Velik si, Gospod, in hvale velike vreden; velika je tvoja moč in tvoji modrosti ni mere. In tebe hoče hvaliti človek, ki je le drobec tvojega stvarstva, človek, ki nosi s seboj svojo umrljivost, ki nosi pričevanje svojega greha in pričevanje, da se ti, Bog, prevzetnim ustavljaš. In vendar - tebe hvaliti hoče človek, ki je le drobec tvojega stvarstva. Ti nas spodbujaš, da nam je radost, tebe hvaliti, zakaj k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi.
Daj mi, Gospod, da spoznam in doumem, kaj je poprej: tebe klicati ali tebe hvaliti? Zvedeti zate poprej ali tebe klicati? Toda kdo te kliče, če zate ne ve? Saj bi lahko kaj drugega klical namesto tebe, kdor zate ne ve.
Ali pa se daš klicati, da bi zvedeli zate? Toda kako naj ga kličejo, v kogar niso verovali? Ali kako naj verujejo, če jim nihče ne oznanja?
Hvalili bodo Gospoda tisti, ki ga iščejo: če ga iščejo, ga najdejo, in če ga najdejo, ga bodo hvalili.
Naj te iščem, Gospod, medtem ko kličem k tebi, in naj kličem k tebi, medtem ko verujem vate, zakaj ti si nam bil oznanjen.
Kliče te moja vera, Gospod, ki si mi jo dal, ki si mi jo vdahnil po dobrohotnosti svojega Sina, po službi njega, ki te oznanja.
Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi (prev. A. Sovre). Mohorjeva, Celje 1991. s. 5.
Ni komentarjev:
Objavite komentar