30. maj 2009

Po Duhu, v Duhu...


Sveti Duh je tretja Božja oseba, ki pa žal prepogosto res ostaja nekje na tretjem mestu, saj se mnogi kristjani nanj bolj poredko spomnijo. Obstajajo tudi taki, ki ga odrivajo na četrto mesto, ali pa še bolj nazaj, saj dajejo prednost Mariji in raznim svetnikom.

Jezus Kristus je v času svojega zemeljskega življenja nekajkrat obljubil učencem, da bo po svojem odhodu s sveta poslal Svetega Duha. O tem sem že nekaj pisal lani, letos pa se bom bolj posvetil tistemu, kar je o Svetem Duhu napisal apostol Pavel v 8. poglavju Pisma Rimljanom.

Na začetku omenjenega poglavja nas apostol pouči, da za kristjana ni več obsodbe. Tu seveda niso mišljeni nominalni kristjani, ampak tisti, ki so dejansko v Kristusu. Nobeden od teh ne bo obsojen. To so tisti, ki bodo vztrajali do konca.

Že v drugi vrstici nam apostol pove, zakaj tako. Pavel nam govori, kot da bi šlo za dve postavi: prva je postava greha in smrti, ki jo je dal Bog po Mojzesu, druga pa je Postava Duha. Dejstvo je, da ni nihče sposoben izpolniti vseh zahtev Božje postave, če ni rojen od zgoraj, postava pa je bila zato, da bi ljudi privedla h Kristusu, oziroma, kot je pisano: "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Šele novo rojstvo, ki ga posameznik doživi v veri, mu omogoča, da je sposoben izpolnjevati zahteve Božje postave. S tem seveda ni rečeno, da jih posameznik tudi dejansko stoodstotno izpolnjuje, kajti greh je še vedno vpliven dejavnik v njegovem življenju, da celo bolj je nadležen kot poprej.

Gre pravzaprav za eno in isto postavo, ki deluje popolnoma drugače na neprerojenega človeka, spet drugače pa na kristjana. Prvi se bo skušal reševati s svojimi deli, moralnostjo, oziroma izpolnjevanjem postave. Dejstvo je, da so bili ena od ciljnih skupin Pavlovega pisma Judje, ki so verjeli, da se lahko zveličajo po Postavi, druga pa pogani, ki seveda niso imeli na tak način napisane postave. Ne glede na to, koliko si nekdo prizadeva živeti po nekem skupku pravil, mora na koncu priznati, da jih ni sposoben do potankosti izpolnjevati. Vsakdo mora biti rojen iz Duha, oziroma, kot je rekel Jezus Nikodemu: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj." (Jn 3,6.7)

Pavel nam nato predstavi dva tipa ljudi: mesenega in duhovnega človeka, neprerojenega in tistega, ki je prerojen po Svetem Duhu, oziroma deležen novega rojstva. Pred časom sem na nekem forumu prebral misel ateistke, ki je napisala, da sme posameznik, če je odkupljen po Kristusu, početi, karkoli se mu zahoče. To je sicer zelo solidno antinomijanstvo, a nikakršno krščanstvo. No, kristjan seveda sme početi, karkoli se mu zahoče - v Svetem Duhu. Meseno življenje neprerojenega človeka namreč apostol označuje kot Bogu sovražno. Pomembno opozorilo, ki ga daje Pavel v 9. vrstici je, da če kdo nima Kristusovega Duha, potem tak človek ni Kristusov.

Sveti Duh je Duh posinovljenja. On je tisti, ki je iz nas naredil posvojene Božje otroke. Nekateri danes učijo, da so vsi ljudje Božji otroci. Ni res. Tega Sveto pismo nikjer ne uči. Tudi če bi vprašali kakega bojevitega ateista, ali se ima za Božjega otroka, nam zagotovo ne bi odgovoril pritrdilno, ampak bi nas najbrž nagnal s kakimi pripombami, ki jih zagotovo ne bi želeli slišati. Žalostno je, da ateisti o tem več vedo, kot nekateri, ki se imajo za kristjane. Sveti Duh je tisti, v katerem vpijemo k Bogu: "Aba, Oče." (cf. v. 15) On nam tudi daje vedeti, čigavi otroci smo. (cf. v.16)

Ker so naše molitve večkrat pomanjkljive in včasih celo ne vemo, za kaj bi morali moliti, nam priskoči na pomoč Sveti Duh in posreduje za nas. Torej ima Sveti Duh tudi posredniško in zagovorniško vlogo. (cf. vv. 26.27)

Božja beseda, zapisana v 8. poglavju Pisma Rimljanom pa nam tudi obljublja, da "če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa." (v. 11) Imamo torej res dosti razlogov za veselje v Svetem Duhu, ob teh in vseh binkoštih, pa tudi vsak dan našega življenja.


(Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP)



27. maj 2009

Gospodova armada

Po koncu bogoslužja gre pastor k vratom cerkve in se, kot je to v navadi, rokuje z odhajajočimi verniki.

Med njimi je tudi možakar, ki zelo poredko zaide v cerkev. Pridigar mu stisne roko in mu reče: "Morali bi se pridružiti Gospodovi armadi."

Mož mu odgovori: " Saj sem že v Gospodovi armadi."

"Kako?" mu reče pridigar. "Pri bogoslužju vas vidim le za božič in za veliko noč."

Mož mu zašepeta: "Veste, jaz sem v tajni službi."


22. maj 2009

Slabe novice z Irske in Poljske

Irska in Poljska slovita kot katoliški državi prvega reda. Rimska tradicija je v njiju močno zakoreninjena, zato sta po splošnem mnenju uvrščeni med zelo "krščanske" države. Zdaj pa na kratko poglejmo, ali neka tradicija in religija kot taki zadostujeta, da bi si neka država zaslužila naziv "krščanska", nek posameznik pa naziv kristjan.

V današnjem Večeru smo lahko prebrali o hudih zlorabah otrok in mladostnikov, tudi spolnih, ki so se dogajale v različnih zavodih, katere upravlja rimsko-katoliška cerkev na Irskem. Dejstvo je, da je pojav takih zlorab nemogoče popolnoma preprečiti, se jih pa da odpravljati tako, da storilcu onemogočiš nadaljnji stik z žrtvami in prijaviš ustreznim organom, da ukrepajo. Ampak nič takega se ni zgodilo. Če so že komu prišli na sled, so ga premestili drugam, da je lahko tam nadaljeval s svojim početjem.

V današnjem Žurnalu na spletu pa smo lahko prebrali, da je nek nasilnež v vasi Krawcowizna blizu Varšave držal tri leta svojo ženo v svinjaku. Sosedje so vedeli za zlorabo, a so molčali. Med njimi so bili najbrž tudi pobožni "krščanski" ljudje. In seveda niso nič storili.

Oba primera dokazujeta, da ni religija kot taka pravzaprav nič vredna. Je le forma, prazna lupina brez notranje vsebine. Izvajanje obredov, spovedi, obhajil in kar je še takega, samo po sebi nima nobene vrednosti. To je približno tako, kot bi spovedoval ali obhajal mrliče. Za biti kristjan je potrebno nekaj več, kar prihaja od zgoraj, od Boga: novo rojstvo. O tem pa je bilo na tem spletniku že tudi precej povedano. In najbrž še bo, če bo taka Božja volja.

Kaj pa krščanske države? V angleščini imajo dva izraza, prvi je Christianity in se nanaša na krščanstvo kot tako, drugi pa je Christendom in pomeni "krščanstvo" v širšem smislu: političnem, geografskem, kulturnem in podobno. V slovenščini sem pred leti (ne vem več pri katerem avtorju) zasledil izraz kristjanstvo, kristjanski, ki se nanaša na to širšo dimenzijo "krščanstva". Ta izraz se mi zdi posrečen, zato menim, da bi ga kazalo bolj uporabljati. Krščanskih držav in narodov pa ni. Obstajajo le kristjani, ki živijo in delujejo v različnih državah in narodih. Tudi kristjanskih.

Pošastne zlorabe Irske katoliške cerkve (Večer)>>>
Za kazen tri leta zaprta v svinjaku (Žurnal)>>>

20. maj 2009

Množica radovednih in navdušenih

"Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih." (Jn 6,2 SSP)

6. poglavje je eno od pogosteje citiranih poglavij Janezevega evangelija, saj govori o pomnožitvi kruha, vsebuje pa tudi dele precej dolgega Jezusovega govora v Kafarnaumu. Tu se ne mislim podrobneje posvečati omenjenima temama, ampak nečemu drugemu, to je glavnemu vzroku, zakaj je množica sledila Jezusu. Evangelist Janez pravi med vrsticami, da mu je množica sledila iz radovednosti, oziroma, ker je videla znamenja, ki jih je delal Jezus.

Če gremo malo naprej, skozi vrstice 5 - 14, nas evangelist seznani z Jezusovo pomnožitvijo kruha. Navdušenju množice ni bilo ne konca ne kraja: ljudje so prišli do zaključka, da je Jezus prerok in v 15. vrstici ga že hočejo proglasiti za kralja po svoji meri, zaradi česar se je Jezus umaknil na goro. Le zakaj? Jezus ni prišel na svet, da bi ga odreševal po merilih ljudi, ampak skladno z Božjim načrtom. Jezus se je, kot že rečeno, najprej umaknil na goro, nato pa čez jezero v Kafarnaum.

Množica mu je seveda sledila in ga tudi našla. Temu je sledil Jezusov daljši govor, ki je razočaral veliko večino prisotnih. Na koncu so z njim vztrajali le še njegovi učenci. Le zakaj? Odgovor ni preveč težaven. Za njim so šli, ker so jih fascinirali njegovi čudeži in znamenja. In seveda, ker jih je na čudežen način telesno nahranil ter s tem potešil eno od njihovih primarnih bioloških potreb. Ampak v resnici še vedno niso bili verni.

Tudi danes nekateri pravijo, da bi verovali, če bi se zgodil kak čudež, na primer, da bi se jim prikazal sam Bog. Pa bi res verovali? Nikakor, kajti za to je potrebna višja intervencija, oziroma, kot je rekel Jezus: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel." (Jn 6,37 SSP) Radovednost in navdušenje sta premalo. Potrebno je rojstvo od zgoraj.


13. maj 2009

Vinko Ošlak: Z Budho in Mohamedom v Evropo

Mesec pred volitvami v evropski parlament je katoliško obarvan in navdihovan del avstrijske politike poslal v javnost dvoje sporočil, ki si na prvi pogled nasprotujeta, da si bolj ne bi mogli, v resnici pa pomenita le dve krili istih pljuč istega religioznega in cerkveno-političnega pojava dva obraza istega rimskega boga Janusa[...]

Več v Večeru 13. 5. 2009.>>>>>>>>


10. maj 2009

Nenad H. Vitorović: Primož Trubar in judovsko vprašanje

Nenad H. Vitorović je ta sestavek prvotno napisal za revijo Stati inu obstati. Lansko leto je izšel v elektronski obliki v spletni reviji Logos. V njem je najprej na kratko osvetlil zgodovino krščansko - judovskih odnosov, nato odnos reformatorjev, predvsem Luthra, do Judov, nato pa še Trubarjev odnos do tega vprašanja.

POGLAVJA:
  • Krščanske korenine antisemitizma?
  • Protestantizem med viri antisemitizma?
  • Trubar o Judih in o judovstvu
-Judje, Turki, "papežniki"
-Enovitost evangelija
-Istost vere in kontinuiteta Božjega ljudstva
-Judje kot ljudstvo
  • Za sklep
Dostop do sestavka >>>>>>>>>

Datoteka je v obliki pdf.


03. maj 2009

Duhovna diagnoza finančnega zloma

Baptistična cerkev na Capitol Hillu v Washingtonu je organizirala predavanje dr. Paula Millesa, kristjana in finančnega strokovnjaka, ki dela za IMF (mednarodni monetarni sklad), na temo duhovne diagnoze finančnega zloma. Celoten posnetek (uvod in samo predavanje) traja malo manj kot eno uro in deset minut.

Dostop do predavanja >>>>>>>>>


02. maj 2009

Velikonočno sporočilo Petra Jensena

Archbishop’s 2009 Easter message from Sydneyanglicans.net on Vimeo

Danes sem na spletu našel velikonočno sporočilo sydneyskega anglikanskega nadškofa Petra Jensena. Čeprav je že malo pozno, sem se odločil, da ga vseeno objavim. Velikonočni čas še namreč traja. Pa tudi razlika med njim in Zollitschem (gl. predhodno objavo) je očitna.