31. oktober 2009

Krščanstvo: slepa ulica?


 Maribor, torek 3. novembra 2009:

































Ljubljana, sreda 4. novembra 2009: 


Stefan Gustavsson je vodja CredoAkademin - krščanskega raziskovalnega centra s sedežem v Stockholmu in glavni tajnik Švedske evangelijske alianse. Ukvarja se s kulturno analizo, vprašanji pluralizma in posmodernizma, apologetiko in oznanjevanjem.
 

Lep prazničen dan želim

Lep prazničen dan želim ob poslušanju kantate BWV 80,  Ein feste Burg ist unser Gott, J. S. Bacha.









Izvajalci: Pamela Coburn, sopran; Marjana Lipovšek, alt; Claes H. Ahnsjö, tenor; Robert Holl, bas; Kurt Guntner, violina; Helmar Stiehler, violončelo; Klaus König, oboa; Gottfried Sirotek, lovska oboa; Josef Niederhammer, kontrabas; Hedwig Bilgram, harfa; Ekkehard Tietze, orgle;  Bachov zbor iz Münchna;  Bachov orkester iz Münchna; dirigent: Hanns-Martin Schneidt.

Posneto v cerkvi sv. Ane v Augsburgu, A.D. 1988.

30. oktober 2009

Reformirajte se!

Naslov tega sestavka je parafraza besed: "Spreobrnite se!" s   katerimi je  nastopil svojo preroško službo Mesijev predhodnik Janez Krstnik (cf.  Mt 3,1.2), za njim pa je z enakimi besedami pričel svojo zemeljsko službo naš Gospod Jezus Kristus (cf. Mt 4,17). Na te  besede se je skliceval tudi Martin Luther  na začetku svojih znamenitih  95 tez. Reformacija torej ni nek pojav kar tako, ampak se začne s spreobrnitvijo posameznika. Le-to je Luther doživel še preden je napisal svojih 95 tez v obrambo evangelijske resnice proti popačevalcem in cerkvenim dobičkarjem.

Kaj reformacija dejansko je, ve v resnici le kristjan, ki se zaveda naslednjega dejstva, zapisanega v Heidelberškem katekizmu: "Moja edina tolažba v življenju in ob smrti je da nisem sam svoj, ampak last mojega zvestega Zveličarja Jezusa Kristusa  ki je s svojo dragoceno krvjo  poplačal vse moje grehe, me rešil vseh hudičevih oblasti  ter me varuje, da mi brez volje mojega Očeta v nebesih ne pade z glave noben las, seveda, da mi tudi vse mora služiti k mojemu zveličanju. Zato mi po svojem Svetem Duhu zagotavlja večno življenje ter me naredi voljnega z vsem srcem živeti Njemu."

Mi sicer lahko govorimo o reformaciji z različnih stališč: kulturnega, zgodovinskega, umetnostnega, literarnega, ampak to ni bistvo reformacije. Prva slovenska knjiga ni bistvo reformacije na Slovenskem, je pa njena nujna posledica.  Višja stopnja pismenosti v prejšnjih stoletjih v protestantskih deželah ni bila bistvo reformacije, ampak njena nujna posledica. Reformatorji so  zahtevali, naj vsak vernik bere Sveto pismo, nepismeni pa ne morejo brati. Od tod napredek splošnega šolstva v protestantskih državah. Bistvo reformacije je v globokem zavedanju posameznikove grešnosti  in  njegovem srečanju z Božjo milostjo, ki  jo lahko  pridobiš po veri, katere edini normativ je Sveto pismo.

V Luthrovem času so se ljudje prav dobro zavedali svoje grešnosti. Ker jim srednjeveška  (enako kot danes rimska) cerkev ni dajala nobene notranje gotovosti zveličanja, so bili še posebej prestrašeni. V ta svet strahu so vstopali razni šarlatani, kot sta bila kardinal Albreht Brandenburški in dominikanec Johannes Tetzel, ki sta razvila kupčijo s papeškimi odpustki. Seveda  je ta odpustkovna kuhinja  izvirala z dvora "nezmotljivega" Leona X.  Kakorkoli, prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov, s katerimi so bili obteženi. Pri tem seveda niso vedeli, da prihaja  Vedeti pa niso mogli, ker niso mogli brati Svetega pisma.

Danes je drugačen čas. Ljudje pri nas sicer znajo brati, a jih njihova grešnost v glavnem  ne skrbi. Duh časa pravi: "Delaj tisto, kar hočeš. Bodi sam(a) svoj zakon." Pravzaprav gre pri tem za nekaj, kar je vsakemu človeku lastno od padca sem: biti kakor Bog, biti Bog (cf. 1Mz 3,5).  Današnja kultura to še posebej poudarja. Kakorkoli tudi današnjemu človeku se nudi odpuščanje grehov po milosti, od Boga in  zastonj.

Evangelij je nadčasoven.  Pri tem pa  se nihče ne spreobrne po svoji volji, ampak po Božji volji, po njegovem načrtu. Tej volji je nemogoče kljubovati. Pisano je: "Toda trdni temelj Božji stoji ter ima ta pečat: Gospod pozna svoje."  (2Tim 2,19)  Si med njegovimi?  Torej se reformiraj!


19. oktober 2009

Svetniki in grešniki (in obratno)

Oscar Wilde je nekoč napisal: "Vsak svetnik ima preteklost in vsak grešnik ima prihodnost."  Tu  nas slavni pisatelj postavlja pred terminološki problem,  kajti  najprej je treba definirati pojma grešnik in svetnik.

Iz svetopisemskega zornega kota je grešnik vsak človek, razen enega edinega posameznika v zgodovini, torej Jezusa Kristusa. (cf. Ps 51,7. Rim 3,23. 1Jn 1,8. Heb 4,15. Jn 8,46) Ideja "bratstva vseh ljudi, brez izjeme) lahko pomeni le bratstvo v grehu. Grešnik kot grešnik pa ima pred sabo nadvse klavrno in žalostno prihodnost. (cf. 2Tes 1,9)

Kakorkoli, definicija grešnika je na splošno še kar  dobro poznana, manj pa definicija svetnika. Svetnike si, zlasti v naših, z rimskim katolištvom zaznamovanih krajih, predstavljamo kot izjemne ljudi, ki so dosegli izjemne kreposti in si tako prislužili nebeško blaženost, znani pa so tudi po tem, da jim umetniki naredijo avreolo okoli glave. Biblija nam ne daje neke posebne definicije svetnika, ampak je glede tega vseeno zelo  jasna. Apostol Pavel začenja svoje Prvo pismo Korinčanom z besedami:  "Pavel, [...] Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu, poklicanim in svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kjer si bodi, na svojem ali našem kraju:  milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa." (1Kor 1,1-3) Zelo lep pozdrav, kajne? Korintske kristjane imenuje: posvečeni, poklicani in sveti. Toda, če pogledamo malo naprej, lahko zelo hitro opazimo, da je bila korintska cerkev prav čudna zdruščina, večkrat popolnoma skregana z našim pojmovanjem svetnika. V njej so vladale razprtije (cf. 1Kor 1,10-17. 3), v njej je bila prisotna prevzetnost (cf. 1Kor 4), in nečistost (cf. 1Kor 5. 6,12-20), kristjani so se med sabo tožarili po sodiščih (1Kor 6,1-11) in tako naprej. Pa vendar jih Pavel imenuje sveti. Zagotovo si tega naziva niso "zaslužili " zaradi neke zelo visoke stopnje posvečenosti, ampak so ga dobili zaradi statusa. Svetnik je svetopisemski sinonim za pravega kristjana, ne pa titula nekega pokojnika, ki je živel tako in tako življenje in imel take in take kreposti. Biti svetnik pomeni status, ki ga uživajo vsi opravičeni grešniki. O opravičenju sem pa že tudi  nekajkrat pisal na tem spletniku, prvič ravno v prvem prispevku na Reformirani strani. V protestantskih krogih obstaja določeno nesoglasje, ali se naj izogibamo pojmu opravičeni grešnik in  poudarjamo le pozitivni vidik stanja opravičenosti. Po mojem mnenju je to stališče do neke mere pravilno, a nas lahko zelo hitro zavede v samopravičnost in prevzetnost.  Ravno zato je definicija , ki so jo svoje dni podali reformatorji in pravi, da je kristjan "simul iustus (ali sanctus) et peccator", oziroma "hkrati pravični (ali svetnik) in grešnik",  zelo dober korektiv za takšno prevzetnost ali samopravičnost.

Vsak svetnik ima torej preteklost, ki je grešna.  Svetnik živi v določeni sedanjosti in se nenehno sooča s svojo staro naravo, ki je tudi grešna. Zato je tudi v sedanjosti hkrati pravičnik in grešnik. Torej ima Wilde prav. Prav ima tudi glede grešnika. Tudi ta ima svojo prihodnost. Če se spreobrne, bo živel. (cf. Ezk 33,11) Če se ne spreobrne, bo pogubljen. (cf. Raz 20,14.15) Ne vem pa, če se je slavni pisatelj zavedal, v katerem smislu ima prav.



14. oktober 2009

Predavanje zgodovinarja dr. Jürgena Spießa: Ali mu smrt res ni mogla do živega?

Društvo ZvEŠ organizira predavanje  dr. Jürgena Spießa, ki bo predstavil Jezusovo vstajenje skozi oči zgodovinarja. V torek, 20. oktobra bo predavanje potekalo  v Murski Soboti, v sredo 21. oktobra pa na dveh mestih  v Ljubljani. 

MURSKA SOBOTA: 



LJUBLJANA: 




 Morebitne dodatne informacije najdete na tej povezavi



-->

12. oktober 2009

Zemljevid Božjega ljudstva

 
Izraelovih otrok bo po številu kakor morskega peska, ki ga ni mogoče premeriti in ne prešteti. Na kraju, kjer so jim rekli: "Vi niste moje ljudstvo," jim bodo rekli: "Otroci živega Boga."  (Oz 2,1)

Zgornja prerokba, ki jo je dal Bog po preroku Ozeju, se  uresničuje drugače, kot si je to najbrž predstavljal  prerok, pa tudi drugače od predstav starozaveznega Božjega ljudstva Izraela. Napoved, da bo Izraelovih otrok kakor morskega peska ni  bila v tistem času pravzaprav nič novega, saj gre za obljubo, ki je bila dana že očaku Abrahamu: "[...] te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu." (1Mz 22, 17a) Naprej pa pravi:  "[I]n s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji."  (1Mz 22,18)

Glede na to, da ni starozavezno Božje ljudstvo nikoli dejansko predstavljalo kakega posebno velikega števila, upravičeno sklepamo,  se  nanaša obljuba tudi na novozavezno Božje ljudstvo, ki ga ne sestavljajo več pripadniki točno določene etnične skupine, torej Judje, oziroma Izraelci, ampak vsi, katerikoli smo krščeni v Kristusa, kot je pisano: "Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.  Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.  Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči." (Gal 3,27-29)

Spreminjanje tega, čemur bi lahko rekli zemljevid Božjega ljudstva, je zelo zanimivo. Kar se je začelo kot skupina nomadov in nadaljevalo v državi, med Libanonskim gorovjem in Rdečim morjem,  komaj kaj večji od današnje Slovenije, se je v času po Kristusu razširilo po celotnem Sredozemlju in širše. Kjer ni bilo prej nobenega, ali skoraj nobenega  pripadnika Božjega ljudstva, so se naenkrat imenovali "otroci živega Boga". Toda tudi to se je pozneje ves čas spreminjalo. Nekoč cvetoče maloazijske cerkve so izginile, zemljevid Božjega ljudstva se je spremenil tako, da se je le-to premaknilo naprej in drugam.

In danes? Če morda postaja po mnenju koga Evropa vse večja duhovna puščava, lahko rečemo, da doživlja  zemljevid Božjega ljudstva  nove spremembe. Spet se torej ponavlja Ozejeva napoved: "Na kraju, kjer so jim rekli: 'Vi niste moje ljudstvo," jim bodo rekli: "Otroci živega Boga.' (Oz 2,1b) Ponavljala pa se bo do konca sveta, torej se bo zemljevid Božjega ljudstva še spreminjal.


08. oktober 2009

Ošlak o primeru Gulič


Guličev primer, o katerem je bilo govora tudi na tem spletniku,   je dodobra pretresel slovensko javnost. Na forumih Protestantska skupnost je med drugim padla ideja, da bi lahko urad za verske skupnosti sploh ukinili. Nekaj podobnega je v današnjem Večeru v rubriki Pogledi napisal slovenski filozof in predvsem kristjan Vinko Ošlak. Naslov članka je Ločenost države in satanizma

V članku med drugim pravi: "Afera "Gulič" pa razodeva še eno dvoličnost velikih cerkva. Kristjani takega urada ne potrebujemo; kakor ne potrebujemo konkordata ali kakega drugega sporazuma na meddržavni ravni. Dovolj nam je svoboda verovanja, oznanjevanja in druženja v skupnem čaščenju živega Boga. Dovolj nam je splošen zakon o društvih, a niti teh zagotovil nujno ne potrebujemo. Prva Cerkev jih ni imela. Cerkev pa, ki ima sicer toliko hudega, in veliko tega je žal res, povedati o prejšnjem režimu, mirno sprejema ta preostanek starega režima in ima za krivično, če v njem ne more imeti avtomatično prvega mesta."






07. oktober 2009

Ali je Kristus umrl zate?


Verjetno so ti že kdaj povedali, da te Bog ljubi, in da je Kristus umrl zate. Morda si celo prišel do zaključka, da stvari niti niso tako slabe. Res je, Sveto pismo govori o kazni za tiste, ki ne verujejo v Kristusa, toda če Bog ljubi vsakogar, in če je Kristus umrl za vsakogar, potem res ni nobenega razloga za zaskrbljenost, kajne?

Toda, ali veš, da ni nujno resnično to, da bi Kristus  umrl zate? Biblija razločno uči, da Kristus ni umrl za vsakogar, ampak za tiste, katere mu je dal nebeški Oče. (cf. Jn 10,11. Ef 5,25)