28. junij 2010

Herman Bavinck o svetosti

Da bi pravilno razumeli dobrobit posvečenosti, moramo izhajati iz zamisli, da je Kristus naša svetost v istem smislu, kot je on naša pravičnost. On je popoln in povsem zadosten  Odrešenik. On ne izvršuje svojega dela napol, temveč nas  resnično in popolnoma rešuje.   Odkar je   naši vesti izrekel svojo osvoboditev, ne miruje, dokler nam ne podeli tudi polno svetost in slavo.  Ne le da nas po svoji pravičnosti prenovi v stanje pravičnega,  ki bi   na Božji sodbi odnesel zdravo kožo, vmes pa bi bili  prepuščeni sebi, da bi se sami prenavljali po Božji podobi in si prislužili večno življenje. Nasprotno, Kristus je vse dovršil. On je namesto nas nosil krivdo in kazen za greh ter se podredil postavi, da bi nam zagotovil večno življenje, nato pa je vstal iz groba, da bi se nam  v vsej polnosti izročil kot naša pravičnost in posvečenje. (cf. 1Kor 1,30).  Zatorej svetost, ki mora v celoti postati naša,   v polnosti čaka na nas  v Kristusu.


(Prevod:  Dizma)

Dostop do vira >>>>>>>>>



26. junij 2010

Ne sodite!

Vsebina odlomka  iz Lukovega evangelija 6,36-42 je dokaj znana,    v svojem evangeliju je te Jezusove besede zabeležil tudi Matej (cf. Mt 5,48. 7,1.5).  Lahko  bi rekli, da je osrednja misel odlomka: "Ne sodite!" Zakaj? Razloga sta pravzaprav dva. 

Prvega najdemo v Lk 6,36 in se glasi: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" Jezus od nas pričakuje, da smo usmiljeni, in ne tisti, ki obsojajo.  To je pomemben razlog, zaradi katerega je rekel: "Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno." (Lk 6,37) Naša narava je taka, da radi zelo hitro presojamo svoje brate in sestre ter  jih razvrščamo po svojih kriterijih.  Bog pričakuje od nas, da odpuščamo. To je sicer zelo težko, a vendar: "On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim." (Mt 5,45)  Če Bog tako dela, nimamo prav nobenega razloga, da ga ne bi pri tem posnemali: "Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo." (Lk 6,38) Naša odprtost in darežljivost nam bo prinesla obilno nagrado. Seveda to ne pomeni, da se človek zveliča, ker opravlja takšna dobra dela. Mi smo odrešeni po veri, ne po dobrih delih. Nagrajeni bomo že na tem svetu,  ko bomo videli sadove svojega pozitivnega delovanja.  

Obstaja pa še en razlog, zaradi katerega nas Jezus svari pred obsojanjem: "Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?  Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: 'Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,' če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata." (Lk 6,39-42) Če slepec vodi slepca, je velika možnost, da oba padeta v jamo. Ker na duhovnem področju učenec ne more prekositi učitelja, je rezultat tak, da slep učitelj ustvarja slepe učence. Slepota pa je v tem primeru bruno, ki ga imamo v očesu. Tisti, ki ni razčistil s svojimi grehi, ne more presojati drugih. Tak ponavadi vsevprek obsoja. 

Jezusov izrek: "Ne sodite in ne boste sojeni!"  pa uporabljajo nekateri v smislu, da ne sme kristjan ničesar soditi in obsojati.  Toda to pravzaprav  ni ravno res, res pa je, da je pri tem potrebna velika previdnost.  Dejstvo je, da  je kristjan najprej dolžan presoditi samega sebe in svoje ravnanje. Odstraniti mora torej bruno iz svojega očesa, karkoli pač je to bruno. Priznati mora, da je tudi sam le grešnik. Po domače bi temu rekli, da mora najprej pomesti pred svojim pragom. Ko odstrani bruno iz svojega očesa, bo šele spregledal in razločno videl, da je v bratovem očesu iver. Tedaj bo mogel svetovati bratu in mu pomagati odstraniti iver iz očesa. Še več, to je njegova dolžnost (cf. Mt 18,15-17). Ne zaradi sebe, ampak zaradi brata. 


22. junij 2010

Škof Nick, nogomet, Anglija in Slovenija

 V naših medijih (Večer ter  Dnevnik in morda še kje) je odjeknila vest, da je  škof Nick Baines sestavil molitev za angleško nogometno reprezentanco. Pravzaprav ji je namenil dve molitvi.

 Prva je zelo kratka: "O Bog," druga pa malo daljša: "Bog, ki si priigral vesolje v bivanje, prosim pomagaj  Angliji, da (člani ekipe, kakopak, op. Dizma) znova najdejo svoje noge, svoje oči in svojo lakoto (po igranju, op. Dizma), naj tečejo jasneje, bolje podajajo in bolj uživajo v igri. Amen."

Videti je, da so pri nas nekateri precej resno vzeli to molitev. Ampak škof Nick (s sedežem v Croydonu, ki je del anglikanske škofije Southwark)  ne bi bil Anglež, če ne bi bil tudi duhovit. Tile dve molitvi sta del malo daljšega sestavka z njegovega spletnika.

Vsakdo se lahko prepriča, da gre za hudomušen sestavek, ki ga je napisal ob kaj klavrnih  uspehih  angleške reprezentance. Tudi ilustracijo zgoraj levo, ki predstavlja koncert za vuvuzelo v B duru sem si izposodil z njegovega spletnika. Upam, da me ne bo za ušesa. Sicer je pa predaleč, da bi me lahko dosegel.

Torej, brez panike! Reformirana stran kljub velikim simpatijam do angleške reformacije še vedno navija za slovensko reprezentanco. Zatorej: "God bless Slovenia!" (W. J. Clinton)



20. junij 2010

Spurgeon: Gotovost vernika ne gre skupaj z vicami

Papežniki seveda ne marajo popolne gotovosti. Le zakaj?  Če bi oznanjali popolno gotovost, potem bi imeli papež in njegovi duhovniki  prazno shrambo. 

Predstavljajte si, bratje moji, če bi rimski katoličan zmogel zadobiti popolno gotovost odrešenja, potem bi kardinali zagotovo težko spravili skupaj dovolj denarja za nakup rdečih klobukov.  

Če je možna popolna gotovost, potem postanejo vice nemogoča stvar. Če človek zase ve, da je odrešen, potem se ne obremenjuje s smešnim strahom pred čakanjem na vmesno stanje, kjer naj bi se očistil z ognjem, preden bi mogel priti v nebesa. 

Vice so zaželene samo za tiste uboge, trepetajoče duše, ki tukaj ne poznajo gotovosti odrešenja in so zadovoljne  z varljivim upanjem na odrešenje v prihodnjem veku. Vice, utemeljene na lažnivem  vsiljevanju in  na strahovih nevedne vesti  so za ubogega grešnika, kot je rad rekel pogumni Hugh Latimer:  "Vice-oskubi mošnjo",  za pritepenega  farja pa:  "Vice - napolni mošnjo".  

Ko dopustiš vsem kristjanom, da dobijo polno gotovost, najprej pa narediš iz  "rimljana" kristjana in mu pustiš, da postane gotov svojih pravic v Kristusu, takrat bodo šle vice proč in ne boš več našel duše, ki bi trepetala pred njimi.  



Izgubljeno in najdeno

V 15. poglavju Evangelija po Luku najdemo tri prilike, ki se nanašajo na izgubljeno in najdeno. O tretji, zadnji priliki iz omenjenega poglavja, ki govori o izgubljenem sinu (ali bolje  rečeno: o dveh izgubljenih sinovih), je že bilo nekaj povedano. Na tem mestu pa želim reči nekaj besed o prvih dveh prilikah iz te kratke serije. 

Najprej uvod: "Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: 'Ta sprejema grešnike in jé z njimi.'" (Lk 15,1.2) Tri prilike o izgubljenem in najdenem bile Jezusov odgovor na besede farizejev in pismoukov. So imeli farizeji in pismouki prav? V bistvu so imeli. prav Jezus je resnično sprejemal grešnike in z njimi jedel. Toda  težava je v tem, da so farizeji in pismouki spregledali nekaj bistvenega, in sicer, da so bili tudi sami grešniki. Ampak  oni so se imeli za nekaj boljšega, pravičnega, saj so se vendar tako trudili, da bi vestno izpolnjevali svetopisemske in talmudske zapovedi ter prepovedi. Ampak pri Bogu to ne vžge. Ni največji problem biti grešnik. Največji problem je biti grešnik, ne da bi se tega zavedal. Religija, četudi  "prava",  je najboljši anestetik za prepoznavanje lastne grešnosti. Religija omrtviči čute za lastno grešnost. 

Prva prilika, ki jim jo je Jezus ob tej priložnosti povedal, je prilika o izgubljeni ovci, ki jo najdete na tej povezavi. V današnjem svetu ovce ne uživajo kakega posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si pač izmislijo pastirji. Tu gre pravzaprav za še eno  urbano legendo, ki so jo spravili skupaj ljudje, ki  o ovcah bolj malo vedo. Zato se jim zdi primerjava ovc z ljudmi nezaslišana. Torej ne bo odveč pojasnilo, da so ovce sicer krotke, a  hkrati zelo svojeglave. Ko se  na primer ovca pase, opazi, da je malo stran lepša paša in se tako počasi oddaljuje od črede ter tako, če pastirji niso dovolj pozorni, zaide.  Izgubljene ovce nato večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo, ali pa jih ogrozijo  zveri. Ko se znajdejo v smrtni nevarnosti, so rade kar tiho, ne da bi klicale na pomoč. Enako tudi ljudje zaidejo tja, kjer je videti vse boljše in lepše, a se na koncu izgubijo ter spravijo v nevarnost svoje duše. Greh vleče človeka proč od Boga, in ko bi moral človek zaklicati k Bogu za pomoč, rajši umolkne in reče: "Saj ni Boga", (prim. Ps 14,1. 53,2) ali pa se skuša rešiti s takšno ali drugačno religiozno tehniko. Farizeji in pismouki so se zanašali na vestno izpolnjevanje zapovedi in tako živeli v občutku lažne varnosti. Ko so farizeji in pismouki tako zviška gledali na Jezusovo družbo, jim je odgovoril: "Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde?" (Lk 15,4) Ko ovco najde, skliče prijatelje in sosede, da se skupaj  poveselijo.(prim. v.6) Priliko zaključi z besedami: "Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja." (v. 7) To sicer ne pomeni, da kdo ne bi potreboval spreobrnjenja, da tudi farizeji in pismouki so ga potrebovali, le da se tega življenjsko pomembnega dejstva niso zavedali.

Druga prilika v tem poglavju je prilika o izgubljeni drahmi v Lk 15,8-10, ki jo najdete na tej povezavi. Govori o ženski, ki je izgubila eno od desetih drahem, kolikor jih je premogla, in ko jo je po dolgotrajnem iskanju našla, je povabila k sebi prijateljice in sosede, da bi se skupaj poveselile. Priliko zaključi z besedami:  "Povem vam: Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobrne." (v. 10) Zaključka obeh prilik nam povesta, kolikšno veselje zavlada v nebesih ob spreobrnitvi enega grešnika. Ampak, farizeji se vendar niso imeli "za takšne".Tudi danes hodi po svetu mnogo ljudi, ki pravijo: "Jaz pa že  nisem tak-a!" Ti menijo, da ne potrebujejo spreobrnjenja, da je z njimi vse v redu. Toda Jezus pravi, da žal ni tako.

Še ena zanimivost je pri obeh prilikah. Niti ovca niti drahma se nista našli sami. Enako se tudi noben grešnik ne najde sam. Ovco je nekdo našel,  pobral in jo dal na rame, pa tudi drahmo je morala tista ženska  poiskati, najti in dati v mošnjiček k ostalim drahmam. Ovca ni  po svoji "svobodni volji" pritekla v naročje  najditelja, prav tako tudi drahma ni skočila v najditeljičin mošnjiček po svoji "svobodni volji". Nismo mi tisti, ki se odločajo za odrešenje, ampak je Bog tisti, ki nas najde, pobere, očisti in vzame za svoje. Bog je tisti, ki rešuje. Kogar in kadar on reši, tistega  zagotovo reši. Ravno v tem je moč in veličina Evangelija.


19. junij 2010

Nemogoča vera

Avtor sestavka The Impossible Faith, James Patrick  Holding, je na zanimiv način navedel sedemnajst razlogov, zaradi katerih bi moralo krščanstvo propasti že kar na svojem začetku. Gre za tako nemogočo, oziroma neverjetno  vero, da je bilo njeno preživetje v antični dobi res pravi čudež. Tukaj podajam poslovenjeno varianto teh sedemnajstih  razlogov, in  kjer se mi je zdelo  potrebno, sem dodal kako kratko pojasnilo.
  1. Sramota križanja. Kdo bi sprejel vero v Križanega?
  2. Galilejsko in judovsko poreklo Jezusa Kristusa. Prvo je bilo sporno za Judejce, drugo za kultivirane Grke in Rimljane.
  3. Kristusovo telesno vstajenje. Le kateri Grk ali Rimljan bi to kupil?.
  4. Novost, oziroma mladost krščanstva kot vere v 1. stoletju, ko se je smatralo, da je lahko prava resnica samo nekaj zelo starega. 
  5. Krščanska moralna pravila. Le kdo bi se jih držal v času bakhanalij in Satiricona, pa tudi danes so kamen spotike. 
  6. Krščanstvo kot ekskluzivistična vera: ne en bog več v panteonu, kar je bilo sprejemljivo, ampak en sam Bog in eno samo odrešenje, kar je bil šok za tolerantno družbo,  in je danes ponovno.
  7. Časovna bližina. Bi se upal pred nekom sklicevati na dogodek, da naj bi pred štirimi  desetletji moja teta vstala od mrtvih? Nekaj podobnega je počel Pavel pred oblastmi.
  8. Ali mučenci štejejo? Kdo bi hotel umreti za laž? 
  9. Bog in človek obenem - kdo bi kupil kaj takega? Judje gotovo ne. Tudi Rimljani ne, zlasti še glede na sramotno smrt... 
  10. Nobenih družbenih razredov! Da smo pred Bogom vsi glih? Nepojmljivo za človeka v dobi sužnjelastništva. 
  11. Pričevanje žensk. Še ena šibka točka. O Jezusovem vstajenju so prve pričevale ženske. Ženskam se  v takratni patriarhalni družbi ni verjelo. 
  12. Pričevanje neizobraženih. Razen Pavla so bili vsi apostoli slabo izobraženi. Morda je imel tudi Matej kot carinik kakšno izobrazbo. Kdo bi verjel takim? 
  13. V antiki ni bilo skrivnosti. Vsi so se vtikali v stvari sosedov. Saj poznamo Mediterance. In laž ima kratke noge. 
  14. Nevedno božanstvo. Jezus včasih prizna, da česa ne ve (npr. za datum  poslednje sodbe). Spodobno božanstvo po človeških merilih bi to vsekakor moralo vedeti, kajne? 
  15. Prerok brez časti. Da, to je bil Jezus. Le kdo bi si želel takega preroka? 
  16. Nasprotje ustaljenim družbenim normam 1. stoletja. 
  17. Spodbujanje ljudi, naj sami preverijo dejstva. 
Dostop do vira >>>>>>>>>>


17. junij 2010

J. C. Ryle: Kristus nas je ljubil, preden smo mi njega

 Kristusova ljubezen do grešnikov je pravo bistvo in jedro evangelija. Da nas je ljubil, preden smo ga mi vzljubili, oziroma karkoli vedeli o njem, da nas je tako vzljubil, da nas je prišel na svet  rešit,  da je privzel nase našo naravo, nosil naše grehe in za nas umrl na križu: vse to je res čudovito. To je ljubezen, kakršne pri ljudeh ne najdemo.  Ozkosrčna sebičnost človeške narave je ne zmore v polnosti doumeti.  Gre za eno od stvari, "v katere želijo pogledati angeli" (1Pt 1,12). To je resnica, katero bi morali krščanski pridigarji in učitelji brez prestanka razglašati in se razglašanja nikoli naveličati. 

Vir >>>>>>>>>>



15. junij 2010

Strela uničila plastičnega "Kralja kraljev"

V mestu Monroe v ameriški zvezni državi Ohio so leta 2004 zraven tkim. evangelijske cerkve Solid Rock postavili 19 metrov visoko in 12 metrov široko soho, ki naj bi predstavljala Kralja Kraljev, oziroma Kristusa. Kip je bil narejen iz umetnih mas in železa. Omenjena cerkev je za  to nepotrebno naložbo porabila 250.000 dolarjev.

Včeraj je v kip udarila strela, tako da je plastika zgorela. Več o tem najdete TUKAJ. >>>>>>>

Druga zapoved se glasi: "Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo!  Ne priklanjaj se jim in jim ne služi..." (2Mz 20,4.5) Ker je tako, ni nobenega razloga za postavljanje takih upodobitev, ampak nasprotno: obstaja resen razlog, da za to, da se take stvari ne postavljajo. Ta razlog se imenuje Božja zapoved!


13. junij 2010

Povabilo na večerjo

Jezus je v Lukovem evangeliju 14,16-24 povedal priliko o veliki gostiji. Ta prilika je v malo daljši obliki zapisana tudi v Matejevem evangeliju 22,1-14.

Z gostijami smo ljudje  od nekdaj proslavljali mejnike, oziroma prehode  v našem življenju, pa tudi spremembe v medsebojnih  odnosih. Tako je tudi sedaj.  Danes je bil npr.  v libijskem Tripoliju podpisan sporazum med Libijo in Švico, s katerim naj bi končali spor med državama, sporazum pa bodo okronali s slavnostno večerjo, na katero je bilo povabljenih več evropskih politikov, med njimi tudi slovenski premier.

Sveto pismo pozna več vrst obrednih pojedin. Pojedina, kot izraz in dejanje gostoljubnosti, spremeni tujca v gosta (cf. 1Mz 19,3 ss.), sovražnika pa v prijatelja in zaveznika (cf. 1Mz 26,26-31; 2Sam 3,20). Jezus Kristus se je pri zadnji večerji poslovil od najožjega kroga svojih učencev in hkrati spremenil obredno pashalno večerjo v gostijo, ki dejavno simbolizira njegovo žrtveno smrt na križu, tako da kolikorkrat uživamo zakramentalni kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride. (cf. 1Kor 11,26) 

Sama prilika se nanaša na nastop Božjega kraljestva, ki se je zgodil s prihodom Jezusa Kristusa na svet.  To še ne pomeni  kraljestva, ki bo nastopilo v prihodnjem veku, ampak gre za njegov predokus v tem veku. Jezus je poskrbel, da smo lahko že tukaj in zdaj deležni radostne skupnosti z Bogom, ki se bo v polnosti udejanila  v prihajajočem veku. Besedilo  Lk 14,16 se nanaša na prvo vabilo na pojedino. Gre za povabilo bolj ali manj uglednim pripadnikom izraelskega ljudstva. Bog je  pripravljal svoje ljudstvo na prihajajoče kraljestvo skozi celotno obdobje Stare zaveze. Tik pred začetkom gostije, ko je bilo že vse pripravljeno,  je sledil drugi klic (v. 17), na katerega pa se povabljeni niso odzvali. Na prvem mestu jim je bila skrb za zemeljske dobrine: eden je ravnokar kupil njivo, drugi par volov, tretji se je pravkar oženil  (vv. 18-20)...

Gospodar se je nato razsrdil in dal poklicati na večerjo ljudi z mestnih ulic in cest: uboge, pohabljene, slepe, hrome (v. 21), torej ljudi, na katere so ostali (bolj ali manj ugledni) pripadniki  izraelske družbe gledali zviška. Ljudje z mestnih ulic in trgov so torej neugledni in izobčeni pripadniki izraelskega ljudstva. Ker prostor še vedno ni bil napolnjen, je dal gospodar poklicati tudi tiste na potih in vzdolž ograj, torej ljudi, ki izvirno niso bili iz njegovega  mesta (v. 23). Tu so mišljeni pripadniki poganskih ljudstev. 

Tako se je na koncu zgodilo, da tisti, ki so bili prvi povabljeni, niso bili deležni njegove večerje: "Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel." (Gal 6,7)

Gospodar nebes in zemlje tudi danes vabi na svojo gostijo vse: ugledne, manj ugledne in neugledne, ljudi iz  vseh ras, narodov, ljudstev, jezikov in socialnih skupin, lepe in manj lepe, pravične in krivične.  Zatorej:  "Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src." (Heb 3,15)   Odzovite se njegovemu povabilu.



12. junij 2010

Jožica Grgič: Božja pralnica denarja

Bog seveda nima nobene pralnice denarja. Jo pa ima zato bog na zemlji, ki ima sedež v rimski četrti in suvereni državi Vatikan. O tem piše Jožica Grgič v Delovi sobotni prilogi:
Je banka, ena sama na svetu, ki se ne boji tekmecev. Njeno popolno diskretnost, velikodušne obresti, neobdavčenost računov cenijo vsi klienti: posamezniki, med katerimi so dobrotniki, mafijski botri in šefi, podkupljivi politiki, podkupovalci, špekulanti, pralci denarja, verski redovi, samostani, škofije, božje služabnice in revščini zaobljubljeni bratje z vsega sveta ... Posluje po pravilih bančništva, a ko je treba, jih ignorira. V njej ima račune malo manj kot 1400 strank, večinoma premožnih, kajti vrednost depozitov teh klientov je pet milijard evrov. V kleti banke, ki ima devet metrov debele zidove, pa zaklad: dobra tona in pol zlatih palic.
Več na spletni strani Dela>>>>>>>>>

Angus Stewart: Predestinacija

Na spodnjih videih je posneto predavanje o predestinaciji, ki ga je imel pastor Angus Stewart (Reformirana protestantska cerkev zaveze v Ballymeni na Severnem Irskem) v prostorih reformirane skupnosti v mestu Avellino v južni Italiji. Predavanje, skupaj s prevajanjem v italijanščino,  je trajalo približno 40 minut. Predavatelj je vzel za osnovo odlomek iz Pisma Rimljanom 8,28-33: 
"Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.  Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.  Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.
Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?  On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?  Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!"









10. junij 2010

Vinko Ošlak: Oljka miru v jastrebovem kljunu

Pred nekaj dnevi se je svet na veliko ukvarjal z izraelskim napadom na turško ladjo Mavi Marmara, ki je med drugim vozila humanitarno pomoč v Gazo. Ker ima vsaka zgodba dve plati, eno smo pa že večkrat slišali, sem se odločil, da prilepim  povezavo do članka Vinka Ošlaka, z naslovom  Oljka miru v jastrebovem kljunu, ki ga je  dr. Marko Pavliha objavil na svojem  spletniku Mare liberum.
"To prizorišče, kjer je potekal nadvse pomemben del človeške zgodovine, pripada danes državi, ki je po ustavi sekularna, kakor recimo Združene države Amerike, Francija ali Švica. Kako čudovito! Torej si je tam mogoče izbrati kakršno koli prepričanje in verovanje, hoditi v kakršen koli božji hram, in se nikomur ni bati težav ali celo preganjanja… Sekularnost v tej državi je res sekularna, namreč svetna, torej taka kakor naš svet: nepravična in neresnična! Dejansko je neproblematizirana vera v Turčiji kljub ustavnemu določilu samo islam, druga verstva pa so v najboljšem primeru nekako tolerirana, a obenem zreducirana na manjši obseg civilnih pravic, kakor je to bilo v večini nekdanjih komunističnih, torej vsaki veri sovražnih držav. Ne mine leto, da iz Turčije ne bi dobivali poročil o umoru enega ali več kristjanov, pravoslavnih in katoličanov."

Dostop do celotnega članka >>>>>>> 

09. junij 2010

Kaj je bolj pomembno

Zanimivo je opazovati, kakšen pomen dajemo ljudje  zunanjim formam religioznosti.  Da, te forme imajo mnogokrat prednost pred stvarmi, ki bi si jo bolj zaslužile. 

Pri branju 18. poglavja Janezovega evangelija mi je posebej padla v oči 28. vrstica, kjer pravi:  "Od Kajfa so torej Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak bi smeli jesti pashalno jagnje." Kaj se je zdelo tem ljudem najbolj pomembno? Bilo je tik pred praznikom pashe in zanje je bilo najpomembnejše to, da so ostali obredno čisti, saj bi se lahko zaradi stika z notranjostjo  poganske hiše omadeževali, zaradi česar ne bi smeli jesti velikonočnega jagnjeta.

Pri vsem skupaj se jim je zdelo povsem nepomembno, da so pripravili nedolžnemu človeku montiran sodni proces in ga odposlali v smrt. Jezus je takim ob neki priložnosti rekel: "Precejate komarja, velbloda pa požirate." (Mt 23,24) Mnogi upajo, da jih bo odrešilo podrobno izpolnjevanje religioznih dolžnosti, pri tem pa ne vidijo stvari, ki so pomembnejše. Tako se tudi tisti, ki so Jezusa poslali v kruto smrt, niso zavedali, da jim ob njihovem zločinu   obredna čistost ne more nič koristiti, še manj pa so se zavedali, da stoji pred njimi pravo pashalno Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ampak to je že druga tema.


06. junij 2010

Zelo posvetna pridiga

Pred časom sem na tem spletniku napisal sestavek z naslovom Njihovo kraljestvo je od tega sveta. Da je to res, potrjuje tudi predvolilna pridiga župnika v vasi Aržano na Hrvaškem. Zadeva sicer ni sveža, je pa zato toliko bolj osupljiva:
 "Če obkrožite ime Iva Josipovića, vam obljubim, da letos ne pridem blagoslovit vaših hiš. Vaš greh bo tolikšen, da  pri zakramentu spovedi ne boste prejeli odveze, ne boste mogli prejeti obhajila, in tudi vaši otroci  ne bodo krščeni. V primeru bolezni ne boste imeli pravice do kesanja in maziljenja.- Če umrete v tem grehu, vas ne bodo pospremili cerkveni zvonovi, niti vas ne bo pokopal katoliški duhovnik." (Prevod: Dizma)
Da, te grozeče in grozne besede je izrekel  katoliški duhovnik Ante Čipčić. Ko so ga novinarji Indexa vprašali, če to drži, je odgovoril pritrdilno. Več o tem najdete na tej povezavi>>>>>>>. Le kdo je ta Ante Čipčić, da si drzne jemati pravico do tega, kdo ima ob smrtni uri pravico do kesanja in kdo ne?  Prilaščanje  oblasti nad Božjo milostjo, ki odloča o tem, kdo se more skesati,  je bogokletje in bogoskrunstvo. To kar je govoril omenjeni gospod, nima nobene zveze z evangelijem Jezusa Kristusa, ima pa zelo veliko zvezo s poskusom obvladovanja vseh področij življenja ljudi s strani verske organizacije, ki ima sedež v papeškem   Rimu.


Bogataš, Lazar in nauk prilike

Prilika o bogatašu (nekoč smo rekli bogatinu)  in ubogem Lazarju je verjetno ena najbolj znanih Jezusovih prilik, najdemo pa jo v Lukovem evangeliju 15,19-31.

V nekaj potezah nam predstavi tostransko in onostransko življenje dveh ljudi, od katerih je bil eden na tem svetu reven in se je preživljal z drobtinicami z bogataševe mize, drugi pa bogat in je užival v vsem razkošju, ki mu ga je lahko nudil takratni svet. Po smrti pa se je njuna usoda obrnila: bogataš se je znašel v peklu, nekoč ubogi Lazar pa v Abrahamovem naročju.

Če nismo dovolj pozorni na celoto, nas lahko prilika zanese v razmišljanje, da je bil eden po smrti nagrajen za svoje tosvetno trpljenje, drugi pa kaznovan za svoje uživaštvo in brezbrižnost do ubogih. Vendar zgodba ni tako preprosta, kot bi si mislili na prvi pogled. Res je, da je Jezus nekje rekel: "Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo." (Mr 10,25. Prim. tudi Mt 19,24; Lk 18,25). S tem pa ni rekel, da bogataš ne bi mogel priti v nebeško kraljestvo, ampak, da je bogastvo velikokrat ovira za zveličanje, saj se mnogi ljudje, ki imajo vsega zadosti in preveč, ne zanimajo kaj prida  za to, kaj bo tistega dne, ko bodo morali oditi s sveta. Dejstvo je, da se človek v stanju svoje padle narave zanaša predvsem nase in tisto, kar ima, za kaj več pa je potrebna milost. Te pa se samozadostni človek otepa in se ji ukloni edino po  posredovanju Svetega Duha. Nauk prilike torej ni v tem, zakaj se je nekdo znašel med pogubljenimi, drugi pa med zveličanimi. 

Iz prilike se lahko poučimo, da je med zveličanimi in pogubljenimi nepremostljiv prepad, in da tu ni možen noben prehod. Drugi nauk pa najdemo v zaključku, kjer roti bogataš Abrahama, naj pošlje Lazarja na zemljo, da bi opozoril bogataševo  družino k poboljšanju. Zadnji Abrahamov odgovor se glasi:  "Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih." (Lk 16,31)  To dejstvo je bilo aktualno tedaj in je še danes. Nekateri pravijo: "Veroval bi, če bi se mi Bog prikazal."  Ne, če bi se mu Bog prikazal, ne bi veroval, ampak videl.  Mi pa se lahko odrešimo le po veri, ne po gledanju, pa tudi skozi  življenje hodimo v veri in ne v gledanju (prim. 2Kor 5,7).





05. junij 2010

Sprava

"Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo."  (Rim 5,11)

Pri nas je že približno četrt stoletja na veliko govori o spravi.  Močno je razširjeno mnenje, da bi se morali spraviti revolucionarna, osvobodilna in kontrarevolucionarna,  kolaborantska stran iz druge svetovne vojne. Sama zamisel se mi sicer zdi vredna hvale, čeprav menim, da se ne bo nikoli uresničila, kot bi si želeli tisti, ki so jo prvi izrazili. Razlog za to je predvsem ta, da ni pri nobeni strani  dejanske volje za spravo, pa tudi pristop k problemu je tak, da do resnične sprave v taki obliki ne bo  nikoli prišlo. 

Čeprav sta si obe strani na prvi pogled idejno popolnoma različni, imata po drugi strani zelo podoben pristop do problematike sprave. Tu ne gre za krščanski pristop proti levičarskemu pristopu, ampak za dva humanizma, ki menita, da je človek zmožen doseči tisto, kar lahko v resnici podari edino Bog.  Že pred časom sem na tem spletniku napisal prispevek z naslovom Pravilno zaporedje, v katerem sem obravnaval misel rimskokatoliškega duhovnika Franca Sodje, ki pravi: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." Rimski katoličani si predstavljajo, da se je človek v stanju svoje padle narave s svojo močjo zmožen spraviti sam s sabo in z ljudmi. Glede na to njihovo predpostavko, ki ni biblična, ampak popolnoma humanistična, se niso zmožni spraviti niti s sabo, kaj šele z bližnjimi, da o Bogu sploh ne govorim, kajti zaporedje, ki ga predlagajo, je popolnoma napačno, kajti brez spravljenosti z Bogom ni nobene druge sprave. To velja še zlasti za okoliščine, v katerih so se dogajali hudi zločini. 

Smo pred novim zunanjim triumfom naše lokalne veje rimske cerkve, s čimer mislim na dogodek, ko bodo razglasili fanta, ki ga je med drugo svetovno vojno ubila revolucionarna stran, za blaženega.  Nobene pravice nimam, da bi presojal stanje, v katerem se trenutno nahaja duša Lojzeta Grozdeta, ampak  prepuščam to stvar Božjemu usmiljenju.  Bolj problematična se mi zdita triumfalizem in verbalno metanje kamenja v drugo stran.  Seveda ne smatram, da bi bila druga stran glede nespravljivosti nedolžna, a ta se vsaj ne sklicuje na "krščanske vrednote" in se ne ponaša z njimi.  Rimska stran pa se hvali ravno s "krščanskimi vrednotami", po drugi strani pa govori in ravna enako, kot stran, s katero je v nenehnem sporu.  Njeno ravnanje je pravzaprav še slabše, saj  dela Kristusu in krščanski stvari zelo slabo uslugo. Vse, kar se ponaša z imenom "krščansko" še ni dejansko krščansko. Spravo si  predstavljajo tako, da vsake toliko zlezejo v spovednico, kjer naštejejo duhovniku svoje grehe, nakar se počutijo "čisti". Do naslednje spovedi, ko bodo spet prišli po spravo. In tako naprej.  Pač  primer, ko nekaj naredim, da bi zadobil spravo. Daj-dam. In to kar naprej, kar ni pravzaprav nobena sprava. 
 
Apostol Pavel nas uči, da smo tisti,  ki verujemo v Kristusa,  enkrat za vselej dosegli spravo z Bogom. (prim. Rim 5,11)  Naša sprava je bila dosežena na Kalvariji, ne v spovednici: "Njega [Kristusa, op. Dizma] je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa." (Rim 3,25)  Ker smo, kot nam pričuje Božja beseda (v katero pa v RKC očitno dvomijo), spravljeni z Bogom, tudi nimamo razloga, da ne bi bili spravljeni med seboj.   Precej težje pa je biti spravljen s "tistimi zunaj".  To se nam lahko zgodi, ali pa tudi ne. Pavel nam glede tega svetuje: "Do tistih, ki so zunaj, se vedíte z modrostjo." (Kol 4,5a) Ko govori o lastnostih škofa, pravi isti apostol: "Še več, tudi od tistih, ki so zunaj, mora imeti dobro pričevanje, da ga ne bo doletelo zasramovanje in da ne bo padel v hudičevo zanko." (1Tim 3,7)  Za kristjane torej ni pomembno le, kakšni smo eden do drugega, ampak tudi to, kakšen odnos imamo do ljudi zunaj našega kroga: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi." (Rim 12,18)  Kristjan naj bi živel v miru z vsemi ljudmi, kar sicer ni vedno mogoče.   Zato je rečeno: "Kolikor je odvisno od vas."  Odvisno pa ni le od nas, ampak tudi od drugih.  Zavedati se moramo, da drugi ne razmišljajo tako kot mi. Še zlasti pa je  nemogoče, da bi lahko organizacija,  ki sama dvomi v spravo z Bogom,  širila naokrog kakršnokoli spravo. Taka organizacija lahko  razpihuje samo  razdor.