28. avgust 2010

Usmiljeni Samarijan

Prilika o usmiljenem Samarijanu spada skupaj s kontekstom, v katerega je umeščena, med najbolj znane Jezusove prilike, in je zapisana v Lukovem evangeliju 10,25-37.

Neki učitelj postave je Jezusu zastavil vprašanje, kaj mora storiti, da bi dosegel večno življenje. Tega vprašanja pa ni postavil zato, ker bi se hotel poučiti, ampak zato, ker je hotel Jezusa skušati.  (v. 25) Glede na to, da je bil mož izvedenec v postavi in glede na to, da  je Jezus ustrezno ocenil njegovo (ne)iskrenost, mu je Jezus zastavil protivprašanje: "Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?" (v. 26) Za Jezusa je bilo tisto, čemur pravimo danes Stara zaveza nezmoten temelj vere in ravnanja. Oni mu je seveda odgovoril: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe."  (v. 27) Naš pismouk je torej  odlično obvladal lekcijo na teoretičnem nivoju, saj je bil izvedenec  v postavi, kjer lahko najdemo omenjeno besedilo.  (cf. 5Mz 6,5. 3Mz 19,18)   "Ljubi Gospoda..." pa ne vključuje le čustvenega področja, temveč tudi vero ter voljno in miselno področje. Kakorkoli, Jezus  je nato najprej potrdil pravilnost odgovora in dodal:  "[T]o delaj in boš živel." (v. 28) Toda delati ni tako preprosto, kot govoriti. 

Da učitelj postave pri spraševanju ni bil iskren, potrjuje  tudi njegovo naslednje vprašanje: "In kdo je moj bližnji?"  (v. 29)  S pravilnim odgovorom na Jezusovo vprašanje, je dokazal, da je spraševal zato, da bi Jezusa preizkušal. Zdaj je moral opravičili samega sebe, zato je  zastavil Jezusu novo vprašanje. 

Gospod mu je nato povedal priliko, v kateri nastopajo:  "neki človek", razbojniki, duhovnik, levit, Samarijan in gostilničar. Glavni junak zgodbe je predzadnji z mojega seznama. Torej, "neki človek" se je podal na nevarno pot iz Jeruzalema v Jeriho, na kateri so tedaj redno prežali razbojniki. Ti so "nekega človeka" napadli, oropali in pošteno zdelali, tako da je obležal ob poti. Mimo sta prišla predstavnika judovskega versko-političnega establišmenta in se nista zmenila za ranjenca. Potem  je prišel mimo pripadnik samarijanskega ljudstva, ki ni bilo  pri Judih niti najmanj v čislih. O, glej to čudo, Samarijan je oskrbel  ranjenca, ga nato spravil do prvega gostišča in  gostilničarju plačal za njegovo nadaljnjo oskrbo. (cf. Lk 10,29-35) Kaj takega si v tistem času nihče ni mogel zamisliti! Na koncu je Jezus zastavil učitelju postave vprašanje, kdo od onih treh na cesti je bil bliže ranjencu. Učitelj je le s težkim srcem odgovoril, kateri. Po čem sklepamo, da s težkim srcem? Mož kar ni mogel izdaviti besede Samarijan, zato mu  je dal opisni odgovor: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje."  Jezus mu je nato velel, naj tudi on tako ravna. (v. 37)

Ker sem o tej priliki nekoč že pisal z drugega zornega kota, želim v tem sestavku na kratko izpostaviti dve  stvari: Jezusov odnos do tujcev in njegov odnos do tistih, ki niso iskreni pri zastavljanju vprašanj. 

Starozavezno cerkev ali Božje ljudstvo so sestavljali le pripadniki enega samega ljudstva, to so bili Izraelci, pozneje Judje. Mojzesova postava sicer govori o tem, da je treba tujce, ki so živeli med Božjim ljudstvom obravnavati enako kot domačine: "Če pri tebi biva tujec v vaši deželi, ga ne zatirajte! Tujec, ki biva med vami, vam naj bo kakor domačin, kakor eden izmed vas! Ljubi ga kakor sebe, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 19,33.34) Po drugi strani se Izraelci niso smeli ravnati po običajih sosednjih ljudstev in tistih, ki so pred njimi živela v Palestini:  "Izpolnjujte torej, kar sem ukazal izpolnjevati; ne ravnajte se po gnusnih zakonih, kakor so počeli pred vami, da se ne onečistite z njimi; jaz sem GOSPOD, vaš Bog." (3Mz 18,30) In: "Dajte zdaj hvalo GOSPODU, Bogu vaših očetov, in izpolnite njegovo voljo. Ločite se od ljudstev dežele in od tujih žena!" (Ezr 10,11) V Jezusovem času so dajali Judje absolutno prednost negativnemu odnosu do tujcev, kar pa Jezus zavrača. On je na drugem mestu zelo razločno povedal, da on ni le judovski Mesija, ampak Mesija sveta: "Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." (Jn 10, 16) Jezus je dal že takrat na znanje, da bodo novozavezno Božje ljudstvo sestavljali Judje in pogani in seveda Samarijani, ki so bili nekje vmes.

Zdaj pa še nekaj besed o Jezusovem ravnanju z neiskrenim spraševalcem. Kljub očitno nepoštenim namenom  spraševalca ga Jezus ni grobo zavrnil, ampak mu je odgovoril z novim vprašanjem. Ko mu je pismouk pravilno odgovoril, mu je Jezus pritrdil. Ko se je začel mož  izmikati s podvprašanjem, kdo naj bi bil njegov bližnji, mu je Jezus odgovoril s priliko in ga tako privedel do ustreznega odgovora. Nobene grobosti, nobenega zavračanja, poniževanja ali česa podobnega. Predvsem je pokazal veliko mero potrpežljivosti, pa tudi ljubezni do človeka, četudi slednji ni ravno kazal znakov  iskrenosti. 

Torej, kot pravi komentar v ESV, se pravo vprašanje ne glasi: "Kdo je moj bližnji?" ampak: "Kako biti drugemu bližnji?"  Odgovor najdemo v Jezusovem odnosu in ravnanju s tujci ter ljudmi, ki zastavljajo vprašanja, pa pri tem nimajo čistih namenov.



4 komentarji:

Benjamin pravi ...

"Predvsem je pokazal veliko mero potrpežljivosti ..."

Uh, kaj naj storim, da bom potpežljiv? :(

Lp:)

Dizma pravi ...

Bog nas na naši življenjski poti vodi skozi situacije, v katerih se zmehčamo. Vse še torej bo. ;)

Benjamin pravi ...

Hehe, jaz bi na Jezusovem mestu poslal tega pismouka v tri krasne. :D

Dizma pravi ...

Še dobro, da ne v štiri. Torej napreduješ. ;)