11. april 2009

Med križem in vstajenjem

Ljudje današnjega časa vse manj razumejo krščansko sporočilo. Kadar je govora o velikonočnih praznikih, se spomnijo na butarice, pirhe, šunke in različne folklorne šege in navade, ki spremljajo te praznike, kot je na primer pokanje s karbidom ali z možnarji. V današnjem hitrem in površnem času, prežetem s filozofijo, ki odklanja sleherno trpljenje, se mnogim zdi Kristusova smrt na križu popoln nesmisel, njegovo vstajenje pa pobožna legenda, ali kvečjemu vstajenje od navidezne smrti. Le kakšen smisel bi lahko imela smrt nekega posameznika iz nepomembnega ljudstevca iz nekega zakotja v Vzhodnem Sredozemlju? In kaj naj bi sploh pomenilo vstajenje? Apostol Pavel bi nam na to vprašanje odgovoril kratko in jedrnato: "[O]n je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja." (Rim 4,25 SSP)

Kakšni prestopki vendar? Saj vendar nisem storil(a) nobenega prestopka ali kaznivega dejanja! S stališča človeške zakonodaje je to najbrž v glavnem res. Ampak, kaj pa tista vožnja 110 km na uro, kjer je omejitev 90? Res je, v svetu velja pravilo, da kjer ni tožnika, ni sodnika, in če te niso dobili policisti... Kaj pa tisti prepir s sosedi? Kaj pa tisto ogovarjanje? Kaj pa plonkanje pri testih? Pa tista huda jeza, ki je letela na šefa v službi? Še sreča, da ni slišal! Pa tisto malomarno poslovanje, gospod menedžer, zaradi katerega ste spravili toliko in toliko ljudi na cesto? In še in še... Nekdo mi bo ugovarjal, da gre v večini primerov za malenkosti. Seveda so v glavnem malenkosti. Tudi tisto jabolko ali morda kaki, ki sta ga v edenskem vrtu ukradla prva človeka je bila čisto navadna bagatela.

Vendar je stvar taka, da ni v Božjih očeh nobena od teh stvari bagatelna. Nekoč so govorili: "Bog vse visi, Bog vse ve, greh se delati ne sme." Danes se o tem manj govori, ker nam je Boga uspelo izgnati v zasebnost, v javnosti se nam pa streljajo po šolah, ljudje umirajo zaradi drog, streljajo v kavarnah, pojavljajo se razni Fritzli, domnevni borci za svobodo se razstreljujejo itn. Majhni problemi vodijo k velikim problemom. Za porušenje jezu zadostuje majhna špranja, ki se nato veča... Kakorkoli, svetovni voditelji se sestajajo in se bodo nam v tolažbo še naprej sestajali ter trošili denar davkoplačevalcev, katerim bodo prodajali upanje: "Zlom mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem da govorijo: 'Mir, mir', ko vendar ni miru." (Jer 6,14 SSP) Razsvetljenci so nastopili s trditvijo, da je človek v bistvu dober, le dobrih zakonov menda potrebuje. In kdaj bodo vrli humanisti napisali te dobre zakone? Potem pa rečejo: "Zakoni so dobri, le ljudje se jih ne držijo." Če so zakoni dobri, in če so ljudje dobri, potemtakem z razsvetljenskega in humanističnega zornega kota ne bi smelo prihajati do kršitev dobrih zakonov s strani dobrih ljudi. Nato so spet iznašli nove izgovore: "Okoliščine so ga zapeljale." Aha! Nekdo pač mora biti kriv: enkrat žena, (cf. 1Mz 3,12) drugič kača (cf. ib. 3,13), tretjič okoliščine. To zadnje se lahko bere tudi kot klerikalci, komunisti , kapitalisti, Kitajci itn. itn. Seznam bi bil predolg, da bi ga šel sestavljat... Vsi so krivi razen nas. In seveda mene. Govorjenje o krivdi vendar škoduje moji samopodobi. Ta mora biti vseskozi pozitivna. Četudi vozim 110, kjer je omejitev 90, četudi sem tisto delo površno opravil, četudi sem prav sovražno nadrl podrejene, kuhal jezo na direktorico... Razmišljajmo pozitivno! Imamo že celo priročnike, ki nas pitajo z gesli: "Drznite si biti sebični!" Ali nekaj podobnega.

Ampak na dnu naše skrite kamrice, kot bi rekel Cankar, tam nekje gloda črv, ki ga je seveda treba odstraniti. To počnemo na vse mogoče načine: eni z izčrpavajočim delom, ki črva uspava, drugi ga omamijo z vinom, ki menda utopi vse skrbi, kot je rekel največji klasik slovenske poezije, tretji se predajajo razuzdanim zabavam, ki črvička omrtvičijo ali prevpijejo. Ampak črv je ostal. Občutek krivde je tu. Morda potlačen, ampak je. Potlačene stvari ne izginejo, ampak razjedajo od znotraj. Psalmist je napisal: "Nič zdravega ni na mojem mesu zaradi tvoje togote, ni miru na mojih kosteh zaradi mojega greha." (Ps 38,4 SSP) Ljudje se tolažimo z: "Eh, saj vsi tako delajo." Kakorkoli gledamo je to slaba tolažba, je pa zelo resnična. Sveto pismo namreč pravi: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave." (Rim 3,23 SSP) naslednja novica je še slabša: "Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi." (Rim 2, 12 SSP) Res je, vsi tako delajo: eni sicer poznajo zapovedi, in vseeno tako delajo, drugi pa jih ne poznajo in delajo isto. Danes smo lahko prebrali, da je učiteljica verouka osumljena umora osemletne deklice v Kaliforniji. Ker je samo osumljena, ne smem reči, da je kriva. Zato nadaljujem za primer če je kriva umora: učiteljica verouka najbrž pozna zapovedi. Torej jo bo Bog sodil po postavi. Tisti, ki ne veruje v Boga, bo pač sojen po svojem prepričanju. Nihče na tem svetu pa ne živi 100 % po svojih standardih, ne glede na to, kako visoko ali nizko ima postavljene. To, da vsi tako delajo, je res slaba tolažba, ampak to je tudi skupno izhodišče vseh. Vsi začnemo na dnu. Vsi začnemo na točki 0. Po domače: od nule.

Zato pravi apostol: "Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." (1Tim 1,15 SSP) Tu se torej naša velikonočna zgodba nadaljuje. Drama, ki se je začela v edenskem vrtu ("Vsi tako delajo!"), je doživela na nek način svoj vrhunec z Božjim posegom v zgodovino, ki se je zgodil v že omenjenem zakotju rimske države okoli leta 30. Jezus Kristus je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov. Vseh prestopkov, oziroma zaradi našega greha. Vse velike svetovne religije učijo, da mora človek nekaj storiti, da bi nekako zadostil za svoj greh, ali karmo, ali kakorkoli že temu pravijo. Ali pa pravijo, da je Bog tako milosten, da ti bo vse lepo odpustil "na lepe oči." Ampak, če je Bog pravičen, ne more odpuščati "na lepe oči". Hkrati je človekov greh preresna stvar, da bi se lahko človek odkupil s svojimi dejanji. Ravno zato je Bog poslal svojega Sina rešit grešnike. Drugo pravilo, ki ga najdemo v 1 Tim 1,15 pa je, da moramo vedno začeti pri sebi, ali kot je rekel Jezus: "Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?" (Mt 7,3 SSP) Jezus Kristus je torej s svojo žrtveno smrtjo prišel odrešit mene, tebe, njo, njega... Poplačal je naš dolg, plačal je našo kazen. V tem je smisel Jezusove smrti. Sv. Pavel pravi: "Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu." (Gal 6,14 SSP) Le zakaj se je hvalil z orodjem za mučno usmrčevanje , ki je povrh vsega veljalo za sramotno? Gre za izraz globokega zavedanja dejstva, da je bil križ orodje, po katerem je bila odvzeta vsa Pavlova krivda, kajti Jezus je umrl tudi za Pavlove prestopke. Zato je križ nekaj, s čimer se Pavel hvali.

Druga plat medalje je vstajenje. Kristus je umrl za naš greh in bil obujen za naše opravičenje. Gre za dve tesno povezani in prepleteni stvari. Kot sta povezana smrt in vstajenje, tako sta povezana greh in opravičenje. Greh pomeni smrt, "[k]ajti plačilo za greh je smrt," (Rim 6,23a CHR) pri čemer ni mišljena le fizična smrt, ampak večna ločenost od Božjega obličja. Vstajenje pa simbolizira opravičenje, kajti "milostni dar Božji je večno življenje v Kristusu Jezusu, Gospodu našem." (Rim 6,23 b CHR) Mnogim ljudem se zdi taka žrtev pohujšanje. Celo nekaterim doktorjem teologije, ki so iz evangelija naredili razvodenelo moralko. Kakorkoli, v zvezi s tem je napisano: "Beseda o križu je namreč za tiste, ki so na poti pogubljenja, norost; nam, ki smo na poti rešitve, pa je Božja moč." (1Kor 1,18 SSP)

V zvezi z vstajenjem moram poudariti še eno resnico. Vsi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, smo tudi deležni njegovega vstajenja: "Skupaj z njim je [Bog Oče, op. av.) oživil tudi vas, ko ste bili mrtvi zaradi prestopkov in zaradi neobrezanosti svojega mesa. Odpustil nam je vse grehe in izbrisal zadolžnico, ki se je s svojimi določbami glasila proti nam. Odstranil jo je iz naše srede in jo pribil na križ." (Kol 2,13.14 SSP) kakor je Bog Oče svojega Sina telesno oživil, tako je nas duhovno oživil, naše grehe pa pribil na golgotski križ.

In še pogled v prihodnost: "Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi." (Kol 3,4 SSP) Glede na vse to imamo Jezusovi učenci res dober in utemeljen razlog za veselje. Jezus je odvzel naš greh in našo krivdo, ni pa nam dal le le novo upanje, ampak tudi novo življenje: "Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo." (2Kor 5,17 SSP)

Blagoslovljene velikonočne praznike!


Ni komentarjev: