05. junij 2010

Sprava

"Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo."  (Rim 5,11)

Pri nas je že približno četrt stoletja na veliko govori o spravi.  Močno je razširjeno mnenje, da bi se morali spraviti revolucionarna, osvobodilna in kontrarevolucionarna,  kolaborantska stran iz druge svetovne vojne. Sama zamisel se mi sicer zdi vredna hvale, čeprav menim, da se ne bo nikoli uresničila, kot bi si želeli tisti, ki so jo prvi izrazili. Razlog za to je predvsem ta, da ni pri nobeni strani  dejanske volje za spravo, pa tudi pristop k problemu je tak, da do resnične sprave v taki obliki ne bo  nikoli prišlo. 

Čeprav sta si obe strani na prvi pogled idejno popolnoma različni, imata po drugi strani zelo podoben pristop do problematike sprave. Tu ne gre za krščanski pristop proti levičarskemu pristopu, ampak za dva humanizma, ki menita, da je človek zmožen doseči tisto, kar lahko v resnici podari edino Bog.  Že pred časom sem na tem spletniku napisal prispevek z naslovom Pravilno zaporedje, v katerem sem obravnaval misel rimskokatoliškega duhovnika Franca Sodje, ki pravi: "Sprava s seboj. Najprej to. Potem sprava z ljudmi. In triumf: sprava z Bogom." Rimski katoličani si predstavljajo, da se je človek v stanju svoje padle narave s svojo močjo zmožen spraviti sam s sabo in z ljudmi. Glede na to njihovo predpostavko, ki ni biblična, ampak popolnoma humanistična, se niso zmožni spraviti niti s sabo, kaj šele z bližnjimi, da o Bogu sploh ne govorim, kajti zaporedje, ki ga predlagajo, je popolnoma napačno, kajti brez spravljenosti z Bogom ni nobene druge sprave. To velja še zlasti za okoliščine, v katerih so se dogajali hudi zločini. 

Smo pred novim zunanjim triumfom naše lokalne veje rimske cerkve, s čimer mislim na dogodek, ko bodo razglasili fanta, ki ga je med drugo svetovno vojno ubila revolucionarna stran, za blaženega.  Nobene pravice nimam, da bi presojal stanje, v katerem se trenutno nahaja duša Lojzeta Grozdeta, ampak  prepuščam to stvar Božjemu usmiljenju.  Bolj problematična se mi zdita triumfalizem in verbalno metanje kamenja v drugo stran.  Seveda ne smatram, da bi bila druga stran glede nespravljivosti nedolžna, a ta se vsaj ne sklicuje na "krščanske vrednote" in se ne ponaša z njimi.  Rimska stran pa se hvali ravno s "krščanskimi vrednotami", po drugi strani pa govori in ravna enako, kot stran, s katero je v nenehnem sporu.  Njeno ravnanje je pravzaprav še slabše, saj  dela Kristusu in krščanski stvari zelo slabo uslugo. Vse, kar se ponaša z imenom "krščansko" še ni dejansko krščansko. Spravo si  predstavljajo tako, da vsake toliko zlezejo v spovednico, kjer naštejejo duhovniku svoje grehe, nakar se počutijo "čisti". Do naslednje spovedi, ko bodo spet prišli po spravo. In tako naprej.  Pač  primer, ko nekaj naredim, da bi zadobil spravo. Daj-dam. In to kar naprej, kar ni pravzaprav nobena sprava. 
 
Apostol Pavel nas uči, da smo tisti,  ki verujemo v Kristusa,  enkrat za vselej dosegli spravo z Bogom. (prim. Rim 5,11)  Naša sprava je bila dosežena na Kalvariji, ne v spovednici: "Njega [Kristusa, op. Dizma] je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa." (Rim 3,25)  Ker smo, kot nam pričuje Božja beseda (v katero pa v RKC očitno dvomijo), spravljeni z Bogom, tudi nimamo razloga, da ne bi bili spravljeni med seboj.   Precej težje pa je biti spravljen s "tistimi zunaj".  To se nam lahko zgodi, ali pa tudi ne. Pavel nam glede tega svetuje: "Do tistih, ki so zunaj, se vedíte z modrostjo." (Kol 4,5a) Ko govori o lastnostih škofa, pravi isti apostol: "Še več, tudi od tistih, ki so zunaj, mora imeti dobro pričevanje, da ga ne bo doletelo zasramovanje in da ne bo padel v hudičevo zanko." (1Tim 3,7)  Za kristjane torej ni pomembno le, kakšni smo eden do drugega, ampak tudi to, kakšen odnos imamo do ljudi zunaj našega kroga: "Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi." (Rim 12,18)  Kristjan naj bi živel v miru z vsemi ljudmi, kar sicer ni vedno mogoče.   Zato je rečeno: "Kolikor je odvisno od vas."  Odvisno pa ni le od nas, ampak tudi od drugih.  Zavedati se moramo, da drugi ne razmišljajo tako kot mi. Še zlasti pa je  nemogoče, da bi lahko organizacija,  ki sama dvomi v spravo z Bogom,  širila naokrog kakršnokoli spravo. Taka organizacija lahko  razpihuje samo  razdor. 


Ni komentarjev: