helene - Bishopsgate, London, traja pa tri minute.


05. april 2009

Pasijon po Facebooku

Ben Witherington je na svojem spletniku objavil povezavo do "Pasijona po Facebooku". Stvar je dinamična, zanimiva in vredna ogleda. Seveda potrebujete zanjo program za branje pdf datotek, npr. Foxit Reader, ali kaj podobnega, npr. Adobe Acrobat Reader. Povezavo do pasijona po Facebooku najdete tudi tukaj>>>>>>>.

Sličica zgoraj desno je zgolj simbolična in prikazuje detajl Škofjeloškega pasijona, ne Facebookovega.

04. april 2009

Slava sveta

Slava sveta je nekaj, kar človeku godi. Po naravi imamo vsi radi, da o nas drugi dobro govorijo, če pa izvemo, da se o nas govori kaj slabega, smo slabe volje. Kakorkoli obračamo stvari, se še nikoli ni nikomur zgodilo, da bi ga ljudje ves čas hvalili. Ljudje nas mnogokrat ogovarjajo in obrekujejo, čemur sledijo frustracije in slabo razpoloženje. Slava sveta ni nikdar dolgotrajen pojav. Kakorkoli, tudi naš Gospod je doživel kratkotrajne trenutke slave sveta, o čemer se lahkomed drugim prepričamo iz besedila, zapisanega v Matejevem evangeliju 21,1-11.

Kot je razvidno iz omenjenega besedila, je bil Jezus ob svojem poslednjem prihodu v Jeruzalem deležen prav kraljevskega sprejema. Zbrala se je množica ljudi in v pričakovanju mesijanskega kraljestva burno pozdravljala Kralja Kraljev ter polagala na pot, po kateri je jezdil, plašče in vejevje. Šlo je za neke vrste triumfalni sprevod. Toda na koncu je sledilo razočaranje, kajti Kralj, s katerim so imeli opravka, je imel čisto druge načrte, ki so bili Božji načrti in niso bili skladni s človeškimi pričakovanji. Božji načrti se ponavadi močno razlikujejo od tistega, kar mi mislimo, da bi se moralo zgoditi: ["M]oje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori GOSPOD." (Iz 55,8 SSP)

Ljudje imamo o vseh stvareh svojepredstave, te pa so drugačne od Božjih načrtov. Pri tem se zanašamo nase, na svoje sposobnosti in na "javno mnenje", torej na slavo sveta, pri čemer se
ponavadi ne zavedamo, da smo se ujeli v zanko svojega napuha. Kaj si je Jezus mislil o slavi sveta, je povedal na drugem mestu: "Ne sprejemam slave od ljudi." (Jn 5,41 SSP)

Ravno zaradi tega je bil njegov triumfalni sprevod malce grotesken: na oslu je sedel Nekdo, ki se ni menil za slavo, ki mu jo je izražal svet. Razen tega se ni tedaj , če odštejemo incident v templju (cf. Mt 21,12-16), pravzaprav zgodilo nič pretresljivo velikega. In ljudje so bili razočarani, ker ni sprejel slave od ljudi in ni vzpostavil Božjega kraljestva na način, kakor so si to oni predstavljali. Pravzaprav ni tistega dne ničesar vzpostavil. V človeški naravi je, da ima človek v svojem sedanjem stanju rad slavo sveta. Ta narava ga tudi odvrača od vere: "Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?" (Jn 5,44 SSP) Človek v svojem naravnem stanju pravzaprav ni sposoben graditi Božjega kraljestva, gradi lahko le peščene gradove, katerih trajnost je vprašljiva, v kar se lahko prepričamo iz prakse.

Božje kraljestvo se začne graditi s spreobrnitvijo. Jezus je začel svojo službo v Galileji z besedami: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15 SSP) Da, spreobrnjenje je edini pogoj za nebeško kraljestvo. Pa ne le za tisto v prihodnosti, ampak tudi za uživanje njegovega predokusa na zemlji. Slava sveta s tem nima nič, kajti svet enkrat vpije: "Hozana in Blagoslovljen!" drugič pa: "Križaj ga!" O tem pa kaj več prihodnjič.