24. februar 2010

So v Jeruzalemu našli ostanke obzidja iz Salomonovega časa?


V Jeruzalemu so odkrili 7o metrov zidu iz obdobja med letom 1000 pr. Kr. in 901 pr. Kr. Zid je visok 6 m in leži na območju Ofela, ki se nahaja med Davidovim mestom in južnim zidom Tempeljskega hriba. (Zgornja slika je zgolj simbolična.)

Več o tem na naslednjih povezavah:

DNEVNIK >>>>>>>>

LIVE SCIENCE >>>>>

ARUTZ SHEVA >>>>>

20. februar 2010

Prve Kristusove preizkušnje

Tradicionalni lekcionar zahodne cerkve ima za prvo postno nedeljo predvideno branje odlomka iz Matejevega evangelija 4,1-11.  Odlomek pripoveduje o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu. Če se vrnemo v predhodno, tretje poglavje, lahko vidimo, da se je ob Jezusovem krstu nanj spustil Sveti Duh, nebeški Oče pa je izrekel znane besede: "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje." (Mt 3,16.17) Gre za dogodek, ki ga imenujemo teofanija ali Božje razglašenje. 

Na začetku četrtega poglavja odvede Sveti Duh Jezusa v puščavo, kjer se je Jezus postil štirideset dni in noči. Sveto pismo tudi piše, zakaj ga je odvedel: da bi ga hudič skušal (cf. Mt 4,1). Dejansko je nebeški Oče tisti, ki ima nadzor nad celotnim univerzumom, da, celo nad demonskimi silami. On je bil tisti, ki je dopustil, da je bil njegov Sin skušan.

Štirideset dni posta v puščavi je v Jezusovem želodcu zagotovo ustvarilo precejšnjo potrebo po hrani. In ravno v tistem, tako rekoč "pravem",  trenutku se ga je lotil skušnjavec: "Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh." (Mt 4,3b) Za nekoga, ki je stradal   štirideset dni in štirideset noči je to zagotovo utegnila biti nadvse mamljiva ideja, zlasti še, ker jo je bil povrh vsega tudi zmožen uresničiti.  Kamnov v puščavi pa je  toliko, da bi bilo zanj  samega preveč kruha. Torej bi lahko s tistim kruhom nahranil tudi mnoga lačna usta, celo ves svet  in tako postal v očeh ljudi pomemben. Še ena privlačna  ideja. Toda to je bilo v popolnem nasprotju z Jezusovim načinom: on ni  svojih božanskih zmožnosti nikoli uporabljal za lastno korist. Celo na križu ne, ko se mu je je množica  posmehovala: "Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga hoče, saj je rekel: 'Božji Sin sem.'" (Mt 27,42.43) S svojimi božanskimi zmožnostmi ozdravljanja, čudežev itn.  je  pomagal edinole drugim. Jezus je torej odvrnil skušnjavcu: "Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust." (v. 4). Pri tem je citiral besedilo iz 5Mz 8,3.

Skušnjavec se seveda  ni kar takoj vdal, ampak je Jezusa ponesel na jeruzalemski tempelj in mu predlagal: "Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: in: Svojim angelom bo zate zapovedoval. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen." (vv. 5.6)  Hudič zna biti, če je treba,  tudi "superduhoven". Zelo  lepo zna citirati Biblijo, seveda v kontekstu, ki odgovarja njemu in na način, ki mu je všeč. Navedek je vzel iz Psalma 91, 11.12, pri čemer je izpustil drugo  polovico 11. vrstice. Celotno besedilo obeh vrstic se namreč  glasi: "Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen."  Ti vrstici ne govorita o neki superduhovnosti, ampak o življenju vernika v Božjem zavetju, kar odseva iz celotnega besedila 91. psalma. Jezusovo skakanje s tempeljske strehe bi bilo seveda spektakularna stvar. Verniki, ki so bili v templju bi imeli kaj videti!  Ampak Jezus  se je požvižgal na spektakularnost. Skušnjavca je zavrnil z besedami: "Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!" (v. 7) vzetimi iz 5Mz 6,16

Nato je hudič odvedel Jezusa na visoko goro in mu ponudil oblast nad vsemi političnimi sistemi tega sveta: "Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš."  Satan mu je ponudil nekaj, s čimer sicer dejansko upravlja, saj ga Sveto pismo imenuje vladar (ali vojvoda v Chráskovem prevodu) tega sveta (cf. Jn 12,31. 14.30.16.11) Vendar je njegova oblast relativna, kar pomeni, da jo omejuje Božja volja in je vezana na Božjo dopustitev. Jezus ga odžene in mu mu postreže še s tretjim  biblijskim navedkom: "Poberi se satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!" (v.10. Cf. 5Mz 6,13. 10,20 ) nakar je skušnjavec odstopil. 

 Če dobro pogledamo, je šlo pri  vseh skušnjavah za zadovoljitev potreb Jezusovega človeškega jaza, v prvem primeru  za zadovoljitev osnovne človekove potrebe po hrani.  Zadovoljitev potrebe po hrani je stvar, ki sama po sebi ni slaba, ampak čisto normalna in dobra. Satan je  skušal izkoristiti Jezusovo trenutno telesno slabost in je napadel na področju, ki je sicer človeško povsem  normalno. Toda če  bi se Jezus vdal, bi sicer postal na nek način pomemben, saj bi pridelal enormne količine kruha,  toda takšna pomembnost ni bila v Božjem načrtu. Enako ni bila v Božjem načrtu nobena magična bližnjica, po kateri bi se Jezus uveljavil. 

Pri drugi skušnjavi gre za skušnjavo samouresničitve, ki je danes tako zelo popularna. Biti spektakularen in popularen! Narediti nekaj tako velikega, da te bo občudoval ves svet! Jezus je odklonil tudi to možnost. Šel je po poti križa, ne po bližnjici slave. 

Obvladovati politične sisteme je želja, ki se ji tisti, ki dejansko  imajo to možnost, kar ne morejo upreti.  Jezus se je tudi v tem primeru uprl skušnjavcu, zavedajoč se, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (cf. Jn 18,36), da pa je po drugi strani večje in močnejše od vseh političnih, ekonomskih in drugih vladavin tega sveta. Za razliko od Adama Jezus kot človek ni klonil pred mamljivimi skušnjavami hudiča, zaradi česar pravi Sveto pismo: "Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha." (Heb 4,15) Želja po obvladovanju je zelo močna stvar, ampak Jezus se ji je odpovedal, saj je prišel na svet kot tisti, ki služi. 

Glede na to, da je bil naš Gospod skušan, je nemogoče, da se to ne bi dogajalo tudi kristjanom. Ko se počutimo duhovno zelo visoko, obstaja velika možnost, da bomo nizko pristali. Napadeni smo lahko na kateremkoli področju, najsibo v zvezi z zadovoljevanjem naših človeških potreb, ali pa gre vabljive skušnjave, ki ščegetajoče trkajo na naš  jaz: "Bodi pomemben! Bodi zvezda! Obvladuj!".  Zato je seveda potrebna čuječnost in zavedanje, da je Kristus vse to premagal!


17. februar 2010

Arvo Pärt: De profundis



Besedilo Psalma 130 "De profundis"
 v slovenščini, kot je zapisano v Slovenskem standardnem prevodu:

1 Stopniška pesem.
Iz globočine kličem k tebi, o GOSPOD,
2 Gospod, usliši moj glas;
tvoja ušesa naj bodo pozorna
na glas moje prošnje.

3 Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD,
Gospod, kdo bo mogel obstati?
4 Toda s teboj je odpuščanje,
da bi te strahoma spoštovali.

5 Upam v GOSPODA, moja duša upa,
čakam na njegovo besedo,
6 moja duša čaka na Gospoda
bolj kakor stražarji na jutro,
stražarji na jutro.

7 Izrael, pričakuj GOSPODA!
Zakaj pri GOSPODU je dobrota,
pri njem je obilje rešitve.
8 On bo rešil Izraela
vseh njegovih krivd.


© 1996, 2003 Društvo Svetopisemska družba Slovenije

16. februar 2010

John Newton o odrešujoči ljubezni

Da, (…) četudi Ga mi ne moremo videti, nas On vidi; On nam je bliže kakor mi sebi. V svojem naravnem stanju imamo zelo mračne, da celo nečastne misli o Bogu; predstavljamo si ga, kakor na distanci. Toda, ko je srce prebujeno, začnemo premišljevati kot Jakob: »Zagotovo, Gospod je bil na tem mestu, jaz pa tega nisem vedel.« Ko sprejmemo vero, ugotovimo, da je ta povsod prisotni Bog v Kristusu; da so oblast v nebesih in na zemlji, zakoni kraljestva narave, previdnost in milost v Jezusovih rokah: da je On tisti, s katerim imamo opravka, On, ki je nekoč pretrpel muke in smrt za našo odkupitev in čigar usmiljenost in sočutje sta še danes ista. On vlada nad vsemi blaženimi na veke, enako kot takrat, ko je v dneh svojega ponižanja hodil med ljudmi. Zato nam Ga je Bog v Evangeliju razodel v privlačnih podobah Odrešenika, Pastirja, Moža in Prijatelja. Odprt nam je dostop skozi zagrinjalo, ki je človeška narava našega Zveličarja, tako, da lahko  s ponižno zaupnostjo vstopimo v najsvetejši prostor in izročimo vse svoje skrbi in težave v močno in večno roko, ki drži nebo in zemljo in neskončni ljubezni, ki se je podvrgla sramoti, bolečini in smrti na križu, da bi odkupila grešnike prihodnje jeze in bede.

Čeprav obstaja v skrivnosti odrešujoče ljubezni visokost, širina, dolžina in globina, ki presega sleherni končni razum, so velika in vodilna načela, ki so potrebna za podporo in ohrabritev naših duš, zajeta v le nekaj besedah. Tak povzetek nam je na voljo v Pismu Titu 2, 11-14, kjer je v vodilu, sestavljenem v štirih vrsticah strnjeno vse o odrešenju, torej vse kar moramo vedeti, izkusiti, udejanjati in upati. (...) Dokler ni srce prebujeno, je Sveto pismo zapečatena knjiga, kar se vidi na prvi pogled. Na razpolago imam malo možnosti. Ker sem grešnik, potrebujem Odrešenika, takega, ki bi me bil zmožen in pripravljen rešiti do konca. In to je Jezus; on je vse, kar hočem: modrost, pravičnost, posvečenje in odkupitev. Toda, ali me bo sprejel? Lahko odgovorim na prejšnje vprašanje? Sem ga pripravljen sprejeti? Če je odgovor: »Da,« in če se lahko zanesem na Njegovo besedo, da je resno mislil, kar je rekel, in da ni obljubil več, kot lahko stori, potem sem lahko prepričan v Njegovo dobrodošlico: On je že davno prej poznal dvome, strahove in sume, ki bi zrasli v mojem umu, ko bi prišel do spoznanja, kaj sem, kaj sem storil in kaj si zaslužim. Ravno zato je razglasil, preden je odšel z zemlje: »Tega, ki k meni prihaja, ne pahnem ven.« Nimam niti denarja ali vrednosti v svojih rokah niti zaslužnosti, ki bi me priporočala, toda, saj tega sploh ne potrebujem, kajti On me je odrešil zastonj in zaradi Svojega imena. Vse, kar moram storiti je, da sem hvaležen za vse, kar mi je izkazal in da od Njega pričakujem še več. Moj delež je v tem, da se Mu izročim kot Zdravniku grešnih duš, ne da bi Mu predpisal, kako naj me obravnava. Začeti, nadaljevati in izpopolnjevati zdravljenje pa je Njegov del.

(Iz 1.  pisma J. Newtona gospe G. Poslovenil: Dizma) 

13. februar 2010

J. C. Ryle: Ne preveličuj postranskosti


Res slab simptom stanja duše pri slehernem človeku je postavljanje  drugotnih stvari v verskih  zadevah na prvo mesto in  prvotnih  na drugo, pa tudi  postavljanje stvari, ki jih je določil človek nad tiste, ki jih je določil Bog. Zelo žalostno in narobe je, kadar se nam zdi bolj pomembno, da drugi pripadajo naši denominaciji in  našim obredom, od tega, ali so se sprokorili od greha in verujejo v Kristusa ter živijo sveto življenje. 

                            
  Na sliki: John Charles Ryle

06. februar 2010

Jih je en sam Kristus

V zadnji številki revije Demokracija (4. februar 2010) je na straneh 20 in 21 izšel članek dr. Boštjana M. Turka z naslovom Kristus in razumni dvom. Na tem mestu se ne nameravam ukvarjati z vsebino celotnega članka, ki je  posvečen predvsem novemu ljubljanskemu nadškofu dr. Stresu. Osredotočiti se nameravam na krajši odlomek na strani 21, kjer pravi avtor naslednje:
"Modernosti Kristusa kot temeljnega izziva Cerkve v sodobnem času tudi ne smejo zastranjevati oni, ki jih je v besedi in vedenju - en sam Kristus. S tem mislim v zadnjem času Cerkvi konkurenčno planetarno gibanje Vnovič rojeni kristjani, med katerimi si pri nas izstopajoče prizadeva Vinko Ošlak. Poudarili smo "izstopajoče", to pa zato, ker Ošlakov "kopernikanski obrat" ni usmerjen v spoznavo pravega nauka, temveč v osebni promocijo in poravnavanje računov iz davnih let."
Ne vem, na katero ali kakšno modernost Kristusa misli dr. Turk.  Ne obstaja niti starinski niti moderni Kristus. Obstaja en sam Kristus, za katerega pravi avtor pisma Hebrejcem: "Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke." (Heb 13,8)  Če prinaša dr. Turk kakega drugega Kristusa, potem si ga drznem imenovati za krivega preroka. 

Nato  dr. Turk omenja one, ki jih je v besedi in vedenju en sam Kristus. Če kdo misli, da je s tem koga užalil, se zelo moti. Le kaj naj bi bilo  kristjane v besedi in vedenju drugega kot Kristus? Naj bi jih bil en sam Dostojevski? Cankar? Kartezij? Omenjam nekatere, ki jih v članku omenja dr. Turk. Saj se vendar imenujemo po Kristusu! Pisano je. "In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane." (Apd 11,26b) Le zakaj? Ker bi jih bil en sam Aristotel? Ne, ampak samo zato, ker jih je bil en sam Kristus! Imena kristjani si niso nadeli sami. Izraz kristjan je nastal kot etiketa za tiste, ki jih je bil en sam Kristus! Tako so jih (najbrž posmehljivo) poimenovali njihovi sosedje. 

V nadaljevanju  omenja "Cerkvi konkurenčno planetarno gibanje Vnovič rojeni kristjani." Le kdo ali kaj je tista Cerkev? Cerkva je namreč več. Seveda lahko takoj uganemo, da gre, glede na naš geografski prostor in tradicijo, za planetarno Rimsko-katoliško cerkev, ki ni gibanje, ampak verska in politična organizacija. Uboga ta njihova Cerkev, ki ji konkurira neko planetarno gibanje Vnovič rojeni kristjani, ki povrh vsega niti ni  neko organizirano gibanje, ali celo organizacija!  Če smo čisto odkriti, je to planetarno gibanje ustanovil Jezus Kristus, ki je ob neki priložnosti rekel Nikodemu: "Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva". (Jn 3,3) Besedno zvezo "od zgoraj" je možno prevesti tudi "na novo". Tako ima v opombah SSP, o tem pa se lahko prepričamo tudi iz celotnega konteksta. Rimska cerkev pravi, da se na novo rodimo pri krstu, nič pa ne pove, kako da jih,  skladno s to njihovo logiko,  pozneje toliko na novo pomre. Hočem reči, da se povsem ločijo od cerkve. Zanimivo bi bilo slišati dr. Turka, kako je kaj z njegovim novim rojstvom, oziroma z njegovim rojstvom "od zgoraj".

V odlomku sledi še krajši ad hominem na račun Vinka Ošlaka, oziroma na račun Ošlakovega "kopernikanskega obrata". Zanimivo bi bilo vedeti, ali dr. Turk res premore tak rentgen, s katerim je uspel presvetliti Ošlakovo glavo, da je tako suvereno in nezmotljivo prišel do diagnoze Ošlakovega obrata, ki da  ni bil usmerjen v spoznavo pravega nauka, ampak v osebno promocijo in v poravnavanje računov iz davnih let. Ošlak po Turkovem mnenju zagotovo ni usmerjen v spoznavo "pravega" nauka, kajti "pravi" nauk je po mnenju dr. Turka najbrž le tisto, kar uči Rim. Rim pa uči vseh sort reči, podobno kot se v  Turkovem filozofsko napisanem članku prepletajo Kartezijev cogito, Kristus evangelijev (o katerem avtor veliko ve, dvomim pa, da ga pozna) drugi vatikanski koncil in še kdo ali kaj. Ah, da, celo Trubar se najde zraven, najbrž zaradi "ekumenizma", ali pa zaradi kulture. Po mojem mnenju je Ošlak s svojim "kopernikanskim obratom" v luči tega sveta več izgubil kot pridobil.  Če je izguba v njegovem primeru osebna promocija, potem je lahko to samo za nebesa.

Kako je že rekel Jezus?  "Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?"  (Lk 9,25)


04. februar 2010

Musical Jožef in njegova sanjsko pisana obleka

Ljubljana:
  • Kaj: Muzikal
  • Kdaj: petek, 26.2.2010 ob 20.00
  • Kje: Dvorana En Knap, Zaloška 61, Ljubljana
  • Prireditelj: New Hope
  • Vstopnina: 13 EUR - za rezervacijo vstopnic 041 849 133 ali info@muzikal.si (Metka) 

Lendava: 
Jožef in njegova sanjsko pisana obleka je zabaven muzikal, ki temelji na zgodbi o Jožefu iz Prve Mojzesove knjige v Svetem pismu. Med drugim igra na londonskem West Endu, na Broadwayu v New Yorku pa so uprizorili že več kot 700 predstav. Je eden prvih in najbolj priljubljenih muzikalov Andrewa Lloyda Webbra. V slovenski predstavi bo nastopalo 85 igralcev, odraslih in otrok. Odlikujejo jo živahne plesne točke in najrazličnejši glasbeni slogi, med drugim country, rock in karibska glasba. Jožef se je prvič pojavil kot 15-minutna kantata v šoli v Angliji leta 1968. Na londonskem West Endu je bil prvič uprizorjen leta 1972, na Broadwayu v New Yorku pa leta 1982, kjer so ga uprizarjali vrsto let. Filmsko verzijo so posneli leta 1999, s pevcem Donnyjem Osmondom v glavni vlogi.


Besedilo je napisal Tim Rice, ki je znan po besedilih za filma Levji kralj, Aladin in priljubljena muzikala (glasbo je napisal Lloyd Webber) Jesus Christ Superstar in Evita. Andrew Lloyd Webber je med drugim napisal še nagrajene muzikale Fantom iz opere, Mačke in Sunset Boulevard, zaradi česar se uvršča med najplodnejše gledališke producente vseh časov.


Muzikal Jožef je režiral Richard Montez, ameriški režiser in igralec. Richard je bil pevec/plesalec in koreograf za Disneyland in je 15 let poklicno nastopal v gledališču in v filmih za televizijo in kino. Vendar je njegova velika želja, da nudi priložnost lokalnim umetnikom v različnih državah, da izbrusijo svoje umetniške sposobnosti. Drame in muzikale je ustvarjal in režiral v 28 državah. Na tem seznamu je tudi Slovenija, saj bo svojo 18. svetovno turnejo začel januarja 2010 prav pri nas. Za uprizoritev te kakovostne predstave bo delal s poklicnimi in amaterskimi slovenskimi talenti. Njegova glasbena vodja v Sloveniji je Katarina Bordner, zborovodkinja krščanskega pevskega zbora Pečat. Njen glas smo poslušali v mnogih slovenskih sinhronizacijah filmov, v reklamah in tudi na Evroviziji.