28. december 2009

Pogovor z Marilynne Robinson


Na spodnji povezavi je intervju, ki ga je s pisateljico in Pulitzerjevo nagrajenko Marilynne Robinson opravil Michael Horton za spletno stran White Horse Inn.  Pogovarjala sta se o mnogih temah, ki jih  obravnava Marylinne Robinson  v svojih delih, npr. o tem, kako vpliva darvinizem na človekov pogled nase, pa tudi o takih stvareh, kot je pomen Calvinove teologije in o kompleksnosti Božje milosti.



24. december 2009

Blagoslovljene božične praznike



  Ko pa sta se pojavili dobrota in človekoljubnost Boga, našega odrešenika,  nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu.
(Tit 3,4.5)

21. december 2009

Našli hišo iz Kristusovega obdobja


V Jezusovem kraju Nazaretu so po poročanju nekaterih medijev odkrili temelje hiše iz Jezusovega obdobja:



Arheološka najdba stoji, kot lahko vidimo na sliki na tej povezavi,  v bližini današnje bazilike oznanjenja. Seveda ni nobenega dokaza, da bi v hiši kdaj bival Kristus, je pa ta najdba materialni dokaz, da je kraj obstajal že v novozaveznem času, saj so mnogi skeptiki trdili, da ni nobenih zgodovinskih dokazov za obstoj Nazareta pred 4. stoletjem po Kr.


20. december 2009

Adventni čas (4)

Ko je Janez krščeval v Jordanu, so ga odposlanci duhovniške kaste, ki so sami pripadali stranki  farizejev,  spraševali, kdo sploh je in zakaj krščuje.  Celoten odlomek, v katerem je opisan njihov pogovor, najdemo v Jn 1, 19-28.  Osredotočiti se nameravam na 26. in prvi del 27. vrstice, kjer pravi naslednje: "Janez jim je odgovoril: 'Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate,  tisti, ki pride za menoj.'"

Tudi nas evangelijske, kot bi napisal Trubar, večkrat vprašajo predstavniki sodobne duhovniške kaste, ali pa njihovi verniki, čemu sploh predrzno počnemo, kar počnemo, saj so menda edino oni poklicani, da oznanjajo tisto, čemur pravijo evangelij in edini pooblaščeni, da podeljujejo zakramente. Vprašanje, zakaj počnemo, kar počnemo,   nam seveda zastavljajo tudi drugi ljudje "iz sveta".  Vsem  lahko odgovorimo v Janezovem stilu "Mi pač delamo, kar delamo,  ker je tako naročil on, ki je prisoten med vami in ga ne poznate,
'ki je, ki je bil in ki pride.' (Raz 1,4)"

Poznati Jezusa Kristusa pomeni več kot le neko védenje o njem. To pomeni, imeti do njega in z njim določen osebni odnos. Janez pravi na drugem mestu o Jezusu kot utelešeni Božji besedi naslednje: 
"Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime 
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga" (Jn 1, 12.13) Gre za velikokrat citiran  odlomek,  vprašanje pa je, kako ga tisti, ki ga berejo ali poslušajo, razumejo in ali ga sploh razumejo. Iz tega odlomka lahko potegnemo naslednje:
  • Božji otroci postanejo tisti, ki sprejmejo Besedo, Kristusa
  • Besedo - Kristusa sprejmejo tisti, ki so se rodili iz Boga.  O tej temi - novem rojstvu  piše Janez na obširneje v Jn 3,1-21.

Danes je zelo popularno govoriti: "Sprejmi Jezusa in postal boš nanovo rojeni kristjan!" Ta, danes tako pogostna formulacija je z ozirom na zgoraj zapisano, nevzdržna, ker gre pri njej za  stališče,  da smo mi tisti, ki se po svoji "svobodni volji" odločamo za Kristusa, če pa se nekdo zanj ne odloči, stori to po svoji "svobodni volji".  Če smo mi tisti, ki se odločimo za Kristusa, potem smo tudi mi tisti, ki smo sami sebe nanovo rodili. Če ne popolnoma, pa vsaj malo, oziroma smo mi tisti, ki se odločamo, da se bomo nanovo rodili, Bog pa nas na temelju te odločitve preporodi. To je tako, kot bi rekli, da je nekdo npr. asistent pri svojem lastnem  telesnem rojstvu, kar je seveda nesmisel.

Sama ideja, oziroma pojem  novega rojstva kaže na to, da je Bog tisti, ki skladno s svojo (ne našo) voljo  povzroči tisto, čemur pravimo novo rojstvo, oziroma, kot pravi apostol Pavel: "Bog je namreč tisti, ki po svojem blagohotnem načrtu udejanja v vas hotenje in delovanje." (Flp 2,13)  Kakor se nismo po svoji "svobodni volji"  rodili telesno, tako se tudi ne moremo duhovno. 

Jezusa resnično pozna le tisti, ki je nanovo rojen. Jezus je rekel: "Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene;" (Jn 10,14)  na drugem mestu pa pravi: "Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel [...]  Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan." (Jn 6, 37.39)  Kdorkoli je po Očetovi volji nanovo rojen, pride k Jezusu, in kdorkoli pride k Jezusu, ga Jezus tudi sprejme. Tisti, ki ga Jezus sprejme, se nikoli ne more izgubiti. To je nauk tega odstavka.

"Krščanski svet" se bo v prihajajočih praznikih spominjal telesnega rojstva Jezusa Kristusa pred nekaj več kot 2000 leti. V takem spominjanju ni nič slabega. Lepo in prav pa bi bilo, če bi se Kristus rodil tudi v srcih tistih, ki ga ne poznajo. To bi bil pravi božič, ki bi se ga  veselili  tudi angeli. Kristus namreč ne bo več prišel na svet kot nemočen dojenček ampak kot sodnik živih in mrtvih.  Danes je še čas, da se lahko posameznik odzove   Jezusovemu vabilu:  "Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj." (Raz 3,20)


18. december 2009

Revije prihodnosti

Na spletniku Miscellanies, ki ga ureja Tony Reinke, je objavljen zanimiv video, ki traja osem minut, in pripoveduje  o tem, kako naj bi bile videti revije prihodnosti.

Mag+ from Bonnier on Vimeo.

Sami pa lahko presodite, kako vam je ta zadeva všeč.

16. december 2009

Slovaška in politični vpliv RKC


Zgornji video prikazuje zanimiv intervju, ki ga je opravil Richard Bennett z dvema predstavnikoma slovaških evangelijskih kristjanov (Janom Sichulom in Ivanom Hlavandom). Če odštejemo manjše netočnosti, ki se nanašajo na polpreteklo zgodovino, je del, ki se nanaša na sedanjost, zaskrbljujoč. Rimskokatoliška cerkev namreč ni le verska, ampak tudi politična organizacija, ki uporablja za dosego svojih ciljev zelo posvetna sredstva, kot so mednarodni sporazumi. Iz tega izhajajo mnogi problemi, ki so jih deležni vsi, ki ne pripadajo rimski cerkvi. Več o tem lahko odkrijete v zgornjem pogovoru. Video traja približno 56 minut in pol.



12. december 2009

Adventni čas (3)

"Meni pa je prav malo mar, če meni sodite vi ali kakšno človeško sodišče. Seveda pa tudi jaz ne sodim sebi. Ne zavedam se sicer nobene krivde. Vendar zato še nisem opravičen. Sodi mi namreč Gospod."
(1Kor 4,3.4)

Zgoraj zapisane besede sv. Pavla so pravzaprav organsko nadaljevanje 3. poglavja, 1. pisma Korinčanom,  v katerem  apostol graja  korintske kristjane, ker so se bolj zanašali na to, čigav učenec je kdo (Petrov, Pavlov, Apolov), kot na Kristusa.

Pavlu je prav malo mar, če ga sodijo verni ali morda kako drugo človeško sodišče. Celo sam sebi ne sodi, saj pravi, da se ne zaveda nobene krivde.  Vendar ugotavlja, da zato še ni opravičen pred Bogom.

Danes se mnogi ljudje ne zavedajo nobene krivde, ki bi jo lahko imeli pred Bogom. Še več, pravijo, da je občutek krivde škodljiv in "nevreden človeškega dostojanstva". Pri tem seveda ne povedo, od kod naj bi to dostojanstvo izhajalo in kaj sploh to pomeni. Strogo materialistično vzeto gre pri tem pojmu še za eno dodatno človeško izmišljotino, oziroma za popoln nesmisel. Kakorkoli, v skladu z že  povedanim, nezavedanje krivde še ni jamstvo za opravičenost.

Apostol Pavel se v zvezi s svojo krivdo ali nedolžnostjo  ne zanaša na svojo vest. Vest se lahko moti. Obstaja le ena sama rešitev iz zagate, to je Gospod. On je tisti, ki sodi. Sodba je lahko oprostilna ali obsodilna. Ker so vsi ljudje grešili, bi morali biti pravzaprav vsi deležni obsodbe. Bog pa je, bogat v usmiljenju (cf. Ef 2,4) določil svojega Sina Jezusa Kristusa za orodje sprave, h kateri lahko pridemo po veri. (cf. Rim 3,25)  Opravičenje izhaja iz milosti, ki jo lahko prejmemo edino v veri in po njej.  Zato se Pavel ne zanaša na svojo vest, svoje občutke ali svojo presojo, ampak na Božjo obljubo. Zato lahko na drugem mestu mirno zapiše:  "Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!" (Rim 8, 33) In malo naprej: "Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?" (Rim 8,34) Nemogoče in nelogično bi bilo, da bi Kristus obsojal tiste, ki so izvoljeni in odkupljeni.

Veselimo se, ker je Božja obljuba in Božja beseda na strani njegovih izvoljenih! Ali tudi ti spadaš v njihovo družbo?

08. december 2009

Arvo Pärt: Magnificat


(Več o skladatelju na tej povezavi)

»Moja duša poveličuje Gospoda
in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku,
kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.
Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,
 kajti velike reči mi je storil Mogočni
in njegovo ime je sveto.
Njegovo usmiljenje je iz roda v rod
nad njimi, ki se ga bojijo.
Moč je pokazal s svojo roko,
razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.
Mogočne je vrgel s prestolov
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Zavzel se je za svojega služabnika Izraela
in se spomnil usmiljenja,
kakor je govoril našim očetom:
Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

(Lk 1,47-55)  

 

05. december 2009

Adventni čas (2)


"Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle."  (Lk 21,33)

Te Jezusove besede nam zelo razločno govorijo o večni veljavnosti njegove besede ter nespremenljivosti njegove obljube.V adventnem času se ne oziramo le v preteklost, v čas pričakovanja Odrešenika, ampak bi moral biti naš pogled zazrt predvsem v eshatološko prihodnost. Pri tem nam je v pomoč Božja beseda, o kateri pravi avtor Pisma Hebrejcem naslednje: "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca." (Heb 4,12)

V čem je živost in dejavnost Božje besede ter njena ostrina? Prerok Izaija nam odgovarja: "[T]akó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal." (Iz 55,11) Božja beseda  ni  nikoli neuspešna. V tem je njena živost. Kar Bog hoče, to tudi stori. Vsako njegovo dejanje se zgodi po njegovi besedi. V tem je njena dejavnost. Kristjanom, ki živimo v mejah prostora in časa, se  občasno zazdi, kot da smo ostali sami, in kot da postaja zlo, ki se kopiči okoli nas, prevladujoča sila v svetu. Toda Božja beseda pravi ravno nasprotno: zlo lahko prevlada za določen čas,  toda zlo ni in nikoli ne bo  končni zmagovalec. Tudi zlo se mora namreč podrejati Božji besedi; Božja beseda ga torej omejuje.  "Ali ni moja beseda kakor ogenj? govori GOSPOD. Mar ni kakor kladivo, ki razbija skalo?" (Jer 23,29) Da, beseda je tista, ki vse spreminja: beseda je tista, ki  prinaša veselo oznanilo odrešenja, ki ga je zmožna v posamezniku uresničiti posameznika preroditi. Kakor požiga ogenj vse okoli sebe in kakor kladivo razbija skalo, tako  beseda požiga in razbija stari ego ter preobraža posameznika.

Zato se moremo in smemo skupaj s prerokom Jeremijo veseliti Božje besede: "[T]voja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, GOSPOD, Bog nad vojskami." (Jer 15,16) Da, tudi Božje ime je priklicano na njegove otroke po njegovi besedi. Radujmo se!