11/04/2010

Po veliki noči

Svoj zadnji prispevek sem objavil na   cvetno nedeljo, nakar me je  pustilo zdravje  na cedilu, tako da sem ostal izven dosega računalnika.  No, Bog me ni pustil na cedilu, tako da lahko po dveh tednih pavze spet nadaljujem.

Kristjani velikokrat razmišljamo enostransko. To velja tudi v primeru dveh teologij, ki sta in bi morali ostati komplementarni. Pri tem mislim teologijo križa in teologijo vstajenja. Nekateri dajejo večji poudarek prvi, nekateri drugi. Tako je na primer v cerkvah luteranske provenience zelo velik poudarek na velikem petku, manjši pa na veliki noči.  Križ ima torej pri njih prednost pred vstajenjem. Tu gre najbrž za posledico določene srednjeveške teologije, ki je zelo poudarjala Jezusovo trpljenje in križ, podobno kot je taista teologija zajeta v kontroverznem Gibsonovem Pasijonu, ki je nastal na temelju meditacij neke srednjeveške redovnice.  

Če pogledamo v Apostolska dela, opazimo drugačno podobo. Apostoli so pri svojem oznanjevanju veliko govorili o vstajenju. Da, vstajenje in prazen grob sta bila za prve kristjane pomemben dokaz Kristusove božanskosti. Ravno zaradi vstajenja  so se kristjani začeli zbirati na Gospodov dan, torej na prvi dan v tednu. Enako so se na veliko  noč (pasho) spominjali tako smrti kot vstajenja Jezusa Kristusa. Šele pozneje je prišlo do drobljenja tega praznika na velikonočno tridnevje,  ki mu sledi velikonočna nedelja. 

O hkratni pomembnosti križa in vstajenja nam govori apostol Pavel, ki pravi, da je bil  Jezus  "izročen v smrt zaradi naših prestopkov (Chráska prevaja: "[T]a je bil dan v smrt za grehe naše"...in je bil obujen zaradi našega opravičenja."  (Rim 4,25)  Jezus Kristus je torej res umrl za naše grehe, s čimer pa zgodba ni končana, saj pravi, da je bil  tudi obujen, in sicer za naše opravičenje. Odpuščanje grehov in opravičenje sta dve strani enega in istega kovanca in ju je nemogoče ločiti. Enako je s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. Brez križa in Kristusove smrti na njem ni odpuščanja grehov in posledično vstajenja, brez vstajenja pa ni opravičenja. oziroma, kot  pravi apostol Pavel na drugem mestu:  "Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih." (1Kor  15,17) Sama Kristusova smrt, ki ji ne bi sledilo nič,  bi bila za kristjana zelo slaba novica (cf. 1Kor 15,19), s Kristusovim  vstajenjem od mrtvih pa se  slaba novica spremeni v veselo oznanilo.

Da je res tako, nam potrjuje dejstvo, da   je skupinica apostolov, ki je bila ob Jezusovi smrti popolnoma zbegana in prestrašena, po njegovem vstajenju neustrašno oznanjala evangelij, katerega srčika je ravno dejstvo, da je Kristus umrl za naše grehe in bil obujen za naše opravičenje.

Aleluja!



Ni komentarjev: