29/03/2009

Ob pasijonski nedelji

O Haupt voll Blut und Wunden (O glava draga, sveta)



O glava draga, sveta,
bila je ranjena,
in v žalost, bol, odeta
in s trnjem kronana.
O Jezusova glava,
vsa ranjena za me,
kri tekla je njegova
za grehe moje vse.

Kako se naj zahvalim,
prijatelj dragi, ti?
kako naj ti poplačam
za dar tvoj milostni?
Za moje odrešenje
ne morem plačati,
zdaj svoje vse življenje,
Rešitelj, dajem ti.

(Besedilo: Paul Gebhard, na temelju srednjeveške latinske pesmi, pripisane Bernardu iz Clairvauxa. Uglasbil Hans L. Hassler; harmonija: Johann S. Bach)

Slovenski prevod: Pojte Gospodu novo pesem, Word Music, Integrity Music, Nashville 2000. Št. 315.


28/03/2009

Pravo vprašanje

"Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verjamete? Kdor je iz Boga, posluša Božje besede. Vi jih zato ne poslušate, ker niste iz Boga." (Jn 8,46.47 SSP)

Navedene besede, ki jih je izrekel Jezus skupini prisotnih rojakov, so zelo ostre in nič kaj ne božajo ušes. Temu primeren je bil seveda tudi konec te zgodbe: "Tedaj so pograbili kamenje, da bi ga vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja." (Ibid. v. 59) Sicer pa je cela prigoda opisana tukaj.

Jezus je zbranim povedal, zakaj ga določeni posamezniki niso hoteli poslušati: ker niso (bili) iz Boga. Na osnovi povedanega lahko tudi zaključimo, kdo so tisti, ki pa so ga poslušali. Poslušali so ga tisti, ki "se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga." (Jn 1, 13 SSP)

Tukaj smo se znašli na polju Božje izvolitve in vnaprejšnje določitve. Nauk o vnaprejšnji določitvi je za nekatere nočna mora, za druge pa krepčilen in ohrabrujoč nauk. Zakaj ni ta nauk za vse krepčilen in ohrabrujoč? Po mojem je eden od glavnih razlogov ta, da si ljudje zastavljajo napačna vprašanja. Eno od takih napačnih vprašanj je: "Ali sem v številu izvoljenih?" Ali pa nekaj takega: "Po čem lahko vem, da sem med vnaprej določenimi?" Pred leti sem na internetu poslušal pridigo Georgea Philipa in v njej slišal naslednjo misel: "Veliko vprašanje se ne glasi: 'Ali sem med izvoljenimi?' Veliko vprašanje se glasi: 'Ali verujem v Gospoda Jezusa Kristusa?' " Da. Gre torej za izpolnjevanje besed: "Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš[ ...]" (Apd 16,31 SSP) To je zadostno znamenje izvoljenosti.

Ali veruješ vanj?


23/03/2009

Na predvečer stoletnice rojstva Richarda Wurmbranda

"Roža, ki jo zmečkaš pod nogami, te nagradi s svojim vonjem." (Richard Wurmbrand)

Pred malo več kot dvajsetimi leti sem v krščanski literaturi naletel na ime pastorja Richarda Wurmbranda. Leta 1990 sem v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani odkril njegovo knjižico Tortured for Christ. Brez pomišljanja sem jo kupil in na dušek prebral. Pri tem naj povem, da iz te knjige ne izžareva niti trohica zamere do ljudi, ki so pastorju Wurmbrandu povzročili mnogo gorja, ampak prej sočutje in odpuščanje ter silna ljubezen do njegovega Odrešenika. Ta mu je tudi pomagala, da je prebrodil štirinajst let po zaporih.

Richard Wurmbrand se je rodil 24. marca 1909 v Bukarešti v judovski družini, kot zadnji od štirih sinov. Vzgoja v družini je bila daleč od verske; kot pravi sam v knjigi Tortured for Christ , je bil pri štirinajstih prepričan ateist. Za nekaj časa se je celo pridružil ilegalni komunistični stranki.

Jeseni 1936 se je oženil s Sabino Oster. Leta 1938 sta "po naključju" obiskala neko oddaljeno gorsko vas, v kateri je preprost čevljar Christian Wölfkes prosil Boga, da mu pošlje kakega Juda, kateremu bi posredoval veselo oznanilo o Jezusu Kristusu (saj je bil tudi Jezus Jud). In tako sta zakonca Wurmbrand izvedela za evangeljsko oznanilo. Richard Wurmbrand se je spreobrnil ob branju Svetega pisma, ki mu ga je podaril Christian Wölfkes, za njim se je spreobrnila tudi njegova žena Sabina.

Wurmbrand se je najprej pridružil nekemu anglikanskemu misijonu za Jude, pozneje pa luteranski cerkvi in bil ordiniran za pastorja. Romunija je stopila v drugo svetovno vojno na strani sil osi. Zakonca sta oznanjala evangelij tako domačinom, kot nemškim vojakom in bila med vojno večkrat zaprta. Sabinini svojci so končali v uničevalnem taborišču. V nacističnih ječah je, kot sam pravi, pridobil dragoceno izkustvo, da je možno zdržati kljub udarcem.

Ko so leta 1944 rdečearmejci zasedli Romunijo, je nadaljeval evangelizacijsko delo med Romuni, evangeliziral pa je tudi med sovjetskimi vojaki. Zanje je dal natisniti milijon izvodov Janezovega evangelija.

Leta 1945 so novi oblastniki organizirali kongres verskih skupnosti, katerega sta se skupaj z drugimi 4000 predstavniki različnih verskih skupnosti udeležila tudi zakonca Wurmbrand. Mnogi predstavniki verskih skupnosti so se laskali prihajajoči novi oblasti, nakar je Wurmbrand stopil naprej in rekel delegatom, da je njihova edina dolžnost, da kot kristjani poveličujejo Boga in Kristusa. Zavedajoč se zahtev prihajajočega časa je začel Wurmbrand počasi pripravljati "podzemno cerkev".

Ko je šel 29. februarja 1948 v jutranjih urah v cerkev, ga je ugrabila tajna policija in ga odvlekla v zapor. Zaporno kazen je preživljal v različnih kaznilnicah, kjer so se pazniki na vse mogoče načine izživljali nad zaporniki. Tri leta so ga držali v samici. Leta 1950 so zaprli tudi njegovo ženo. Ko so jo po treh letih izpustili, so ji dejali, da je Richard umrl.

Po Stalinovi smrti je prišlo do rahle politične otoplitve. Leta 1956 so ga po osmih letih in pol izpustili iz zapora in mu zabičali, da mora prenehati z verskimi aktivnostmi. Seveda so se ušteli. Nadaljeval je pridigarsko delo v "podzemni cerkvi". Leta 1959 so ga znova zaprli in obsodili na 25 let zapora, od tega jih je tam preživel le približno pet, kajti leta 1964 je bil pomiloščen. Ker je obstajala nevarnost, da ga bodo spet zaprli, sta se Norveški misijon za Jude in Hebrejska krščanska aliansa začeli pogajati z režimom, da bi ga izpustil iz države. Pogajanja so bila uspešna, družino Wurmbrand so izpustili iz Romunije proti odkupnini v vrednosti 10.000 ameriških dolarjev. Tajna policija je od njega zahtevala, da molči o mučenjih, ki jih je preživel po kaznilnicah.

Wurmbrandovi so se najprej preselili na Norveško, od tam v Veliko Britanijo in naprej v ZDA. Maja 1966 je pričal v Washingtonu pred senatnim pododborom za notranjo varnost. Njegova življenjska zgodba se je hitro razširila po ZDA in širom sveta.

Ko so leta 1967 albanski komunisti razglasili svojo državo za prvo uradno ateistično državo na svetu, je Wurmbrand ustanovil organizacijo za pomoč preganjanim kristjanom, ki se je sprva imenovala Jezus za komunistični svet, pozneje pa se je preimenovala v Glas mučencev (The Voice of the Martyrs) in še vedno deluje pod tem imenom. Istega leta je Wurmbrand izdal knjižico Tortured for Christ. Wurmbrandova organizacija je tihotapila Biblije in drugo versko literaturo v nekatere komunistične države, kot so bile npr. Sovjetska zveza, Kitajska, Kuba in podobne, pa tudi v nekatere druge države, kjer je bilo krščanstvo pod pritiskom.

Leta 1990 sta zakonca Wurmbrand po petindvajsetih letih spet prišla v Romunijo. Pastor Richard je skupaj z domačimi pridigarji iz različnih denominacij oznanjal sporočilo ljubezni in odpuščanja.

11. avgusta 2000 je odšla h Gospodu njegova žena Sabina. Sam ji je sledil čez pol leta. Preminil je 17. februarja 2001 v bolnišnici v kraju Torrance v Kaliforniji. On je eden tistih, na katerem se je gotovo uresničila Božja beseda, zapisana v Svetem pismu: "Žejnemu bom dal zastonj od izvirka žive vode. Kdor bo zmagal, bo to podedoval in jaz bom njemu Bog, on pa meni sin." (Raz 21,6b.7 SSP)



13/03/2009

Ob stoletnici rojstva Richarda Wurmbranda



Richard Wurmbrand (*24.3.1909 + 17.2.2001) je bil romunski evangeličanski pastor judovskega rodu. Pod komunističnim režimom je preživel skupaj 14 let v zaporu. Leta 1964 ga je uspelo "odkupiti" dvema misijonskima organizacijama, tako da je smel zapustiti domovino. Preselil se je v ZDA, kjer je tudi umrl. Na video posnetku je intervju, ki ga je s pastorjem Wurmbrandom opravil John Morgan.

12/03/2009

Prvih petdeset

Na tej in na spodnji povezavi je seznam 50 najbolje ocenjenih spletnikov krščanske blogosfere. Gre za najbolj obiskane in vplivne spletnike, od katerih so vsi iz angleškega govornega področja, kar je razumljivo. Sicer pa se sami prepričajte.

Dostop do Faith Blogging Scoreboard: The Top 50 Christian Blogs >>>

07/03/2009

Morilec čebel je morilec ljudi

Danes se me je dotaknil članek v Delu, z naslovom Morilec čebel je morilec ljudi, ki ga je napisal Anton Komat. Avtor članka nam pripoveduje, kako sodobni človek ravna z naravo. Žalostno, a še kako je vse skupaj resnično.

Prepričajte se sami.>>>>>

04/03/2009

Nekaj o vprašanju svobodne volje

Ko je bil človek ustvarjen, je seveda posedoval svobodno voljo, da se odloča za Boga ali za koga/kaj drugega. Naložena mu je bila tudi odgovornost: »...le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1Mz 2, 17 SSP) Človek je bil torej svobodno in odgovorno bitje. S prvobitnim (= izvirnim) grehom pa je svobodno voljo izgubil. Ni pa mu Bog odvzel odgovornosti za dejanja, kajti Bog ne spreminja temeljnih pravil, katera je sam postavil.


Rimsko-katoliški favorit med teologi Tomaž Akvinec je bil glede nekaterih reči v zmoti, zlasti, ko je menil, da greh ni prizadel človekovega intelektualnega in voljnega področja. Izgubil naj bi le posvečujočo milost, ostalo naj bi bilo nedotaknjeno. Ta milost se mu menda povrne ob krstu. Če bi bilo to čisto res, potem bi dejansko obstajala možnost, da kak človek nikoli ne bi grešil, in da ne bi telesno umrl. Ampak to se še ni zgodilo (če odštejem Enoha, Elija in morda Mojzesa - ampak tu gre za izjemne primere, a tudi ti niso bili brezgrešni).


Greh je dejansko popačil vsa področja človekovega delovanja in nehanja. Brez Božjega delovanja, oziroma njegove milosti se ne bi nihče odrešil, oziroma, kot pravi Ana v Chraskovem prevodu: »[P]o svoji moči človek ne pride kvišku.« (1Sam 2,9b). Torej ne po svoji volji!


Zagovorniki svobodne volje utemeljujejo svojo doktrino s Pavlovo izjavo v 1Tim 2,4, kjer je rečeno, da Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice.«


Vprašanje je torej, ali Bog hoče, da bi se rešili čisto vsi ljudje od prvega do zadnjega? Če bi pisalo, da Bog želi, ne bi bilo problema. Lahko bi rekli, v redu, Bog sicer želi, ampak ljudje se lahko odločijo drugače. Tu pa ne piše, da Bog želi, ampak da hoče. Kar pa Bog hoče, to tudi stori. Če torej Bog hoče, da bi se čisto vsi ljudje od prvega do zadnjega zveličali, potem se tudi bodo zveličali. V kolikor torej razumemo ta »hoče« v smislu vseh ljudi, potemtakem se bodo vsi ljudje od prvega do zadnjega odrešili, oziroma imajo prav zagovorniki apokatastaze, oziroma »univerzalisti«. Ampak nauk o apokatastazi ni ravno bibličen, izhaja pa iz določene predstave o ljubečem Bogu, ki popačeno in sentimentalno predstavlja Božjo ljubezen.


Prav je tudi, da razvozlamo pomen zaimka ves, vsi v Novi zavezi. Na nekaterih mestih dejansko pomeni vse ljudi nekega področja, ali celo vse ljudi sveta, na drugih mestih pa le določene vse ljudi. Naj navedem nekaj primerov:


»K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.« (Mr 1,5 SSP) Je res, da so prihajali k Janezu Krstniku prav vsi iz Judeje ter Jeruzalema? Močno dvomim. Evangelist je govoril v splošnem pogovornem načinu, ko uporabljamo zaimek ves, vsa, vsi v pomenu mnogi, ali večina. Torej so mišljeni določeni vsi.


Marija je rekla v znameniti himni Magnificat: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« (Lk 1,48b SSP) Pa res blagrujejo Marijo vsi ljudje iz vseh rodov? Zagotovo ne, jo pa odsihdob blagrujejo nekateri, oziroma določeni ljudje iz vseh rodov.


Ali pa vzemimo znamenit stavek iz Lk 2,1 (SSP): »Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet.« Ves svet? Ni znano, da bi imel ukaz Oktavijana Avgusta kakšne praktične posledice za popisovanje prebivalstva na Kitajskem, v Indiji ali Južni Ameriki. Mišljen je torej »ves svet« v nekem ožjem, avtorju in njegovim sodobnikom znanem smislu, oziroma vsi ljudje na nekem območju sveta.


Efeški izdelovalci suvenirjev (tempeljčkov boginje Artemide) so se takole vznemirjali, ko je Pavel širil nauk o tem, da Artemida ni pravo božanstvo in jim s tem kvaril posel: »Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.« (Apd 29,27b SSP) Boginjo Artemido je najbrž res častila vsa provinca Azija, glede vsega obljudenega sveta pa seveda ne drži. Poznali so jo Grki in Rimljani (ti pod imenom Diana), na Japonskem, v Severni Ameriki in Etiopiji pa je zagotovo niso poznali. Gre torej za ves določeni del obljudenega sveta.


Zaimek »ves, vsa, vsi« torej ne pomeni nujno čisto vseh ljudi, ampak vse ljudi nekega področja, oziroma vse ljudi, ki pripadajo, oziroma so pripadali določeni skupini.


Bog torej hoče, da bi se rešili vsi ljudje. Vendar ne gre za vse ljudi, ki so kdajkoli živeli na svetu, ampak za vse ljudi iz določene skupine. Tu gre za vse njegove ljudi, torej tiste, ki jih je sam od vekomaj izbral za svoje ljudstvo. No, pa smo spet pri nauku o izvolitvi in vnaprejšnji določitvi.