Nekoč lani me je eden od forumovcev na nekdanjih Protestantskih forumih opozoril na film Zeitgeist, ki je bil v tistem času zelo popularen, po mnenju mnogih pa naj bi ta film dokazoval da je krščanstvo ena sama laž in plagiat. Marca lani je spet nekdo drug opozoril na omenjeni film. Na koncu mi ni preostalo drugega, kot da si še sam ogledam prvi del filma, torej del, ki govori o "krščanskih lažeh". Ta prispevek je potem nastal kot odgovor na Protestantskih forumih. Ker sem po več kot letu dni ugotovil, da je stvar še vedno delno aktualna, sem se odločil, da svoj spis v malce preurejeni in popravljeni obliki objavim tudi na tem spletniku.
Dogajanje v filmu teče tako hitro, da jim je težko resno slediti. Našteta "dejstva" se tako hitro odvijajo, da jih ni mogoče sproti preverjati. To je zelo dobra taktika za današnji čas, ko prevladuje površnost in slabo poznavanje stvari. Sicer pa se mi zdi vse skupaj predvsem prepričevanje prepričanih. Včasih podkrepi kakšno trditev z argumentom smešenja in s smehom iz ozadja, kot v angleških komedijah.
Nekje na začetku pravi napovedovalec (ali kdorkoli že je). "Ne vem, kaj Bog je, vem le, kaj ni." Kakorkoli tu gre za tipičen izraz apofatične teologije, ki gradi podobo o Bogu predvsem na tem, kaj Bog ni in je najbolj značilna za pravoslavni misticizem. Zanimivo, morda mu pa nekega dne uspe preko apofatične teologije priti do novih zaključkov?
Tudi Jezusov izrek: "Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila," mu ni tuj. Tuje mu je le notranje bistvo tega izreka. Ampak, najbrž še ni nič popolnoma izgubljeno.
Kristusa povezuje s Soncem, zvezdami, zodiakom itn. To je kar precej skregano z Biblijo, ki pravi "In kadar povzdigneš oči proti nebu in vidiš sonce, luno in zvezde, vso nebesno vojsko, se ne daj zapeljati, da bi se jim priklanjal in jim služil, saj jih je GOSPOD, tvoj Bog, določil vsem ljudstvom pod celim nebom." (5Mz 4,19) Biblični Bog je torej razločno in bistveno drugačen od kozmosa in njegovih sil.
Potem povezuje Kristusa z egiptovskim bogom Horusom, za katerega je večina gledalcev (vsaj tistih, ki jim zgodovina ni ravno domača veda) najbrž prvič slišala. Tudi ta naj bi se deviško rodil, kar pa vedo samo avtorji Cajtgajsta, celo križan naj bi bil, kar tudi vedo le oni. Rodil se je menda 25. decembra, kar ni noben dokaz, saj Biblija molči o datumu Kristusovega rojstva. Da ga danes večina cerkva praznuje 25. decembra, je stvar inercije, dogovora in didaktične vrednosti cerkvenega koledarja. Če smo natančni, moramo povedati, da so prvotno praznovali Kristusovo rojstvo na praznik razglašenja ali epifanije 6. januarja, poleg rojstva pa tudi njegov krst in še kaj. 6. januarja ne praznuje nobeno božanstvo, našteto v Cajtgajstu.
Tisto s tremi kralji je spet raca, ker ni bilo nobenih treh kraljev, ampak so bili modri. Celo to nikjer ne piše, koliko modrih je bilo: dva, trije, štirje, pet, deset... Trije kralji so čisti konstrukt srednjeveške cerkve, ki je iz modrih naredila "tri kralje" in zanje celo iznašla imena.
Naslednja stvar je omemba ozvezdja Južni križ, ki ga povezuje z nastankom krščanstva. Do okoli 400 pr. Kr. je bilo to ozvezdje še vidno v Atenah, nato pa zaradi precesije enakonočij nič več. V Kristusovem času je bil Južni križ v Palestini še viden nekje blizu obzornice, potem pa, iz že navedenega razloga, tudi ne več. Danes je viden le še na južni poluti, kjer služi za orientacijo, podobno kot Severnica na severni. Seveda nima to ozvezdje nobene zveze s križem, tem vzhodnjaškim, pozneje pa kartažanskim in rimskim orodjem za eksekucije. Poleg tega križ kot zunanji simbol v zgodnjem krščanstvu ni igral kake posebne vloge. Simbol prvih kristjanov je bila riba, o čemer bo govora v enem od naslednjih odstavkov.
Med "dokazi" navaja tudi veliko noč, 12 učencev pa naj bi predstavljalo 12 konstelacij. Ponesrečeno.
Dalje: križ zodiaka, trnova krona kot solarni simbol. Saj je šlo vendar za sredstvo sramotenja in posmeha, ki povrhu vsega še neprijetno bode, ne za sonce.
Potem razpreda o ribi kot poganskem simbolu, pokaže celo sliko ribe, zamolči pa napis na ribi in njegov pomen: "Iesous Christos Theou Yios Sotir," kar pomeni: "Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik," kratica pa je ICHTHYS. Ichthys pa po grško pomeni ribo. Šlo je za šifro, ki so jo kristjani uporabljali v času preganjanja. Pozneje je ta simbol stopil malce v ozadje, ker ga je zamenjal križ, zadnje čase pa se spet pogosteje pojavlja.
Noetova zgodba je po mnenju avtorjev filma plagiat Epa o Gilgamešu? Déjà vu. Star očitek. Pošteno pa omenja, da je zgodba o potopu tako rekoč univerzalna. Le zakaj?
Rešitev Mojzesa v košari naj bi bila plagiat Sargonove zgodbe. Podoben zapis o Sargonovi rešitvi v neoasirščini je iz sedmega stoletja pred Kristusom. V osmem stoletju pred Kristusom pa so Asirci premagali kraljestvo Izrael in odpeljali v Mezopotamijo mnoge pripadnike premaganih severnih rodov. Kaj pa če je Sargonova zgodba plagiat Mojzesove?
Na koncu celo ugotovi, da Jezus sploh ni obstajal. Poročilo Jožefa Flavija pomete z levo roko v koš kot irelevantno. Najbrž preveč škoduje njegovemu konstruktu. Enako pomete s poročili še nekaterih rimskih zgodovinarjev, ker pač ne omenjajo Jezusa, ampak le Kristusa. Še en čuden, če že ne čudaški argument...
Proti koncu ugotovi, da je Jezus solarno božanstvo gnostične krščanske sekte. Res bi rad slišal kakšno podrobnost o tej sekti. Ampak o tem ni nič povedanega.
Zgodba se na koncu zmagoslavno zaključi s Konstantinom, osebo, ki je pravzaprav način središče Brownove Da Vincijeve šifre. Zdi se, kot da je postal ubogi Konstantin panaceja vseh novodobnih antikristov. Očitno mislijo in verjamejo, da čudežno pomaga pri okužbah s krščanstvom. Pa ni tako. Kdor je res "not padu", je nepreklicno notri. Je to težko razumljivo? "Tistim zunaj" res. Pa "tistim znotraj" tudi. Le razlog je drugačen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar