Sveti Duh je tretja Božja oseba, ki pa žal prepogosto res ostaja nekje na tretjem mestu, saj se mnogi kristjani nanj bolj poredko spomnijo. Obstajajo tudi taki, ki ga odrivajo na četrto mesto, ali pa še bolj nazaj, saj dajejo prednost Mariji in raznim svetnikom.
Jezus Kristus je v času svojega zemeljskega življenja nekajkrat obljubil učencem, da bo po svojem odhodu s sveta poslal Svetega Duha. O tem sem že nekaj pisal lani, letos pa se bom bolj posvetil tistemu, kar je o Svetem Duhu napisal apostol Pavel v 8. poglavju Pisma Rimljanom.
Na začetku omenjenega poglavja nas apostol pouči, da za kristjana ni več obsodbe. Tu seveda niso mišljeni nominalni kristjani, ampak tisti, ki so dejansko v Kristusu. Nobeden od teh ne bo obsojen. To so tisti, ki bodo vztrajali do konca.
Že v drugi vrstici nam apostol pove, zakaj tako. Pavel nam govori, kot da bi šlo za dve postavi: prva je postava greha in smrti, ki jo je dal Bog po Mojzesu, druga pa je Postava Duha. Dejstvo je, da ni nihče sposoben izpolniti vseh zahtev Božje postave, če ni rojen od zgoraj, postava pa je bila zato, da bi ljudi privedla h Kristusu, oziroma, kot je pisano: "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Šele novo rojstvo, ki ga posameznik doživi v veri, mu omogoča, da je sposoben izpolnjevati zahteve Božje postave. S tem seveda ni rečeno, da jih posameznik tudi dejansko stoodstotno izpolnjuje, kajti greh je še vedno vpliven dejavnik v njegovem življenju, da celo bolj je nadležen kot poprej.
Gre pravzaprav za eno in isto postavo, ki deluje popolnoma drugače na neprerojenega človeka, spet drugače pa na kristjana. Prvi se bo skušal reševati s svojimi deli, moralnostjo, oziroma izpolnjevanjem postave. Dejstvo je, da so bili ena od ciljnih skupin Pavlovega pisma Judje, ki so verjeli, da se lahko zveličajo po Postavi, druga pa pogani, ki seveda niso imeli na tak način napisane postave. Ne glede na to, koliko si nekdo prizadeva živeti po nekem skupku pravil, mora na koncu priznati, da jih ni sposoben do potankosti izpolnjevati. Vsakdo mora biti rojen iz Duha, oziroma, kot je rekel Jezus Nikodemu: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj." (Jn 3,6.7)
Pavel nam nato predstavi dva tipa ljudi: mesenega in duhovnega človeka, neprerojenega in tistega, ki je prerojen po Svetem Duhu, oziroma deležen novega rojstva. Pred časom sem na nekem forumu prebral misel ateistke, ki je napisala, da sme posameznik, če je odkupljen po Kristusu, početi, karkoli se mu zahoče. To je sicer zelo solidno antinomijanstvo, a nikakršno krščanstvo. No, kristjan seveda sme početi, karkoli se mu zahoče - v Svetem Duhu. Meseno življenje neprerojenega človeka namreč apostol označuje kot Bogu sovražno. Pomembno opozorilo, ki ga daje Pavel v 9. vrstici je, da če kdo nima Kristusovega Duha, potem tak človek ni Kristusov.
Sveti Duh je Duh posinovljenja. On je tisti, ki je iz nas naredil posvojene Božje otroke. Nekateri danes učijo, da so vsi ljudje Božji otroci. Ni res. Tega Sveto pismo nikjer ne uči. Tudi če bi vprašali kakega bojevitega ateista, ali se ima za Božjega otroka, nam zagotovo ne bi odgovoril pritrdilno, ampak bi nas najbrž nagnal s kakimi pripombami, ki jih zagotovo ne bi želeli slišati. Žalostno je, da ateisti o tem več vedo, kot nekateri, ki se imajo za kristjane. Sveti Duh je tisti, v katerem vpijemo k Bogu: "Aba, Oče." (cf. v. 15) On nam tudi daje vedeti, čigavi otroci smo. (cf. v.16)
Ker so naše molitve večkrat pomanjkljive in včasih celo ne vemo, za kaj bi morali moliti, nam priskoči na pomoč Sveti Duh in posreduje za nas. Torej ima Sveti Duh tudi posredniško in zagovorniško vlogo. (cf. vv. 26.27)
Božja beseda, zapisana v 8. poglavju Pisma Rimljanom pa nam tudi obljublja, da "če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa." (v. 11) Imamo torej res dosti razlogov za veselje v Svetem Duhu, ob teh in vseh binkoštih, pa tudi vsak dan našega življenja.
(Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP)
Jezus Kristus je v času svojega zemeljskega življenja nekajkrat obljubil učencem, da bo po svojem odhodu s sveta poslal Svetega Duha. O tem sem že nekaj pisal lani, letos pa se bom bolj posvetil tistemu, kar je o Svetem Duhu napisal apostol Pavel v 8. poglavju Pisma Rimljanom.
Na začetku omenjenega poglavja nas apostol pouči, da za kristjana ni več obsodbe. Tu seveda niso mišljeni nominalni kristjani, ampak tisti, ki so dejansko v Kristusu. Nobeden od teh ne bo obsojen. To so tisti, ki bodo vztrajali do konca.
Že v drugi vrstici nam apostol pove, zakaj tako. Pavel nam govori, kot da bi šlo za dve postavi: prva je postava greha in smrti, ki jo je dal Bog po Mojzesu, druga pa je Postava Duha. Dejstvo je, da ni nihče sposoben izpolniti vseh zahtev Božje postave, če ni rojen od zgoraj, postava pa je bila zato, da bi ljudi privedla h Kristusu, oziroma, kot je pisano: "To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere." (Gal 3,24) Šele novo rojstvo, ki ga posameznik doživi v veri, mu omogoča, da je sposoben izpolnjevati zahteve Božje postave. S tem seveda ni rečeno, da jih posameznik tudi dejansko stoodstotno izpolnjuje, kajti greh je še vedno vpliven dejavnik v njegovem življenju, da celo bolj je nadležen kot poprej.
Gre pravzaprav za eno in isto postavo, ki deluje popolnoma drugače na neprerojenega človeka, spet drugače pa na kristjana. Prvi se bo skušal reševati s svojimi deli, moralnostjo, oziroma izpolnjevanjem postave. Dejstvo je, da so bili ena od ciljnih skupin Pavlovega pisma Judje, ki so verjeli, da se lahko zveličajo po Postavi, druga pa pogani, ki seveda niso imeli na tak način napisane postave. Ne glede na to, koliko si nekdo prizadeva živeti po nekem skupku pravil, mora na koncu priznati, da jih ni sposoben do potankosti izpolnjevati. Vsakdo mora biti rojen iz Duha, oziroma, kot je rekel Jezus Nikodemu: "Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Morate se roditi od zgoraj." (Jn 3,6.7)
Pavel nam nato predstavi dva tipa ljudi: mesenega in duhovnega človeka, neprerojenega in tistega, ki je prerojen po Svetem Duhu, oziroma deležen novega rojstva. Pred časom sem na nekem forumu prebral misel ateistke, ki je napisala, da sme posameznik, če je odkupljen po Kristusu, početi, karkoli se mu zahoče. To je sicer zelo solidno antinomijanstvo, a nikakršno krščanstvo. No, kristjan seveda sme početi, karkoli se mu zahoče - v Svetem Duhu. Meseno življenje neprerojenega človeka namreč apostol označuje kot Bogu sovražno. Pomembno opozorilo, ki ga daje Pavel v 9. vrstici je, da če kdo nima Kristusovega Duha, potem tak človek ni Kristusov.
Sveti Duh je Duh posinovljenja. On je tisti, ki je iz nas naredil posvojene Božje otroke. Nekateri danes učijo, da so vsi ljudje Božji otroci. Ni res. Tega Sveto pismo nikjer ne uči. Tudi če bi vprašali kakega bojevitega ateista, ali se ima za Božjega otroka, nam zagotovo ne bi odgovoril pritrdilno, ampak bi nas najbrž nagnal s kakimi pripombami, ki jih zagotovo ne bi želeli slišati. Žalostno je, da ateisti o tem več vedo, kot nekateri, ki se imajo za kristjane. Sveti Duh je tisti, v katerem vpijemo k Bogu: "Aba, Oče." (cf. v. 15) On nam tudi daje vedeti, čigavi otroci smo. (cf. v.16)
Ker so naše molitve večkrat pomanjkljive in včasih celo ne vemo, za kaj bi morali moliti, nam priskoči na pomoč Sveti Duh in posreduje za nas. Torej ima Sveti Duh tudi posredniško in zagovorniško vlogo. (cf. vv. 26.27)
Božja beseda, zapisana v 8. poglavju Pisma Rimljanom pa nam tudi obljublja, da "če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa." (v. 11) Imamo torej res dosti razlogov za veselje v Svetem Duhu, ob teh in vseh binkoštih, pa tudi vsak dan našega življenja.
(Opomba: vsi svetopisemski navedki so vzeti iz SSP)
2 komentarja:
Lepo! Rada preberem take prispevke.
Včasih res živimo svojo vero, kot da je Bog nekje daleč, kot da je Sveti Duh Nekdo v zgodovini - v Jezusovih časih ...
Včeraj sem bila na nekem koncertu - živo pričevanje o delovanju Boga v naših življenjih!
Vse dobro želim! :-)
Hvala za spodbudne besede in lepe želje. :)
Objavite komentar