28/11/2009

Adventni čas

Je čas "pred" in je čas "po".  Obstaja pa tudi vmesni čas, ki je trajal kakih 33 let. Tisti vmesni čas je zaznamovan z zemeljskim bivanjem druge Božje osebe, ki je prišla na svet v osebi Jezusa Kristusa. Za koga je morda to nepomembna oseba, za koga drugega neobstoječa oseba, čeprav po njej šteje leta in skuša  izvor tega štetja precej prozorno prikriti s frazama "pred našim štetjem" in "naše štetje".

Naša generacija je ena mnogih, ki uživa privilegij, da živi v času "po", in da smo lahko deležni vseh zveličavnih obljub, ki jih je Bog izpolnil v Kristusu. Adventni čas ima v koledarju zahodne cerkve dvojno funkcijo: po eni strani se v njem pripravljamo na praznovanje praznika Kristusovega rojstva, oziroma se spominjamo tistega časa "pred", po drugi strani se pa še intenzivneje kot sicer vživljamo v stanje ki bo sledilo temu času "po," v katerem sedaj živimo. Pravim stanje, ker ne bo več šlo za čas, ampak za večnost, ki je izven časa in  brezčasna.

Vse od izgona iz raja, ki ga je Thomas Cole tako lepo ponazoril na zgornji podobi,  smo  se ljudje znašli na dolgem romanju. Toda pot naprej in kvišku je le ena, vse drugo so stranpoti. Na tej naši poti nismo nikoli sami. Bog je od vsega začetka izbral svoje ljudi in jih spremljal ter tako pripravil pot Mesijevemu prvemu prihodu. Enako si Bog zbira ljudstvo  v času "po". Čas "po", v katerem živimo,  je čas pričakovanja Mesijevega drugega prihoda. Tedaj bo  zemeljsko romanje Božjega ljudstva doseglo točko omega, ko bo Bog Oče vse podvrgel svojemu Sinu. "Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem."  (1Kor 15,28) 

Želim vam blagoslovljene adventne dni.

22/11/2009

Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš)

Takole sta zapela znani novozavezni spev Nunc dimittis (Zdaj odpuščaš) Aled Jones in Ben Crawley:


V slovenščini se to besedilo glasi takole:

 Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
  zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
  ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
  luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva. (Lk 2,29-32 EKU)
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. 
Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen. 

21/11/2009

Bičarji

Kdor pozna vsaj malo zgodovine, zagotovo ve, da so v srednjem veku in še malo pozneje obstajali bičarji. Šlo je za posameznike ali za skupine, katerih cilj je bilo delanje pokore na način, da so mučili sami sebe. Podobno so se nad sabo izživljali nekateri od rimske cerkve kanonizirani svetniki.

Ta čudna, oziroma grozljiva navada še vedno obstaja v nekaterih predelih sveta, kjer ima rimsko katolištvo pomemben vpliv. Mož na sliki na levi strani je s Filipinov.

Verjetno pa nam je vsem zelo neznano, da smo imeli tudi v naši bližini zelo pomembnega in svetovno znanega bičarja. To je bil, kot poroča Žurnal,  sam  pokojni rimski škof Janez Pavel II. Poljska redovnica, ki je skrbela zanj, je povedala: "Slišali smo ga, v Castengandolfu je bila moja soba blizu njegove. Slišal se je zvok udarcev, ko se je bičal. To je delal, vse dokler se je bil še zmožen premikati."

Kaj je namen takega mučenja lastnega telesa? Ljudje, ki to počnejo, se zavedajo lastne grešnosti. To zavedanje samo po sebi ni napačno, napačna sta  reakcija na to zavedanje in zdravilo za grešnost, ki ga  uporabljajo.   Bičarji mučijo svoje telo, ki naj bi bilo krivo za vse zlo. Tu gre v bistvu za manihejstvo: dobra duša - slabo telo. V resnici pa ni telo samo prav nič krivo za tisto, kar spočnejo naše misli. Jezus je rekel:  "Kar pride iz človeka, to ga omadežuje.  Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori,  prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka." (Mr 7,20-23) Svoje notranjosti, torej področja volje in uma seveda ne morejo prebičati, zato se ljudje lotijo telesa.

S tem svojim početjem pa hočejo doseči še nekaj, to je odpuščanje grehov. Prepričani so, da si s takimi svojimi dejanji nabirajo zasluženje pred Bogom. V   resnici tu ne gre za  nobeno zasluženje, ampak za aroganco, za religijo, ki je kovačnica malikov. Apostol Pavel pravi: "Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo." (Rim 3,22) Noben apostol ali prerok ali sam Gospod ni nikjer izjavil, da bi se lahko človek odrešil z bičanjem ali kakim drugim načinom maltretiranja lastnega telesa. Gre za čisto samovoljo in izraz nevere. Če bi ti ljudje res verovali, da so prejeli Božjo pravičnost, ki izhaja iz ene same in edine ter popolne Kristusove daritve, ki grešnika reciklira v Božjega posvojenega otroka,  ne bi počeli takih gnusob. Tako pa njihov greh ostaja.


18/11/2009

Karl Barth o evangeliju kot človekovi spravi z Bogom (Rim 5,6-11)

Za nas tako nenavadno apostolovo strmenje se še zlasti pokaže v v. 6-11. Prav s tem je povezana tudi njegova neomajna gotovost glede dejstva, da smemo ljudje z Bogom živeti v miru in s tem tudi v upanju. Bolj ko je stvar presenetljiva, bolj je gotova - ker je večji od vsakega razuma, je mir zato tudi zanesljiv. To je na kratko to, kar je tu povedano. Kaj je s tisto Božjo ljubeznijo, ki napolnjuje naša srca in imamo v njeni moči mir? Pavel odgovarja v v. 8 z ugotovitvijo: Bog jo dokazuje s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne« (v. 6), kot je bil Abraham (4,5)! »Kajti po smrti njegovega Sina smo se spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki« (v. 10). To je torej ljubezen, ki napolnjuje naša srca in vlada po Svetem Duhu. Ne razložljiva in razumljiva ljubezen, ki jo čutimo do dobrega prijatelja, za katerega smo mogoče pripravljeni umreti - ali pa tudi ne (v. 7)! Torej ne ljubezen, ki bi jo tudi sicer mogli vsaj delno poznati oziroma doživeti. Ni naša človeška ljubezen, s kakršno ljubimo tiste, ki tudi nas ljubijo, ampak - zdaj razumemo, da pri tistem miru ne smemo misliti na miroljubno mišljenje in čustva - Božja ljubezen, ki je ljubezen do sovražnikov. Zato sta ljubezen in mir z Bogom, ki ga ta ljubezen utemelji v nas, nedoumljiva, čudovita: Božje dejanje, v katerem je svojega Sina dal za nas, da bi nas sprejel kakor svojega Sina, dejanje, ki utemelji naš mir z njim, dejanje takšne ljubezni Boga do nas, ki smo proti njemu, je v Jezusu Kristusu resnično in Sveti Duh nam ga je položil v srca. Naše srce je s tem napolnjeno, tako napolnjeno, da mora izbruhniti v čisto slavo našega večnega veličastja in čisto slavo naše stisk polne sedanjosti. Pred vsem tem stoji Pavel v čudenju. Vendar ne tako, da bi dvomil! Človek lahko dvomi o svojem krščanskem mišljenju, čustvih in posledicah, ki bi iz njih sledile. Dvomi lahko o vsem, kar nam človeška ljubezen lahko prinese v povzdignjenje in tolažbo. Kar Bog je in kar počne - razsodba, ki je prav kot takšna dokaz njegove ljubezni; dokaz njegove ljubezni, ki je prav kot takšen njegova razsodba - je nekaj tako velikega in v svoji veličini tako jasno govori samo zase, da je ne le nedvomno, ampak nujno gotovo: »Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (v. 9). To je naša prihodnost: naša rešitev po njem v njegovi krvi! Temu primerno izgleda naša sedanjost: Bog v svoji ljubezni do sovražnikov, kri njegovega Sina prelita za nas, grešnike. Taka je naša prihodnost, naše upanje. Ta Bog prihaja v podobi tega človeka: on, ki je v svoji smrti že pretrpel vso pravično jezo, jo nosil in odnesel. On, v katerem je vse, kar govori proti nam, že ovrženo. On, v katerem je naše lastno hudobno sovraštvo do Boga že odvrženo in je za nami! On, ki je vso bedo, temo smrti, ki jo to sovraštvo prinese s seboj, že prestal in prehodil! In prav to: On, ki je vse to storil brez nas in proti nam, tako da nam ni potrebno in ne moremo spraševati, kako bi mi sami od sebe mogli imeti mir z Bogom, biti z njim spravljeni kljub vsemu, kar smo in počnemo! On, v katerem se je vsemu temu navkljub zgodilo in postalo resnično: Spravljeni smo! Ta dokaz za to, kaj naj pričakujemo, in s tem tudi smisel naše sedanjosti, je nujen prav zato, ker je skrajno presenetljiv. Pavel dvakrat izpeljuje »Veliko bolj« (v. 9 in 10). Veliko bolj, ker je tisto »več« dogodek in resnica od Boga in mora za nas obstajati tudi »manj«. »Več«: čudež Božje ljubezni do sovražnikov, prostovoljne, neutemeljene. Ne moremo je izpeljati iz kakih človeških razlogov. Ni ji enaka nobena ljubezen ali čudež, ki bi se nam sicer mogel pripetiti. »Manj«: naš mir, naša spravljenost, naša prihodnja rešitev in zato čast in hvala našega srca, polnega Božje ljubezni. To »manj« je utemeljeno, v Bogu utemeljeno, prav tako brezpogojno utemeljeno v tistem »več«, kar je prostovoljno storil Bog, utemeljeno v Božji božanskosti.


Iz: Karl Barth, Kratka razlaga Pisma Rimljanom, prev.  Marko Urbanija, KUD Logos, Ljubljana 2002. S. 75-77.   


13/11/2009

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč


"Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! To je namreč postava in preroki."

(Jezus v Evangeliju po Mateju 7,12)


 

Vinko Ošlak: Berlinski zid in drugi zidovi


Evropska in z njo slovenska publicistika ima do zidov nekakšno nevrotično stališče: ali nima na njih nikakršnih pripomb, kakor je to bilo na Slovenskem vsa leta komunizma, v demokratičnem delu Evrope pa je bila tema sicer omenjana, a v glavnem le v propagandne namene, ali pa nekritično vse zidove obsoja in med njimi ni zmožna razlikovati[...]



11/11/2009

Stati inu obstati 9-10/09


Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar je izdalo dvojno, 9.-10. številko revije  za protestantska vprašanja Stati inu obstati. Na naslovnici je objavljenih nekaj tem. Calvinovega leta so se spomnili tudi v uredništvu revije. Kar nekaj člankov se nanaša na tega pomembnega reformatorja. Med njimi posebej izpostavljam prevod nekaj krajših odlomkov iz njegovih Temeljev krščanske vere (Institutio religionis Christianae), ki se nanašajo na vprašanje izvolitve in vnaprejšnje določitve (predestinacije).

Revijo je možno naročiti na tem naslovu


09/11/2009

Avguštin o Bogu in človeku

Velik   si, Gospod,    in  hvale   velike   vreden;    velika  je  tvoja  moč   in  tvoji modrosti    ni  mere.  In  tebe  hoče   hvaliti človek,  ki  je  le  drobec   tvojega    stvarstva,  človek,   ki  nosi  s seboj  svojo umrljivost,    ki  nosi pričevanje     svojega    greha   in pričevanje, da  se ti,  Bog,  prevzetnim     ustavljaš.   In  vendar   - tebe  hvaliti hoče   človek,  ki je  le  drobec   tvojega   stvarstva.
     Ti  nas   spodbujaš,     da  nam   je  radost,   tebe   hvaliti,  zakaj k  sebi si nas  ustvaril  in  nemirno   je  naše  srce,  dokler   ne počije v  tebi.
     Daj   mi,  Gospod,     da  spoznam     in doumem,     kaj  je  poprej: tebe    klicati  ali  tebe   hvaliti?   Zvedeti    zate   poprej    ali  tebe  klicati?  Toda    kdo   te  kliče,  če  zate  ne  ve?   Saj  bi  lahko   kaj  drugega    klical  namesto    tebe,  kdor   zate  ne  ve.
     Ali  pa  se  daš  klicati,  da  bi  zvedeli   zate?   Toda    kako   naj  ga  kličejo,  v kogar   niso   verovali?   Ali  kako    naj  verujejo,    če jim   nihče  ne   oznanja?
     Hvalili   bodo    Gospoda     tisti, ki ga  iščejo:  če  ga  iščejo,  ga  najdejo,   in  če ga  najdejo,    ga  bodo   hvalili.
     Naj   te  iščem,   Gospod,    medtem      ko  kličem    k  tebi,  in naj  kličem   k  tebi,  medtem     ko  verujem     vate,  zakaj   ti si  nam   bil oznanjen.
     Kliče  te  moja    vera,  Gospod,     ki  si  mi  jo dal,  ki  si  mi  jo  vdahnil   po  dobrohotnosti      svojega   Sina,  po   službi  njega,  ki  te oznanja.


Iz: Avrelij Avguštin, Izpovedi (prev. A. Sovre). Mohorjeva, Celje 1991. s. 5.

04/11/2009

Biti, kjer je On


Ob neki priložnosti (cf. Jn 20,20-26) je rekel Jezus svojima učencema Filipu in Andreju: "Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče." (Jn 20,26) Kaj pa pomeni biti, kjer je On, je pojasnil na drugem mestu: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." (Mr 8,34)

O odpovedi samemu sebi in nošenju  križa je že kar dosti napisanega, žal veliko zmotnega. Mnogi menijo, da pomenijo te besede, da si sami napravimo križ, ki ga bomo potem nosili. Ti mislijo, da je lahko trpljenje, ki si ga sami zadajajo, zaslužno dejanje pred Bogom. Drugi spet menijo, da je trpljenje, v katerem so se  znašli,  zaslužno pred Bogom. Nič od tega ni res!

Kaj je torej križ, o katerem je govora? Najprej si poglejmo, simbol česa je križ.
  1. Križ je simbol trpljenja. (cf. 1Pt 2,21)
  2. Križ je simbol smrti. (cf. Apd 10,39)
  3. Križ je simbol sramote. (cf. Heb 12,2)
  4. Križ je simbol posmeha. (cf. Mt 27,39.40)
  5. Križ je simbol zavrženosti. (cf. 1Pt 2,4)
  6. Križ je simbol samoodpovedi. (cf. Mt 16,24. Mr 8,34)
Vzeti križ je za kristjana vzeti nase vse tisto, česar v življenju ne more spremeniti, vse vsakdanje težave, na katere naleti. Kadar vzamemo nase svoj križ, se odpovemo sebi  in gremo za Gospodom, se podamo na tri področja boja in trpljenja. Tu govorim o povsem duhovnih rečeh, ne o kakem konkretnem boju z ognjem in mečem.
  1. Boj proti grehu (1 Pt 4,1.2). Živeti moramo v neprestanem zavedanju, da  smo križali naše grešne želje. (cf. Rim 6,6. Gal 5,24)
  2. Drugo področje boja je boj s Satanom in mračnimi silami. Ta boj se intenzivira, ko si prizadevamo za Božje kraljestvo. Vidne cerkvene organizacije so z uporabo dobesednega telesnega (mesenega) orožja tu naredile zelo veliko škodo. Ampak tu gre za drugačen boj. (cf. 2Kor 10,4.5. Ef 6,12) Pri tem izkušamo nasilje sovražnika in   njegovih hord (cf. Pt 5,8-10), pa tudi preganjanja s strani krivih učiteljev, ki prevračajo evangelij. (cf. Flp 1,15-17)
  3. Deležni smo posmeha in sovraštva sveta. (cf. Jn 15,18-25) To se dogaja zaradi ločitve od moralnih in duhovnih standardov, ki jih postavlja svet ter zaradi zavračanja njegove življenjske filozofije. (cf. 1Kor 1,21-27)
Sredi vse te zmede nas hrabri jasna in nedvoumna Božja beseda, ki pravi:  "Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči,  ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu." (Rim 8,38.39) S tem prepričanjem moremo v vseh okoliščinah stati inu obstati, kot bi rekel Trubar in se z Božjo pomočjo iz vsakega padca pobrati.