31/01/2009

"Krščanski" predmeti

V Ameriki, državi tisočerih možnosti, imajo tudi tamkajšnji kristjani tisočero možnosti, iz katerih izhaja nekaj tisoč idej. Te znajo biti prav smešne, da ne rečem kaj več.

Malo prej sem namreč odkril spletno stran za prodajo različnih "krščanskih" predmetov. Ne, pri tem ne gre za kičaste podobice, rožne vence ali kipce, ki smo jih vajeni iz naših "katoliških" krajev. Gre za zelo praktične predmete.

Kot prvega bom dal na seznam sveti cekar. Ker gre za "krščanski" cekar, so nakupi z njim najbrž posebej fascinantni, špecerija pa sploh enkratna. Sklepam tudi, da gre pri le-tej izključno za "krščansko" špecerijo, ki je skladna z ameriškimi potrebami in okusom (čeprav sam še nisem zaznal razlike med krščanskim in nekrščanskim kruhom iz mešane moke, sladkorjem, cimetom itn.).

Zelo lepa se mi zdi tudi pristna ameriška "krščanska" skodelica. Pravi ameriški kristjani najbrž pijejo kavo ali čaj samo iz takih skodelic. Seveda bo treba iznajti tudi pristni "krščanski" čaj in pristno "krščansko" kavo. Morda so to že naredili, le da jaz ne vem, saj sem glede teh svetih reči že davno za časom.

Potem so tu pristne svete majice, ali T-shirts. Kaj bi brez takih majic? Nošenje take majice je znamenje posebne zaslužnosti, ki bo vsekakor poplačana že na tem, ali pa vsaj na onem svetu. Brez take majice, ki prikazuje prihod Božjega kraljestva zagotovo ne moreš biti pravi "kristjan". Seveda ameriški.

In tu je še en kos garderobe, ki mu pravijo hoodie, kar bi po naše pomenilo nekaj-s-kapuco, ali po domače mikica ali nekaj takega. Seveda gre za posebno, sveto mikico. Aha, tukaj spodaj jo bom prilepil.

Tudi ta artikel se dobi v različnih barvah. Primerek, ki sem ga izbral, je pač črn. Takšen primerek bi čudovito pristajal kakemu "krščanskemu" darkerju.

Za zaključek: le kaj bi rekel Jezus ob tej "krščanski" štacuni? Kaj je že naredil ob zadnjem vstopu v jeruzalemski tempelj?

Mr 11, 15-17 (SSP):
Prišli so v Jeruzalem: Stopil je v tempelj in začel izganjati tiste, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in ni pustil, da bi kdo kar koli nesel skozi tempelj. Učil je in jim rekel: »Ali ni pisano:
Moja hiša naj se imenuje hiša molitve za vse narode,
vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo

26/01/2009

Nam je res vse dovoljeno?

Danes sem na nekih spletnih forumih prebral zanimivo sklepanje neke ateistke. Napisala je nekaj v slogu: "Če se je Jezus žrtvoval za vaše grehe, potem morate zdaj še bolj grešiti." Pravzaprav ni povedala nič takega, kar ne bi bilo znano že skoraj 2000 let. Apostol Pavel je namreč napisal: "Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri?" (Rim 3,8 SSP) Iz tega je razvidno, da so nekateri že od vsega začetka sklepali, da pomeni milost hkrati prosto pot za delanje zla, oziroma za greh. Podobno so učili antinomijanci, ki so trdili, da je vseeno kako živi kristjan, saj je Jezus že plačal za naše grehe. Govorili so nekako tako: "Pogumno grešite in še bolj drzno verujte, da vam je odpuščeno." Tako so si predstavljali zveličanje po milosti. Kakorkoli, naši nasprotniki iz vrst cerkve, v kateri se baje odrešujejo "po veri plus dobrih delih plus zasluženju Marije in vseh svetnikov", nam še vedno očitajo isto.

Pa ni tako. S podobnimi je imel opravka apostol Pavel. Zato je moral pojasniti, kako gredo te stvari: "Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor! [...] Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti. Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt. Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje." (Rim 6,15.20-22 SSP) Na izbiro imamo dve poti: suženjstvo grehu ali suženjstvo Bogu. Seveda je človeški naravi bolj blizu prva pot. Srednje poti ni.

Seveda pa kristjan še vedno prebiva v starem telesu, zato se mu dogaja, da še vedno pade v kak greh. Kristjan pade v greh, a noče ostati v njem. Greh ni njegov življenjski prostor, enako kot ni kopno življenjski prostor ribe. Riba lahko pomotoma skoči iz vode na kopno, a si bo prizadevala, da se vrne nazaj v svoje naravno domovanje. Apostol Janez je napisal: "Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo. Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se bo razodel, ker ga bomo gledali takšnega, kakršen je, in vsak, kdor ima to upanje vanj, se očiščuje, kakor je tudi on čist." (1Jn 3,2.3 SSP) Naš zgled je Božji Sin Jezus Kristus. On je naša Pot, Resnica in Življenje (cf. Jn 14,6). Kdor je v njem, si bo želel, da bi mu bil čim bolj podoben. Kje je tu licenca za greh?


24/01/2009

Kakšna je razlika?

Razlika med tem in tem primerom je le ta, da je prvi primer skladen s človeškimi postavami, drugi pa ni. Sta pa zato oba primera v nasprotju z Božjo postavo in produkt sodobne herodovske in kaj-nam-pa-morejo miselnosti.

Gregorio Allegri, Miserere mei Deus

Beseda milosti, zapisana v knjigi preroka Jeremija pravi:

Tako govori GOSPOD:
Glas žalovanja se sliši v Rami,
bridko jokanje.
Rahela objokuje svoje otroke,
ne dá se potolažiti zaradi otrok,
ker jih ni več.
Tako govori GOSPOD:
Prepreči svojemu glasu jok,
solze svojim očem,
kajti dobila je plačilo za svoje delo,
govori GOSPOD:
vrnejo se iz sovražnikove dežele.
Je upanje za tvojo prihodnost,
govori GOSPOD:
otroci se vrnejo na svojo zemljo.

(Jer 31, 15-17 SSP)

23/01/2009

"Cerkev na Slovenskem"

Soforumaš Beldell je podal na forumih Protestantska skupnost naslednjo nadvse tehtno pripombo na moje kritične besede v članku Maša, maša, maša. Med drugim je napisal naslednje:
Po mojem je res, da omenjeni novinarji pri teh novicah ne ločijo med mašo RKC in npr. protestantskim bogoslužjem, a vsekakor še kako jasno mi je žal spoznanje, ko škof RKC ali kakšen gospod Štuhec, ali drugi, izražajo misel v eter in govorijo o Cerkvi na Slovenskem.

Strinjam se z njegovimi besedami. Gospodje govorijo, kot da so edina cerkev na Slovenskem. Kolikor vem, so glede na obstoječo zakonodajo samo edina rimskokatoliška cerkev v naši državi. Do samostalnika Cerkev nimajo torej nobenih ekskluzivnih avtorskih pravic.


21/01/2009

Maša, maša, maša...

Naši mediji nas zadnje dni tako pridno bombardirajo z mašami, ki naj bi jih v teh dneh imeli v ZDA ob inavguraciji novega predsednika, da sem se že skoraj ustrašil, da so vsi Američani prečkali Tibero (kot pravijo tistim, ki se spreobrnejo v rimsko katolištvo).

Novinarji nas obveščajo, da je predsednik Obama obiskal to mašo, nato spet drugo mašo, pa tisto mašo v episkopalni cerkvi svetega Johna (čeprav imamo Slovenci že zelo dolgo svoje lastno poimenovanje za tega Janeza). Danes so v nacionalni katedrali v Washingtonu (gre za katedralo episkopalne cerkve, ki je ameriška varianta anglikanske cerkve) po poročanju našega TV dnevnika "mašo [...] darovali predstavniki različnih verskih skupnosti". Kako je to mogoče, mi ni jasno. Namreč, da bi darovali mašo predstavniki različnih verskih skupnosti. Protestanti je že niso darovali. Po mojem sklepanju je šlo za skupno molitveno bogoslužje različnih krščanskih cerkva, ali celo za molitveno srečanje različnih religij. Ampak maša to zagotovo ni bila.

Tako večkrat poslušamo o protestantskih in celo o muslimanskih mašah. Pred leti, ko je prišlo do kolektivnega samomora članov neke sekte v Ugandi, je po poročanju naših slabo obveščenih novinarjev, mašo opravila kar neka ministrica (pozabil sem, kateri resor je vodila). V resnici je seveda šlo za žalno komemoracijo. Ob smrti princese Diane smo neštetokrat slišali o žalni maši v westminstrski katedrali, šlo pa je za žalno ali pogrebno bogoslužje v westminstrski opatiji (ki je kak kilometer vstran od katedrale podobnega imena).

Nekateri bi se res lahko poučili, da je maša obred v rimskokatoliški, pravoslavni in predkalcedonskih cerkvah, pri katerem naj bi se ob posvetitvi kruha in vina ("spremenjenje") ponovno, a na nekrvav način, daroval Kristus. Protestanti ne verjamemo v Kristusovo ponovno darovanje, zaradi česar zavračamo izraz maša in seveda doktrino o mašni daritvi. Razen tega bi lahko izraz maša uporabili kvečjemu za obhajanje Gospodove večerje, ker po zunanji obliki spominja na mašo (švedski luteranci temu obredu res pravijo maša), čeprav gre, teološko gledano, za nekaj drugega. 80. člen Heidelberškega katekizma reformirane cerkve govori zelo ostro in brez prizanašanja: "Maša torej ni v osnovi nič drugega kot zatajitev edine daritve in trpljenja Jezusa Kristusa (Heb 9 in 10) na križu in prekleto malikovalstvo." Toliko o tem. Molitvena bogoslužja, pri katerih ni Gospodove večerje, se pa sploh razlikujejo od maše.

Na osnovi povedanega menim, da bi bil že skrajni čas, da bi se novinarji v naših medijih že enkrat priučili tudi izrazoslovja s področja religijskih praks. Ni tako komplicirano, kot bi se komu zdelo na prvi pogled.


20/01/2009

Upanje

Upanje je v teh dneh zelo pogosto uporabljana beseda. Tudi ob prisegi novega ameriškega predsednika Baracka Obama smo jo zelo pogosto slišali. Brez upanja je zelo težko živeti, kajti upanje nam nekako osmišlja potovanje skozi tunel življenja, ki je tako poln najrazličnejših ovir in neznank.

Ljudje smo velikokrat v življenju razočarani, nato pa se pojavi rešilna bilka, ki nam vzbudi upanje. Ampak temu sledi ponavadi novo razočaranje, zaradi katerega potujemo od rešilne bilke do rešilne bilke, ki nam vzbujajo upanje. Te rešilne bilke so lahko gospodarski ali družbeni sistemi, velikokrat pa tudi posamezni ljudje, ki vlivajo upanje in zaupanje. Problem nastopi, če v neko osebo ali v sistem polagamo preveč (za)upanja in od te osebe pričakujemo, da bo spremenila svet, oziroma uresničila vse, kar je obljubila. Seveda je kaj takega nemogoče, čemur sledi novo razočaranje.

Avtor pisma Hebrejcem pa govori o drugem in drugačnem upanju, za katero pravi, da je "za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše." (Heb 6,19 SSP). Gre za upanje, ki velja za eno od treh najpomembnejših kreposti (cf. 1Kor 13,13). Gre za upanje, katerega vrednost je trajna in ne razočara. O tem upanju pravi Pismo: "Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan." (Rim 5,5 SSP)

Naj Bog vsem nakloni to čudovito upanje.


19/01/2009

Nadaljevanje o dežurnem krivcu

Zgornja slika je vzeta iz Žurnala. Na sliki je srednjeveška sinagoga v Mariboru, ki že davno ne služi svojemu namenu. Sinagogo so v noči na nedeljo 18. januarja neznanci počečkali s protijudovskimi napisi. Več slik oskrunjene sinagoge najdete na tej povezavi.

Mediji bodo sedaj morda iskali vzroke za to dejanje. Zagotovo jih bodo našli kar nekaj, dvomim pa, da jih bodo prepoznali tudi v svojem enostranskem poročanju, o katerem sem pisal v članku Edini dežurni krivec, pred devetimi dnevi, kjer sem napisal, da v tej vojni ni nedolžne strani, so pa zato hude in nepotrebne žrtve kot posledica.

Ko se pojavi enostransko poročanje te vrste, se takoj najdejo ljudje, ki komaj čakajo, da sprostijo svoje protijudovske strasti. Da pa kovanec nima samo ene plati, se lahko prepričate iz naslednjega videa:


Žalostno, žalostno... Vse skupaj je žalostno...

17/01/2009

Kriv! Kdo?

Ljudje mislimo, da smo zelo dobri v dajanju sodb. Za vsako stvar, ki ne gre tako, kot bi morala (ali, kot bi po našem morala) iti, je pač nekdo kriv. V osnovi tako razmišljanje niti ni napačno, saj nihče ne more reči, da ni nihče kriv za stvari, ki gredo narobe, ali za dejanja, ki povzročajo drugim žalost, skrb in bolečino.

In potem poslušamo takšna modrovanja: "Kriva je družba." Ali pa: "Družba ljudi pokvari." Naslednja je kulturno-civilizacijska: "Civilizacija ljudi pokvari." Naslednja je že bolj politična: "Kriv je komunizem." Njen antipod je tale: "Za vse je kriv kapitalizem." Za nekatere je spet pravo zlo liberalizem, ali pa religija.

Pa si malo poglejmo zgornje trditve. Če je kriva družba kot taka, potem je problem rešljiv le na en način, to je, da družbo eliminiramo. To bi lahko naredili le z uničenjem človeštva kot takega. Ampak tega si, hvala Bogu, ne želijo niti tisti, ki pravijo, da je družba kriva za vse.

Tisti, ki trdijo, da je kriva civilizacija, v glavnem niti sami sebi ne verjamejo. Če bi resnično verjeli, kar govorijo, bi zapustili svoje udobno domovanje, avtomobil, računalnik, službo ali šolo in odšli živet nekam v divjino. Je pa prijetno, zanimivo in "chic" udrihati po grdi civilizaciji. Pa še za naprednega te imajo.

Podobno je z družbenimi ureditvami in političnimi sistemi. Pred dvajsetimi leti smo želeli imeti kapitalizem, zdaj je ta sistem kriv za vse frustracije posameznikov, ki najbrž niti ne vedo, kaj bi hoteli imeti...

Kaj pa religija? Edina država na svetu, ki je pred desetletji ukinila religijo, je bila tedanja socialistična Albanija. Ampak zaradi tega ni ta država kazala nobenih posebnih gospodarskih uspehov, pa tudi njihovega družbeno-političnega sistema to ni rešilo pred kolapsom.

Ljudje smo torej strokovnjaki v iskanju krivca. Naj pripomnim, da to ni nič novega. Pravzaprav se je vse skupaj začelo že zelo zgodaj. V 1Mojzesovi 3,9-13 (SSP) beremo:
GOSPOD Bog je poklical človeka in mu rekel: "Kje si?" Rekel je: "Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril." Pa je rekel: "Kdo ti je povedal, da si nag? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?" Človek je rekel: "Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel." GOSPOD Bog je rekel ženi: "Kaj si to storila?" Žena je odgovorila: "Kača me je zapeljala in sem jedla."
Brž ko sta človek in žena zagrešila prvi greh, sta se začela izgovarjati in obtoževati, a ne sebe. Človek je sicer priznal, da je storil prepovedano dejanje, a vendar ni bil sam kriv, ker ga je vendar zapeljala žena . Obtožil pa je tudi Boga, saj mu je vendar dal tako nesramno ženo, da ga je zapeljala. Ženi seveda ni preostalo nič drugega kot: "Kriva je kača." Posledično pa seveda tudi tisti, ki je kačo ustvaril.

Pravzaprav lahko rečemo, da je vsa človeška zgodovina serija medsebojnih obtoževanj in samoopravičevanja. Vsi smo nedolžni, krivi so drugi. Ta naša nedolžnost in samopravičnost pa nas še ne dela nedolžnih in pravičnih v Božjih očeh. Starozavezni prerok Jeremija je napisal: "Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti?" (Jer 17,9 SSP) Svetopisemski pogled na naravnega človeka po padcu v greh je torej zelo pesimističen. Jezus je ob neki priložnosti rekel: "Iz srca namreč prihajajo hudobne misli, umori, prešuštva, nečistovanja, tatvine, kriva pričevanja, kletve." (Mt 15,19 SSP) pri tem seveda ni mišljeno srce kot organ, torej mišica, ki prečrpava kri, ampak skrito notranje bistvo človeka.

Ljudje se sicer tolažijo, češ, v človeku je dobro in slabo. Treba je gojiti ter pospeševati tisto dobro, in bo vse lepo ter prav. Ves sistem človeške vzgoje , filozofije in religije je naravnan v to smer: iskati dobro v človeku in to dobro negovati, spodbujati in podobno. Če bi bil človek res tako dober, kot menijo in pravijo, vse to sploh ne bi bilo potrebno. Koliko energije, truda in odrekanja potrebujemo, da nekako vzgojimo otroke! Če hočemo imeti nevzgojenega otroka in prestopnika sploh ni treba nič storiti. Lahko le pri miru sedimo in gledamo, kako propada. Le zakaj, če je človek v bistvu dober? Na to seveda nimajo odgovora. Apostol Jakob sprašuje: "Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek?" (Jk 3,11 SSP) Najbrž bi vsakdo odgovoril, da ne. Enako je v Božjih očeh vsa človeška pravičnost kot umazana obleka: "Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka." (Iz 64,5 SSP)

Hvala Bogu, to je samo ena plat medalje. Bog je namreč poskrbel tudi za rešitev iz tega črnega scenarija, saj nam je omogočil novo rojstvo, ki ni "iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. " (Jn 1,13 SSP) Tega novega rojstva ne moremo izsiliti z nobenim religijskim hokusom-pokusom. Gre za Božje suvereno delo v človeku po Svetem Duhu. Že prerok Joel je rekel: Zgodilo se bo: "Vsak, kdor bo klical GOSPODOVO ime, bo rešen." (Jl 3,5 SSP) Joelove besede je ponovil Peter v svojem znamenitem binkoštnem govoru (cf. Apd 2,21), in za njim še Pavel v pismu Rimljanom (10,13).

Apostol Pavel pravi glede tega, kako prejmemo odrešenje iz začaranega kroga greha: "Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo." (Rim 10,9-12 SSP)

In potem? Potem nam Bog ne prišteva več greha, saj je vse naše grehe odnesel Gospod Jezus na golgotski križ, oziroma: "Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu." (Rim 8,1 SSP) Je to videti prelepo, da bi bilo res? Poskusi in boš videl-a.


10/01/2009

Edini dežurni krivec

Približno dva tedna nas že mediji vsak dan obveščajo o strahotah vojaškega spopada na območju Gaze. Pri nas pri tem, žal, poslušamo le o eni strani medalje: za vse naj bi bil kriv Izrael. Ni moj namen, da bi z metrom ali tehtnico meril ali pretehtaval krivdo obeh strani, niti je ne morem kakorkoli izraziti v odstotkih, saj o tem nimam dovolj informacij. Vem pa eno, in to je, da tudi v teh spopadih ni nedolžne strani. Zelo je seveda hudo, ker v tej grozljivi vojni najbolj trpi civilno prebivalstvo, zlasti otroci. Ampak to je tudi glavni namen organizacije Hamas, saj se njeni člani zavedajo, da bomo zahodnjaki na najbolj možen čustven način reagirali ob posnetkih trpečih civilistov, zlasti otrok. Hamas torej deluje po principu: čim slabše, tem boljše.

Da sem se lotil tega pisanja, me je spodbudil prispevek na spletniku J. P Richardsona, kjer govori, zakaj so primerjave trenutnih dogajanj v Gazi z judovskimi geti med drugo svetovno vojno neustrezne. Pri tem se sklicuje na članek v Timesu, ki ga je napisal D. Aaronovitch. Med nesrečna pretiravanja smemo upravičeno šteti tudi izjavo rimskega kardinala Renata Martina, ki je primerjal Gazo s koncentracijskim taboriščem. Na to opozarja tudi Richardson. V Hamasu so lahko svojemu tiskovnemu predstavniku v kardinalskem škrlatu samo zaploskali.

Hamas je pri vsem tem enostranskem poročanju, ki smo ga (bili) deležni, izpadel kot kaka humanitarna organizacija. Da pri tej organizaciji, ki vlada v Gazi, ne gre za podružnico Rdečega križa, oziroma polmesca, se lahko prepričamo iz Hamasovega političnega programa. Prebrati ga je moč na tej povezavi. To, da so hamasovci v zadnjih sedmih letih zmetali na izraelska mesta in vasi kakih 6000 izstrelkov, je za medije povsem irelevantno. Najbrž je bilo vse skupaj dozirano v premajhnih količinah, da bi se jim o tem splačalo karkoli napisati. Ni bilo nič senzacionalnega.

Za vse je spet kriv Izrael, kot je to že v navadi. V navado so prešle tudi primerjave Izraela z nacisti. Kot bi se ponavljala ena najbolj sramotnih zgodb, zgodba o večnem Judu, kot dežurnem krivcu za vse tegobe na tem svetu.


08/01/2009

Kura ali jajce?

Red odrešenja ali s tujko ordo salutis zna biti trd oreh, ki so ga trli teologi od starodavnosti. Gre za vprašanje, kaj je bilo prej, oziroma za logični vrstni red dogodkov v zvezi z odrešenjem. Seveda je možno časovno prekrivanje dveh ali več dogodkov, a ima v določenem logičnem zaporedju vseeno vsak od njih svoje mesto. Različne teološke smeri, kot so kalvinska, arminijanska in rimskokatoliška imajo to zaporedje različno urejene. Rimski katoličani in arminijanci so si glede tega zelo sorodni . Na internetu se da o tem najti več, če "pogooglamo" besedi "ordo salutis".

Ker je ta spletnik posvečen reformirani teologiji, bom pisal o redu odrešenja, kakor ga pozna kalvinska ali reformirana teologija. Število "korakov" se razlikuje glede na avtorja, ker je možno korake združevati ali deliti. Sam sem tu pristal pri enajstih korakih.

Reformirana teologija izhaja iz zaporedja, kot ga navaja apostol Pavel v Pismu Rimljanom 8,28-30. Na začetku omenjenega odlomka omenja Pavel, da so nekateri poklicani po Božjem načrtu. Pri redu odrešenja gre torej za načrt. Toda ta odlomek ne zajema vseh korakov, ampak le pet.

  1. Vnaprejšnje poznavanje. Pavel govori v 29. vrstici, da je Bog nekatere "vnaprej poznal". Namesto tega vnaprej poznal bi lahko rekli predvidel. Izvirnik ima proginosko. Izraz se nanaša na pristno ter osebno poznavanje osebe in lahko pomeni tudi izbor. Ne gre torej za poznavanje golih dejstev o tej osebi (FERGUSSON 100-101).
  2. Vnaprejšnja določitev (predestinacija). V navedeni vrstici piše Pavel, da je Bog tiste, ki jih je vnaprej poznal, tudi "vnaprej določil". Drugo je torej posledica prvega.
  3. Izvolitev. Pavel pravi v Pismu Efežanom: "[P]red stvarjenjem sveta nas je (Bog; op. Dizma) izvolil v njem (v Kristusu; op. Dizma)." (Ef 1,4) V 2Tes 2,13 pa pravi: "Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja." Izvolitev je torej Božje delo, ne človeška izbira. V bistvu sta druga in tretja točka najtesneje povezani in bi lahko tudi zamenjali njun vrstni red, saj gre za dve dejanji, ki potekata istočasno.
  4. Splošni evangeljski klic. Jezus je poslal svoje apostole z besedami: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!" (Mr 16,15) Gre za sejanje evangelija po širnem polju tega sveta. Pri tem se seveda nekaj prime in vzklije, nekaj pa ne.
  5. Preporod. Če gre pri prvih treh točkah bolj za načrt Božjega dela, pa lahko rečemo, da je preporod Božje delo v človeku. Gre za tisto, čemer pravimo tudi novo rojstvo. Bog je tisti, ki preporodi duhovno mrtvega. Človek je v svojem naravnem stanju mrtev za Boga. Pavel pravi v pismu Titu: "(Bog; dod. Dizma) nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmiljenju, s kopeljo prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu." (Tit 3,5) Tu je jasno napisano, da nismo prerojeni zaradi svojih zaslug, kot so nekateri zmotno prepričani, ampak zaradi Božjega usmiljenja.
  6. Dejavni ali učinkujoči klic. Gre za klic, ki je najtesneje zvezan s preporodom in izhaja iz delovanja Svetega Duha v posamezniku. Dejavni klic je tisti, ki učinkuje na človeka, da ga pripravi k spreobrnitvi. Vsi ki slišijo evangelij (gl. splošni evangeljski klic), se ne spreobrnejo. Jezus je rekel: "Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih." (Mt 12,14) Ne spreobrnejo se torej vsi poklicani, ampak le izvoljeni.
  7. Spreobrnitev. Spreobrnitev je posledica dejavnega ali učinkujočega klica. Spreobrnejo se tisti, ki so izvoljeni. Spreobrnitev pa se sestoji iz dveh delov, to sta spokorjenje in vera: "Spreobrnite se in verujte evangeliju!" (Mr 1,15b) Pri tej spreobrnitvi je mišljena popolna sprememba smeri. Danes mnogi kličejo, če malo karikiram: "Sprejmi Jezusa v svoje srce, da ti bo lepše. Jezus bo osmislil tvoje življenje, on ti bo dal to in ono. " To ni evangelij. To je Jezus kot višnja ali jagoda na vrhu torte. Jezus je najprej rekel: "Metanoeite," kar pomeni "Spreobrnite (v smislu spokorite) se." Apostol Peter je v svojem govoru v jeruzalemskem templju zaklical: "Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi." (Apd 3,19) Če ni spreobrnitev povezana s kesanjem in spremembo smeri, potem ne moremo govoriti o dejanski spreobrnitvi. Tisti, ki so izvoljeni in poklicani, se spokorijo in verujejo.
  8. Opravičenje. Tisti, ki se spreobrnejo, so tudi opravičeni. Opravičenje pride po milosti, ne zaradi del. Opravičenje je Božje suvereno delo, s katerim Bog razglasi izvoljeno osebo za nedolžno. Kdor je opravičen, je rešen Božje jeze: "Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo." (Rim 5,9) Opravičenje je torej posledica Jezusove žrtvene smrti na križu. Gre za dejanje, s katerim nam je Božji edinorojeni Sin Jezus Kristus prislužil opravičenje, ki ga s svojimi deli nikakor in nikdar nismo zmožni zaslužiti.
  9. Posvečenost. Gre za dejanje, ki se začne vzporedno z opravičenjem, a se od njega razlikuje. Posvečenost pomeni, da Bog posameznika oddeli zase in izvzame od sveta, da "bo postal posoda za čast, posvečena, gospodarju koristna in pripravljena za vsako dobro delo." (2Tim 2,21) Opravičenje je enkratno dejanje, posvečenost pa je trajna. V njej rastemo.
  10. Stanovitnost. Gre za zadevo, ki je za mnoge sporna. Nekateri so namreč prepričani, da je odrešenje, katerega smo deležni, možno izgubiti. Tisti, ki zagovarjamo reformiran pogled glede tega vprašanja, smo prepričani, da Bog stori vse, da se njegov načrt izpolni, in da ohranja svete v veri. Sveti torej ostanejo stanovitni. To je Božje delo: "Njemu pa, ki vas more varovati pred padcem ter vas brez madeža in v veselju postaviti pred svoje veličastvo..." (Jud 1,24)
  11. Poveličanje. Gre za eshatološki finale. Gre za nekaj, kar se bo zgodilo, predokus tega pa že doživljamo tukaj in zdaj. Pavel se je tega radoval z besedami: "Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave." (2Kor 4,17) Na drugem mestu pa pravi: "Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. In na drugem mestu: "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,37-39)
To je bil torej kratek in hiter prikaz kalvinskega reda odrešenja, oziroma kalvinski odgovor na vprašanje, kaj je (bilo) prej in kaj pozneje v redu odrešenja.



Svetopisemski navedki so vzeti iz SSP
Razlaga glagola "proginosko" je narejena po: S. Fergusson, Kršćanska vjera i život, Izvori. Zagreb-Osijek, 1986.


01/01/2009

Ob vstopu v Calvinovo leto

Zgodnja leta Jeana Calvina
Jean Calvin se je rodil v francoskem mestu Noyon, 10. julija 1509 kot Jean Cauvin. Oblika Calvin izhaja iz latinizirane oblike njegovega priimka. O njegovi materi je malo znanega, njegov oče pa je bil apostolski tajnik noyonskega škofa. Ko je oče zabredel v finančne težave, je postal sramota za cerkev in bil izobčen.
Jean Calvin je bil zgodaj določen za cerkveno službo. Študiral je v Parizu in bil deležen najboljše humanistične izobrazbe tistega časa. V Parizu se je tudi seznanil z reformacijskimi idejami. V tistem času je doživel spreobrnitev. Bil je v prijateljskih odnosih z rektorjem univerze Nicholasom Copom. Ko je le-ta moral zaradi širjenja reformacijskih idej zapustiti Pariz, se mu je pridružil Calvin.

V pregnanstvu
Calvin je nato tri leta kot evangelist potoval po južni Franciji, Švici in Italiji. V Baslu je leta 1536 izdal prvo verzijo svojih Institucij (Institutio Christianae Religionis), nato pa se je istega leta znašel v Ženevi. Tamkajšnji pridigar Guillaume Farrel ga je prepričal, naj ostane v mestu. Ženeva je maloprej postala svobodna mestna država in ni bila niti del Francije niti Švice. Formalno je že bila protestantska, vendar ni bilo povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo. Calvin se je lotil pridiganja in organizacije cerkve, predvsem cerkvene discipline. To zadnje pa ni bilo všeč članom mestnega sveta, zato so leta 1538 Calvina in Farela izgnali iz Ženeve. Naslednja tri leta je Calvin preživel v Strasbourgu, kjer je napisal drugo, razširjeno izdajo svojih Institucij, pripravil pa je tudi francoski prevod.

Drugič v Ženevi
Leta 1541 je ženevski mestni svet vnovič poklical v Ženevo. Ob prihodu v mesto je od mestnih oblasti zahteval, da mu dovolijo urediti cerkveno disciplino. V naslednjih mesecih je dosegel, da je bil sprejet cerkveni red (Ordonances Ecclésiastiques). Natančno je bil določen delokrog pastorjev, starešin in diakonov. Ustanovljen je bil konzistorij, ki so ga sestavljali pastorji in starešine.
Mestna gosposka ni hotela sprejeti in izpolniti vseh Calvinovih zahtev. Calvin je zahteval, naj se Gospodova večerja obhaja enkrat tedensko, ali vsaj enkrat mesečno. Mestni svet je pristal na njeno obhajanje štirikrat na leto. Tudi služba diakonov, ki naj bi skrbeli za revne, ni zaživela, ampak je za to področje skrbela mestna oblast. Akademija je bila ustanovljena šele leta 1559. Calvin je imel pravico dajati mestnemu svetu nasvete, mestni svet pa je njegove nasvete sprejemal ali pa ne.
Kot temen madež na Calvinovi biografiji se omenja obsodba in sežig heretika Miguela Serveta. Le-ta je nasprotoval dogmi o Božji troedinosti, zaradi česar ga je (rimsko) cerkveno sodišče v Franciji obsodilo na smrt. Nato se je znašel v Ženevi, kjer je bil aretiran in postavljen pred posvetno sodišče. Calvin je bil kot izvedenec za teološka vprašanja poklican kot priča. Resnici na ljubo je treba priznati, da se je Calvin strinjal s smrtno kaznijo za Serveta., kajti pojem verske svobode je bil tedaj še zelo slabo poznan (pojavil se je sicer z anabaptisti). Dejstvo pa je, da se Calvin in drugi pastorji niso strinjali s krutim načinom izvršitve kazni, torej s sežigom na grmadi. Sodišče, ki je bilo pod vplivom Calvinovih nasprotnikov libertincev, se je odločilo ravno za to kruto obliko kazni.
Libertinci ali patrioti, kakor so imenovali sami sebe, so bilo potomci starih ženevskih družin, ki so nasprotovali priseljencem iz različnih delov Evrope, ki so zaradi preganjanj pribežali v mesto. Libertinci so verovali v tisto, čemur pravimo poceni milost. Ti so trdili, da ni važno, kako živi posameznik, "saj smo vendar odrešeni po milosti." Calvinu so povzročili nemalo preglavic.

Teologija
Leta 1559 je izšla tretja in najobsežnejša izdaja njegovih Institucij. V njih je sistematično obdelal teološka vprašanja. Prva knjiga ima naslov O poznavanju Boga Stvarnika, druga O poznavanju Boga kot Odrešenika v Kristusu, ki se je skozi Postavo razodel očetom, nato pa preko evangelija tudi nam, tretja Način, kako pridobimo Kristusovo milost, četrta pa O sveti katoliški cerkvi. Zajema torej vsa področja teologije. Francoska izdaja je izšla že v naslednjem letu.
Ko slišijo za Calvina, se mnogi spomnijo na nauk o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi (predestinaciji). Pri tem seveda pozabljajo (ali pa ne vedo), da sta ta nauk učila tudi Avguštin in Tomaž Akvinski. Res pa je, da je Calvin menil, da je ta nauk koristen in vreden poučevanja in pridiganja. V predestinacijo je verjel tudi Luther, vendar je ni tako sistematično obdelal kot Calvin.
Med Luthrovim in Calvinovim naukom je še ena razlika, ki je celo pomembnejša od pojmovanja predestinacije. Gre za pojmovanje Gospodove večerje. Luther je učil, da se nahajata pod podobo kruha in vina pravo Kristusovo telo in kri, Calvin pa je verjel v realno duhovno prisotnost Kristusovega telesa in krvi v zakramentu.
Razlikuje se tudi pojmovanje krsta. Luther je vztrajal pri srednjeveškem nauku o krstni milosti, ki da prinese krščencu novo rojstvo, po Calvinovem mnenju pa krst sam ne daje posebne milosti, se pa po njem posameznik vključi v vidno cerkev, oziroma v zavezo z Bogom.
Še ena posebnost kalvinizma je zavezna teologija. Enako kot so bili Izraelci starozavezno Božje ljudstvo, tako so danes kristjani v zavezi z Bogom in predstavljajo novozavezno Božje ljudstvo. Znamenje stare zaveze je bila obreza, nove pa krst. Enako kot niso bili vsi pripadniki izraelske vidne cerkve (Božjega ljudstva) tudi dejanski verniki, tako tudi vsi pripadniki vidne krščanske cerkve (Božjega ljudstva) niso resnični del nevidne, prave Božje cerkve. Pravi Božji cerkvi pripadajo le izvoljeni.
Osnovni nauk kalvinizma je, enako kot pri Luthru, zveličanje samo po veri, ki se nam je razodela samo v Svetem pismu in v Kristusu, to zveličavno vero pa prejmemo samo iz Božje milosti. Pri tem pa je na Calvina nadvse fascinirajoče delovala zavest o Božji mogočnosti in suverenosti, kar je zajeto z besedami: "Soli Deo gloria."

Calvin kot osebnost
Calvin se je močno razlikoval od Luthra. Če je bil Luther preroški in gromovniški tip, ki je svoja dela pisal po trenutnem navdihu, oziroma so ga k temu ponavadi spodbudili zunanji dogodki, je bil Calvin predvsem sistematik.
Bil je tudi velik pridigar. V Ženevi je pridigal do petkrat na teden. Med pridigami ni uporabljal opomnikov, ampak je govoril na pamet.
Težave mu je povzročal njegov kolerični temperament. Kadar je bil s kom preoster, se mu je potem opravičil.
V Ženevi je živel zelo skromno. Nekoč ga je incognito obiskal njegov nasprotnik, rimski kardinal Sadoleto, ki se ni mogel načuditi, da mu je prišel odpret vrata skromne hiše Calvin osebno, ne pa kak sluga. Rimski škof Pij IV. je o Calvinu izjavil, da je moč "tega heretika" v tem, da nima nanj denar prav nobenega vpliva. Za rimske "pravoverneže" tega najbrž ni mogel reči.

Calvinova smrt
Calvin je pred koncem življenja trpel zaradi mnogih bolezni, ki so mu povzročale silne bolečine. 19. maja 1564 je poklical k sebi vse ženevske pastorje, da bi se od njih poslovil. Zadnje dni je preživel večji del v molitvi. Njegove molitve so sestavljali v glavnem odlomki iz psalmov. 27. maja 1564 je odšel h Gospodu, kateremu je služil večji del svojega življenja.

Calvinov vpliv in pomen
Calvinov vpliv se je širil po precejšnjem delu Evrope, od Irske na zahodu, do Poljske in Ogrske na vzhodu. Njegova zgodnja dela so med enim od Trubarjevih bivanj v Trstu preučevali tudi na dvoru tržaškega škofa Bonoma. Francoskim kraljem je uspelo kalvinistično gibanje skoraj popolnoma zatreti, španskemu kralju, ki ga je skušal zatreti na Nizozemskem, je spodletelo na celi črti. Še več, Nizozemska se je osamosvojila izpod španskega jarma. Calvinova teologija je imela velik vpliv na angleško reformacijo, da o škotski reformaciji ne govorimo. Danes srečamo pripadnike reformiranih in prezbiterijanskih cerkva na vseh petih kontinentih.




Literatura:
D. J. Engelsma, The Sixteenth-Century Reformation of the Church. Reformed Free Publishing Association, Jenison, Michigan 2003.

H. Hanko, Portraits of Faithful Saints. Reformed Free Publishing Association, Grandville, Michigan 1999.

Patrick Collinson, Reformacija, kratka povijest. Alfa, Zagreb 2008.

John Calvin (Wikipedia).

The Institutes of the Christian Religion, by John Calvin. CCCEL.