25/09/2010

Dve lekciji z obeda


Ta kratek zapis se nanaša na odlomek iz Lukovega evangelija 14, 1-11. V tradicionalnem lekcionarju Knjige skupne molitve (Book of Common Prayer 1662 je namenjen za evangeljsko berilo na 17. nedeljo po Sveti Trojici.

V tem odlomku gre za dve zgodbi znotraj enega dogajanja. Prvih šest vrstic govori o ozdravljenju vodeničnega, preostale vrstice pa predstavljajo kratek pouk o ponižnosti. 

Pripoved se začne z besedami: "Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali." (Lk 14,1) Zgodba zveni nekam znano, kajne? Ko se znajdemo skupaj z drugimi ljudmi, jih  zelo radi opazujemo, razvrščamo, ugotavljamo, kdo nam je bolj in kdo manj simpatičen... Tudi Jezusova vidna prisotnost bi bila zagotovo deležna posebne pozornosti. Enako je bilo pred 2000 leti.  Toda, pozor, v prvem delu te Lukove pripovedi nastopajo Jezus, farizeji, bržkone tudi kateri od učencev in sobota, torej nadvse pomemben  dan počitka, ko pravoverni Judje še danes ničesar ne delajo (pripadajo namreč farizejski tradiciji), razen da gredo v sinagogo k skupni molitvi.  Prehranjevanje jim je seveda dovoljeno, prepovedano pa jim je zakuriti ogenj in celo vklopiti ali izklopiti elektriko ali kak električni aparat.  Nekateri  se znajdejo tako, da najamejo nejudovskega služabnika, da zanje opravi "umazano delo".  

Jezus je bil deležen posebne pozornosti, ker je  bil znan po tem, da je rad kršil stroge sobotne predpise.  Glede tega je nekoč rekel: "Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote." (Mr 2,27) S tem je povedal, da je namen sobote ta, da se človek, ki ves teden dela, enkrat tedensko spočije od svojega truda, umiri od ustaljenega tempa in  intenzivneje duhovno prenovi. Tudi v našem primeru se je kmalu našla priložnost za kršitev, saj se je v prostoru pojavil vodeničen človek. Ne vemo, ali se je pojavil po svoji volji ali so ga podtaknili, da bi videli, kako bo Jezus reagiral. Če bi  reagiral "napačno", bi imeli v rokah obtožni material. Glede na to, da bolezen ni bila smrtna, bi  lahko Jezus  mirne duše naročil bolniku, naj pride naslednji dan. On  pa je za začetek vprašal učitelje postave (danes bi rekli pravne strokovnjake) in farizeje, ali je ob sobotah dovoljeno zdraviti ali ne. Sledil je molk, kajti očitno jim to ni bilo popolnoma jasno. On  je  nato človeka  ozdravil, poslal domov in zbrane  vprašal: "Komu izmed vas bo sin ali vol padel v vodnjak in ga ne bo takoj, na sobotni dan, potegnil ven?" (v. 5) Spet so ostali brez besed, kajti vsakdo bi storil natančno to, kar jih je Jezus vprašal. Razen tega so se farizeji in pravni strokovnjaki že iz predhodnih izkušenj naučili, da v debati z Jezusom ne morejo zmagati. 

Ko  je opazoval, kako se povabljeni prerivajo za prve, torej imenitnejše sedeže na gostiji, jim je dal zanimiv nasvet.   Jezus je rekel, da  je bolje zasesti manj pomembno mesto, da nas morda potem gostitelj presede na  imenitnejše mesto. Boljše je biti skromen, kot trpeti sramoto, "kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (v. 11)  Podobne besede najdemo v Knjigi pregovorov: "Ne bahaj se pred kraljem, ne postavljaj se na mesto veljakov. Kajti boljše je, da ti reko: 'Pomakni se naprej! kakor da te odrivajo nazaj pred imenitnim, ki so ga videle tvoje oči.'" (Prg 25,6.7) Gre torej za modrost ponižnosti.  Pristna ponižnost seveda ni v tem, da sami sebe podcenjujemo, ampak pravilno ocenjujemo.

Kot nam kaže prilika, pride ta nauk včasih prav že v tem življenju, lahko pa se  tudi nanaša na večnost. Apostol Jakob piše: "Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo." (Jk 4,10) Peter pa pravi: "V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša." (1Pt 5,5.6)

Modrost sveta  uči, da se moramo "samouresničevati", modrost ponižnosti pa je v tem, da  je bolje biti ponižen kot  ponižan. 


21/09/2010

O vatikanski pralnici

V Italiji so zaradi suma pranja denarja uvedli preiskavo proti direktorju vatikanske banke in zamrznili 23 milijonov evrov. Vatikan je "osupel in presenečen".

Direktor vatikanske banke Instituta per le Opere di Religione (IOR) Ettore Gotti Tedeschi naj bi kršil zakonodajo, ki se nanaša na boj proti pranju denarja, saj še skupaj z enim menedžerjem ni razkril podatkov o finančnih transakcijah.

Zaradi suma pranja denarja so iz skladov IOR-ja in finačne ustanove Crediti Artigiano začasno zamrznili denarna sredstva.







Tehnologija in poplave

Vir slike: SiOL
Poplave, ki so čez vikend prizadele večji del Slovenije, so pokazale, kako je tehnologija spremenila družbo.

Na spletu se je kot virus razširil videoposnetek, na katerem se mladeniči izživljajo z wakeboardanjem po poplavljeni Fajfarjevi cesti na Viču. Posnetek so objavili na Facebooku, kmalu zatem se je znašel na Youtubu, zvečer pa ga je objavila celo televizija. Fantje so doživeli svojih 5 minut slave. Bi enako počeli, če ne bi bilo mobilnikov s kamero, Facebooka in Youtuba? Dvomim.





19/09/2010

Apostolske kure

Ob "apostolskem" obisku aktualnega rimskega škofa Benedikta XVI. v Združenem kraljestvu niso protestirali le zagovorniki takšnih in drugačnih pravic, (med najglasnejšimi, ki  smo ga lahko videli in slišali tudi na TVSLO, je zagovornik pravice do spolnosti z otroki Peter Thatchell) ampak sta podali svoji protestni izjavi tudi organizaciji in sicer anglikanska evangelijska  Church Society in bolj "splošna" Protestant Truth Society

Z izjavama obeh protestantskih organizacij se strinjam, a me v izjavi Protestant Truth Society moti sklicevanje na monarhinjo kot vrhovno upraviteljico Angleške cerkve in defendrix fidei (braniteljica vere).  Pri naslovu "braniteljica vere" gre pravzaprav za titulo, ki jo je Henriku VIII. podelil papež Leon X., kot nagrado za nek Henrikov protilutrovski prosti spis, je pa to titulo (defensor fidei) Henrik obdržal tudi po prekinitvi z Rimom, za njim pa vsi angleški kralji. Meni osebno se zdi Njeno Veličanstvo skupaj z vso windsorsko dinastijo, kakršna je danes,  prej pogrebnica anglikanske cerkve kot kaka braniteljica vere. Le kaj je ta kronana braniteljica storila za ohranitev  evangelijske krščanske vere?  Kaj se je zgodilo z njeno prisego, ki jo je dala  ob kronanju? Sprejem rimskega škofa je z njene strani še najmanjši greh.

Zakaj si je rimski škof privoščil kar štiridnevni obisk Združenega kraljestva?  Anglikanska cerkev se razkraja, za kar so zagotovo najodgovornejši kleriki anglikanske cerkve. Rim je za tiste anglikanske duhovnike, tu gre v glavnem za pripadnike  tako imenovane "anglikatoliške" struje, ki bi šli v njegovo naročje, že pripravil možnost, da obdržijo svojo svečeniško službo, čeprav so poročeni. Take duhovnike potem ponovno  posvetijo. Ponovno pa jih posvetijo, ker je rimski škof Leon XIII. davnega leta 1896 v encikliki Apostolicae curae razglasil anglikanske redove (diakonat, prezbiterat, episkopat) za neveljavne in nične. O tej "neveljavnosti in ničnosti" so  pozneje sicer dosti debatirali, a sedanji rimski škof je znova potrdil tisto, kar piše v Apostolicae curae (več o tem v Wikipediji).

Za anglikance, ki prečkajo Tibero  ima Rim že pripravljeno liturgijo, ki jo je napravil po Cranmerjevem Book of Common Prayer.  Gre za isti Rim, ki je dal omenjenega Cranmerja preko Krvave Marije in kardinala Reginalda Pola  zažgati na grmadi! Mimogrede, o kardinalu Polu piše Leon XIII.  v Apostolski kuri, da ga je papež Julij III. poslal v Anglijo kot svojega angela miru in ljubezni. Res krasen je bil ta angel - kurjač.  Zablodele "brate" torej čaka v Romi vse, kar si lahko poželijo, edino grmade so passé. Roma ima za vsakega nekaj, "od baroka do trdega rocka," kot je nekje napisal spoštovani Vinko Ošlak.

Do 19. stoletja, oziroma do ponarejevalskega oxfordskega gibanja je bila anglikanska cerkev vsaj uradno čisto solidno protestantska, res pa je, da jo je v 18. stoletju  kot kolateralna posledica razsvetljenstva precej prizadel deizem.  18. stoletje je prineslo tudi metodistično prenovo, ki pa je bila skupaj s svojimi akterji izključena iz uradne anglikanske cerkve. 19. stoletje je na eni strani prineslo evangelijsko prenovo, na drugi pa oxfordsko gibanje, ki se je zgledovalo po Rimu in uvajalo v cerkev najrazličnejše  navade in zlorabe, ki so bile odpravljene v času reformacije. Od oxfordskega gibanja naprej je šlo vse počasi in zagotovo navzdol, kajti dve de facto popolnoma različni cerkvi ne moreta kaj prida uspešno sobivati pod isto streho, rezultat je lahko edino kaos.

Žalostno je, da danes rimski škof na britanskem otoku govori tisto, kar bi morali že davno povedati dobro plačani škofje Cerkve Anglije. Ti so v svoji finosti, uglajenosti, neodločnosti  in politični korektnosti popolnoma zatajili pri oznanjevanju evangelija.  Zdaj jim pa prihaja konkurenca v zeljnik. Glede na svojo kratkovidnost  in  ostale, že v prejšnjem stavku naštete lastnosti, so konkurenco v belem talarju sprejeli z obema rokama.



Tudi to se zgodi



Ob ogledu tega videa sem dobil asociacijo na naslednji odlomek iz Stare zaveze: "Ko so Filistejci vzeli Božjo skrinjo, so jo prinesli iz Eben Ezerja v Ašdód. Potem so Filistejci vzeli Božjo skrinjo in jo prinesli v Dagónov tempelj ter jo položili poleg Dagóna. Ko pa so Ašdódci naslednji dan zgodaj vstali, glej, je ležal Dagón pred GOSPODOVO skrinjo s svojim obrazom na tleh. Vzeli so Dagóna in ga vrnili na njegovo mesto. Ko pa so naslednji dan zgodaj zjutraj vstali, glej, je Dagón ležal pred GOSPODOVO skrinjo z obrazom na tleh, njegova glava in obe njegovi roki z dlanmi pa odbite na pragu, samo Dagónov trup je ostal cel. " (1Sam 5,1-4)

Malik v zgornjem videu pa je zletel po tleh in se razbil celo brez prosotnosti Božje skrinje.

18/09/2010

Dogodek v mestu Nain



Mestece Nain bi bržkone ostalo še en pozabljen kraj, če se ne bi v njem zgodil nenavaden dogodek, opisan v Lukovem evangeliju 7, 11-17. Gre za obuditev  od mrtvih nekega mladeniča, sina edinca prav tako anonimne vdove. 

Jezus se za to dejanje ni odločil zato, ker bi želel postati slaven, ampak zato, ker se mu je zasmilila užaloščena mati (cf. v.13). Množica pogrebcev, ki je bila navzoča, je bila ob tem dogodku vzhičena: "Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: 'Velik prerok je vstal med nami' in 'Bog je obiskal svoje ljudstvo.'" (v. 16) Jezusa se vzhičenost prisotnih ni kaj prida dotaknila, kar lahko sklepamo iz pripovedovanja evangelista, ki nato v svojem pripovedovanju preide na drugo temo.

O obujenem mladeniču in vdovi v nadaljevanju ni več govora. Tudi on je  moral, enako kot Lazar (cf. Jn 11,1-45), nekega dne spet umreti. Ne  vemo niti tega, kar lahko sicer z gotovostjo trdimo o Lazarju,  v katere vrste večnosti  je bil deležen  mladenič po svoji telesni smrti. Gospod Jezus Kristus je rekel o sebi: "Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre;  in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl." (Jn 11,25.26) Vera v Jezusa Kristusa je tanek prag, ki razmejuje sfero večnega življenja od sfere večne pogube. Na kateri strani te ločnice stojiš?


16/09/2010

Zastrašujoče delo

Obstajajo dela, ki so bolj stresna od našega. Le kdo bi menjal s temi pogumnimi možmi? Dobro je videti kaj takega, da bi znali ceniti, kar imamo.

14/09/2010

Raziskava: Vrednote med prebivalci Sredozemlja zelo različne

London, 14. septembra (STA) - Državljani Evropske unije in državljani držav južnih in vzhodnih obal Sredozemskega morja imajo navidez podobne predstave o dediščini in prostoru, v katerem živijo, vendar izjemno različne vrednote ter napačne predstave drug o drugem. To je pokazala raziskava v 13 državah, katere rezultate je danes objavil britanski časnik Financial Times. 
... ... ... ...  

Zajetih je bilo 13.000 vprašanih iz Francije, Nemčije, Velike Britanije, Španije, Švedske, Grčije in Madžarske znotraj EU ter Bosne in Hercegovine, Egipta, Libanona, Maroka, Sirije in Turčije izven EU. Vse države so članice Sredozemske unije, ki zajema 43 držav. 

 

 Povezava do celotnega članka v Primorskem dnevniku >>>>>>>

11/09/2010

Razdvojenost in skrbi

Jezus nas v delu govora na gori,  zapisanem v evangeliju po Mateju 6,24-34, spodbuja, naj ne bomo razdvojeni in zaskrbljeni okrog stvari tega sveta.

V 24. vrstici nam pojasni, da posameznik ne more služiti dvema gospodarjema, Bogu in mamonu., pa tudi, zakaj ne more. Izraz mamon pomeni denar ali premoženje. Nekateri ljudje dajejo v svojem življenju prednost zgrinjanju materialnih dobrin, za Boga se pa prav malo ali nič ne brigajo.  Odlomek ne pripoveduje o običajnih nevernikih, ampak o tistih, ki se imajo za verne kristjane, v resnici pa so njihove prioritete čisto nekje drugje. Skrb za materialno eksistenco je vsekakor potrebna in nujna, kajti, kot pravi sv. Pavel: "[K]dor noče delati, naj tudi ne jé." (2Tes 3,10b) Jezus pa nas po drugi  strani svari pred razdvojenostjo, ki jo povzroča hlastanje po materialnih dobrinah. S tem v zvezi je apostol Pavel zapisal: "Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin." (1Tim 6,10) Pohlep po denarju povzroča razdvojenost, ki nekatere potegne proč od vere. Človek je pač "suženj tega, čemur podleže" (2Pt 2,19b). Bogu in denarju (ali lastni sebičnosti ali čemurkoli, kar ni Bog) se ne da služiti.

V nadaljevanju nas Jezus spodbuja, naj ne bomo zaskrbljeni za materialno eksistenco. To seveda ne pomeni, da bi nas spodbujal k lenarjenju, sedenju, gledanju v zrak in meditiranju ter čakanju, da nas bo nebeški Oče nahranil in oblekel. Tudi ptice (Lk v 12,24 ima na tem mestu vrane), ki so omenjene  v v. 26 se morajo potruditi, da si poiščejo hrano, ki jo imajo na razpolago. Enako morajo lilije v 28. in naslednjih vrsticah črpati iz zemlje hranilne snovi in vodo, da se lahko "oblečejo". Tako moramo tudi mi  s svojim delom poskrbeti za lastno eksistenco. Jezus nas pravzaprav svari pred bolestno zaskrbljenostjo oziroma prestrašenostjo  glede prihodnosti. To ne pomeni, da  ne bi smeli imeti zavarovalne police ali transakcijskega računa in prihrankov, ampak  da smemo in moramo zaupati Bogu, da bomo tudi v neugodnih okoliščinah, ki nas morebiti doletijo,  nekako prišli skozi.  Zato nam pravi:  "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo." (Mt 6,33) Gre torej za naše prioritete. In že spet smo  pri dveh gospodarjih...


10/09/2010

Njihovih pet minut slave

Še pred nekaj dnevi ni živ krst vedel za nekega gospoda Terrya Jonesa in za njegovo nepomembno cerkev v nekem večini sveta neznanem kraju Gainsville na Floridi. Negova cerkev ima seveda zelo bombastično ime, čeprav zveni prvi samostalnik v njenem imenu presenetljivo miroljubno. Imenuje se namreč Dove World Outreach Center, šteje pa kakih petdeset članov. 

Za to golobjo cerkev in njenega pastorja Jonesa  najbrž ne bi nikoli izvedeli, če ne bi omenjeni gospod za 11. 9., torej  na  obletnico terorističnih napadov  na newyorški WTC in na Pentagon,  napovedal kurjenje celega kupa izvodov muslimanske svete knjige  Korana.

Ob napovedi tega dogodka se je zganil vesoljni svet: ameriški generali in politiki, vse do predsednika, rimska papeška  kurija in seveda razjarjeni muslimani širom sveta, pred katerimi danes trepetajo vsi borci  za vse mogoče pravice, tudi tisti, ki menda z vsem srcem podpirajo svobodo govora in izražanja. Slednji seveda podpirajo vse navedeno, dokler kdo žali le tiste skupine, za katere se ve, da se ne bodo kakorkoli maščevale za take ekscese.V zgornjem primeru pa je stvar močno drugačna. 

Peščici ameriških fundijev je torej uspelo temeljito razburkati svetovno javnost in so na ta način prišli do svojih pet minut slave. En del javnosti so s svojim nepremišljenim ravnanjem temeljito razjezili, drugega pa do kosti prestrašili.

Kako naj ocenim  ravnanje g. Jonesa? Najmanj, kar lahko rečem je, da je popolnoma kavbojsko, brez najmanjšega čuta do ljudi, ki pripadajo, oziroma pripadamo drugim kulturam. Gre za neko posebno zvrst   zelo ameriškega kristjanstva, (nalašč nisem napisal krščanstva!)  ki vidi samo sebe in ničesar izven sebe.  Taka arogantnost je v nasprotju z učenjem in ravnanjem  Jezusa in apostolov. Apostol Peter je napisal: "Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas.  Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo." (1Pt 3,15.16) Gre za nekaj čisto drugega kot pri g. Jonesu. Ne vem sicer, kakšno je siceršnje življenje g. Jonesa. Vem le to, da s svojim  brezobzirnim ravnanjem  grdo žali mnoge ljudi in  dela škodo stvari, kateri naj bi služil. Da, škodo dela Gospodovi stvari.


07/09/2010

Dolga zgodovina starodavne hebrejske pisave

Obsežen projekt Evropski dan judovske kulture je svoje nadaljevanje dobil v avli Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer je na ogled razstava Umetnost hebrejske pisave.
 
Razstava v mariborski univerzitetni knjižnici sodi v sklop omenjenega projekta, ki se je začel odvijati že preteklo nedeljo na številnih prizoriščih po Sloveniji; predvsem v mestih, ki so bila v različnih zgodovinskih obdobjih povezana z judovsko zgodovino in kulturo. Sicer pa je razstava nastala v sodelovanju izraelskega zunanjega ministrstva in Izraelskega muzeja iz Jeruzalema in že desetletje roma po evropskih razstaviščih - med drugim smo jo lahko videli tudi v Slovenskem etnografskem muzeju - tokratnega odprtja pa se je udeležila tudi namestnica izraelskega veleposlanika na Dunaju Irit Savion Waidergorn.



Še o Mariji

Z rimskokatoliške strani zelo pogosto slišimo očitke, da smo protestanti proti Mariji, da ne maramo Marije, včasih vse te govorice izpadejo nekako tako, kot da že kar sovražimo Marijo. Seveda je to čista in ponavadi tudi zlonamerna izmišljotina. 

Res  je, da na pretiravanje rimske strani, ki gre v slogu: "O Mariji nikoli dovolj," mnogokrat odgovarjamo z molkom, kot da bo naš molk vsaj malo  izravnal njihove ekscese. 

Prava rešitev pa v tem primeru ni v neuporabi nečesa, ampak v pravilni uporabi. Zato je prav, da naklonimo Mariji pozornost, kot ji jo je naklonil Bog. Marija je bila poklicana in izvoljena za Božjega otroka. Še več. Bila je poklicana in izvoljena za mater našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa (cf. Lk 1,26-35). Njen odgovor na njeno posebno izvoljenost je bil: "Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!" (Lk 1,38) Ni bila nobena boginja, kot jo danes prikazujejo v cesarskih cerkvah (če si izposodim Ošlakov izraz), ampak Gospodova služabnica. Marijo nato še nekajkrat srečamo v evangelijih. Večkrat ni razumela in se popolnoma zavedala cilja in smisla prihoda Božjega Sina na svet, ki je na zemlji postal tudi njen sin, kakor je pisano:
"Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom,
  ampak je sam sebe izpraznil
tako, da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
 in je sam sebe ponižal
tako, da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu."
(Flp 2, 6-8)
Marija je  svojega Sina spremljala tudi v času  njegove smrti na križu. Pred smrtjo je poskrbel za njeno eksistenco in  jo dal v oskrbo svojemu najljubšemu učencu Janezu (cf. Jn 19, 25-27) V Svetem pismu se zadnjikrat izrecno omenja v družbi apostolov (Apd 1,14), posredno tudi v Apd 2,  nato pa Sveto pismo o njej molči. Sv. Epifanij (* med 310 in 320 + 403) pravi, da ni o okoliščinah njene smrti nič znanega. Upravičeno torej lahko rečemo, da so vse drugo  špekulacije in pretiravanja. Da, celo malikovanje! 

Kako naj bi protestant gledal na Marijo? Marija je v Svetem pismu eden najlepših zgledov predanosti Božji volji in življenja po njej. Ni se povzdigovala nad druge, ničesar ni delala iz prepirljivosti ali častihlepja. Popolnoma se je zavedala svojih zmožnosti in omejitev.  Torej, predati se Božji volji, kot se je Marija in ravnati po njenem zgledu, je edino v Božjih očeh sprejemljivo čaščenje matere našega Gospoda. Kar je več od tega,  je malikovalstvo in  poganstvo.


05/09/2010

Je Rim okoli leta 100 imel škofa?

Klement Rimski
Škof Irenej iz Lyona (ok. 140 - 202) je okoli leta 180 napravil seznam vseh rimskih škofov do njegovega časa. Apostolu Petru naj bi sledili Lin, Klet (tudi Anaklet ali Anenklet) in Klement. Če o Linu in Kletu pravzaprav nič ne vemo, pa nam je Klement že bolj znan, saj mu pripisujejo avtorstvo vsaj ene poslanice Korinčanom, to je 1. Klementovo pismo Korinčanom, rimsko cerkev pa naj bi vodil od leta 90 ali 92 do 101.

V apostolskem času so apostoli po posameznih krajevnih cerkvah imenovali predstojnike ali po grško episkope, torej škofe, ki so jim rekli tudi starešine ali prezbiterji. Poleg predstojnikov, oziroma starešin, so imenovali tudi diakone ali služabnike.  Predstojniki oziroma starešine so se ukvarjali s poučevanjem in podeljevanjem zakramentov, diakoni pa so skrbeli za revne in druge deprivilegirane člane skupnosti. Po rimskokatoliškem, pravoslavnem in še katerem pojmovanju naj bi bili na začetku apostoli tisto, kar so danes škofje, starešine ali predstojniki (ali po grško episkopi = škofje!) pa tisto, kar so danes duhovniki (prezbiterji, kar  pomeni starešine!).  V apostolskem času torej ni bilo nobene razlike med škofi in prezbiterji, ampak je šlo za enotno skupino mož, ki je vodila neko krajevno cerkev, zato jih avtorji novozaveznih spisov imenujejo enkrat na en, drugič na drug način.

S koncem apostolske dobe, torej po smrti apostolov, se je začel v cerkvi uveljavljati nov sistem, ki mu lahko pravimo episkopalni. Ta je bil okoli leta 110, ko so nastala pisma Ignacija iz Antiohije,  na vzhodu že dobro znan. Za Ignacija je škof simbol edinosti krajevne cerkve in še več kot to. V Pismu Magnezijcem pravi: "[Š]kof predseduje na Božjem mestu, starešine so na mestu apostolskega zbora, meni nadvse ljubim diakonom pa je izročena služba Jezusa Kristusa[...]" (Magn. 6,1) O vlogi škofa piše v vseh pismih, razen v Pismu Rimljanom, kjer škofa sploh ne omenja, a bi ga moral, če bi v Rimu tedaj res imeli škofa v enakem smislu, kot so jih imeli v vzhodnih cerkvah.

Trdim torej, da rimska cerkev še v začetku drugega stoletja po Kristusu ni imela monarhičnega škofa, kakršni so se izoblikovali na vzhodu. Če bi ga imela, bi ga Ignacij vsekakor moral omeniti, saj pri rimski cerkvi med drugim poudarja, da ima "prvenstvo na območju rimskega ozemlja", da "tudi predseduje v ljubezni" in "se ravna po Kristusovi postavi "(cf. Ignacij  v uvodu Pisma Rimljanom). Nikjer pa ne omenja kakega rimskega škofa, ki bi ga moral, saj bi s tem pismom posegel v njegovo jurisdikcijo, zlasti še, če bi bil rimski škof res kak poseben Kristusov namestnik na zemlji, ki bi ga morale v vsem poslušati vse cerkve na svetu. Res je sicer, da "ignacijanski" tip škofa, kakršen se je razvil v tistem času, razen imena, nima kaj dosti skupnega s prelati, ki so sad poznejšega razvoja. Takratni škof je bil prvi med prezbiterji krajevne cerkve, nekaj podobnega kot je danes v rimskokatoliški cerkvi župnik med kaplani (ki pa so danes, resnici na ljubo,  zaradi pomanjkanja klerikov v RKC vedno bolj redka vrsta).

Malo starejši primer, s katerim dokazujem svojo tezo, je 1. Klementovo pismo Korinčanom. Po uradnem rimskem nauku je bil Klement rimski škof in celo papež! Pa vendar je njegov položaj v resnici precej nejasen. Klement ne piše v svojem imenu, ampak začne svoje pismo takole: "Božja Cerkev, ki prebiva v Rimu, Božji Cerkvi v Korintu [...]"  Tudi sicer piše v množini, kjer ne gre za pluralis maiestatis, kot pri poznejših papežih, ampak piše kot cerkev, oziroma  v imenu cerkvenih predstojnikov in njim poverjene cerkve. Določeni ljudje dokazujejo  iz tega pisma juridični primat Rima nad ostalimi cerkvami, kar je nesmisel. Mesto Korint je bilo leta 44 pr. Kr. ponovno ustanovljeno kot rimska kolonija, mestna uprava je bila izoblikovana po rimskem vzorcu s konzuli in senatorji, Pavel je napisal Pismo Rimljanom v Korintu, torej so bile zveze med obema cerkvama od vsega začetka zelo tesne. Ko so se v korintski cerkvi pojavili določeni problemi, se jim je glede na tradicionalne vezi zdelo najbolj logično, da se obrnejo neposredno na cerkev v prestolnici. Tako so prejeli odgovor v obliki 1. Klementovega pisma. Iz tega pisma ni moč sklepati, da bi Klement že ločil med  pojmoma prezbiter in škof. Klement je  omenjen tudi v 4. poglavju drugega videnja Hermovega pastirja in sicer naj bi dobil zadolžitev, da pošlje  neka pisma v druga mesta. Nekateri sicer trdijo, da gre v tem primeru za nekega drugega Klementa. Kakorkoli, na vsak način  smemo upravičeno sklepati, da je bil Klement eden od rimskih prezbiterjev. Lahko je bil neke vrste predsedujoči prezbiter, vsekakor pa je bil zadolžen za vzdrževanje stikov z drugimi cerkvami. Rimska cerkev pa tedaj zagotovo ni imela monarhičnega škofa, kot so ga imele njene sestre v Antiohiji, Tralah, Smirni, Filadelfiji ali Efezu.

Kaj pa Irenejev seznam?  Irenej izhaja z Smirne v Mali Aziji in  je bil od začetka navajen na monarhični tip škofa.  V času, ko je bil Irenej škof v Lyonu,  se je episkopalni sistem uveljavil tudi v Rimu. Zagotovo je bil tudi  prepričan, da je episkopalna ureditev edina pravilna, saj je jamčila večjo enotnost cerkve in njeno odpornost navzven (do sovražne države in različnih psevdokrščanskih herezij),  zato   je določene voditelje, ki so v rimski cerkvi od vsega začetka bolj izstopali, uvrstil na seznam škofov. Za njim so to napako ponavljali drugi.


VIRI IN LITERATURA:

Spisi apostolskih očetov, Mohorjeva družba, Celje 1996.
Early Christian Writings, Penguin Books, 1982.
 Metod Benedik, Papeži od Petra do Janeza Pavla II.  Mohorjeva družba, Celje 1989.

04/09/2010

Deset gobavcev in hvaležnost

James Christensen: Deset gobavcev
 Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: "Jezus, Učenik, usmili se nas!" Ko jih je zagledal, jim je rekel: "Pojdite in pokažite se duhovnikom!" In med potjo so bili očiščeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan. Jezus pa je odgovoril: "Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?"  In rekel mu je: "Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila."  (Lk 17,11-19) 
 
 Gobavost je huda kožna bolezen, ki jo je še danes  možno  po medicinski poti edino lajšati, ne pa tudi ozdraviti. Pred malo več kot dvajsetimi leti, ko smo še živeli v Jugoslaviji, sem v nekem  časniku ali reviji zasledil članek o edinem leprozoriju (bolnišnici za gobavce), ki je deloval v Sarajevu  in je bil namenjen bolnikom z  ozemlja cele države. V leprozoriju so stalno oskrbovali kakih dvajset bolnikov, kar bi statistično zneslo po enega bolnika na milijon prebivalcev. V Jezusovem času, ko je bila higiena slabša, je bilo takih bolnikov neprimerno več.  Seveda so si pod pojmom gobavost  tedaj predstavljati tudi različne druge kožne bolezni. Postopek v zvezi z ravnanjem z gobami je opisan v 3Mz 13,1-45. Gobavci so živeli ločeno od ostalih in so morali opozarjati nase s pretrganimi oblačili, razmršenimi lasmi, prekrivati so si morali brke in vpiti: "Nečist, nečist." (cf. 3 Mz 13, 45) V izraelski, oziroma pozneje judovski družbi so bili duhovniki tisti, ki so ugotavljali, kdo je gobav, in kdo ni. Tiste, ki naj bi ozdraveli, je moral pregledati duhovnik, on pa je bil tudi tisti, ki je posameznika razglasil za čistega, torej ozdravljenega. 

Ko je skupina gobavcev iz obravnavanega odlomka zagledala Jezusa, so ga že od daleč prosili, naj se jih usmili (vv. 12-13). Jezus ni v tem primeru uporabil nobenih telesnih dejanj, kot je polaganje rok ali karkoli podobnega, ampak je bolnikom preprosto naročil, naj se dajo pregledati duhovnikom, ki so imeli pravico, da jih razglasijo za čiste (v.14) . Ko so bili možje na poti, so ugotovili, da so ozdravljeni (v 14). Zdaj pa se začne bistveni del dogajanja, ki ga lepo ponazarja zgornja Christensenova podoba. Ko so možje ugotovili, da nimajo več gob, so jo skoraj vsi navdušeni jadrno ucvrli, da bi se lahko čim prej pokazali duhovnikom, ki naj bi jih nato razglasili za čiste. Vsi, razen enega. Na sliki je videti malce zmeden, za kar je lahko več vzrokov: takole na hitro ozdraveti ni mačji kašelj, njegovi tovariši so kar tekmovali, kdo se bo prej pokazal duhovnikom,  hkrati pa je očitno začutil odgovornost do Darovalca, saj ozdravljenje ni zraslo na prvi hruški ali mandljevcu, ampak je prišlo od Boga. Ta je bil edini, ki se je obrnil, šel nazaj in Gospodu ter Bogu izkazal dolžno hvaležnost. Luka ne pozabi povedati, da je bil ta ozdravljenec Samarijan. Da, tujec, kakršne so tedaj pravoverni Judje zaničevali,  se je zahvalil, pravoverne pa je zanimal samo dar, ne pa Darovalec. 

Pa je danes kaj drugače? Smo resnično hvaležni Bogu za njegove darove? Ali smo podobni zaničevanemu Samarijanu, ki se je zahvalil Darovalcu ali onim devetim, ki jih je zanimal samo dar in so  znali samo prositi v stiski, ko pa so dar dobili, so se  na Darovalca požvižgali