31. avgust 2009

Ob rob obletnici Dalmatinove smrti

Vir: Wikipedija
Na današnji dan, 31. avgusta 1589, je umrl slovenski protestantski pridigar, teolog, pesnik in prevajalec Jurij Dalmatin.

Rodil se je okoli leta 1547 v Krškem. Najprej se je šolal pri Adamu Bohoriču, ki je nadarjenega fanta poslal v šolo v Bebenhausen na Württemberško. Od tam je šel študirat na univerzo v bližnji Tübingen,  kjer so ga denarno podpirali Trubar, ki mu je preskrbel Tyffernovo ustanovo in kranjski deželni stanovi.

Leta 1572 je bil povabljen v Ljubljano za pridigarja. Poleg pridigarske službe je bil zadolžen tudi kot  nadzornik stanovske šole in član cerkvenega sveta. Dober mesec dni v letu je je pridigal na gradu Kacenštajn pri Begunjah. Leta 1585 je dobil škocjansko faro, katere pa ni upravljal sam, ampak preko vikarja.

Svoje literarno delo je začel s pesmimi, ki jih je Trubar vključil v svojo pesmarico (Ta celi katehismus...). Njegov zelo pomemben uspeh  je bil, da je pridobil Janža Mandelca, ki  je nato v Ljubljani ustanovil svojo tiskarno. Prva knjiga, ki je izšla v novi tiskarni, je bil Dalmatinov prevod apokrifne Sirahove knjige. To se je zgodilo leta 1575. Ta letnica pomeni začetek tiska v Ljubljani.   Tej je sledilo še nekaj Dalmatinovih knjig.


Najpomembnejše Dalmatinovo delo je bil prevod celotnega Svetega pisma v slovenščino. Prevod je končal leta 1578, a se je zapletlo pri financiranju projekta, saj je bil to prevelik zalogaj za kranjske stanove, zato so le-ti k projektu pritegnili tudi štajerske in koroške stanove.  Delo pa so morali pregledati tudi  strokovnjaki, ki pa nekateri niti niso znali slovensko (Homberger, Špindler, Felicijan Trubar). To zborovanje leta 1581 seveda ni potekalo v tajnosti. Reagiral je  ljubljanski škof Janez Tavčar in  dosegel, da je nadvojvoda Karel prepovedal tisk knjige, Mandelca pa prisilil, da je zaprl tiskarno in se odselil (1582).

Nazadnje so knjigo Biblija tu je vse Svetu pismu Stariga inu Noviga testamenta natisnili v saškem Wittenbergu leta 1584, v slovenske dežele pa skrivoma tihotapili v sodih. Mirko Rupel pravi o prevodu, da je izredno delo. "Če odštejemo germanizme, ki se jim tedaj noben pisec, vzgojen v tuji kulturni sredini, ni mogel izogniti, predstavlja jezikovno umetnino, ki je dolgo nihče ni prekosil." (RUPEL, 1966) Dalmatin je bil tudi, za razliko od Trubarja,  zelo dosleden pri pravopisu, oziroma črkopisu.

Za razliko od Trubarja, oziroma Trubarjevega sina Felicijana, Dalmatin nikoli ni bil deležen kakšnega vodilnega položaja v cerkvi. Živel je tudi v skromnih materialnih razmerah, saj je moral skrbeti za številno družino, stalno pa je tudi kupoval knjige.
O njegovem značaju pričata dva podatka. Bil je vdan svojemu učitelju in dobrotniku Primožu Trubarju, in dogodek, ko se je pri Krištofu Turjaškem srčno zavzel za nekega svojega farana (kmeta), ki je bil  prestrogo kaznovan.

Jurij Dalmatin velja za najpomembnejšega slovenskega protestantskega pisca za Trubarjem. Medtem ko se je Trubar "uveljavil s širino delovanja, je Dalmatin pomemben po globini in tehtnosti svojega dela." (RUPEL, 1966) Dalmatinovo delo je bilo tudi trajnejše od Trubarjevega, saj so smeli po nasilnem koncu reformacije rimskokatoliški duhovniki uporabljati njegovo Biblijo. Do naslednjega prevoda Biblije je minilo celih  dvesto let in več.



Literatura: 
Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, DZS, Ljubljana 1966.
dr. Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, I. del. Mohorjeva, Celje 1992.




29. avgust 2009

Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas...

Poslušati ali brati  lepe in prijazne besede je nedvomno bolj prijetno, kot poslušati ali brati  govore in spise naših  nasprotnikov ali celo sovražnikov. Tako znata biti gospoda Dawkins in Hitchens za kristjana res malce  neprijetna možakarja, na drugi strani pa zna ateist Bruce Sheiman lepo poščegetati naša večkrat tako občutljiva in pohvale željna  krščanska ušesa, ko razloži vesoljnemu svetu, koliko dobrega in koristnega je naredila religija za človeški rod.

Ampak kristjani prevečkrat pozabljamo, da  religija ni jedro evangelija.  Pa tudi Jezus  ni  obljubil nobenih   ugodnosti tistim, ki se veselijo aplavza sveta, ampak ravno nasprotno: "Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!" (Lk 6,26)

O tem si lahko več preberemo v članku A Pretty Good Religion, ki ga je   Mark Galli napisal na spletni strani revije Christianity Today >>>>>>>>>>

26. avgust 2009

Kaj pravi reis ulema

Kot poroča današnji Večer, je vodja bošnjaških muslimanoov reis ulema Mustafa Cerić izjavil, da "bo leta 2050 zavladala pravičnost, ker bo takrat v Evropi več muslimanov kot kristjanov".

Zelo mogoče je, da bo leta 2050 v Evropi res več muslimanov kot kristjanov. Tako vsaj kaže statistični trend. Glede na to, da se je Evropa odtujila krščanstvu in tava v nekakšnem duhovnem vakuumu,  mnoge evropske cerkve pa se ukvarjajo predvsem same s sabo, na evangelij milosti pa so pozabile, se mi zdi napoved, ki jo omenja efendi Cerić še bolj možna.

Potem je tu še umirajoča, dekadentna  in vsega naveličana Evropa, ki je v duhovnem stadiju propadajočega Rima. Na drugi strani je vitalni svet islamskega  sveta (kdor je že bil tam, je lahko opazil razliko), ki pljuska preko Sredozemskega morja z vsemi sredstvi, tako legalnimi kot nelegalnimi. Ilegalni priseljenci prihajajo  na naš kontinent z vsemi mogočimi plovili...  Države skušajo ta val zaustaviti z restriktivnimi sredstvi in metodami, pri čemer žanjejo zelo skromen uspeh. Dejstvo je, da nobene restrikcije tu ne morejo pomagati.

Evropa je bila blagoslovljena z obilno blaginjo, pri čemer ni kazala nikakršne hvaležnosti do Očeta, od katerega prihaja vsak dober dar (prim. Jak 1,7). Še več, namesto hvaležnosti vidimo zasmehovanje.  Božja beseda pa opozarja: "Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7) In žetev prihaja. Statistično se bo zgodila okoli leta 2050. Če bo taka Božja volja, seveda. Gre za dejavnik, ki ga je reis ulema pozabil upoštevati.

22. avgust 2009

Pravo zaporedje

Pri nakupu knjig v Mohorjevi knjigarni so mi dali tudi nekaj označevalcev strani, na katerih so reklame za knjige, ki jih je izdala naša najstarejša založba. Zadnjič sem postal pozoren na enega od teh predmetov, na katerem je reklama za knjigo zdaj že pokojnega rimskokatoliškega duhovnika in slovenskega literata Franca Sodja, kjer je navedena tudi kratka misel omenjenega pisca.

Prepisal bom del misli, ki je zbudil mojo  posebno pozornost: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom."


Sama misel se mi zdi sicer lepa in vredna pozornosti, vendar me je pri njej zmotilo zaporedje, po katerem naj bi potekala sprava. Skladno z navedenim bi se moral človek najprej spraviti s sabo, nato z bližnjimi, na koncu pa, kot nekak višek, z Bogom. Kakorkoli, to zaporedje ne more delovati. Prvi človek se je z odtujitvijo Bogu odtujil tudi sebi ter bližnjemu (in celo naravi).

Kdor se hoče resnično spraviti s sabo in z ljudmi okoli sebe, mora biti najprej deležen sprave z Bogom. Sprava pa je pravzaprav že izvršena, saj jo je opravil edinorojeni Božji Sin. Pisano je: "[S]aj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.  Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri." (Rim 3,23-26)  Sprava je torej  že pripravljena, doseči pa jo je mogoče le po veri. Orodje sprave z Bogom  je Kristus. Spravo z Bogom pa je torej moč doseči edino po veri v Jezusa Kristusa, ki nam je priskrbel to spravo. Da torej sprava s samim sabo ne more biti primarna, ampak da je treba prej priti do sprave z Bogom, lahko sklepamo tudi iz Jezusovih besed, ko je rekel:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) Prednost ima torej  Božje kraljestvo in njegova pravičnost, preko katere pride sprava z Bogom, šele potem   je na vrsti  vse ostalo: sprava s sabo, z bližnjimi in še marsikaj drugega, kar ni predmet tega razmišljanja.Sprava z Bogom je nujni pogoj za vse ostale vrste sprave. Kdor je deležen sprave z Bogom, pride tudi do sprave s sabo in z ljudmi okrog sebe. Morda je ta trditev videti drzna in fantastična, a vendar deluje. Človek, ki je spravljen z Bogom, gleda drugače nase in na svojo okolico.

Na Slovenskem se danes ogromno govori o spravi. Veliko je tudi navzkrižnega obtoževanja za to, kdo je kriv, da ne pride do sprave. Le kako naj pride do dejanske sprave, če celo tisti, ki se imajo za kristjane, da celo njihovi  učitelji in voditelji, ne vedo, kakšno je zaporedje pri spravi. Torej, na prvem mestu mora biti triumf ob spravi z Bogom.  Sicer ne bo nobene sprave.

21. avgust 2009

Očetje, matere in marijanski kult

V včerajšnjem Večeru sem pod rubriko Pogledi naletel na zanimiv prispevek, ki ga je napisal psihoanalitik Roman Vodeb. V njem prosto po Freudu analizira stanje odnosov med spoloma na Slovenskem. V članku med drugim piše: "Namreč: v Sloveniji, ki je znana, da ima kar kronične, če že ne kar arhetipske težave z Očetom (in posledično s pravimi moškimi), seveda pa tudi s cankarjansko, falično (emancipirano) Mamo [...]"

Moj cilj ni, da bi se spuščal v podrobno analizo članka, ki je sicer naravnan v smislu iskanja razlogov za trenutno stanje v slovenskem gospodarstvu. Pravzaprav je mojo pozornost zbudila trditev o težavah, ki jih imajo po avtorju Slovenci z očetom in s cankarjansko materjo. Ta trditev ni pravzaprav nič novega. O njej so govorili in pisali že drugi, med ostalimi pokojni Janez Rugelj.

Ne bi mogel z zanesljivostjo reči, kje so vzroki za tako stanje. Gre morda za "blago slovansko dušo", o kateri je velikokrat govora? Če je tako, potem je ravno zato padel Marijin kult pri Slovencih na tako plodna tla in dobil nekatere specifične oblike.

Ko je bil Trubar še rimskokatoliški duhovnik, je imel velike težave s farani, ki so si želeli zidati cerkve v čast device Marije in svetnikov, ki naj bi se prikazovali raznim vidcem, še rajši pa vidkinjam. Ljudje so si predstavljali Jezusa kot nekakega trdosrčnega možakarja, ki ga zmore omečiti le prošnja njegove matere Marije. Pri tem jo je še slabše odnesel nebeški Oče. Predstavljali so si ga kot nekoga, ki preži v zasedi na grehe ljudi z nekakšnim muhalnikom v roki in komaj čaka, koga bo mahnil s svojim pripomočkom. Ključ za rešitev tega problema je bila seveda devica Marija. Ta je po mnenju ljudi milo prosila in, kot to znajo samo ženske, uspela pregovoriti Boga, da jim je odpustil njihove prestopke. Reformatorji so se borili proti takemu degeneriranemu "krščanstvu", a je čas reformacije pri nas trajal le kakega pol stoletja. Temu je sledil posttridentinski in baročni čas povečanega kulta device Marije. Vse je ostalo po starem, le bolj pretirano in napihnjeno je bilo vse skupaj.

Janzenisti so pozneje skušali omejiti ta pretiran kult, a so naleteli na velik odpor ljudi. Prešeren je janzenistom, ki so bili proti romanjem na razne svete gore, namenil pesem Šmarna gora, v kateri se je postavil na stran "klasične" rimske prakse, ki je pospeševala tovrstne ekscese, janzeniste pa prikazal kot tiste, ki morajo po smrti za pokoro iz vic romati na Šmarno goro.

Ko je janzenizem pri nas izzvenel, se je pri nas spet nadaljevala živahna praksa v slogu: o Mariji nikoli dovolj. In ta "nikoli dovolj" se je obdržal do današnjega dne. Marija je ostala za slovenskega katoličana panaceja, oziroma pomoč v vseh potrebah. Kaj Bog Oče, kaj Jezus Kristus! Da o Svetem Duhu, ki je v zavesti našega katoliškega vernika nek abstraktni pojem, sploh ne govorim. Marija je tista, ki vse uredi! Mati je tista! Mati podpira tri stebre hiše, oziroma, "božja mati" bi podpirala tri stebre nebes, če bi nebesa imela stebre. Cankarjanska mati - lik božje matere! Cankarjanska mati je kot Marija. Katera postaja križevega pota se je že najbolj vtisnila v spomin našemu velikemu pisatelju? Tista, v kateri sreča Jezus svojo mater. Trpečo mater. Mater, ki trpi in vrti okoli prsta svojega sina. Ona to v ženski maniri obvlada. V maniri ženske, ki zna pri moškem doseči vse, karkoli ji je po volji. Tu se srečata in pokrivata lik Marije in lik Matere. Oče je nekje ob strani. Je nepomemben. Katerikoli oče, najsi bo to nebeški Oče ali pa zemeljski oče. Mati je tista, ki viža in regira. Oče ima mogoče status ustavnega monarha, ali pa še tega ne, mati pa je predsednica vlade. Torej tista, ki ima dejansko oblast.

Je Marijin kult edini kriv za tako stanje na relaciji oče - mati v naših krajih? Tega nikakor ne trdim. Po mojem ni. Na začetku sem že nekaj povedal o tako imenovani "blagi slovanski duši", ki je mogoče res malo bolj nagnjena v to smer. Potem je ravno zaradi tega marijanski kult pri nas pognal tako globoke in specifične korenine. Nedvomno pa je kult device Marije močno vplival na to stanje. Torej nikakor ne gre za zanemarljiv vpliv. O tem pa bi lahko več povedal kak strokovnjak.


19. avgust 2009

Dnevi blagostanja in hudi dnevi

V zgodovini je že tako, da letom obilja tako rekoč redno sledijo leta gospodarskih kriz, recesij, ali celo pomanjkanja. Še vedno nam je ostala v zgodovinskem spominu velika kriza, ki se je začela leta 1929 in je vplivala na razmere v Evropi, ki so pripeljale do druge svetovne vojne. Gospodarska kriza, ki smo ji sedaj priča, je na prvi pogled manj boleča kot tista takrat. Kakorkoli, moj cilj, ni da bi analiziral tovrstna krizna stanja, ampak, da bi se posvetil našemu odzivu na "leta debelih in leta suhih krav".

Modri pridigar je napisal: "Ob dnevu sreče [Chráskov prevod: blagostanja] bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka." (Prd 7,14) Sveto pismo nas torej poziva, da smo v času sreče in blagostanja tudi mi dobre volje. Ta poziv se nam najbrž zdi skorajda nesmiseln, saj naj bi bili ljudje v času blagostanja praviloma dobre volje. Pa vendar, vsi se še najbrž spominjamo, kako so nas še malo nazaj, ko nismo bili v gospodarski krizi, nekateri vneto prepričevali, kako slabo da živimo. Obnašali so se, kot bi hoteli priklicati nesrečo. Kljub relativnemu blagostanju med ljudmi "v svetu" ni bilo videti pravega veselja, ampak nekako čemerno skisanost in nezadovoljstvo, kot pri otrocih, ki niso dobili dovolj velike igračke, kar je dokaz, da materialne dobrine same po sebi ne prinesejo sreče.

V času sreče, oziroma blagostanja naj bi torej bili dobre volje. Kaj pa v času nesreče? Kristjani se zavedamo, da obstaja nad močmi in oblastmi tega sveta še ena, vrhovna Oblast, ki jo izvaja Bog Stvarnik in da je ta suveren in neodvisen pri svojih odločitvah. Zato nas Pridigar poziva, da v časih, ki niso prijazni, pomislimo, da so tudi ti časi od Boga. Ko je pravični Job ostal brez otrok in brez vsega premoženja, zraven pa ga je še prizadela bolezen, je vzkliknil: "Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?" (Job 2, 9b) To je beseda vere! Job je dolgo sprejemal dobro, in ko je prišla težka preizkušnja, je še naprej vztrajal na Božji poti. Lahko si mislimo, kako v času recesije robantijo tisti, ki so že v času blaginje vsevprek kritizirali! Job pa se je veselil v času obilja in sprejemal svoje križe v težkem času.

Tako velja tudi za nas evangelijske v tem kriznem času Pavlova spodbuda: "Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja." (Rim 15,13) Res je sicer, da ne vemo, kaj vse nas še nas čaka na tem svetu, vemo pa, kje je naš končni cilj. Predokus tega cilja pa uživamo že tukaj in zdaj.


13. avgust 2009

Marijina prednost

"Ko je pa še govoril množici, glej, mati njegova in bratje njegovi so stali zunaj in radi bi bili ž njim govorili. In nekdo mu reče: Glej, mati tvoja in bratje tvoji stojé zunaj in radi bi s teboj govorili. On pa odgovori in reče tistemu, ki mu je povedal: Kdo je mati moja? in kdo so bratje moji? In iztegnivši roko svojo na učence svoje, reče: Glej, mati moja in bratje moji! Kajti kdorkoli izpolni voljo Očeta mojega, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati." (Mt 12, 46-50 CHR) 

"Zgodi se pa, ko je to govoril, da povzdigne neka žena izmed množice glas svoj in mu reče: Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki si jih sesal! On pa veli: Veliko bolj blagor tem, ki besedo Božjo poslušajo in jo hranijo! " (Lk 11,27.28 CHR)

Rimski katoličani zelo radi očitajo nam evangelijskim, da zaničujemo Marijo, ker je ne častimo tako, kakor to delajo oni. Nismo namreč ravno prepričani, da bi bila v trenutku, ko je bila spočeta, brez izvirnega greha in da je bila v trenutku smrti z dušo in telesom prenesena v nebesa. Razen tega tudi ne verujemo, da bi morali k njej moliti kot k nekakšni boginji, priprošnjici in srednici "vseh milosti" (sic!), saj nas Sveto pismo jasno uči: "Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus." (1Tim 2,5 SSP) Če je torej samo eden srednik, ne pomeni, da bi jih bilo več. To bi bilo podobno, kot bi trdili, da je več bogov.

Ko so Jezusu omenili, da ga zunej čakajo njegova mati in bratje, ni pokazal prav nobene vzhičenosti. Še več! Spolnjevanju Božje volje je namenil večjo pozornost kot dejstvu, da je neka oseba njegova mati. Vsa Marijina prednost je torej v tem, da je spolnjevala Božjo voljo, ne pa v dejstvu, da je bila Jezusova mati. Da pa nekdo spolnjuje Božjo voljo, je stvar milosti, ne njegova zasluga.

Zelo podoben primer imamo v Lukovem evangeliju, kjer daje Jezus prednost poslušanju in ohranjanju Božje besede, ne pa dejstvu, da je bila Marija njegova mati. Zato je John Piper nekje napisal: "Boljše je poslušati Božjo besedo, kot biti Božja mati." Vsa prednost Marije torej ni bila v tem, da je rodila Boga in človeka Jezusa Kristusa, ampak v tem, da je spolnjevala Božjo voljo ter poslušala in ohranjala Božjo besedo. To pa je tudi prednost vsakega resničnega kristjana, ne le Marije.

07. avgust 2009

Rapanje Jovana Mackenzya na temo herezij



Jovan Mackenzy se je v tej skladbi lotil vseh mogočih odklonov in ponaredkov znotraj krščanskega prostora, v prvi vrsti tistih, pri katerih gre predvsem za denar in hkrati za poplitvenje in razvodenitev krščanskega sporočila. Na muho je vzel tako razne teleevangeliste, ki se denarno okoriščajo na račun naivnosti in stisk vernikov, kot liberalne kristjane (tu ni mišljen liberalizem v političnem smislu), ki so izničili evangelij milosti, lotil pa se je tudi papeške religije. Vsebino skladbe bi lahko izrazili z Jezusovimi besedami, zapisanimi v Matejevem evangeliju 7,21-23 (SSP): "Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: 'Gospod, Gospod,' ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: 'Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?' In takrat jim bom naznanil: 'Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!' "